Na podlagi 8. člena zakona o nadzoru državnih pomoči (Uradni list RS, št. 1/00) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba določa namene in pogoje, pod katerimi se lahko dodeljuje državne pomoči (v nadaljevanju: pomoči), kot splošne sheme in individualne pomoči v skladu s 7. členom zakona o nadzoru državnih pomoči (v nadaljevanju: zakon) ter pristojna ministrstva za upravljanje posameznih shem pomoči. Upravljanje posamezne sheme pomoči obsega pripravo pravne podlage, priglasitev pomoči Komisiji za nadzor nad državnimi pomočmi (v nadaljevanju: komisija) v skladu z 9. členom zakona ter nadzor nad dodeljevanjem pomoči na podlagi potrjene sheme.

Pri pripravi pravne podlage ter ostalih potrebnih dokumentov za dodelitev pomoči morajo biti upoštevana pravila, ki izhajajo iz:
– te uredbe za posamezno pomoč,
– 65. člena točke (iii) prvega in drugega odstavka Evropskega sporazuma o pridružitvi med RS na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97) in Protokola 2 k temu sporazumu,
– sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, ki je sestavni del marakeškega sporazuma o ustanovitvi svetovne trgovinske organizacije (Uradni list RS, št. 10/95).

Zgornje meje pomoči določene po namenih v tej uredbi veljajo za vsoto pomoči iz proračuna Republike Slovenije in proračunov lokalnih samoupravnih skupnosti v tekočem letu.
Zneske v tej uredbi izražene v EUR se preračuna v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan odobritve pomoči.

Državne pomoči se lahko uvrstijo v predlog proračuna za prihodnje leto, če izpolnjujejo pogoje po tej uredbi, za kar je odgovorno ministrstvo, pristojno za upravljanje posameznih shem pomoči, kot je to določeno s to uredbo.

Dajalci, ki dodeljujejo pomoči na podlagi posamezne sheme pomoči, morajo ministrstvu, pristojnemu za upravljanje te sheme, posredovati podatke o dodeljenih pomočeh.

Po tej uredbi imajo posamezni izrazi naslednji pomen:
– Podjetje: gospodarska družba in samostojni podjetnik posameznik.
– Neodvisno podjetje: gospodarska družba, v kateri posamezna gospodarska družba ali povezana družba, ki ne ustreza pogojem za majhna in srednjevelika podjetja, razpolaga z lastniškimi deleži ali glasovalnimi pravicami, manjšimi od 25%. Meja se lahko prekorači, če je podjetje v lasti delniških družb ali institucionalnih investitorjev in pri tem ne izvajajo aktivne lastniške politike.
– Srednje veliko podjetje:
– ima manj kot 250 zaposlenih in
– ima letni promet, ki je manjši od 40 mio. EUR ali bilančno vsoto, ki je manjša od 27 mio. EUR,
– je neodvisno podjetje.
– Majhno podjetje:
– ima manj kot 50 zaposlenih in
– ima letni promet, ki je manjši od 7 mio. EUR ali bilančno vsoto, ki je manjša od 5 mio. EUR,
– je neodvisno podjetje.
– Upravičeni stroški: stroški, za katere se lahko dodeljuje pomoči.
– Materialne investicije: investicije v osnovna sredstva za ustanovitev novega ali razširitev obstoječega podjetja, spremembe proizvodnega procesa ali proizvoda in investicije v osnovna sredstva podjetja v obliki prevzema podjetja, ki je prenehalo delovati ali bi drugače prenehalo delovati.
– Območja (a): območja iz prve alinee drugega odstavka 3. člena zakona, kjer bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči ne presega 75% povprečja Evropske unije.
– Območja (b): območja iz tretje alinee drugega odstavka 3. člena zakona.

