Na podlagi 29. člena zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98) izdaja minister za notranje zadeve
P R A V I L N I K
o policijskih pooblastilih
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta pravilnik opredeljuje način izvajanja in razčlenjuje uporabo posameznih policijskih pooblastil, ki so določena v zakonu o policiji in drugih zakonih, če drugi zakoni opredeljujejo istovrstna pooblastila.
2. člen
Policijska pooblastila so z zakonom določeni ukrepi, ki policistom omogočajo opravljanje njihovih nalog.
3. člen
Posamezno policijsko pooblastilo se sme uporabiti samo ob pogojih, določenih v zakonu, in na način, ki ga določa zakon, ta pravilnik ali drug podzakonski akt, ki se nanaša na uporabo policijskih pooblastil.
4. člen
Izvrševanje policijskih pooblastil ne sme povzročiti škode, ki ni v sorazmerju z njihovim namenom in zastavljenimi cilji njihove uporabe.
Policisti morajo uporabiti tisto pooblastilo, ki posameznika in javnost najmanj prizadene.
5. člen
Prisilna sredstva je dopustno uporabljati samo tako dolgo, dokler njihov namen še ni dosežen ali dokler se ne izkaže, da namena ne bo mogoče doseči.
Če je pri izvrševanju policijskih nalog v določenem primeru možno uporabiti več prisilnih sredstev hkrati, morajo policisti uporabiti milejše.
Hujše prisilno sredstvo se sme uporabiti le, če je bila uporaba milejšega prisilnega sredstva neuspešna ali če zaradi okoliščin in razlogov za varnost življenja, osebno varnost in premoženje ljudi ni bila mogoča.
6. člen
Policijsko pooblastilo se izvede strokovno in odločno, vendar obzirno, tako da brez potrebe ne prizadene osebnega dostojanstva oseb v postopku.
Pri izvajanju policijskih pooblastil ne sme biti nihče podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.
7. člen
V postopkih z otroki ali mladoletniki morajo policisti ravnati še zlasti obzirno. Upoštevati morajo njihovo osebnost, občutljivost in morebitne druge lastnosti, ki jih je mogoče opaziti.
Pojma otrok in mladoletnik po tem pravilniku se uporabljata v kazenskopravnem pomenu.
8. člen
Policijsko pooblastilo se izvede tako, da se ne ogroža življenja in varnosti oseb, ki niso v postopku, da se teh oseb po nepotrebnem ne vznemirja in se jim ne nalaga nepotrebnih obveznosti.
9. člen
Policisti morajo pri uporabi policijskih pooblastil upoštevati načelo izvzetosti (imunitete) določenih oseb od določenih uradnih dejanj.
10. člen
Policisti morajo prenehati z izvajanjem policijskega pooblastila takoj, ko prenehajo razlogi za njegovo uporabo.
11. člen
Policist je dolžan povedati svoj priimek in naziv enote, ki ji pripada, če oseba, zoper katero se uporabi policijsko pooblastilo, to zahteva in če to ne ovira izvršitve naloge.
12. člen
O uporabi policijskega pooblastila mora policist poročati v poročilu o opravljenem delu, če svojega dela ne beleži v poročilu, pa v uradnem zaznamku, razen, če zakon ali ta pravilnik ne predpisujeta drugačne oblike dokumentiranja.
13. člen
Pri opravljanju nalog smejo policisti na podlagi zakona:
– opozarjati,
– ukazovati,
– ugotavljati identiteto in izvajati identifikacijske postopke,
– varnostno preverjati osebe,
– vabiti,
– opraviti varnostni pregled,
– prepovedati gibanje,
– opraviti protiteroristični pregled prostorov, objektov, naprav in območij,
– prijeti in privesti osebo,
– pridržati osebo,
– odrediti strožji policijski nadzor,
– zaseči predmete,
– vstopiti v tuje stanovanje in tuje prostore,
– uporabiti najbližje dosegljiva prevozna in komunikacijska sredstva,
– uporabiti tajne policijske ukrepe,
– uporabiti prisilna sredstva,
– preverjati zastavo plovila,
– ustaviti, pregledati in preiskati plovilo,
– pregledati listine plovila, članov posadke in potnikov,
– zasledovati, zajeti in odpeljati plovilo k pristojnemu organu,
– uporabiti druga pooblastila, določena v zakonih.
II. SPLOŠNA POLICIJSKA POOBLASTILA
1. Opozorilo
14. člen
Policisti opozarjajo ustno, pisno ali s primernimi sredstvi, lahko tudi preko javnih občil.
15. člen
Opozorila morajo biti jasna in kratka ter nedvoumno izražena. Vsebovati morajo navedbo okoliščin ali ravnanj, ki ogrožajo življenje ljudi, njihovo osebno varnost ali premoženje, ali predstavljajo splošno nevarnost.
16. člen
Kadar gre za državne organe, gospodarske družbe, organe, organizacije in samoupravne lokalne skupnosti, policisti opozarjajo odgovorno osebo ali zaposleno osebo, ki je tedaj prisotna.
2. Ukaz
17. člen
Policisti ukazujejo posameznikom.
Policisti ukazujejo tudi državnim organom, gospodarskim družbam, samostojnim podjetnikom – posameznikom, organom, organizacijam in skupnostim.
V primerih iz prejšnjega odstavka se ukazi dajejo odgovorni osebi ali zaposleni osebi, ki je tedaj prisotna.
18. člen
Ukaz mora vsebovati, kaj mora kdo storiti ali opustiti in kateri ukrepi bodo uporabljeni zoper tistega, ki se ne bo ravnal po ukazu.
Ukazi se dajejo praviloma neposredno in ustno, po potrebi pa tudi pisno ali preko javnih občil.
19. člen
Če se oseba, ki ji je policist ukazal izvajanje ali opustitev določenih ukrepov ali dejavnosti, iz neupravičenih razlogov ne ravna po policistovem ukazu in zaradi tega zakonite naloge ni mogoče opraviti, sme policist zoper tako osebo uporabiti prisilna sredstva.
Če odgovorna oseba ali zaposlena oseba ne izvrši ukaza, policist ukrepa v skladu z zakonskimi pooblastili, da zagotovi izvedbo ukaza. O tem obvesti nadrejeno odgovorno osebo ali drug odgovoren organ.
3. Ugotavljanje identitete in identifikacijski postopek
20. člen
O upravičenosti zahteve za ugotavljanje identitete in posredovanje podatkov uradnim osebam državnih organov in drugih subjektov z javnimi pooblastili odloča policist.
21. člen
Na upravičeno zahtevo druge osebe sme policist ugotavljati identiteto določene osebe, če je očitno, da je uveljavljanje pravice druge osebe odvisno od ugotovljene identitete določene osebe.
22. člen
Policist ugotavlja identiteto tako, da od osebe zahteva, da mu izroči na vpogled osebno izkaznico ali drugo veljavno javno listino, opremljeno s fotografijo, ki jo je izdal državni organ, na podlagi katere lahko ugotovi njeno identiteto.
Policist je dolžan obrazložiti razloge za ugotavljanje identitete, če oseba to zahteva.
23. člen
Tujci dokazujejo svojo identiteto s tujo potno listino (s tujo osebno izkaznico, s tujim potnim listom, s potnim listom za tujca, s potnim listom za begunca, z dovoljenjem za vstop in osebno listino, na podlagi katere je bilo dovoljenje izdano, z osebno izkaznico za tujca) ali z drugo javno listino, opremljeno s fotografijo, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost.
24. člen
Če oseba, katere identiteto policist ugotavlja, pri sebi nima listine iz 22. oziroma 23. člena tega pravilnika, policist, če okoliščine to dopuščajo, ugotavlja njeno identiteto po obstoječih evidencah ali s pomočjo drugih oseb, katerih identiteta je ugotovljena. Policist si lahko pomaga tudi z drugimi listinami, ki vsebujejo podatke o osebi, katere identiteto ugotavlja.
Če policist ne more ugotoviti identitete osebe na način kot določa prejšnji odstavek, oseba katere identiteto policist ugotavlja, pa prebiva v bližini, lahko policist preveri njeno identiteto na njenem domu.
25. člen
Če policist ne more na drug način ugotoviti identitete osebe, jo privede v policijske prostore in opravi identifikacijski postopek, tako da v skladu z določili zakona osebi odvzame prstne odtise, jo fotografira in zabeleži njen osebni opis. Fotografija in osebni opis se lahko tudi objavita.
4. Vabljenje
26. člen
Policisti lahko v skladu z določili zakona, pisno ali ustno vabijo v uradne prostore osebe, ki bi lahko dale koristne podatke za izvrševanje nalog, določenih z zakonom.
