Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Sandija Grubeliča iz Višnje Gore, na seji dne 18. 5. 2000

1. Prva alinea 3. člena zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99) se razveljavi.
2. Druga in tretja alinea 3. člena zakona iz prejšnje točke se razveljavita. Razveljavitev začne učinkovati po preteku enega leta od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do izteka roka iz prejšnje točke izreka ni mogoče izdati odločbe, s katero bi se zavrnila prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zaradi razlogov, določenih v drugi in tretji alinei 3. člena zakona iz 1. točke izreka. Že začeti postopki v teh zadevah se za ta čas prekinejo.

1. Pobudnik navaja, da je na podlagi zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD) dne 15. 12. 1999 pri upravni enoti v Grosupljem vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Meni, da je izpodbijani zakon v neskladju s 14. členom ustave, ker določenim prosilcem (med njimi je tudi pobudnik), ki so bili že kaznovani, onemogoča pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, čeprav zakonito prebivajo na ozemlju Republike Slovenije. Pobudnik izpodbija določbe prve, druge in tretje alinee 3. člena ZUSDDD, ker meni, da pomenijo kršitev načel pravne države (2. člen ustave), 13. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I – v nadaljevanju: UZITUL), ter 7. in 53. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94 in MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Navaja, da zakonodajalec z izpodbijanim zakonom ni v celoti upošteval odločbe ustavnega sodišča št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 (Uradni list RS, št. 14/99 in OdlUS VIII, 22), s katero mu je ustavno sodišče naložilo, da upošteva različne položaje, v katerih so osebe zaradi neurejenega pravnega stanja. S sprejemom izpodbijanega zakona naj bi bilo kršeno tudi načelo zakonitosti iz 28. člena ustave, ker so pogoji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje vezani na čas obsodbe in ne na čas storitve kaznivega dejanja ali prekrška. Izpodbijani zakon bi moral razlikovati pravne položaje tistih, ki so storili kazniva dejanja v Republiki Sloveniji, in tiste, ki so storili kazniva dejanja še v nekdanji SFRJ, to je pred 25. 6. 1991. Izpodbijani zakon naj bi učinkoval tudi za nazaj, ker določenim prosilcem postavlja pogoje, ki jih ne morejo izpolniti, in s tem posega v njihove ustavne pravice. Poudarja, da izvrševanje izpodbijanega zakona razdira mnoge družine, kljub temu da ustava v 53. členu zagotavlja varstvo družine. Poudarja, da je imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 3. 1. 1949, ki pa mu je bilo proti njegovi volji izbrisano dne 26. 2. 1992. Nezakoniti izbris iz registra stalnega prebivalstva je ogrozil vsa področja njegovega življenja. Zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil pred 25. 6. 1991, mu je bila izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države. Zato izpodbija tudi 1. člen ZUSDDD, ki označuje državljane drugih republik nekdanje SFRJ za tujce. Meni, da se na podlagi 13. člena UZITUL in odločbe ustavnega sodišča št. U-I-284/94 te osebe ne morejo šteti za tujce. Šele s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje naj bi te osebe dobile status tujca.
2. Državni zbor na pobudo ni odgovoril.

3. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje, določene v četrtem odstavku 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Pobudnik je predlagal, naj ustavno sodišče zadrži izvrševanje izpodbijanega zakona in njegovo pobudo tudi prednostno obravnava. Izvrševanje izpodbijanih določb naj bi povzročilo skupinski izgon določenega števila prebivalcev iz Republike Slovenije, kar pa je prepovedano po 4. členu Protokola št. 4 k EKČP. Ustavno sodišče predlogu za zadržanje ni ugodilo. Odločilo pa je, da se na podlagi šeste alinee 52. člena poslovnika ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) zadeva obravnava prednostno. Upoštevalo je, da so na podlagi izpodbijanega zakona v teku številni postopki za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ter da so pogoji, določeni v izpodbijanem 3. členu, odločilni za izdajo oziroma neizdajo tega dovoljenja.