Vrste raziskav, aktivnosti in študij, ki so lahko predmet pomoči, so:
1) temeljne raziskave, namenjene doseganju napredka v znanosti in tehniki, ki pa nimajo neposrednega vpliva na komercialne aktivnosti. Za temeljne raziskave se lahko dodeli pomoč do višine 100% upravičenih stroškov projekta, če so rezultati take raziskave na nepristranski osnovi dostopni po normalnih tržnih pogojih;
2) industrijske raziskave, namenjene pridobivanju znanja za razvoj novih proizvodov, postopkov in storitev ali izboljšavo že obstoječih proizvodov, postopkov in storitev. Za industrijske raziskave se lahko dodeli pomoč do višine 50% upravičenih stroškov projekta;
3) predkonkurenčne razvojno-raziskovalne aktivnosti, namenjene prenosu rezultatov industrijskih raziskav v oblikovanje novih, spremenjenih in izboljšanih proizvodov, postopkov in storitev, ne glede na to ali je takšno oblikovanje namenjeno prodaji ali uporabi, vključno z izdelavo prototipov, ki niso komercialno uporabljivi. Za predkonkurenčne razvojno-raziskovalne aktivnosti se lahko dodeli pomoč do višine 25% upravičenih stroškov projekta;
4) študije o tehnični izvedljivosti, ki so pogoj za izvedbo industrijske raziskave in predkonkurenčne razvojno-raziskovalne aktivnosti. Za študije o tehnični izvedljivosti se lahko dodeli pomoč v višini 75% upravičenih stroškov projekta, če so pogoj za izvedbo industrijske raziskave in v višini 50% upravičenih stroškov projekta, če so pogoj za izvedbo predkonkurenčne razvojno-raziskovalne aktivnosti.
V 2., 3. in 4. točki prejšnjega odstavka se deleži pomoči lahko povečajo v primerih:
– za majhna in srednjevelika podjetja, za 10 odstotnih točk;
– če se razvojni projekt izvaja v območjih (a) za 10 odstotnih točk, v območjih (b) za 5 odstotnih točk;
– ko je raziskovalni projekt v skladu s cilji posameznega projekta ali programa, ki poteka kot del okvirnega programa EU za raziskovanje in tehnološki razvoj, za 15 odstotnih točk (če projekt vključuje čezmejno sodelovanje med podjetji in javnimi raziskovalnimi organizacijami in so rezultati široko dostopni in objavljeni ob upoštevanju pravic intelektualne lastnine, za 25 odstotnih točk);
– ko raziskovalni projekt ni v skladu s cilji ali posameznim projektom ali programom, ki se izvaja kot del okvirnega programa EU za raziskovanje in tehnološki razvoj, za 10 odstotnih točk, ob izpolnjevanju enega izmed naslednjih pogojev:
– projekt vključuje učinkovito sodelovanje med podjetji in javnimi raziskovalnimi organizacijami, posebno z vidika koordinacije nacionalnih usmeritev raziskovanja in tehnološkega razvoja,
– rezultati projekta so široko dostopni in objavljeni, licence za patente so podeljene ali potekajo druge dejavnosti pod pogoji, ki so podobni določilom razširjanja rezultatov EU za raziskovanje in tehnološki razvoj.
Odstotne točke iz predhodnega odstavka se lahko seštevajo, toda višina pomoči ne sme preseči 75% za industrijske raziskave in 50% za predkonkurenčne razvojne-raziskovalne aktivnosti.

Upravičeni stroški za namen raziskovanja in razvoja so:
– stroški dela zaposlenih, ki se izključno ukvarjajo z raziskovalnimi aktivnostmi;
– stroški instrumentov, opreme, zemljišč, in poslopij, ki se izključno in stalno uporabljajo za raziskovalne aktivnosti;
– stroški za svetovalne in podobne storitve;
– dodatni skupni stroški, ki nastajajo neposredno kot posledica raziskave in razvoja;
– drugi operativni stroški, ki nastajajo neposredno kot posledica raziskave in razvoja.

Upravljanje shem pomoči na področju raziskovanja in razvoja je v pristojnosti ministrstva za znanost in tehnologijo.

Pomoč za varstvo okolja je namenjena zmanjševanju onesnaževanja okolja in prilagoditvi tehnologije potrebam varstva okolja.