27. člen
Pisno vabilo mora vsebovati ime in priimek, rojstne podatke ter kraj prebivanja vabljene osebe, čas, kraj in razlog, zaradi katerega je oseba vabljena, v kakšni vlogi je vabljena ter opozorilo, da bo prisilno privedena, če se vabilu ne bo odzvala.
Pri določanju datuma, časa in kraja morajo policisti paziti, da vabljena oseba zaradi tega ne bo imela nepotrebnih težav.
28. člen
Če policist vabi mladoletnika, mora o tem obvestiti tudi njegove starše oziroma zakonitega zastopnika.
Otroka ali osebo, za katero policist ugotovi, da ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, sme policist vabiti le preko staršev oziroma zakonitega zastopnika.
Če policist ugotovi, da bi bilo vabljenje iz prvega in drugega odstavka v nasprotju s pravico ali interesom vabljene osebe, opravi vabljenje z vednostjo pristojnega organa socialnega varstva.
29. člen
Če je potrebno podatke ali obvestila, ki naj bi jih dala oseba, pridobiti nujno in takoj, lahko policist osebo vabi tudi ustno. Ob tem ji mora sporočiti razlog, zaradi katerega je vabljena, jo opozoriti na možnost prisilne privedbe in ji hkrati sporočiti razlog, zaradi katerega je vabljena na tak način. Tako vabljeno osebo lahko policist ob njenem soglasju sam pripelje na kraj, kamor je vabljena.
Kadar je oseba vabljena ustno, mora policist to zabeležiti v uradnem zaznamku.
30. člen
Če je bila oseba pravilno pisno ali ustno vabljena in opozorjena na možnost prisilne privedbe, pa se brez upravičenega razloga vabilu ni odzvala, jo lahko policisti prisilno privedejo.
5. Varnostni pregled
31. člen
Varnostni pregled osebe opravi policist tako, da z rokami pretipa površino njenih oblačil.
Policist lahko opravi tudi varnostni pregled stvari in prevoznega sredstva, ki so v neposredni bližini in pod nadzorom osebe, katero varnostno pregleduje.
Če policist pri varnostnem pregledu otipa oziroma najde orožje ali drug nevaren predmet, ga zaseže.
32. člen
Pri opravljanju varnostnega pregleda se lahko policisti poslužujejo tudi tehničnih sredstev in službenih psov.
33. člen
Če policist med varnostnim pregledom najde predmete, ki se smejo odvzeti po kazenskem zakoniku, ali predmete, ki utegnejo biti pomembni za kazenski postopek ali postopek o prekršku, policist po opravljenem varnostnem pregledu nadaljuje postopek po določilih zakona o kazenskem postopku ali zakona o prekrških.
34. člen
Varnostni pregled osebe praviloma opravlja oseba istega spola, razen kadar varnostnega pregleda ni mogoče odložiti.
35. člen
Določila o načinu izvajanja varnostnega pregleda osebe in njenih stvari se smiselno uporabljajo tudi v primeru, kadar policisti ukrepajo po določilih tretjega odstavka 10. člena zakona o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97).
6. Prepoved gibanja
36. člen
Policisti smejo v skladu z zakonom, izprazniti določeno območje ali določen objekt, prepovedati dostop, ga pregledati in omejiti gibanje v njegovi neposredni bližini, če je mogoče pričakovati, da bo ali je že prišlo do ogrožanja življenja ali osebne varnosti ljudi ali do ogrožanja premoženja večje vrednosti.
Na način iz prejšnjega odstavka, smejo policisti ukrepati tudi iz razlogov zagotavljanja varnosti določenih oseb ali objektov.
37. člen
Ukrepe iz prejšnjega člena morajo policisti na primeren način objaviti.
Ukrepi smejo trajati le toliko časa, da se odvrne nevarnost oziroma ogrožanje.
38. člen
Pri izvajanju ukrepov iz 36. člena tega pravilnika smejo policisti uporabiti tudi primerna sredstva za označitev določenega območja ali objekta, kjer je gibanje omejeno ali dostop prepovedan.
7. Protiteroristični pregled prostorov, objektov, naprav, prevoznih sredstev in območij
39. člen
Protiteroristični pregled je iskanje, identificiranje, preučevanje, onesposabljanje in odstranjevanje naprav in sredstev, ki v zakonsko določenih primerih ogrožajo ali bi lahko ogrozile varnost ljudi in premoženja, varnost določenih oseb, objektov in tajnih podatkov ali varnost javnih shodov in prireditev. Obsega protibombni, kemijski, bakteriološki, radiološki in protiprisluškovalni pregled.
40. člen
Policisti lahko pri opravljanju protiterorističnega pregleda zahtevajo:
– sodelovanje osebe, pristojne za infrastrukturo pregledovanega prostora, objekta oziroma območja (energetska, informacijska, telekomunikacijska infrastruktura, sistemi požarnega in protivlomnega varovanja, klimatski sistemi, ogrevalna in prezračevalna napeljava, ipd.),
– odstranitev določenih naprav iz prostorov, objektov, območij in prevoznih sredstev, izključitev določenih sistemov ter kontrolo dostopa ljudi do preiskovanih prostorov, objektov, prevoznih sredstev in območij.
41. člen
Med posebno nevarna sredstva ali naprave iz tretjega odstavka 40. člena zakona o policiji sodijo: eksplozivna, zažigalna, toksična, radioaktivna in druga sredstva oziroma naprave, namenjene za napad na življenje in zdravje ljudi, na premoženje ali za razvrednotenje okolja.
42. člen
Najdene naprave in sredstva iz 39. in 41. člena tega pravilnika policisti identificirajo, nevtralizirajo in odstranijo, če ni druge možnosti pa tudi uničijo na kraju najdbe.
43. člen
O opravljenem protiterorističnem pregledu se napiše poročilo ali zapisnik.
8. Prijetje
44. člen
Policist mora ugotoviti identiteto osebe, ki jo namerava prijeti. Če policist med postopkom ugotovi, da ni razlogov za prijetje ali drug zakonit ukrep, mora s postopkom takoj prenehati in osebi dovoliti, da neovirano odide.
45. člen
Ob prijetju mora policist osebo v njenem materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, obvestiti o razlogih prijetja in jo opozoriti na posledice, če se bo upirala ali poskušala pobegniti.
46. člen
Policist prijeto osebo varnostno pregleda, da ugotovi, ali je oborožena in ali ima pri sebi ali s sabo druge nevarne predmete za napad ali samopoškodovanje.
47. člen
Kadar je za preprečitev neposrednega ogrožanja varnosti ljudi in premoženja ali iz drugih razlogov prijetje nujno potrebno izvesti previdno in brez odlašanja, smejo policisti prijetje in varnostni pregled osebe opraviti takoj ter šele nato preveriti njeno identiteto in jo obvestiti o razlogih prijetja.
48. člen
Osebo, ki ji je policist s prijetjem odvzel prostost kot osumljencu po določilih zakona o kazenskem postopku ali zaradi izvršitve pridržanja po določilih zakona o prekrških ali zakona o policiji, mora policist takoj, v njenem materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, poučiti, da ni dolžna ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in da je policist na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje.
Obvestilo se glasi:
»Odvzeta vam je prostost. Niste dolžni ničesar izjaviti. Imate pravico do odvetnika. Na vašo zahtevo bomo o odvzemu prostosti obvestili vaše najbližje.«.
Če je oseba iz prvega odstavka tega člena tujec, jo mora policist v njenem materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, poučiti tudi o tem, da je policist na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti diplomatsko-konzularno predstavništvo države, katere državljan je.
49. člen
Pravica do molka, do zagovornika, obveščanja bližnjih in do obveščanja diplomatsko-konzularnega predstavništva ima oseba iz prejšnjega člena skozi celoten postopek odvzema prostosti oziroma pridržanja. Osebo pri uveljavljanju teh pravic v ničemer ne zavezuje njena morebitna predhodna odločitev, da se jim odpoveduje, in ne čas, ko je bila o njih obveščena.
Če oseba uveljavlja pravico do zagovornika do obveščanja bližnjih ali do obveščanja diplomatsko-konzularnega predstavništva, to opravi policist.
Če oseba uveljavlja pravico do obveščanja diplomatsko-konzularnega predstavništva in gre za državljana države, ki v Republiki Sloveniji nima diplomatsko-konzularnega predstavništva, opravi policist obveščanje preko Ministrstva za zunanje zadeve.