5. Pobudnik izpodbija 3. člen, ki določa, kdaj se dovoljenje za stalno prebivanje ne izda (negativni pogoji), in sicer izpodbija pogoje, določene v prvi, drugi in tretji alinei. Ustavno sodišče ni presojalo četrte in pete alinee 3. člena ZUSDDD, ki ju pobudnik ne izpodbija.
Na podlagi izpodbijanih alinei 3. člena se dovoljenje za stalno prebivanje ne izda tistemu, ki
– je bil po 25. 6. 1991 večkrat kaznovan za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja (prva alinea) ali
– je bil po 25. 6. 1991 obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj enega leta (druga alinea) ali
– je bil po 25. 6. 1991 obsojen na zaporne kazni, katerih skupna dolžina presega tri leta.1
Iz uvodnega besedila 3. člena tudi izhaja, da ministrstvo, pristojno za notranje zadeve (tretji odstavek 2. člena), ni pooblaščeno, da o prošnjah za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD odloča po prostem preudarku.
6. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-284/94 ugotovilo, da je zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97 in 50/98 – odl. US – v nadaljevanju: ZTuj) v neskladju z ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz drugega odstavka 81. člena (državljanov drugih republik nekdanje SFRJ) po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če tega niso storile, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi poudarilo, da sta stalno prebivališče in dejansko prebivanje na ozemlju Republike Slovenije bistveni okoliščini, ki dajeta tem osebam poseben pravni položaj, ki ga mora zakonodajalec urediti na poseben način v prehodnih določbah ZTuj ali v posebnem zakonu. Zakonodajalec se je odločil za poseben zakon, ki ne glede na določbe ZTuj ureja pridobitev dovoljenja za njihovo stalno prebivanje. Ta zakon je ZUSDDD, ki je uredil status tistih državljanov bivše SFRJ, ki so pred osamosvojitvijo stalno prebivali v Sloveniji, pa niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – v nadaljevanju: ZDrž) ali pa jim je bila prošnja zavrnjena.
7. Ker pomeni izpodbijani zakon uresničitev odločitev in stališč ustavnega sodišča, sprejetih v odločbi št. U-I-284/84, je ustavno sodišče izpodbijane določbe presojalo v luči stališč in ugotovitev, sprejetih v tej odločbi.
8. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-284/94 ugotovilo, da je bilo zaradi neurejenega pravnega položaja kršeno načelo zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države iz 2. člena ustave. Poudarilo je, da so državljani drugih republik, ki se niso odločili za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je bila prošnja zavrnjena, glede na osamosvojitvene akte (točka III Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti, Uradni list RS, št. 1/91-I) lahko povsem upravičeno pričakovali, da pogoji, ki bi jim omogočali še naprej stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ne bodo strožji od tistih, ki jih je za pridobitev državljanstva določil 13. člen UZITUL oziroma 40. člen ZDrž, in da bo njihov pravni status urejen v skladu z mednarodnim pravom (12. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92). Z navedeno odločbo je ustavno sodišče tudi ugotovilo, da zaradi neurejenega pravnega položaja ni bilo kršeno le načelo zaupanja v pravo, temveč tudi načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave, ker so bili državljani drugih republik v slabšem pravnem položaju kot tisti tujci, ki so imeli ta status že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. Sprejelo je stališče, da pravni položaj državljanov drugih republik nekdanje SFRJ ne sme biti bistveno drugačen od pravnega položaja tujca s stalnim prebivališčem že pred osamosvojitvijo Slovenije.
9. V obravnavani zadevi se torej postavlja vprašanje, ali pogoji iz prve, druge in tretje alinee 3. člena ZUSDDD, ki izključujejo možnost izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, in dejstvo, da pristojni upravni organ nima pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ne pomenijo kršitve načela zaupanja v pravo (2. člen ustave) in načela enakosti (drugi odstavek 14. člena ustave).