Pomoč za namen varstva okolja se dodeli:
1) Za prilagoditev novim okoljevarstvenim standardom. V primeru velikega podjetja se lahko pomoč dodeli do višine 15%, za majhna in srednjevelika podjetja pa do višine 25% upravičenih stroškov projekta.
Pomoč je lahko dodeljena podjetju, ki posluje vsaj dve leti od začetka veljavnosti novih okoljevarstvenih predpisov.
2) Na področjih, kjer ni obveznih okoljevarstvenih predpisov in za zagotavljanje okoljevarstvenih standardov, ki so občutno višji, kot je to predpisano. Velikim podjetjem se lahko dodeli pomoč do višine 30% , majhnim in srednjevelikim podjetjem pa do višine 40% upravičenih stroškov projekta.
Če je prejemnik pomoči v regiji, ki izpolnjuje pogoje za regionalno pomoč, se lahko dodeli pomoč do zgornje meje, ki velja za regionalne pomoči, če so le-te bolj ugodne.

Za usposabljanje, informacijske in svetovalne aktivnosti za namen varstva okolja se lahko majhnim in srednjevelikim podjetjem dodeli pomoč do višine 50% upravičenih stroškov storitve.

Pomoč za poslovanje, ki zagotavlja podporo pri zmanjševanju onesnaževanja okolja, se lahko dodeli za pokrivanje dodatnih proizvodnih stroškov, pod pogojem, da je začasna in se postopoma zmanjšuje.

Upravičeni stroški za namen varstva okolja so:
– investicijski stroški:
– dodatni investicijski stroški v zemljišča, zgradbe, naprave in opremo, ki so potrebni za dosego okoljevarstvenih ciljev,
– investicijski stroški za odpravo prej nastale škode, povzročene okolju;
– stroški za informacijske aktivnosti, usposabljanje in svetovalne storitve;
– tekoči stroški:
– dodatni stroški za selektivno zbiranje, ponovno uporabo in obdelovanje odpadkov,
– okoljevarstvene takse.

Upravljanje shem pomoči na področju varstva okolja je v pristojnosti ministrstva za okolje in prostor.

Pomoč za reševanje in prestrukturiranje se lahko dodeli podjetju v težavah.
Podjetje je v težavah, ko ni zmožno z lastnimi sredstvi ali sredstvi, ki jih lahko pridobi od svojih lastnikov/delničarjev ali upnikov, ustaviti negativna gibanja poslovanja, ki bi brez posredovanja države ogrozili obstoj podjetja.

Pomoč za reševanje finančnih problemov, medtem ko podjetje izdeluje plan prestrukturiranja, se lahko odobri pod naslednjimi pogoji:
– predstavljati mora likvidnostno pomoč podjetju v obliki poroštev in posojil pod normalnimi tržnimi pogoji,
– posojilo mora biti povrnjeno v 12 mesecih po izplačilu zadnjega obroka podjetju,
– dodeljena mora biti zaradi resnih socialnih težav,
– omejena mora biti na znesek, ki še omogoča poslovanje podjetja,
– odobrena je za čas, potreben za izdelavo plana prestrukturiranja (največ 6 mesecev),
– dodeljena sme biti le enkrat.

Pomoč za prestrukturiranje predstavlja del dolgoročnega plana obnove podjetja in se lahko dodeli pod naslednjimi pogoji:
– podjetje izpolnjuje pogoje iz 16. člena te uredbe,
– podjetje predloži program prestrukturiranja in ga v celoti izvaja,
– pomoč je omejena na minimum sredstev, potrebnih za izvajanje ukrepov prestrukturiranja v okviru obstoječih finančnih virov podjetja, podjetje mora znatno prispevati k prestrukturiranju.
Ponovna pomoč je možna po 10 letih (oziroma v sektorju kmetijstvo po 5 letih) po dodeljeni pomoči, izjemoma se pomoč lahko ponovno dodeli zaradi izjemnih, nepredvidljivih okoliščinah, na katere podjetje ni imelo vpliva.
Podjetje mora enkrat letno predložiti komisiji poročilo o izvajanju plana prestrukturiranja.