Do prihoda zagovornika mora policist odložiti vsa nadaljnja dejanja, vendar najdlje za dve uri od tedaj, ko je bila osebi dana možnost, da obvesti zagovornika, razen če bi odlaganje onemogočilo ali otežilo izvršitev naloge ali bi bilo nevarno odlašati.
Policist je dolžan zagovorniku omogočiti neoviran stik in pogovor s prijeto osebo. Zaupnega pogovora med zagovornikom in prijeto osebo, policist, na njuno zahtevo, ne sme poslušati, lahko pa ju vizualno nadzira.
50. člen
Če je prijeta oseba otrok, mladoletnik ali oseba, za katero policist ugotovi, da ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, mora policist obvestiti njene starše oziroma zakonitega zastopnika.
Če policist ugotovi, da bi bilo obveščanje iz prejšnjega odstavka v nasprotju s pravico ali interesom prijete osebe, obveščanja ne opravi. V tem primeru o prijetju obvesti organ socialnega varstva.
51. člen
O prijetju osebe, za katero je razpisano iskanje ali tiralica, obvesti policist organ, ki je iskanje oziroma tiralico razpisal.
O prijetju osebe, ki je na begu iz zavoda za prestajanje zaporne kazni, obvesti policist zavod, iz katerega je oseba pobegnila.
52. člen
Osebe, ki uživa diplomatsko imuniteto in se nanjo sklicuje, policist ne sme prijeti.
Osebe, ki uživajo konzularno imuniteto in se nanjo sklicujejo, smejo policisti prijeti samo na podlagi odredbe sodišča.
53. člen
Če je prijeta oseba, ki uživa poslansko imuniteto in se nanjo sklicuje, zalotena pri storitvi kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policist o prijetju takoj obvestiti pristojnega državnega tožilca.
54. člen
Če je prijeta vojaška oseba je treba skladno z določili zakona o tem takoj obvestiti vojaško policijo.
55. člen
O vsakem prijetju mora policist sestaviti uradni zaznamek o prijetju, v katerem navede osebne podatke prijete osebe, zakonske razloge za prijetje, kraj, datum, uro in minuto prijetja ter kakšen je bil nadaljnji postopek z njo.
Uradni zaznamek vsebuje podatke o pravicah, s katerimi je policist seznanil prijeto osebo, in podatke o njihovem zagotavljanju.
Uradni zaznamek vsebuje tudi podatke o izvedbi varnostnega pregleda ter o začasno zaseženih ali zadržanih predmetih ter čas zasega in čas vrnitve začasno zadržanih predmetov.
9. Privedba
56. člen
Privedba je ukrep, s katerim policisti neposredno na podlagi zakona ali pisne odredbe pristojnega organa privedejo določeno osebo v uradne prostore policije, v prostore drugega organa ali na določen kraj.
57. člen
Policist izroči osebi, za katero je privedba odrejena, pisno odredbo o privedbi in ji ukaže, da naj gre z njim. Ob tem jo opozori, da bo uporabil prisilna sredstva, če se bo upirala ali poskušala pobegniti. Če se oseba kljub opozorilu upira privedbi, jo policist privede prisilno.
58. člen
Policist se mora ravnati po odredbi za privedbo, ki določa, kdaj in kateremu organu oziroma uradni osebi je treba privesti osebo.
Policist mora glede časa začetka izvajanja odredbe za privedbo upoštevati vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na uspešno izvedbo privedbe, pri čemer od začetka izvajanja privedbe do izročitve osebe pristojnemu organu oziroma uradni osebi ne sme preteči več kot 6 ur.
Kadar policist ugotovi, da se oseba, na katero se odredba o privedbi nanaša, skriva ali kako drugače izmika privedbi, obvesti o tem organ, ki je privedbo odredil.
59. člen
Policist sme brez pisne odredbe neposredno na podlagi zakona privesti:
– osebo, ki je osumljena storitve kaznivega dejanja in obstajajo razlogi za odvzem prostosti, pridržanje ali pripor,
– osebo, ki jo je zalotil pri storitvi prekrška, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali nima stalnega prebivališča, podane pa so okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bo nadaljevala s prekrškom ali ga ponovila,
– osebo, ki moti ali ogroža javni red, če javnega reda ni mogoče drugače vzpostaviti ali ogrožanja preprečiti,
– osebo, ki je bila vabljena in opozorjena na možnost prisilne privedbe, pa se vabilu ni odzvala,
– osebo, ki so jo izročili tuji varnostni organi,
– tujca, ki ne izpolnjuje pogojev za vstop, tranzit ali bivanje v Republiki Sloveniji,
– v drugih primerih, določenih z zakonom.
60. člen
Policist ne privede osebe, ki ji je gibanje zelo oteženo zaradi bolezni, onemoglosti, telesne poškodbe ali nosečnosti, in ne osebe, katere zdravstveno stanje bi se zaradi privedbe poslabšalo.
Če potrebuje oseba, ki jo je treba privesti na podlagi tiralice ali oseba, ki je osumljena storitve kaznivega dejanja, ali oseba, ki se izmika kazenskemu postopku ali prestajanju kazni, nujno medicinsko pomoč, zagotovi policist prevoz take osebe v zdravstveno ustanovo in poskrbi za njeno zavarovanje.
O okoliščinah iz prvega in drugega odstavka policist takoj obvesti organ, ki je privedbo odredil.
61. člen
Privedbo osebe, ki opravlja delo, pri katerem bi bila lahko ogrožena varnost ljudi ali povzročena precejšnja materialna škoda, če bi delo prekinila ali ga zapustila, je dovoljeno odložiti za toliko časa, kolikor je potrebno, da se vzpostavijo razmere za varno in nemoteno delo oziroma prepreči materialna škoda.
62. člen
Kadar je treba privesti osebo, ki neguje ali skrbi za otroke ali druge osebe, policist pred privedbo obvesti pristojni organ socialnega varstva ali drugo javno službo, če ni možnosti, da bi kdo od bližnjih ali sosedov poskrbel zanje.
Policist ravna podobno tudi v drugih primerih, če ugotovi, da je potrebno kaj ukreniti za varnost ljudi ali za preprečitev škode, ki bi lahko nastala zaradi privedbe.
63. člen
Kadar se oseba, ki jo je teba privesti, skriva v stanovanju, zaklenjenem ali drugače zaprtem prostoru, sme policist skladno z določili zakona, s silo vstopiti v takšen prostor, če gre za:
– storilca, ki je bil zasačen pri kaznivem dejanju, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti in se je zaradi pregona zatekel v ta prostor,
– obsojenca, ki je na begu,
– osebo, ki jo je treba privesti po odredbi sodišča.
V drugih primerih policist zaradi privedbe osebe ne sme vstopiti v stanovanje ali drug zaprt prostor brez privolitve stanovalcev. O tem takoj obvesti organ, ki je odredil privedbo.
64. člen
Če policist pred privedbo oziroma ob prijetju ugotovi, da ima oseba, ki jo je treba privesti diplomatsko imuniteto, privedbe ne sme opraviti. Policist je dolžan o tem obvestiti organ, ki je privedbo odredil, in pojasniti, zakaj privedbe ni opravil.
Osebo, ki ima konzularno imuniteto, lahko policist privede samo na podlagi odredbe sodišča.
10. Pridržanje
65. člen
Pridržanje je ukrep, s katerim policisti omejijo prostost osebi iz razlogov, določenih v zakonu.
66. člen
Policist pridrži osebo v uradnih policijskih prostorih za pridržanje ali v za to določenih prostorih pristojnih organov pravosodja.
Če je oseba pridržana v prostorih organov pravosodja, mora biti fizično ločena od priprtih oseb in oseb, ki so na prestajanju kazni.
Izjemoma smejo policisti pridržati osebo tudi v drugih prostorih policije ali v posebej prirejenem prostoru vozila, vendar ne dlje, kot je to nujno potrebno za izvršitev prevoza ali druge naloge policije.
67. člen
Policist, ki je odredil pridržanje, je na zahtevo pridržane osebe dolžan o pridržanju obvestiti njene najbližje.
Na zahtevo pridržanega se o pridržanju obvesti njegovega delodajalca, pristojni organ socialnega varstva pa, če je treba kaj ukreniti za varstvo ali preskrbo otrok in drugih oseb, za katere skrbi pridržani.
Če je pridržana oseba tujec, je treba o tem obvestiti Ministrstvo za zunanje zadeve.
Če je pridržana vojaška oseba, je o tem treba skladno z določili zakona, takoj obvestiti vojaško policijo.
68. člen
Čas pridržanja se šteje od trenutka, ko je bila oseba prijeta.