10. ZUSDDD je uredil pravni položaj obravnavanih državljanov drugih republik nekdanje SFRJ potem, ko je preteklo že več kot osem let od osamosvojitve Republike Slovenije (začetek veljavnosti 30. 9. 1999). Člen 1 določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda le tistemu, ki je na dan 23. 12. 1990 oziroma 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko živi. Do dovoljenja za stalno prebivanje so torej upravičeni le tisti državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so prebivali v Republiki Sloveniji že pred osamosvojitvijo in tudi po osamosvojitvi. Njihov pravni položaj po osamosvojitvi ni bil formalnopravno urejen, kar je ustavno sodišče z navedeno odločbo ocenilo kot kršitev načela zaupanja v pravo. Kot je razvidno iz zakonodajnega gradiva, so Republiko Slovenijo opozorili na to nerešeno vprašanje tudi Evropska komisija v svojem poročilu o napredku držav kandidatk za vstop v Evropsko unijo, Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, Varuh človekovih pravic in tudi druge nevladne organizacije (Poročevalec DZ, št. 18/99, stran 78). Svoj položaj so si državljani drugih republik urejali različno. Nekateri so na podlagi ZTuj v okviru drugega odstavka 81. člena uspeli pridobili dovoljenje za začasno prebivanje ali delovni vizum, če so izpolnjevali zakonsko določene pogoje. Nekateri državljani drugih republik nekdanje SFRJ svojega statusa niso mogli urediti ali pa ga niti niso poskušali urejati. Nekateri so s pretekom osmih let neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji pridobili dovoljenje za stalno prebivanje že na podlagi ZTuj. Glede na to, da je zaradi neurejenega statusa lahko prišlo do izgona navedenih oseb in kršitve 8. člena EKČP, je ustavno sodišče v navedeni odločbi tudi odločilo, da se do ureditve njihovega statusa ne sme izreči ukrepa prisilne odstranitve tujca po 28. členu ZTuj. Pri tem je opozorilo, da pravno neurejen položaj državljanov drugih republik nekdanje SFRJ lahko pripelje do kršitve EKČP, ki v 8. členu varuje med drugimi tudi pravico do družinskega življenja, in da je Evropsko sodišče za človekove pravice že sprejelo stališče, da izgon tujca (deportacija) lahko pomeni kršitev 8. člena EKČP. Odločba št. U-I-284/94 pa ni zavezovala le zakonodajca, da v določenem roku uredi pravni položaj navedenih oseb, ampak je imela tudi posledice v konkretnih postopkih, ki so jih sprožili posamezni prizadeti državljani drugih republik. Tako je ustavno sodišče v postopku odločanja o ustavni pritožbi odpravilo sodbo Vrhovnega sodišča in odločbo Ministrstva za notranje zadeve in odločilo, da mora pristojni upravni organ pritožnika, državljana druge republike nekdanje SFRJ, ponovno vpisati v register stalnih prebivalcev Republike Slovenije (odločba št. Up-60/97 z dne 15. 7. 1999, ki se vroča udeležencem skupaj s to odločbo). Ustavno sodišče je poudarilo, da ugotovitev neskladnosti ZTuj v odločbi št. U-I-284/94 pomeni, da je treba pritožnikom priznati za čas do izdaje ZUSDDD stalno prebivališče na naslovu, kjer so bili prijavljeni pred nezakonitim izbrisom iz evidence stalnih prebivalcev.
11. Čeprav državljani drugih republik nekdanje SFRJ niso imeli formalnopravno urejenega pravnega položaja tujcev s stalnim prebivališčem, ustavno sodišče, tako kot v odločbi št. U-I-284/96 in odločbi št. Up-60/97, ponovno ugotavlja, da je treba pri urejanju njihovega statusa izhajati iz položaja, ki bi ga pravno morali imeti, pa ga zaradi tega, ker zakonodajalec ni uredil njihovega položaja, niso imeli. Zato bi zakonodajalec pri urejanju njihovega nadaljnjega pravnega položaja v Republiki Sloveniji moral upoštevati to dejstvo. Po navedenih odločbah bi morali državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki izpolnjujejo pogoje, določene v 1. členu, imeti možnost pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje, razen če bi obstajal kakšen od razlogov, ki jih je zakon določal za odpoved stalnega prebivanja v tistem času, ko bi zakonodajalec njihov status moral urediti. Pristojni upravni organ bi moral imeti pri odločanju tudi pravico do prostega preudarka. Tako ZTuj (24. člen) kot sedaj veljavni zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 – v nadaljevanju: ZTuj-1, 48. člen) vsebujeta pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in določata okoliščine, ki jih mora upravni organ upoštevati pri odločanju (drugi odstavek 25. člena ZTuj in tretji odstavek 49. člena ZTuj-1). Odpoved prebivanja tujcu, ki ima dovoljeneje za stalno prebivanje, torej ni obvezna v primeru, ko so podani razlogi, navedeni v zakonu, temveč ima upravni organ možnost, da v okviru proste presoje odloči, ali bo odločbo o odpovedi prebivanja izdal ali ne. Ureditev njihovega pravnega statusa, v kateri ne bi bila upoštevana navedena stališča, bi bila v nasprotju z načelom zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da država ne bo poslabšala njegovega pravnega položaja brez utemeljenega razloga (2. člen ustave).