Maksimalni znesek pomoči, ki je lahko dodeljen podjetju za reševanje in/ali prestrukturiranje, ne sme presegati 10 mio. EUR, vključno s pomočmi iz drugih shem. Višji znesek pomoči se lahko odobri le na podlagi individualne priglasitve in na podlagi plana prestrukturiranja, ki ga odobri komisija.
V primeru velikega podjetja je potrebno:
– individualno priglasiti vsako dodeljeno pomoč in
– predvideti ukrepe, ki onemogočajo negativen vpliv na konkurenco.

Upravljanje shem pomoči na področju reševanja in prestrukturiranja je v pristojnosti ministrstva za gospodarske dejavnosti.

Pomoč za majhna in srednjevelika podjetja je namenjena spodbujanju investicij v majhnih in srednjevelikih podjetjih.
Pomoč se lahko dodeli, če:
– ima stimulativni učinek in ni namenjena samo zmanjševanju stroškov podjetja;
– pozitivni učinki pomoči prevladujejo nad negativnimi učinki, ki jih ima ta na konkurenco.

Če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, se lahko dodeli pomoč za naslednje namene:
1) Materialne in nematerialne investicije in odpiranje novih delovnih mest za izvajanje investicij:
– za majhna podjetja v višini 15% od vrednosti investicij oziroma stroškov plač za dveletno obdobje,
– za srednjevelika podjetja v višini 7,5% od vrednosti investicij oziroma stroškov plač za dveletno obdobje.
Nova delovna mesta morajo biti odprta v 3 letih po zaključku investicij ob upoštevanju kriterijev iz 26. člena te uredbe ter biti ohranjena vsaj 2 leti.
2) Svetovalne storitve, usposabljanje in razširjanje znanja v višini 50% upravičenih stroškov. Komisija lahko v posameznih primerih odobri višji delež pomoči.
3) Udeležbo na sejmih in razstavah v višini 50% upravičenih stroškov najetja, postavitve in delovanja stojnice.
Komisija lahko na predlog pristojnega ministrstva odobri pomoči v upravičenih primerih tudi za druge namene, če se s tem pomaga majhnim in srednje velikim podjetjem.

Upravičeni stroški za majhna in srednjevelika podjetja so:
– stroški materialnih investicij (zemljišča, zgradbe in oprema),
– stroški nematerialnih investicij (nakup patentov, licenc, know-how ali nepatentiranega tehničnega znanja),
– stroški plač za novoodprta delovna mesta,
– stroški svetovanja, razširjanja znanja in druge storitve,
– stroški najetja, postavitve in delovanja stojnice.

Upravljanje shem pomoči majhnim in srednjevelikim podjetjem je v pristojnosti ministrstva za malo gospodarstvo in turizem in ministrstva za gospodarske dejavnosti.

Pomoč v okviru zaposlovanja se lahko dodeli za odpiranje novih ali ohranitev obstoječih delovnih mest.

Pomoč za odpiranje novih delovnih mest se dodeli za naslednje namene:
– odpiranje novih delovnih mest v majhnih in srednjevelikih podjetjih,
– odpiranje novih delovnih mest v podjetjih v območjih, ki izpolnjujejo pogoje za regionalno pomoč,
– delitev delovnih mest na več zaposlenih,
– spodbujanje zaposlovanja težjezaposljivih skupin.
Pomoč se lahko dodeli le za zaposlovanje ljudi, ki še niso bili zaposleni oziroma so ostali brez zaposlitve.
Izpolnitev kriterija novih delovnih mest se ugotavlja na osnovi dodatnih delovnih mest v primerjavi s celoletnim povprečjem zaposlenih v podjetju. Novoodprta delovna mesta, nastala na podlagi pomoči, morajo obstajati po prejeti pomoči za ta namen vsaj 2 leti.
Za spodbujanje zaposlovanja težjezaposljivih skupin se lahko dodeli pomoč tudi v primeru, če ne gre za odpiranje novega delovnega mesta.
Višina pomoči ne sme biti višja, kot je potrebno za dosego namena in mora biti začasnega značaja.

