Na podlagi drugega odstavka 30. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/92, 44/95 - odl. US, 1/96, 9/99 - odl. US, 56/99 - ZON in 22/00 - ZJS) izdaja minister za okolje in prostor

Ta pravilnik določa obvezna ravnanja z odpadki iz proizvodnje titanovega dioksida in ukrepe za zmanjševanje in preprečevanje onesnaževanja okolja zaradi teh odpadkov.
Za vprašanja v zvezi z odpadki iz proizvodnje titanovega dioksida in s splošnimi pogoji za ravnanje z odpadki, ki niso posebej urejeni s tem pravilnikom, se uporablja pravilnik o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 84/98 in 45/00).

Pojmi imajo po tem pravilniku naslednji pomen:
1. Odpadki iz proizvodnje titanovega dioksida so kateri koli ostanki proizvodnje titanovega dioksida in kateri koli ostanki iz predelave ali obdelave ostankov iz proizvodnje titanovega dioksida, ki jih njihov imetnik zavrže ali mora zavreči skladno s predpisi.
2. Obstoječi objekt za proizvodnjo titanovega dioksida je objekt za proizvodnjo titanovega dioksida, ki je bil zgrajen ali je obratoval na dan uveljavitve tega pravilnika, in objekt za proizvodnjo titanovega dioksida, za katerega je bilo pred uveljavitvijo tega pravilnika pridobljeno gradbeno ali enotno dovoljenje.
3. Rekonstrukcija objekta za proizvodnjo titanovega dioksida je poseg v objekt, s katerim se poveča zmogljivost proizvodnje za 15 000 ton titanovega dioksida ali več letno.
4. Ravnanje z odpadki iz proizvodnje titanovega dioksida zajema:
– zbiranje, razvrščanje, prevažanje in obdelavo odpadkov,
– odstranjevanje odpadkov in
– predelavo odpadkov in postopke predelave za njihovo ponovno uporabo.
5. Odstranjevanje odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida zajema:
– odvajanje odpadkov v v celinske površinske ali podzemne vode ali v morje in
– skladiščenje, odlaganje na ali v tla ali injektiranje odpadkov v tla.
6. Odstranjevalec odpadkov je oseba, ki odstranjuje odpadke iz proizvodnje titanovega dioksida, ne glede na to, ali je njihov povzročitelj ali odstranjevalec teh odpadkov drugih imetnikov (v nadaljnjem besedilu: odstranjevalec).
7. Dovoljenje za odstranjevanje odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida je dovoljenje za odstranjevanje iz predpisa o ravnanju z odpadki (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje za odstranjevanje).

Pri proizvodnji titanovega dioksida je treba nastajanje odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida (v nadaljnjem besedilu: odpadki) zmanjšati na najmanjšo možno mero.
Za odpadke je treba skladno s predpisi zagotoviti predelavo ali izvesti postopke, ki omogočijo njihovo ponovno uporabo, če to omogoča uporaba najboljših v praksi uspešno preizkušenih in na trgu dostopnih tehnologij in postopkov ob razumno višjih stroških.

Zbiranje, razvrščanje, prevažanje, obdelava, predelava ali postopek, ki omogoča ponovno uporabo odpadkov, in njihovo odstranjevanje morajo biti izvedeni tako, da ni ogroženo človekovo zdravje in ne pride do čezmernega obremenjevanja okolja, zlasti ne do:
– čezmerne obremenitve voda, zraka in tal,
– bistvenega poslabšanja življenjskih pogojev živali in rastlin ali
– škodljivih vplivov na ekosisteme ali krajino.

Za nov ali rekonstruiran objekt za proizvodnjo titanovega dioksida ali za obdelavo ali predelavo odpadkov te proizvodnje mora biti za pridobitev dovoljenja za poseg v prostor zagotovljena uporaba najboljših v praksi uspešno preizkušenih in na trgu dostopnih materialov ter tehnoloških in drugih postopkov ob razumno višjih stroških ter ukrepi, ki omogočajo zmanjšanje škodljivih vplivov na okolje na najmanjšo možno mero, zlasti pa:
– zmanjšanje nastajanja teh odpadkov,
– zmanjšanje in preprečevanje emisije snovi v zrak zaradi odpadkov,
– zbiranje, razvrščanje in prevažanje odpadkov skladno z določbami prejšnjega člena,
– obdelava, predelava ali postopki, ki omogočajo ponovno uporabo odpadkov in
– odstranjevanje odpadkov skladno s predpisi.
Za objekt iz prejšnjega odstavka se izpolnjevanje pogojev iz prejšnjega odstavka ugotavlja v postopku presoje vplivov na okolje pred izdajo okoljevarstvenega soglasja.