12. Iz zakonodajnega gradiva EPA 749 – II – prva obravnava (Poročevalec DZ, št. 18/99) in EPA 749 – II – druga obravnava (Poročevalec DZ, št. 35/99) je razvidno, da je predlagatelj pri določanju negativnih pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje poleg pogojev, ki jih je določal 40. člen ZDrž za pridobitev državljanstva, določil še tiste pogoje, zaradi katerih je mogoča odpoved stalnega prebivališča tujcem, ki dovoljenje za stalno prebivanje že imajo.2 Tako je bilo v predlogu zakona za prvo in drugo obravnavo predvideno, da se dovoljenje ne izda tistemu, ki je bil po 25. 6. 1991 obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj treh let (prva alinea) ali je bil po 25. 6. 1991 obsojen na zaporne kazni, katerih skupna dolžina presega pet let (druga alinea). Iz poročila odbora za notranjo politiko in pravosodje št. 213-04/99-28/1 z dne 12. 4. 1999 je razvidno, da je bilo ob obravnavi predloga zakona – prva obravnava – izraženo mnenje, da bi bilo treba zaostriti kriterije v 3. členu. Vendar tega predloga predlagatelj ni upošteval in je v obrazložitvi navedel tudi razloge, ki ne opravičujejo poostritve pogojev. V obrazložitvi predloga zakona – druga obravnava – predlagatelj “pojasnjuje, da so enaki razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje določeni tudi v sedaj veljavnem ZTuj-1, pri čemer sta dodana razloga, ko se dovoljenje za stalno prebivanje ne izda, če je tujec obsojen za kaznivo dejanje, ki je uperjeno zoper Republiko Slovenijo oziroma druge vrednote, ki jih v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena UZITUL varuje kazenska zakonodaja Republike Slovenije, ne glede na to, kje je bilo to dejanje storjeno (tretja in četrta alinea 3. člena predloga zakona). Nadaljnje zaostrovanje kriterijev pa po mnenju predlagatelja ni potrebno, saj je namen, na katerega je opozorila razprava, že dosežen z obstoječim besedilom.”3 V predlogu zakona za tretjo obravnavo, ki ga je vlada kot predlagatelj poslala v Državni zbor, pa je bil kljub temu 3. člen spremenjen in dopolnjen tako, da je bil dodan kot nov pogoj večkratna kaznovanost za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja (prva alinea 3. člena) in da so se znižale višine kazni zapora pri obsodbi za kaznivo dejanje oziroma kazniva dejanja s treh let na eno leto (druga alinea 3. člena) in s petih let na tri leta (tretja alinea 3. člena). Iz obrazložitve niso razvidni razlogi za navedeno poostritev razlogov za neizdajo dovoljenja oziroma sprememba in dopolnitev 3. člena v zakonodajnem gradivu sploh ni omenjena. Prav tako ni obrazloženo, zakaj je izključen prosti preudarek pri odločanju v primeru, če so podani razlogi za neizdajo dovoljenja za stalno prebivanje (uvodno besedilo 3. člena).