Pomoč za ohranjanje delovnih mest je namenjena:
– odpravi posledic, povzročenih z naravnimi nesrečami ali izrednimi dogodki,
– pospeševanju razvoja v območjih (a).
Pomoč se lahko dodeli tudi, kadar je ohranjanje delovnih mest sestavni del programa za reševanje in prestrukturiranje podjetja in je to v skladu s pravili o reševanju in prestrukturiranju.
Osnova za določitev višine pomoči je število zaposlenih v podjetju v času dodelitve pomoči.

Upravljanje shem pomoči na področju zaposlovanja je v pristojnosti ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

Pomoč za usposabljanje se lahko dodeli za izobraževanje v obliki posebnega ali splošnega usposabljanja zaposlenih v podjetjih.
Posebno usposabljanje je namenjeno pridobitvi teoretičnega in praktičnega znanja, uporabljivo na sedanjem oziroma bodočem delovnem mestu zaposlenega v podjetju, ki je koristnik pomoči.
Splošno usposabljanje je namenjeno pridobitvi splošnega znanja.

Pomoč se lahko dodeli v višini 50% upravičenih stroškov pri splošnih in 25% upravičenih stroškov pri posebnih usposabljanjih. Ta delež se lahko poveča:
– za 10 odstotnih točk za namen posebnega usposabljanja in 20 odstotnih točk za namen splošnega usposabljanja v majhnih in srednjevelikih podjetjih;
– za 10 odstotnih točk v območjih (a) in za 5 odstotnih točk v območjih (b).
Odstotne točke iz prejšnjega odstavka tega člena se seštevajo.

Upravičeni stroški za namen usposabljanja so:
– stroški inštruktorja,
– potni stroški inštruktorjev in tistih, ki se usposabljajo,
– ostali tekoči stroški,
– odpis instrumentov in opreme v skladu z obsegom uporabe za namen usposabljanja,
– stroški svetovanja v povezavi s projektom usposabljanja,
– stroški udeležencev usposabljanja do višine vseh upravičenih stroškov iz prejšnjih alinei.

Upravljanje shem pomoči na področju usposabljanja je v pristojnosti ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

Pomoč se lahko dodeli novim in že obstoječim majhnim podjetjem v nazadujočih urbanih območjih. Pogoji za opredelitev nazadujočih urbanih območij so:
– geografska razpoznavnost in homogenost območja;
– število prebivalstva med 10.000 in 30.000, ki pripada mestu z vsaj 100.000 prebivalci, s tem da ima komisija v upravičenih primerih pravico odločati izven postavljenih omejitev;
– nižje vrednosti socialnih in gospodarskih kazalcev v primerjavi s povprečjem države in povprečjem mesta, kateremu to območje pripada.
Celotno prebivalstvo v nazadujočih urbanih območjih ne sme presegati 1% celotnega prebivalstva države. V določenih primerih lahko komisija na podlagi socialnih in gospodarskih kazalcev določi višjo mejo.

Pomoč se lahko dodeli pod pogojem, da podjetje:
– nadaljuje s svojo osnovno ekonomsko dejavnostjo in investira na območju, ki je označeno kot nazadujoče urbano območje,
– zagotovi vsaj 20% novoodprtih delovnih mest prebivalcem nazadujočega urbanega območja.
Zgornja meja pomoči, ki se lahko dodeli, je 26% vrednosti investicije ali 10.000 EUR za novoodprto delovno mesto.

Upravičeni stroški za namen nazadujočih urbanih območij so:
– stroški začetnih investicij: materialne investicije (zemljišča, zgradbe in oprema) in nematerialne investicije (nakup patentov, licenc, know-how ali nepatentiranega tehničnega znanja),
– stroški odpiranja novih delovnih mest.