Ko prenehajo razlogi za pridržanje, mora policist pridržano osebo izročiti pristojnemu organu ali jo izpustiti na prostost.
69. člen
O pridržanju mora policist sestaviti uradni zaznamek, iz katerega mora biti razvidno:
– osebni podatki pridržane osebe,
– čas in kraj prijetja,
– razlog prijetja in pridržanja,
– seznanitev osebe z razlogi prijetja in pridržanja ter z njenimi pravicami,
– uresničevanje pravic pridržane osebe in obveščanje pristojnih institucij (čas, način, kdo),
– privedba pridržane osebe k pristojnemu organu,
– vidne telesne poškodbe ali drugi znaki, ki jih je mogoče opaziti, zaradi katerih bi pridržana oseba potrebovala zdravstveno pomoč,
– če je bila pridržani osebi zagotovljena zdravstvena ali prva pomoč (kdo, kdaj in zakaj),
– seznam predmetov, zaseženih zaradi varnosti oseb v pridržanju,
– prenehanje pridržanja.
Uradni zaznamek podpiše policist, ki je osebo pridržal, in pridržana oseba.
70. člen
V primerih, ko zakon določa, da je za pridržanje osebe treba izdati odločbo, pridržanje odredi:
– predstojnik organizacijske enote generalne policijske uprave ali oseba, ki jo pooblasti;
– predstojnik območne organizacijske enote policije ali oseba, ki jo pooblasti.
Pridržanje odredi predstojnik organizacijske enote, ki vodi postopek s pridržano osebo.
Pridržani osebi mora policist v roku 6 ur od prijetja vročiti odločbo iz prvega odstavka v pisni obliki.
Pridržana oseba ima po zakonu pravico do pritožbe zoper odločbo o pridržanju. Policist mora omogočiti pridržani osebi uveljavitev pravice do pritožbe.
71. člen
Policist mora pridržani osebi zaseči predmete, ki so primerni za napad, pobeg ali samopoškodovanje. Če ti predmeti niso bili zaseženi ob prijetju, jih mora zaseči policist, ki izvaja pridržanje, preden gre pridržana oseba v prostor za pridržanje.
Podatke o zaseženih predmetih iz prejšnjega odstavka zapiše policist na potrdilo o zasegu ali v uradni zaznamek, ki ga pridržana oseba podpiše. Po končanem pridržanju se zaseženi predmeti osebi vrnejo, razen če obstajajo zakoniti razlogi za njihov nadaljnji zaseg.
Prevzem predmetov potrdi oseba s podpisom.
72. člen
Če je v enem prostoru za pridržanje pridržanih več oseb, so lahko hkrati pridržane le osebe istega spola.
73. člen
Policist, ki izvaja pridržanje, poskrbi za varnost pridržane osebe od njene namestitve v prostor za pridržanje do izpustitve.
Za nadzorovanje pridržanih oseb lahko policisti uporabljajo naprave za prenos zvočnih in slikovnih znakov. Uporaba teh naprav mora biti v prostoru vidno označena.
74. člen
Bolna ali poškodovana oseba, za katero je očitno, da potrebuje zdravniško pomoč, ali oseba, ki kaže znake hujše zastrupitve z alkoholom ali kakšnim drugim sredstvom, se ne sme pridržati v prostorih za pridržanje. Taki osebi mora policist, ki izvaja pridržanje, takoj priskrbeti prevoz v zdravstveno ustanovo, da se ji zagotovi zdravniška pomoč.
Kadar pridržana oseba sama zahteva zdravniško pomoč, ji policist omogoči ustrezno zdravniško pomoč v prostorih za pridržanje ali zagotovi prevoz v najbližjo zdravstveno ustanovo.
Policist mora ukreniti vse potrebno, da pridržani osebi med prevozom v zdravstveno ustanovo ali v zdravstveni ustanovi prepreči pobeg.
75. člen
Osebi, ki je pridržana več kot 12 ur, se zagotovi prehrana v treh obrokih dnevno (zajtrk, kosilo, večerja).
Osebi, ki je v prostoru za pridržanje več kot 12 ur, je potrebno omogočiti gibanje, razen če varnostni razlogi tega ne dopuščajo.
Pridržana oseba ima pravico do osemurnega nepretrganega počitka v štiriindvajsetih urah.
Če je oseba pripeljana v prostore za pridržanje v mokrih ali kako drugače za njeno zdravje neustreznih oblačilih, se ji za čas pridržanja zagotovi primerno oblačilo.
11. Bivanje pod strožjim policijskim nadzorom
76. člen
Policist odredi bivanje pod strožjim policijskim nadzorom za čas, ki je nujno potreben za odstranitev tujca iz države, vendar ne več kot za šest mesecev.
77. člen
Bivanje pod strožjim policijskim nadzorom pomeni omejitev svobode gibanja na prostore, določene v ta namen.
78. člen
Postopek v zvezi z omejitvijo gibanja se izvaja v skladu z določbami 58., 59., 60., 61. in 62. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99).
12. Zaseg predmetov in ravnanje z zaseženimi predmeti
79. člen
Pri opravljanju nalog sme policist skladno z določili zakona zaseči predmete:
– da prepreči ogrožanje varnosti življenja, zdravja, osebne varnosti in premoženja ljudi, hujše ogrožanje javnega reda in splošne varnosti,
– ki jih ima pri sebi oseba v postopku in so namenjeni za napad ali samopoškodovanje, ali so kot pripomoček lahko uporabljeni pri njenem pobegu,
– ki so bili uporabljeni, pridobljeni oziroma so nastali s prekrškom ali kaznivim dejanjem.
Policist sme zaseči tudi predmete, za katerih varnost ne more poskrbeti lastnik ali zakoniti posestnik sam, zato da prepreči nadaljnjo škodo, njihovo uničenje ali njihov protipravni odvzem.
80. člen
O zaseženih predmetih policist izda potrdilo o zasegu, v zakonsko določenih primerih pa napiše tudi zapisnik.
81. člen
Policist poskrbi za primerno ravnanje z zaseženimi predmeti ter jih mora v skladu z zakonom takoj izročiti pristojnemu organu.
82. člen
V izjemnem primeru, ko zaseženih predmetov ni mogoče takoj izročiti pristojnemu organu ali upravičeni osebi, se lahko ti predmeti začasno hranijo v prostorih policije.
V tem primeru se o začasni hrambi zaseženih predmetov vodi poseben seznam, ki mora vsebovati:
– priimek in ime osebe, ki so ji bili predmeti zaseženi,
– čas, kraj in razloge zasega,
– vidne poškodbe in posebne oznake zaseženih predmetov,
– oznako zadeve, v kateri so bili predmeti zaseženi,
– podatke o obveščanju v zvezi z zasegom,
– razloge, zaradi katerih zaseženi predmeti niso bili takoj izročeni pristojnemu organu,
– podatke o nadaljnjem postopku z zaseženimi predmeti,
– priimek in ime ter podpis policista, ki je predmete dal v hrambo.
83. člen
Zasežene predmete, ki so nevarni (orožje, eksplozivne snovi, razstrelilne naprave, vnetljive snovi, radioaktivne in druge nevarne snovi), mora policist izročiti strokovno usposobljeni osebi.
Predmeti iz prejšnjega odstavka se hranijo po predpisih, ki urejajo njihovo hrambo.
84. člen
Če zoper osebo, ki so ji bili predmeti zaseženi, ni bil uveden postopek pred pristojnim organom oziroma so razlogi za zaseg prenehali pred uvedbo postopka pri pristojnem organu in ni drugih zakonskih razlogov za njihov zaseg, je treba predmete osebi vrniti. Prevzem predmetov oseba potrdi s podpisom.
Zaseženi nevarni predmeti, ki niso bili izročeni pristojnemu organu ali vrnjeni osebi, se komisijsko uničijo, če poseben predpis ne določa drugače. O komisijskem uničenju je treba napisati zapisnik.
85. člen
Arhiva, dokumentov in uradnih dopisov diplomatskih misij in konzulatov ter po predpisih označene diplomatske pošte ni dovoljeno zaseči.
Izjemoma sme policist, ko obstaja utemeljen sum, da so v diplomatski pošti tudi predmeti, ki nimajo statusa diplomatske pošte, zahtevati, naj diplomatsko pošto v njegovi navzočnosti odpre pooblaščeni predstavnik države. Če tega noče storiti, se diplomatska pošta vrne tja, od koder je bila poslana.
Policist o postopku napiše poročilo, v katerem opiše utemeljen sum ter potek dogodka.