13. Iz navedenega izhaja, da je predlagatelj pri pripravi predloga zakona za prvo in drugo obravnavo v zakonodajnem postopku glede predlaganih razlogov za neizdajo dovoljenja (ne pa glede prostega preudarka) upošteval stališča in ugotovitve ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-284/96 in izhajal s stališča, da obravnavani državljani drugih republik nekdanje SFRJ dejansko stalno živijo v Republiki Sloveniji in da se njihovo stalno prebivanje lahko odpove le pod enakimi pogoji, kot so določeni za tiste tujce, ki so že pridobili dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi določb ZTuj. Pri predlogu zakona za tretjo obravnavo pa je prišlo do bistvene spremembe pogojev, za katero pa v zakonodajnem gradivu ni najti razlogov, ki bi jo utemeljevali. Zato je s tem podana tudi kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave.
14. Kot je razvidno, so za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, v prvi, drugi in tretji alinei 3. člena ZUSDDD določeni strožji pogoji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, kot so bili določeni za odpoved stalnega prebivanja tujca na podlagi ZTuj, ki je veljal v času njihovega pravno neurejenega prebivanja v Republiki Sloveniji in na katerega se sklicuje tudi 1. člen izpodbijanega zakona. Glede na to, da pogoji iz prve, druge in tretje alinee 3. člena ne določajo le obsodbe na določeno višino kazni zapora oziroma kaznovanosti za prekrške, ampak slednje omejujejo na obsodbe oziroma kaznovanost po 25. 6. 1991, je treba ugotoviti, da gre za določeno omilitev teh pogojev. V primeru, da bi bila določena le obsodba ne glede na to, kdaj je do obsodbe prišlo, bi prišle v poštev vse obsodbe, ki še niso bile izbrisane iz kazenske evidence. S tem je zakonodajalec nedvomno omogočil pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tistim, ki so bili obsojeni pred 25. 6. 1991 na daljše kazni zapora, ki še niso izbrisane iz kazenske evidence. Ker pa je, glede na to, da je od 25. 6. 1991 do poteka roka, v katerem so morali vložiti prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, to je do dne 31. 12. 1999, preteklo več kot osem let, so obsodbe na kazni najmanj treh let, izrečene pred 25. 6. 1991, pa tudi kazni do petih let zapora, lahko že izbrisane. Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 63/94 in 23/99 – v nadaljevanju: KZ) v 4. in 5. točki četrtega odstavka 103. člena določa, da se obsodba od enega do treh let zapora izbriše v petih letih in kazen do petih let zapora v osmih letih, od kar je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Zato omejitev pogojev na obsodbe po 25. 6. 1991 ne more že sama po sebi pomeniti, da pogoji niso strožji od pogojev, ki jih je določal 24. člen ZTuj. Tudi v primerjavi z ureditvijo odpovedi stalnega prebivanja po novem ZTUj-1, ki je bil sprejet hkrati z izpodbijanim zakonom, je treba ugotoviti, da so pogoji iz prve, druge in tretje alinee 3. člena strožji. Odpoved prebivanja na podlagi 24. člena ZTuj in na podlagi prvega odstavka 48. člena ZTuj-1 ni obvezen ukrep, ampak je prepuščeno pristojnemu upravnemu organu, ali bo ukrep izrekel ali ne. V tretjem odstavku 49. člena ZTuj-1 so navedene okoliščine, ki jih pri prostem preudarku upošteva, to so dolžina prebivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo, in posledice, ki bi jih odpoved prebivanja povzročila tujcu ali njegovo družini. Člen 3 ZUSDDD pa pristojnemu organu ne daje pravice prostega preudarka. Državljan druge republike ne more pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje, če je podan kakšen od razlogov, določen v 3. členu ZUSDDD. Ker pri odločanju o dovoljenju za stalno prebivanje ni prostega preudarka, ki dopušča, da lahko pristojni organ izda dovoljenje tudi v primeru, če obstaja kakšen od razlogov za neizdajo, je 3. člen tudi v tem pogledu strožji od ureditve, ki velja za odpoved prebivanja po prejšnjem in sedaj veljavnem ZTuj.