Upravljanje shem pomoči na področju nazadujočih urbanih območij je v pristojnosti ministrstva za ekonomske odnose in razvoj.

Namen regionalnih pomoči je pospešiti razvoj manj razvitih območij (a) in območij (b), ki so opredeljena v regionalni karti kot sestavnemu delu regionalne sheme.

V območjih (a) se pomoč lahko dodeli za naslednje namene:
1) začetne investicije (materialne in nematerialne) do 50% vrednosti investicije. V območjih, kjer je bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči večji od 60% povprečja Evropske unije, pomoč ne sme preseči 40% vrednosti investicije. Za majhna in srednjevelika podjetja se zgornja meja poveča za 15 odstotnih točk;
2) odpiranje novih delovnih mest, če so le-ta povezana z izvajanjem projekta začetnih investicij, do 50% stroškov plač za dveletno obdobje, oziroma 40%, če je bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči večji od 60% povprečja Evropske unije;
3) zmanjševanje tekočih izdatkov podjetja pod naslednjimi pogoji:
– prispeva k regionalnemu razvoju,
– je sorazmerna težavam, ki jih želi ublažiti,
– je časovno omejena in se postopoma zmanjšuje,
– ni namenjena spodbujanju izvoza.
V območjih (b) se pomoč lahko dodeli za naslednje namene:
1) začetne investicije (materialne in nematerialne) do 20% vrednosti investicije. Pomoč v območjih z bruto domačim proizvodom na prebivalca po kupni moči višjim in stopnjo brezposelnosti nižjo od povprečja Evropske unije, ne sme preseči 10% vrednosti investicije. Za majhna in srednjevelika podjetja se zgornja meja poveča za 10 odstotnih točk;
2) odpiranje novih delovnih mest, če so le-ta povezana z izvajanjem projekta začetnih investicij do 20% stroškov plač za 2-letno obdobje oziroma 10% v regijah, kjer je bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči višji in stopnja brezposelnosti nižja od povprečja Evropske unije.

Zgornja meja zajema vse pomoči, ne glede na to, iz katerih regionalnih shem so dodeljene.
Prejemnik pomoči mora prispevati najmanj 25% vrednosti investicije.
Investicijski projekti in novoodprta delovna mesta morajo ostati v regiji vsaj 5 let.

Regionalne pomoči, namenjene velikim investicijskim projektom, ki se izvajajo v okviru regionalnih shem, je potrebno priglasiti individualno, če ti projekti izpolnjujejo enega izmed naslednjih kriterijev:
– skupni obseg stroškov investicijskega projekta je večji od 50 mio. EUR (za tekstilno in oblačilno industrijo znaša prag 15 mio. EUR), intenzivnost investicije je višja od 50% dovoljene intenzivnosti za regionalne pomoči in pomoč za odprtje ali ohranitev delovnega mesta presega 40.000 EUR (za tekstilno in oblačilno industrijo znaša prag 30.000 EUR), ali če
– znesek pomoči presega 50 milijonov EUR.

Upravičeni stroški za namen regionalnih ciljev so:
– stroški začetnih investicij: materialne investicije (zemljišča, zgradbe in oprema) in nematerialne investicije (nakup patentov, licenc, know-how ali nepatentiranega tehničnega znanja) v primeru velikih podjetij le do 25%,
– stroški odpiranja novih delovnih mest,
– stroški tekočega poslovanja.

Upravljanje shem pomoči na področju regionalnih pomoči je v pristojnosti ministrstva za ekonomske odnose in razvoj.

V posameznih sektorjih veljajo vsa horizontalna in regionalna pravila, razen če pravila za posamezni sektor po tej uredbi ne določajo drugače.

Uporabljajo se pravila za jeklarske izdelke, ki jih vključuje Protokol 2 Evropskega sporazuma o pridružitvi med RS na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97).

Upravljanje shem pomoči na področju jeklarstva je v pristojnosti ministrstva za gospodarske dejavnosti.