13. Vstop v tuje stanovanje in druge prostore
86. člen
Policisti lahko brez odločbe sodišča vstopijo v tuje stanovanje in druge prostore ob pogojih iz zakona o kazenskem postopku, ali če je to, skladno z določili zakona o policiji, potrebno zaradi preprečitve samomora, preverjanja okoliščin, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru, ali preprečitve konkretne nevarnosti za ljudi in premoženje.
87. člen
Za drug prostor se po tem pravilniku štejejo vsi zaprti objekti, ograjeni zasebni prostori in zaprti bivalni prostori prevoznega sredstva, ki niso namenjeni javni uporabi.
88. člen
Pred vstopom v tuje stanovanje ali druge prostore sporoči policist osebi, ki se v prostoru nahaja, razloge, zaradi katerih vstopa, razen v primerih, ko tega ni mogoče storiti, ker je treba ukrepati takoj in nepričakovano.
Policist sme, kadar ni mogoče drugače, za vstop v tuje stanovanje ali tuje prostore uporabiti tudi silo. Pri tem se mora izogibati nepotrebnim poškodbam.
89. člen
Policist se sme zadrževati v tujem stanovanju ali drugih prostorih samo toliko časa, dokler so podani razlogi, zaradi katerih je vanj vstopil.
90. člen
Policist o vstopu v tuje stanovanje in druge prostore izda potrdilo. V potrdilu navede razloge za vstop in morebitne poškodbe, ki so nastale pri vstopu.
91. člen
Policist ne sme vstopiti v prostore diplomatskih misij ali mednarodnih organizacij, ki imajo status diplomatskih misij, in tudi ne v konzularne prostore.
Izjemoma sme policist vstopiti v prostore diplomatske misije, če to zahteva šef misije, in v konzularne prostore, če to zahteva šef konzulata, oseba, ki jo on določi, ali šef diplomatske misije države imenovanja. V tem primeru policist zahteva, naj mu tisti, ki je zahteval vstop, to pisno potrdi.
Ob požaru ali drugi nesreči, ki zahteva nujne varnostne ukrepe in ni mogoče čakati na poziv za vstop v konzularne prostore, sme policist vstopiti v konzularne prostore tudi brez poprejšnje privolitve oseb iz prejšnjega odstavka.
14. Uporaba tujega prevoznega in komunikacijskega sredstva
92. člen
Policisti imajo pravico skladno z zakonskimi pogoji uporabiti najbližje dosegljivo tuje prevozno sredstvo ali sredstvo za zvezo, če je to potrebno za prijetje storilca kaznivega dejanja, prevoz osebe, ki potrebuje nujno zdravniško pomoč, v najbližji zdravstveni zavod ali izvršitve druge nujne naloge.
Za druge nujne naloge se štejejo primeri, ko je mogoče pričakovati, da bo na določenem območju ali v določenem objektu ogroženo življenje ali osebna varnost ljudi ali premoženje večje vrednosti oziroma je do tega že prišlo.
Sredstva smejo policisti uporabiti le, če naloge ne morejo opraviti drugače.
93. člen
Pred uporabo najbližjega dosegljivega tujega prevoznega sredstva ali sredstva za zvezo mora policist posestniku sredstva, sporočiti razloge za uporabo, razen če zaradi okoliščin to takoj ni mogoče.
94. člen
Kljub obstoju razlogov iz 92. člena tega pravilnika policisti brez posestnikovega soglasja ne smejo uporabiti prevoznih sredstev in sredstev za zveze diplomatsko-konzularnih predstavništev in Slovenske vojske.
95. člen
O uporabi prevoznega sredstva ali sredstva za zvezo izda policist osebi, katere sredstvo je uporabil, potrdilo, iz katerega je razvidno, katero sredstvo je bilo uporabljeno, kdaj in za koliko časa je bilo uporabljeno, za prevozna sredstva število prevoženih kilometrov, razlog uporabe in morebitne poškodbe, ki so nastale ob uporabi.
Ob izdaji potrdila policist pouči osebo, da ima kot lastnik prevoznega sredstva oziroma sredstva za zvezo, pravico do povračila stroškov in morebitne škode, ki mu je bila povzročena z uporabo.
III . TAJNI POLICIJSKI UKREPI
96. člen
Če obstajajo razlogi za sum, da je oseba izvršila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ga izvršuje ali pripravlja, oziroma organizira njegovo izvršitev in policisti tega dejanja ne morejo drugače odkriti, preprečiti ali dokazati, ali pa bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami, lahko policisti, skladno z določili zakona uporabijo tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje, tajno policijsko sodelovanje in prirejene listine in identifikacijske oznake.
Uporabo tajnih policijskih ukrepov predlaga kriminalistična policija, služba, pristojna za notranjo zaščito ali služba, pristojna za varovanje oseb in objektov.
Tajne policijske ukrepe izvaja kriminalistična policija z usposobljenimi policisti.
97. člen
Tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje je ukrep, s katerim kriminalistična policija opazuje ali sledi osebi iz 96. člena tega pravilnika. Pri tem lahko kriminalistična policija za dokumentiranje gibanja osebe uporablja tehnična sredstva za foto in video dokumentiranje.
98. člen
Ukrep iz prejšnjega člena se sme izvajati samo na odprtih ali javnih prostorih. Izjemoma se sme ukrep izvajati tudi v zaprtih oziroma zasebnih prostorih, če v to privoli imetnik prostora, ki je med izvajanjem ukrepa udeležen v pogovoru oziroma dejavnosti z osebo, zoper katero se ukrep izvaja. Če imetnik prostora ni tajni policijski delavec, je treba predhodno pridobiti njegovo pisno soglasje, ki mora biti priloženo predlogu za uvedbo oziroma podaljšanje ukrepa tajnega opazovanja in sledenja.
99. člen
Tajno policijsko delovanje je ukrep, s katerim kriminalistična policija s tajnim delovanjem policista zbira podatke o kriminalni dejavnosti oseb iz 96. člena tega pravilnika.
100. člen
Tajno policijsko sodelovanje je ukrep, s katerim kriminalistična policija s tajnim delovanjem osebe, ki ni policist, znotraj hudodelske združbe organizirano in pod vodstvom ter nadzorom policista zbira podatke o kriminalni dejavnosti osebe iz 96. člena tega pravilnika.
Tajno policijsko sodelovanje se uporabi samo v primerih, ko tudi z uporabo tajnega policijskega delovanja ne bi bilo mogoče zbrati podatkov, oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami.
101. člen
Ukrep prirejene listine in identifikacijske oznake pomeni pridobivanje in uporabo prirejenih listin in identifikacijskih oznak, s katerim kriminalistična policija izvaja naloge na podlagi in v okviru zakona.
102. člen
Pri izvajanju tajnih policijskih ukrepov se ne sme izzvati kriminalne dejavnosti.
103. člen
Uporabo tajnih policijskih ukrepov predlaga predstojnik kriminalistične policije ali vodja službe iz drugega odstavka 96. člena tega pravilnika, v okviru katere naj bi se ukrep izvajal, ali oseba, ki predstojnika ali vodjo nadomešča.
Predlog mora biti v pisni obliki in mora vsebovati podatke o osebi, zoper katero se predlaga izvajanje ukrepa, opis kaznivega dejanja, način, obseg, trajanje ukrepov ter navedbo in utemeljitev razlogov.
Če za osebo, zoper katero se predlaga izvajanje ukrepa, ni bilo mogoče pridobiti vseh podatkov o njeni identiteti, je potrebno navesti vse druge razpoložljive podatke o njej.
104. člen
Uporabo ukrepov tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in tajno policijsko sodelovanje ter uporabo prirejenih listin in identifikacijskih oznak, razen v primerih iz drugega odstavka tega člena, pisno odobri generalni direktor policije oziroma njegov namestnik.
Uporabo prirejenih listin in identifikacijskih oznak pri izvajanju ukrepov tajnega policijskega delovanja oziroma tajnega policijskega sodelovanja, pisno odobri pristojni državni tožilec.
V primeru iz prejšnjega odstavka mora kriminalistična policija, poleg predloga za uporabo ukrepa prirejenih listin in identifikacijskih oznak, pristojnemu državnemu tožilcu priložiti tudi odobritev generalnega direktorja policije za uporabo ukrepov tajnega sodelovanja oziroma tajnega delovanja in v zapečateni ovojnici fiktivne identifikacijske podatke osebe, ki bo listine in identifikacijske oznake uporabljala.
105. člen
Izvajanje tajnega policijskega ukrepa lahko traja največ tri mesece od dneva, ko je bil odobren.
Iz utemeljenih razlogov se njegovo izvajanje lahko podaljša vsakič za tri mesece.