15. Ker so pogoji, določeni v prvi, drugi in tretji alinei 3. člena ZUSDDD, strožji od pogojev za odpoved stalnega prebivanja tujcev, je s tem kršeno načelo zaupanja v pravo iz 2. člena ustave in načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave. Glede na stališče ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-248/94 pogoj, določen v prvi alinei 3. člena ZUSDDD, sploh ne more priti v poštev kot razlog za neizdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Zato ga je ustavno sodišče razveljavilo. Razveljavitev bo v skladu s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Pogoja iz druge in tretje alinee 3. člena je ustavno sodišče razveljavilo in določilo rok, v katerem mora zakonodajalec uskladiti navedene določbe z ustavo. Načelo zaupanja v pravo iz 2. člena ustave in načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave je kršeno tudi s tem, da zakon za primere iz druge in tretje alinee 3. člena ne daje pooblastila za odločanje po prostem preudarku in ne določa okoliščin, ki bi jih upravni organ upošteval kot odločilne okoliščine pri presoji, ali naj dovoljenje za stalno prebivanje izda kljub obstoju razlogov, ki jih zakon določa za neizdajo dovoljenja. To bo moral zakonodajalec upoštevati pri uskladitvi zakona z ustavo.
16. Ustavno sodišče pa ni upoštevalo pobudnikovih navedb, da so izpodbijani pogoji v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena ustave, zaradi tega, ker vežejo neizdajo dovoljenja za stalno prebivanje na obsodbo po 25. 6. 1991 in ne na storitev kaznivega dejanja po tem datumu. To načelo prepoveduje, da bi bil kdo kaznovan za dejanje, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje in zanj določena tudi kazen, še preden je bilo dejanje storjeno (prvi odstavek 28. člena ustave), in da se kazniva dejanja ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši (drugi odstavek 27. člena ustave). Določeno osebo je mogoče šteti kot storilca kaznivega dejanja šele potem, ko je bil s pravnomočno obsodbo spoznan za krivega (27. člen ustave) storitve kaznivega dejanje. Ali naj bi bil kot odločilna okoliščina pri določitvi pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje določen tudi čas storitve kaznivega dejanja, to je storitev kaznivega dejanja pred ali po osamosvojitvi Republike Slovenije, je v zakonodajalčevi pristojnosti in ustavno sodišče ne najde razlogov, ki bi narekovali, da je vezanost pogojev na čas obsodbe v neskladju z ustavo. Nedvomno pa je čas storitve kaznivega dejanja pomembna okoliščina, ki bi jo pristojni organ pri odločanju o izdaji oziroma neizdaji dovoljenja za stalno prebivanje moral upoštevati v okviru pooblastila za odločanje po prostem preudarku.
17. Pobudnikove navedbe o kršitvah 7. in 53. člena EKČP se nanašajo predvsem na njegovo obsodbo zaradi kaznivega dejanja in izrečene kazni izgona iz države in ne na izpodbijane določbe. Zato teh navedb v postopku za oceno ustavnosti predpisa ni mogoče upoštevati.
18. Ustavno sodišče je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo tudi način izvršitve te odločbe. Odločilo je, da se prekinejo tisti postopki, v katerih bi pristojni organ moral izdati odločbo, s katero bi prosilcu prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil, ker ne bi izpolnjeval katerega od pogojev iz druge in tretje alinee 3. člena ZUSDDD. To pomeni, da vsi drugi postopki tečejo naprej in da pristojni organ izdaja vse druge odločbe, razen tistih, s katerimi bi prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil, ker bi bili pri prosilcu podani razlogi iz druge in tretje alinee 3. člena ZUSDDD.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 40. člena in 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam – Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Pogoja iz četrte in pete alinee 3. člena ZUSDDD onemogočata pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tistim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili obsojeni za kazniva dejanja, storjena zoper Republiko Slovenijo (zoper varnost, ustavno ureditev, obrambno moč države) ali zoper človečnost in mednarodno pravo.
2 Zakon o tujcih, ki je veljal v času odločitve ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-284/94, je v 24. členu kot razlog za odpoved stalnega prebivanja določal obsodbo za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj treh let ali obsodbo na zaporne kazni, katerih skupna dolžina presega pet let.
3 Poročevalec DZ, št. 35/99, stran 39.