Odvajanje tekočih odpadkov v celinske površinske vode, podzemne vode ali morje je dovoljeno, če z uporabo najboljših v praksi uspešno preizkušenih in na trgu dostopnih tehnologij in postopkov ob razumno višjih stroških ni mogoče zagotoviti primernejšega ravnanja z njimi.
Pri načrtovanju in gradnji objekta ali naprave, iz katere se tekoči odpadki odvajajo v celinske površinske vode, podzemne vode ali morje je treba zagotoviti, da:
– so izpolnjeni pogoji iz 4. člena tega pravilnika,
– ni kratkoročnih ali dolgoročnih škodljivih vplivov na vodno okolje in
– ni motečih ali škodljivih vplivov na čolnarjenje, ribištvo, rekreativne aktivnosti, pridobivanje soli, gojenje rib ali školjk ali drugo izkoriščanje naravnih virov, na zavarovana območja ali druge rabe voda skladno s predpisi, ki urejajo rabo voda.
Pri zagotavljanju pogojev iz prejšnjega odstavka je treba upoštevati tudi:
– temperaturo, pH-vrednost, slanost, razslojenost, raztopljeni kisik, kemijsko potrebo po kisiku, biokemijsko potrebo po kisiku, prisotnost dušikovih organskih in anorganskih spojin, vključno z amoniakom, neraztopljenih snovi in drugih hranil, biološko produkcijo in podobne značilnosti voda, v katere se odpadki izpuščajo,
– vpliv vodnih tokov, plime in oseke ter vetra na horizontalno in vertikalno mešanje vode ter transport snovi v vodi,
– topografske, geokemijske in geološke ter biološke značilnosti vodnega dna,
– stopnji začetnega redčenja, doseženi s predlagano metodo odvajanja in
– obstoječe vplive odvajanja ali odmetavanja odpadkov na istem območju v preteklosti, ugotovljene z merjenjem vsebnosti težkih kovin in organsko vezanega ogljika v ozadju.

Skladiščenje odpadkov, njihovo odlaganje v ali na tla ali injektiranje v tla je dovoljeno, če z uporabo najboljših v praksi uspešno preizkušenih in na trgu dostopnih tehnologij in postopkov ob razumno višjih stroških ni mogoče zagotoviti primernejšega ravnanja z njimi.
Pri načrtovanju in gradnji objekta ali naprave za skladiščenje odpadkov, njihovo odlaganje v ali na tla ali injektiranje v tla je treba zagotoviti, da:
– so izpolnjeni pogoji iz 4. člena tega pravilnika,
– ni kratkoročnih ali dolgoročnih škodljivih vplivov na podzemne vode, tla ali zrak in
– ni motečih ali škodljivih vplivov na rekreativne aktivnosti, izkoriščanje naravnih virov, rastlinstvo ali živalstvo, zavarovana območja ali druge rabe okolja skladno s predpisi.
Pri zagotavljanju pogojev iz prejšnjega odstavka je treba upoštevati tudi geografske značilnosti območja, kjer se odpadki skladiščijo, odlagajo ali injektirajo v tla, in značilnosti sosednjih območij.

Odstranjevalec mora za odvajanje odpadkov v celinske površinske vode, podzemne vode ali morje, njihovo skladiščenje, odlaganje v ali na tla ali injektiranje v tla pridobiti dovoljenje za odstranjevanje.
Dovoljenje iz prejšnjega odstavka lahko ministrstvo, pristojno za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), izda največ za obdobje petih let.