Predlog za podaljšanje izvajanja tajnega policijskega ukrepa mora vsebovati:
– podatke iz drugega odstavka 103. člena tega pravilnika,
– poročilo o opravljanju ukrepa in pridobljenih izsledkih,
– navedbo in utemeljitev razlogov za podaljšanje.
Predlogu za podaljšanje izvajanja ukrepa je potrebno v zapečateni ovojnici priložiti tudi identifikacijsko številko prirejene listine oziroma oznake, če to ni bilo storjeno že prej.
Podaljšanje izvajanja tajnega policijskega ukrepa odobri organ, ki je odobril pričetek izvajanja ukrepa.
106. člen
Z izvajanjem tajnega policijskega ukrepa je treba prenehati takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil uveden.
107. člen
Če šest mesecev po koncu izvajanja ukrepov ni podana kazenska ovadba, je treba pristojnemu državnemu tožilcu poslati poročilo. Vsi podatki, zbrani z uporabo tajnega policijskega ukrepa, se komisijsko uničijo, o čemer mora biti oseba, zoper katero so se ukrepi izvajali, seznanjena.
Izjemoma se sme rok iz prejšnjega odstavka podaljšati za čas, dokler trajajo razlogi iz 159. člena zakona o kazenskem postopku.
Podaljšanje iz prejšnjega odstavka odobri generalni direktor policije na obrazložen predlog, ki mora vsebovati utemeljitev razlogov iz 159. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 25/96 – odl. US, 2/98 – odl. US in 72/98).
IV . PRISILNA SREDSTVA
108. člen
Policisti imajo pri opravljanju nalog pravico uporabiti zakonsko določena prisilna sredstva, če v zakonsko določenih primerih ne morejo drugače obvladati upiranja osebe, vzpostaviti javni red, ki je huje ali množično kršen, ali odvrniti napada.
109. člen
Upiranje je vsako ravnanje, s katerim določena oseba policistu onemogoča izvršitev zakonite policijske naloge.
Upiranje je lahko pasivno ali aktivno.
Za pasivno upiranje gre, kadar kdo ne upošteva policistovega poziva ali njegovega zakonitega ukaza ali pa s svojim ravnanjem onemogoča izvršitev policijske naloge. Za pasivno upiranje se šteje tudi beg osebe.
Aktivno upiranje je upiranje z orožjem, orodjem in drugimi predmeti ali s fizično silo, pri čemer ima oseba, ki se upira, namen policistu preprečiti izvršitev policijske naloge. Za aktivno upiranje se šteje tudi pozivanje k upiranju.
110. člen
Napad je vsak protipraven, neposreden napad z orožjem, orodjem in drugimi predmeti ali s fizično silo, s katerim kaže napadalec namen, da bi policista, osebo, ki jo policist varuje ali koga drugega onesposobil, poškodoval ali mu vzel življenje. Za napad se šteje tudi napad na objekt, ki ga policist varuje.
111. člen
Policist, ki opravlja delo in naloge pod neposrednim vodstvom policijskega vodje, sme uporabiti prisilna sredstva samo po njegovem ukazu, razen v primeru, ko je napaden ali ko je napaden drug policist ali oseba.
Za policijskega vodjo se šteje policist, ki je po položaju višji ali je določen za vodenje enega ali več policistov pri opravljanju policijskih nalog, ali tisti, ki je pooblaščen za vodenje konkretne naloge.
112. člen
Policist je dolžan opozoriti osebo, da bo uporabil prisilno sredstvo, razen če bi takšno opozorilo onemogočalo izvršitev uradne naloge ali če okoliščine opozorila ne dopuščajo.
1. Uporaba sredstev za vklepanje in vezanje
113. člen
Sredstva za vklepanje in vezanje sme policist uporabiti, če obstaja sum, da se bo oseba upirala, ali samopoškodovala, oziroma če obstaja sum, da bo oseba izvedla napad ali pobegnila.
114. člen
Sredstva za vklepanje in vezanje so lisice, plastična zatega, vrvica in druga primerna sredstva.
115. člen
Policisti praviloma ne smejo uporabljati sredstev za vklepanje in vezanje proti otrokom, vidno bolnim, starim in onemoglim osebam, vidno težkim invalidom in vidno nosečim ženskam, razen če ti neposredno ogrožajo svoje življenje, življenje koga drugega ali policista.
2. Uporaba plinskega razpršilca, fizične sile in palice
116. člen
Plinski razpršilec, fizično silo in palico lahko policist uporabi, če ne more drugače obvladati upiranja osebe, ki ne izpolnjuje zakonitih ukazov, moti javni red, ali osebe, ki jo je treba prijeti, privesti ali ji odvzeti prostost, kot tudi, če mora odvrniti napad na osebe ali objekte, ki jih varuje, ali napad na sebe ali koga drugega.
117. člen
Za uporabo plinskega razpršilca se šteje uporaba plinskega sredstva, ki s pritiskom na prožilec sprosti utekočinjen plin.
Za varno uporabo plinskega razpršilca je treba ravnati v skladu z navodili proizvajalca.
118. člen
Za uporabo fizične sile se štejejo strokovni prijemi, udarci in meti ter druga individualna ali skupinska uporaba fizične sile (na primer: prenašanje oseb, ki se pasivno upirajo, potiskanje in razdvajanje množice in podobno).
119. člen
Za uporabo palice se šteje uporaba gumijevke, zložljive in druge palice, ki je predpisana za uporabo v policiji.
120. člen
Policist uporabi strokovne prijeme, kadar ne more drugače obvladati upiranja osebe ali odvrniti napada, plinski razpršilec, strokovne udarce in mete ter palico pa, če ugotovi, da s strokovnimi prijemi ne bo dosegel namena uporabe.
121. člen
Proti osebi, ki se pasivno upira, se palica in plinski razpršilec uporabita le v primeru, če ni drugih možnosti, da bi policist obvladal takšno upiranje.
122. člen
Palica in plinski razpršilec se ne smeta uporabiti proti otrokom, vidno bolnim, starim in onemoglim osebam, vidno težkim invalidom in vidno nosečim ženskam, razen če ti neposredno ogrožajo življenje koga drugega ali življenje policista.
3. Uporaba plinskih sredstev, drugih sredstev za pasivizacijo, vodnega curka, konjenice in posebnih motornih vozil
123. člen
Za vzpostavitev javnega reda v primerih, ko je ta huje ali množično kršen, smejo policisti uporabiti:
– plinska sredstva in druga sredstva za pasivizacijo,
– vodni curek,
– konjenico in
– posebna motorna vozila.
Plinska sredstva in druga sredstva za pasivizacijo se lahko uporabijo tudi v primerih terorističnih dejanj in ugrabitev ali za prijetje osebe, ki se upira, napada, zabarikadira ali drugače onemogoča izvršitev naloge ali neposredno ogroža življenje policista ali koga drugega.
124. člen
Plinska sredstva so: plinska pištola in puška za izstreljevanje plinskih nabojev ali snovi, plinska ročna bomba in druga sredstva, namenjena za razprševanje plinskih snovi.
Druga sredstva za pasivizacijo so sredstva za omamljanje, bomba z zvočnim, svetlobnim ali dimnim efektom, gumijasti izstrelek in druga sredstva, namenjena za pasivizacijo oseb.
Za uporabo vodnega curka se šteje usmerjen vodni curek pod večjim pritiskom, ki se uporablja za neposredno delovanje na ljudi z namenom preprečitve dostopa, razganjanja, usmerjanja, označevanja ali za pasivizacijo. Uporablja se lahko iz posebno prirejenega vozila, vodne črpalke, ali iz vodnega omrežja.
Za uporabo konjenice se šteje postopek treh ali več konjenikov, in sicer za neposredno delovanje na ljudi z namenom potiskanja ali razganjanja.
Za uporabo posebnih motornih vozil se šteje uporaba motornih vozil, opremljenih s posebno opremo, za neposredno delovanje na ljudi z namenom potiskanja in razganjanja.
125. člen
Sredstva iz prvega odstavka 123. člena tega pravilnika se smejo uporabiti samo z dovoljenjem generalnega direktorja policije, direktorja policijske uprave ali delavca, ki ga generalni direktor policije ali direktor policijske uprave za to pooblasti.
V primerih iz drugega odstavka 123. člena tega pravilnika smejo policisti uporabiti plinska sredstva in druga sredstva za pasivizacijo po lastni presoji, če ugotovijo, da z milejšim prisilnim sredstvom zakonite naloge ni mogoče opraviti.