Pomoč premogovništvu mora zasledovati enega od naslednjih ciljev:
– prispevati k sposobnosti preživetja podjetja,
– reševanje socialnih in regionalnih problemov, ki nastajajo ob delnem zmanjšanju kapacitet ali ob zapiranju rudnikov,
– prilagoditev proizvodnje premoga okoljevarstvenim standardom.

Pomoč za redno poslovanje, namenjena pokrivanju razlik med proizvodnimi stroški in prodajno ceno premoga, se lahko dodeli pod naslednjimi pogoji:
– pomoč, izražena na tono premoga, ne sme presegati razlike med proizvodnimi stroški in predvidenimi prihodki v prihodnjem proizvodnem letu,
– pomoč se letno prilagaja na podlagi dejanskih stroškov in prihodkov,
– pomoč ne sme povzročiti znižanja cen premoga na tržišču v primerjavi s cenami primerljivega premoga iz tretjih držav,
– pomoč ne sme izkrivljati konkurence med porabniki premoga,
– komisiji mora biti predhodno predložen plan prestrukturiranja, modernizacije ali racionalizacije, ki kaže na izboljšanje ekonomske sposobnosti podjetja z zmanjšanjem proizvodnih stroškov.
Pomoč za pokrivanje izjemnih stroškov se lahko dodeli za:
– pokrivanje stroškov, nastalih z modernizacijo, racionalizacijo ali prestrukturiranjem, ki niso povezani s tekočo proizvodnjo, pod pogojem, da pomoč ne preseže stroškov,
– reševanje socialnih problemov, pod pogojem, da pomoč vodi k prilagoditvi razmerja med stroški in koristmi delovnega mesta v premogovništvu z ustreznim razmerjem v drugih industrijah. Komisiji morajo biti posredovani osnovni podatki za izračun omenjenega razmerja.

Upravljanje shem pomoči na področju premogovništva je v pristojnosti ministrstva za gospodarske dejavnosti.

Pravila kopenskega transporta se nanašajo na podjetja, ki opravljajo javne storitve v železniškem in cestnem transportu.

Pomoč kopenskemu transportu se lahko dodeli za:
– nadomestitev stroškov infrastrukture v podjetjih, ki opravljajo posebno obliko transporta, ki ga drugim podjetjem ni treba nositi;
– pospeševanje raziskav in razvoja bolj ekonomičnih transportnih sistemov in tehnologij;
– odpravljanje odvečnih zmogljivosti, ki povzročajo resne strukturne probleme;
– razvoj kombiniranega transporta;
– reorganizacijo finančnega poslovanja javnih železnic.

Upravljanje shem pomoči na področju kopenskega transporta je v pristojnosti ministrstva za promet in zveze.

Pomoč v kmetijstvu mora prispevati k razvoju določenih ekonomskih aktivnosti ali regij v kmetijstvu in biti v skladu z ukrepi skupne organizacije trga.
Za kmetijstvo ne veljajo horizontalna pravila za majhna in srednjevelika podjetja in regionalna pravila.

Pomoč ribištvu mora spodbujati razvoj in prilagoditev ribiške industrije, ki pod normalnimi tržnimi pogoji zaradi nezadostne prilagodljivosti sektorja in omejenih finančnih virov ne bi bila mogoča.
Regionalna pravila za območja (b) ne veljajo za ribolov in vodne kulture.

Upravljanje shem pomoči na področju kmetijstva in ribištva je v pristojnosti ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Delna ali celotna pridobitev kapitalskih deležev v obstoječem podjetju, brez novih kapitalskih naložb, ne predstavlja pomoči podjetju.
Nove kapitalske naložbe v podjetje pod pogoji, ki bi bili sprejemljivi za zasebnega investitorja v normalnih tržnih razmerah, niso pomoč. Obvezno je letno poročanje komisiji o deležih v podjetjih, ki izpolnjujejo enega izmed naslednjih kriterijev:
– bilančna vsota je večja od 4 mio. EUR,
– letni promet je večji od 8 mio. EUR,
– zaposlenih je več kot 250 ljudi.