Načrt ravnanja z odpadki, ki ga mora odstranjevalec skladno s predpisom o ravnanju z odpadki priložiti vlogi za pridobitev dovoljenja iz prejšnjega člena, mora vsebovati tudi podatke o:
– celotni količini odpadkov, ki so predmet odstranjevanja v posameznem koledarskem letu,
– povprečni kemični sestavi in agregatnem stanju odpadkov, ki so predmet odstranjevanja,
– topnosti, gostoti, potrebi po kisiku in drugih fizikalnih, kemijskih, biokemijskih in bioloških lastnostih odpadkov,
– strupenosti odpadkov,
– fizikalni, kemijski in biološki obstojnosti odpadkov,
– kopičenju in pretvorbi snovi v biološkem materialu ali usedlinah,
– dovzetnosti za fizikalne, kemijske in biološke spremembe in medsebojne vplive z drugimi organskimi ali anorganskimi snovmi v okolju in
– verjetnosti povzročanja okužb ali drugih sprememb, ki lahko negativno vplivajo na možnosti prodaje rib, školjk ali drugih naravnih virov.
Vlogi za dovoljenje iz prejšnjega odstavka mora biti priložen tudi program monitoringa onesnaženosti okolja zaradi odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida, izdelan skladno s predpisom, ki ureja monitoring onesnaženosti okolja zaradi teh odpadkov.

Če se dovoljenje za odstranjevanje nanaša na odvajanje tekočih odpadkov v celinske površinske vode, podzemne vode ali morje, ministrstvo v njem določi tudi:
– koordinate kraja, kjer se odpadke odvaja v vode, vključno z globino vode in oddaljenostjo od obale ter druge pomembne značilnosti kraja odvajanja,
– celotno količino z odvajanjem odstranjenih odpadkov,
– dnevno, tedensko ali mesečno pogostost odvajanja in količino odpadkov in
– ukrepe za zmanjševanje in preprečevanje obremenjevanja okolja.

Če se dovoljenje za odstranjevanje nanaša na skladiščenje odpadkov, njihovo odlaganje v ali na tla ali injektiranje v tla, ministrstvo v njem določi tudi:
– kraj odstranjevanja in njegove značilnosti,
– celotno količino skladiščenih, odloženih ali injektiranih odpadkov,
– metode in način pakiranja odpadkov ali njihovega shranjevanja v zabojnikih, če je predvideno,
– značilnosti metod skladiščenja, odlaganja ali injektiranja in
– ukrepe za zmanjševanje in preprečevanje onesnaževanja voda, zraka in tal.

Odstranjevalec mora zagotavljati občasno preverjanje odpadkov, katere odstranjuje, in njihove škodljivosti za okolje.
Preverjanje iz prejšnjega odstavka obsega:
– preverjanje ustreznosti količine, sestave in strupenosti odpadkov, ki se odstranjujejo, glede na pogoje iz dovoljenja za odstranjevanje in
– preskušanje akutne strupenosti odpadkov za določene vrste mehkužcev, rakov, rib ali planktona, običajno prisotne na vplivnem območju odstranjevanja; v primeru odvajanja odpadkov v morje preskušanje akutne strupenosti tudi za morske rakce Artemia salina.
Akutna strupenost iz druge alinee prejšnjega odstavka se ugotavlja v obdobju 36 ur pri razredčenju vzorca tekočih odpadkov 1/5 000. Tekoči odpadki so akutno strupeni, če je smrtnost odraslih primerkov vrste, za katero se strupenost ugotavlja, večja od 20% in je smrtnost ličink vrste, za katero se strupenost ugotavlja, večja kot smrtnost v kontrolni skupini.
Dokumentacijo o preverjanju iz prvega odstavka tega člena mora odstranjevalec hraniti najmanj 5 let, podatke o rezultatih preverjanja pa dostavljati ministrstvu kot prilogo k predpisanemu poročilu o monitoringu onesnaženosti okolja zaradi odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida.

Odstranjevalec, ki odpadke odvaja v celinske površinske vode, podzemne vode ali morje, mora v okviru obratovalnega monitoringa zagotavljati tudi imisijski monitoring stanja in sprememb vode, živih organizmov in usedlin na območju odvajanja odpadkov.
Odstranjevalec, ki odpadke skladišči, odlaga v ali na tla ali injektira v tla, mora v okviru obratovalnega monitoringa zagotavljati tudi imisijski monitoring onesnaženosti celinskih površinskih in podzemnih voda na območju odstranjevanja odpadkov.
Imisijski monitoring iz prejšnjih odstavkov je treba izvajati skladno s predpisom, ki ureja monitoring onesnaženosti okolja zaradi odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida.