4. Uporaba službenega psa
126. člen
Policist sme uporabiti kot prisilno sredstvo službenega psa z nagobčnikom na vrvici ali brez in brez nagobčnika na vrvici ali brez vrvice.
127. člen
Službenega psa z nagobčnikom in na vrvici sme policist uporabiti v vseh primerih, ko je dovoljena uporaba plinskega razpršilca, fizične sile ali palice.
Službenega psa z nagobčnikom in brez vrvice sme policist uporabiti za preprečitev bega in prijetje storilca kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, za preprečitev bega osebi, ki je storila prekršek zoper javni red, za odvrnitev napada nase, na koga drugega ali na objekt, ki ga varuje, in za vzpostavitev javnega reda, če je huje kršen.
128. člen
Službenega psa brez nagobčnika in na vrvici sme policist uporabiti za vzpostavitev javnega reda, če je z dejanji skupine ljudi ogroženo življenje ali osebna varnost ljudi ali premoženje večje vrednosti, in za prijetje storilca kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.
Službenega psa brez nagobčnika in brez vrvice sme policist uporabiti, če ne more drugače:
– zavarovati življenja ljudi,
– preprečiti bega osebi, ki je zalotena pri kaznivem dejanju, za katero je po zakonu mogoče izreči kazen zapora 3 let ali več,
– preprečiti bega osebi, ki ji je odvzeta prostost ali osebi, za katero je izdan nalog za odvzem prostosti, ker je storila kaznivo dejanje, za katero je po zakonu mogoče izreči kazen zapora 3 let ali več,
– odvrniti napada na varovano osebo ali objekt,
– odvrniti od sebe neposrednega protipravnega napada, s katerim je ogroženo njegovo življenje.
129. člen
Preden policist uporabi službenega psa, mora, kadar okoliščine to dopuščajo, osebo, zoper katero naj bi službenega psa uporabil, opozoriti na uporabo.
130. člen
Pri uporabi službenega psa je policist dolžan paziti, da pes osebo, proti kateri se uporablja, po nepotrebnem ne poškoduje.
5. Uporaba sredstev za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev
131. člen
Sredstva za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev se smejo uporabiti:
– za preprečitev bega s prevoznim sredstvom osebi, zaloteni pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti,
– za preprečitev bega s prevoznim sredstvom osebi, ki ji je bila vzeta prostost ali za katero je bil izdan nalog za odvzem prostosti,
– za preprečitev nezakonitega prehoda s prevoznim sredstvom čez državno mejo,
– za preprečitev nadaljnje vožnje s prevoznim sredstvom osebi, ki je bila pred tem najmanj dvakrat pravilno ustavljana in ni upoštevala zakonitega policistovega ukaza,
– za preprečitev nedovoljenega dostopa s prevoznim sredstvom do objekta ali na območje, kjer se zadržuje ali biva varovana oseba.
132. člen
Sredstva za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev so bodičasti trakovi, ki se položijo na vozišče in so prirejeni tako, da se ob navozu prevoznega sredstva nanje predrejo in izpraznijo pnevmatike, kakor tudi druga sredstva, ki voznika prisilijo k ustavitvi prevoznega sredstva.
133. člen
Uporabo sredstev za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev odredi vodja izmene operativno komunikacijskega centra policijske uprave ali generalne policijske uprave ali oseba, ki jo pooblasti generalni direktor policije.
6. Uporaba strelnega orožja
134. člen
Pri opravljanju nalog sme policist, skladno z določili zakona, uporabiti strelno orožje samo, če ne more drugače:
1. Zavarovati življenja ljudi;
Policist sme uporabiti strelno orožje, če je v neposredni nevarnosti življenje ene ali več oseb, da odvrne ali prepreči začeti protipravni napad napadalca.
Neposredna nevarnost se presoja po načinu in sredstvu napada ter po fizični moči in številu napadalcev.
2. Preprečiti bega osebi, ki je zalotena pri kaznivem dejanju, za katero je po zakonu mogoče izreči kazen zapora 8 let ali več;
Zalotitev pri kaznivem dejanju po tem pravilniku je zalotitev osebe na kraju kaznivega dejanja ali v njegovi neposredni bližini ob storitvi ali takoj po storitvi kaznivega dejanja.
3. Preprečiti bega osebi, ki ji je vzeta prostost ali osebi, za katero je izdan nalog za odvzem prostosti, ker je storila kaznivo dejanje iz druge točke, če je v nalogu za prijetje, privedbo oziroma spremljanje osebe izrecno določeno, da sme policist uporabiti strelno orožje, če bi taka oseba skušala pobegniti;
V primerih, ko sme policist uporabiti strelno orožje proti osebi, ki jo vodi ali spremlja, če ta poskuša pobegniti, jo mora pred privedbo oziroma spremljanjem opozoriti, da bo v takem primeru uporabil orožje.
4. Odvrniti napada na varovano osebo ali varovani objekt;
Napad na varovano osebo je vsak neposreden napad s strelnim orožjem, nevarnim orodjem ali drugimi sredstvi, s katerimi se spravi v nevarnost življenje te osebe, ali pa napad več napadalcev oziroma enega napadalca, ki je močnejši ali uporablja pri napadu posebne spretnosti.
Napad na varovani objekt je vsako dejanje, ki ima namen huje poškodovati ali uničiti objekt, njegov posamezni del ali pa huje poškodovati ali uničiti naprave v objektu.
5. Odvrniti od sebe neposredni protipravni napad, s katerim je ogroženo njegovo življenje;
Neposreden napad, s katerim je ogroženo policistovo življenje, je napad s strelnim orožjem, nevarnim orodjem ali drugimi predmeti, s katerimi se lahko ogrozi njegovo življenje, ali napad dveh ali več napadalcev, napad na kraju in v času, ko policist ne more pričakovati pomoči, ter napad fizično močnejšega ali koga, ki uporablja pri napadu posebne spretnosti.
Za napad s strelnim orožjem se šteje tudi poteg ali poskus potega strelnega orožja.
135. člen
Pod pogoji za uporabo strelnega orožja se sme uporabljati tudi orožje s tetivo.
136. člen
Preden policist izstreli strel proti osebi, zoper katero naj bi uporabil strelno orožje, mora, kadar okoliščine to dopuščajo, skladno z zakonskimi določili, osebo opozoriti s klicem: “STOJ, POLICIJA, STRELJAL BOM!” in z opozorilnim strelom.
137. člen
Opozorilni strel, uporaba orožja proti živali, predmetu ali za vadbo, se ne šteje za uporabo strelnega orožja kot prisilnega sredstva.
Policist sme uporabiti opozorilni klic in opozorilni strel le v primerih, ko so izpolnjeni pogoji za uporabo strelnega orožja kot prisilnega sredstva.
138. člen
Če oseba, zoper katero se sme uporabiti strelno orožje, beži proti skupini ljudi in je nevarnost, da bi bil lahko zadet kdo izmed njih, policist ne sme streljati.
Če oseba, zoper katero se sme uporabiti strelno orožje, beži proti državni meji, sme policist streljati le tako, da izstrelek ne preleti državne meje.
7. Poročanje o uporabi prisilnih sredstev
139. člen
Uporabo prisilnega sredstva in izstrelitev opozorilnega strela mora policist opisati v poročilu o opravljenem delu, če svojega dela ne beleži v poročilu, pa v uradnem zaznamku.
140. člen
V poročilu ali uradnem zaznamku policist navede datum in čas uporabe prisilnega sredstva oziroma izstrelitve opozorilnega strela, vrsto uporabljenega prisilnega sredstva, proti komu in zakaj je uporabil prisilno sredstvo, posledico uporabe, način uporabe in druge okoliščine, ki so pomembne za oceno zakonitosti in strokovnosti uporabe prisilnega sredstva.
Neposredni predstojnik mora vsako uporabo prisilnega sredstva oziroma izstrelitev opozorilnega strela preveriti in oceniti, ali je bilo prisilno sredstvo uporabljeno zakonito in strokovno, razen če je za presojo zakonitosti in strokovnosti uporabe ustanovljena posebna komisija.
141. člen
Kadar policist uporabi strelno orožje ali s prisilnim sredstvom povzroči komu hude ali posebno hude telesne poškodbe ali smrt, kadar je bilo prisilno sredstvo uporabljeno proti več kot trem osebam, mora generalni direktor policije oziroma direktor policijske uprave, v kateri dela policist, ki je uporabil prisilno sredstvo, določiti najmanj tričlansko komisijo, ki razišče okoliščine uporabe prisilnega sredstva, sestavi zapisnik in da mnenje o tem, ali je bilo prisilno sredstvo zakonito in strokovno uporabljeno.