Podatke o finančnih transferih (tekoči in investicijski transferi) javnih sredstev v javna podjetja morajo organi države in organi lokalnih samoupravnih skupnosti zbirati in hraniti na način, iz katerega bo jasno razviden namen tako porabljenih javnih sredstev. Tako zbrani podatki morajo biti na razpolago komisiji pet let od konca leta, v katerem so bila ta sredstva porabljena.
Državni organi in organi lokalnih samoupravnih skupnosti, pristojni za dejavnost javnih podjetij, ki ustvarijo vsaj 50% letnega prometa s proizvodno dejavnostjo ali njihov letni promet znaša več kot 250 mio. EUR, morajo v roku petnajstih dni od dne objave letnega poslovnega poročila javnega podjetja, le-to posredovati komisiji. Poročilo mora poleg letnih računovodskih izkazov vsebovati tudi vse potrebne podatke, iz katerih je jasno razviden namen uporabe javnih sredstev iz morebitnih finančnih transferjev državnih organov in organov lokalnih samoupravnih skupnosti.
Določila tega člena se ne uporabljajo v primerih:
– finančnih tranferjev Banke Slovenije,
– finančnih transferjev v javna podjetja, katerih skupni promet v dveh letih pred pridobitvijo javnih sredstev znaša manj kot 40 mio. EUR. Za javne kreditne ustanove je ustrezno merilo bilančna vrednost, ki ne sme presegati 800 mio. EUR,
– finančnih transferjev v obliki depozitov pri bankah in hranilnicah, ki so uresničeni pod običajnimi tržnimi pogoji.

Vsako državno poroštvo je potrebno priglasiti komisiji.
Državna poroštva praviloma ne vsebujejo elementov pomoči, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
– posojilojemalec je ob izdaji poroštva sposoben izpolnjevati obveznosti iz posojila ves čas trajanja posojila;
– posojilojemalec lahko dobi posojilo na finančnem trgu po tržnih pogojih brez posredovanja države;
– državno poroštvo je povezano z določeno finančno transakcijo, je omejeno po višini in po času trajanja;
– za državno poroštvo se zaračuna provizija.

Stvarno državno premoženje po tej uredbi zajema zemljišča in zgradbe.
Pri prodaji stvarnega državnega premoženja ni elementov pomoči, če se državno premoženje proda:
– preko objave, ki je odprta in brezpogojna in je sprejeta najboljša ali edina ponudba, ali
– brez objave, toda po tržni vrednosti na podlagi predhodnega vrednotenja neodvisnega cenilca.
O obstoju pomoči pri prodaji stvarnega državnega premoženja, ki ne izpolnjuje pogojev iz predhodnega odstavka, presoja komisija na podlagi priglasitve.

Pravila veljajo za kratkoročna izvozna kreditna zavarovanja pred komercialnimi riziki. Komercialni riziki, ki se jih lahko zavaruje na trgu, so: odstop zasebnih dolžnikov od pogodbe brez zakonitega vzroka, zavrnitev sprejema blaga po pogodbi brez zakonitega vzroka, insolventnost zasebnega dolžnika ali njegovega poroka ter neplačilo dolga po pogodbi zasebnega dolžnika ali njegovega poroka. Zavaruje se za dobo največ 2 leti.
Pomoč kratkoročnemu izvoznemu kreditnemu zavarovanju ne sme vsebovati:
– državnih poroštev za posojila ali izgube,
– kakršnekoli razlike, v primerjavi z zasebnimi zavarovalci, pri obveznosti upoštevanja istih določil,
– davčne oprostitve,
– finančne pomoči v okoliščinah, pod katerimi zasebni investitor pod normalnimi tržnimi pogoji ne bi investiral v podjetje,
– dostop in uporabo javnih storitev pod ugodnejšimi pogoji,
– pozavarovanja pod ugodnejšimi pogoji, kot so na razpolago v zasebnem sektorju.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.