Če odstranjevalec odpadkov pri preverjanju odpadkov iz 12. člena tega pravilnika ali na podlagi monitoringa iz prejšnjega člena ugotovi, da:
– količina, sestava in strupenost odpadkov, ki se odstranjujejo, ne izpolnjujejo pogojev, določenih v dovoljenju za odstranjevanje,
– je dopustna stopnja akutne strupenosti odpadkov iz 12. člena tega pravilnika presežena ali
– je prišlo do poslabšanja ali pomembne spremembe okolja na vplivnem območju odstranjevanja odpadkov,
mora o teh ugotovitvah in o interventnih ukrepih za zmanjšanje škodljivih vplivov takoj obvestiti inšpektorat, pristojen za varstvo okolja.
Odstranjevalec mora v primeru iz prejšnjega odstavka prenehati z odstranjevanjem odpadkov, ponovno pa lahko z njim začne, ko to dovoli inšpektor, pristojen za varstvo okolja.

Odstranjevalec, ki odpadke odvaja v celinske površinske vode, podzemne vode ali morje, mora zagotavljati tako obratovanje objektov in naprav, da ni motečih ali škodljivih vplivov na čolnarjenje, ribištvo, rekreativne aktivnosti, izkoriščanje naravnih virov, pridobivanje soli, gojenje rib ali školjk, na zavarovana območja ali druge rabe voda skladno s predpisi.
Odstranjevalec, ki odpadke skladišči, odlaga v ali na tla ali injektira v tla, mora zagotavljati tako obratovanje objektov in naprav, da ni motečih ali škodljivih vplivov na rekreativne aktivnosti, izkoriščanje naravnih virov, rastlinstvo ali živalstvo, zavarovana območja ali druge rabe okolja skladno s predpisi.

Odstranjevalec mora imeti poslovnik za obratovanje objekta ali naprave, namenjenega odstranjevanju odpadkov.
Poslovnik iz prejšnjega odstavka obsega:
1. naziv odstranjevalca,
2. seznam vrst in količin odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida, ki se odstranjujejo,
3. podatke o obratovanju objekta ali naprave:
– opis načina in metod odstranjevanja odpadkov,
– opis ravnanja z odpadki pred in med odstranjevanjem,
– opis ukrepov za preprečevanje čezmernega obremenjevanja okolja,
4. navodila za vzdrževalna dela na objektih in napravah za odstranjevanje odpadkov,
5. navodila za ukrepanje v primeru čezmernega obremenjevanja okolja ali ekološke nesreče in
6. navodila za vodenje obratovalnega dnevnika.
Poslovnik iz prvega odstavka tega člena mora imeti naslednje priloge:
– projekt izvedenih del za objekt ali napravo za odstranjevanje odpadkov, na podlagi katerega je izdano uporabno dovoljenje,
– načrt ravnanja z odpadki, na podlagi katerega je izdano dovoljenje za odstranjevanje in
– program monitoringa onesnaževanja okolja zaradi odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida.

Odstranjevalec mora vodenje evidence, določene s predpisom o ravnanju z odpadki, zagotoviti v obliki obratovalnega dnevnika.
V obratovalni dnevnik iz prejšnjega odstavka se dnevno vpisujejo podatki o:
– količini in vrsti odstranjenih odpadkov,
– povzročitelju odpadkov, če ne gre za isto osebo,
– izvajanju postopkov preverjanja odpadkov in njihove škodljivosti za okolje,
– ravnanju z odpadki pred odstranjevanjem in metodah odstranjevanja,
– opravljenih vzdrževalnih delih na objektih ali napravah za odstranjevanje odpadkov in
– izrednih in drugih pomembnih dogodkih v zvezi z obratovanjem objektov in naprav, ki vplivajo na odstranjevanje odpadkov.
Obratovalni dnevnik je treba voditi v obliki vezane knjige z oštevilčenimi stranmi in ga najmanj hraniti 10 let.

Nadzor nad izvajanjem tega pravilnika opravljajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja.

Obstoječi odstranjevalec mora:
– imeti poslovnik iz 16. člena tega pravilnika do 31. decembra 2000,
– zagotoviti vodenje obratovalnega dnevnika iz 17. člena tega pravilnika do 30. junija 2001,
– zagotoviti preverjanje odpadkov in njihove škodljivosti iz 12. člena tega pravilnika do 31. decembra 2001 in
– zagotoviti izvajanje monitoringa onesnaževanja okolja iz 13. člena tega pravilnika do 31. decembra 2001.

Obstoječi odstranjevalec mora pridobiti dovoljenje za odstranjevanje iz 8. člena tega pravilnika najkasneje do 31. decembra 2002.

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.