Predstojnika organizacijskih enot iz prejšnjega odstavka, lahko določita komisijo tudi za razjasnitev drugih primerov uporabe prisilnega sredstva, če ocenita, da je to potrebno.
V. POLICIJSKA POOBLASTILA NA VODAH
1. Preverjanje zastave plovila
142. člen
Kadar policist pri opravljanju nalog na morju opazi plovilo brez zastave ali s sumljivo zastavo, osebo na plovilu na primeren način pozove, naj pokaže zastavo, če je treba, pa tudi sporoči ime plovila, pristanišče, v katerem je prijavljeno, pristanišče, iz katerega prihaja, in smer plovbe.
143. člen
Če oseba na plovilu ne pokaže zastave ali ne sporoči zahtevanih podatkov ali če so razlogi za sum, da je bilo na plovilu ali s plovilom storjeno kaznivo dejanje ali prekršek, da policist poveljniku plovila znak, naj ustavi.
2. Ustavitev plovila
144. člen
Ustavitev plovila pomeni zmanjšanje hitrosti ustavljanega plovila na hitrost, ki še zagotavlja njegovo varno plovbo, na policistov ukaz pa tudi izključitev pogonskega sistema.
145. člen
Znak za ustavitev plovila se daje z vidnim ali zvočnim signalom (znaki mednarodnega signalnega kodeksa, naprava za dajanje zvočnih znakov, modra rotacijska luč, megafon ali piščalka) z razdalje, ki omogoča, da ga s plovila lahko vidijo oziroma slišijo.
Ustni ukazi morajo biti jasni in kratki, in sicer: »Zaustavite plovilo, policijska kontrola!«. Ustni ukazi morajo biti v slovenskem in v angleškem jeziku, obvezno se trikrat ponovijo.
146. člen
Preden policist da znak, naj se plovilo ustavi, mora ugotoviti zemljepisni položaj plovila.
Zemljepisnega položaja ni treba ugotavljati, kadar policist ustavi čoln v priobalnem pasu. Tedaj se položaj plovila določi opisno.
3. Pregled listin plovila, članov posadke in potnikov
147. člen
Ko plovilo na dane znake ali pozive ustavi, policist pregleda njegove listine in knjige ter listine članov posadke in potnikov.
148. člen
Policist sme ukazati poveljniku ustavljenega plovila, da prinese listine in knjige plovila ter listine oseb na policijsko plovilo ter jih izroči policistu na vpogled.
4. Pregled in preiskava plovila
149. člen
Če so podani razlogi za sum, da je bilo na plovilu ali s plovilom storjeno kaznivo dejanje ali prekršek in pregled listin in knjig ne zadošča za ugotovitev dejstev, ki so v zvezi s kaznivim dejanjem ali prekrškom, lahko policist opravi pregled ali preiskavo plovila.
Za pregled plovila se šteje vizualni pregled zunanjega dela plovila in notranjih prostorov, ki so namenjeni za vkrcavanje in izkrcavanje oseb, prtljage in tovora, ter prostorov, ki so namenjeni za upravljanje s plovilom. Pregled plovila zajema pregled naprav, opreme plovila, prtljage in tovora, ki je na plovilu.
150. člen
Preiskavo naprav, pomembnih za varnost plovila, sme opraviti za to usposobljen policist oziroma se sme opraviti ob pomoči za to strokovno usposobljene osebe.
151. člen
Poveljnik plovila oziroma oseba, ki jo on pooblasti, ima pravico biti navzoč pri pregledu oziroma preiskavi.
152. člen
Za preiskavo bivalnih prostorov plovila se policist ravna po določilih o hišni preiskavi zakona o kazenskem postopku in zakona o prekrških.
153. člen
O opravljeni preiskavi je potrebno sestaviti zapisnik.
Na zahtevo poveljnika plovila se izda potrdilo o pregledu plovila.
5. Zasledovanje in zajetje plovila
154. člen
Če se plovilo na dane znake in pozive ne ustavi, obstaja pa sum, da so bili kršeni predpisi Republike Slovenije, mednarodne pogodbe ali pravila mednarodnega prava, odredi poveljnik policijskega patruljnega čolna zasledovanje plovila.
155. člen
Zasledovanje plovila na morju se sme začeti le v teritorialnem morju Republike Slovenije in se konča, ko zasledovano plovilo vpluje v tuje teritorialne vode.
Zasledovanje, ki ni bilo prekinjeno, se sme nadaljevati tudi na odprtem morju, dokler zasledovano plovilo ne vpluje v tuje teritorialne vode.
156. člen
Policist sme pri zasledovanju plovila uporabiti sredstva, primerna za prisilno zaustavitev, vključno s strelnim orožjem.
Uporaba strelnega orožja je dovoljena le za zaustavitev plovila in zanjo ne veljajo pogoji za uporabo iz 52. člena zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98).
157. člen
V primeru uporabe strelnega orožja, policist s patruljnega plovila najprej izstreli najmanj dva opozorilna strela v zrak. Če se plovilo ne ustavi, izstreli najmanj dva naboja pred njegov premec, če pa se plovilo niti tedaj ne ustavi, začne policist streljati v premec ali drug občutljiv del plovila. Če poskuša plovilo, kljub prej navedenemu postopku, pobegniti v tuje vode, ga sme policist v skrajnem primeru s streli onesposobiti za plovbo.
Policist s patruljnega plovila sme brez opozorila takoj streljati po plovilu, katerega posadka ga napade s strelnim orožjem, ga poskuša potopiti ali kako drugače ogroža življenje posadke patruljnega plovila.
158. člen
Če poveljnik plovila, na katerem se opravlja pregled oziroma preiskava, policistu noče omogočiti pregleda ali preiskave plovila (odpreti skladišča, prostorov ipd.), ali če je bilo s pregledom listin in knjig plovila ali s pregledom oziroma preiskavo plovila ali na drug način ugotovljeno, da gre za kršitev predpisov Republike Slovenije, mednarodnih pogodb ali pravil mednarodnega prava, se plovilo zajame in pripelje v najbližje pristanišče.
Zajetje plovila pomeni ukrep, s katerim policist prevzame nadzor nad plovilom.
159. člen
O tem, da je bilo plovilo zajeto, se sestavi zapisnik, ki vsebuje: podatke o plovilu, podatke o poveljniku, številu članov posadke in drugih osebah na plovilu, navigacijske podatke o kraju in vzrokih zaustavitve plovila, meteorološke podatke, ugotovitve pregleda listin in knjig oziroma pregleda ali preiskave plovila, čas trajanja zaustavitve plovila, v katero pristanišče je bilo odpeljano in kateremu organu je bilo izročeno.
Zapisnik podpišeta policist, ki je plovilo zajel, in poveljnik zajetega plovila. Če poveljnik plovila noče podpisati zapisnika, je potrebno v zapisnik navesti, zakaj tega ni hotel storiti. Izvod zapisnika se izroči poveljniku plovila.
160. člen
Zaradi pregleda, preiskave ali zajetja sme policist stopiti na plovilo, ki je v postopku.
161. člen
Če tuje vojaško plovilo prekrši slovenske predpise o obalnem morju, ga policist s patruljnega plovila opozori, naj zapusti naše vode.
O tujem vojaškem plovilu, ki krši slovenske predpise o obalnem morju, policist s patruljnega plovila obvesti najbližjo enoto Slovenske vojske.
Policist mora sestaviti uradni zaznamek, ki vsebuje: čas, ko je tuja vojna ladja vplula v obalno morje, zemljepisni položaj, kategorijo in državno pripadnost tuje vojne ladje, smer plovbe, znake, ki jih je dalo patruljno plovilo, in odgovore, ki jih je dobilo, čas muditve tuje vojne ladje v obalnem morju in druge okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev kršitve. Uradnemu zaznamku mora biti priložena skica dogodka.
162. člen
Določila o postopku uporabe policijskih pooblastil na vodah iz V. poglavja tega pravilnika, veljajo tudi v primeru, kadar policist uporablja pooblastila za varovanje državne meje na morju v skladu z določili zakona o nadzoru državne meje.
VI . KONČNI DOLOČBI
163. člen
Z dnem ko začne veljati ta pravilnik, prenehajo veljati:
– členi 29 do 35, pravilnika o izvajanju zakona o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 19/91),
– navodilo o uporabi prisilnih sredstev (Uradni list SRS, št. 25/81 in Uradni list RS, št. 79/94, 3/95 in 22/98).
164. člen
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 0050-1-221/12-00
Ljubljana, dne 2. junija 2000.
Borut Šuklje l. r.
Minister
za notranje zadeve
