Na podlagi prvega odstavka 9. člena zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/99) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba določa skupine sporazumov, ki ob pogojih, določenih v tretjem odstavku 5. člena in 9. členu zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/99; v nadaljevanju: zakon) in tej uredbi, izpolnjujejo pogoje za izjemo, določeno v tretjem odstavku 5. člena zakona.

(1) Prvi odstavek 5. člena zakona se ne uporablja za sporazume med dvema ali več podjetji, kadar vsako od teh podjetij za potrebe sporazuma deluje na različnih stopnjah proizvodnje ali trgovine, in sporazumi določajo pogoje, pod katerimi lahko stranke kupijo, prodajo ali preprodajo določeno blago ali storitve.
(2) Izjema, določena v prvem odstavku tega člena, obsega naslednje skupine pogodb:
– pogodbe o ekskluzivni in selektivni distribuciji;
– pogodbe o ekskluzivni pravici do nabave;
– franšizne pogodbe;
– pogodbe, ki so vertikalni sporazumi v smislu določil prvega odstavka tega člena in vsebujejo tudi določila o odstopu izkoriščanja pravic industrijske lastnine, kadar je to nujno, da kupec lahko pogodbeno blago ali storitve uporablja, prodaja ali preprodaja in določila o odstopu niso glaven namen pogodbe, pod pogojem, da glede pogodbenega blaga oziroma storitev določila takšne pogodbe ne vsebujejo omejitev, katerih cilj ali učinek je enak vertikalnim sporazumom, za katere ta uredba ne dopušča izjeme.
(3) Izjema, določena v prvem odstavku tega člena, velja tudi za sporazume med podjetniškimi združenji in njihovimi člani.
(4) Ekskluzivna distribucija je način distribucije, kjer se dobavitelj odloči zagotavljati pogodbeno blago ali storitve, neposredno ali posredno, samo enemu kupcu na upoštevnem trgu za določen namen ali nadaljnjo prodajo.
(5) Selektivna distribucija je način distribucije, kjer se dobavitelj odloči zagotavljati določeno blago ali storitve, neposredno ali posredno, samo distributerjem, izbranim na podlagi določenih kriterijev, ki se s pogodbo zavezujejo, da ne bodo zagotavljali tako pridobljenega blaga ali storitev tretjim distributerjem.
(6) Ekskluzivna pravica do nabave je obveznost prodajalca, da vse proizvode ali storitve, ki so predmet sporazuma, vključno z morebitnimi substituti, zagotavlja izključno kupcu, s katerim ima sklenjen sporazum o ekskluzivni pravici do nabave.
(7) Kupec pomeni podjetje, ki na podlagi sporazuma, kot ga opredeljuje prvi odstavek tega člena, prodaja blago ali storitve za račun drugega podjetja.

Izjema, določena v prvem odstavku 2. člena, ne velja za vertikalne sporazume, ki imajo, neposredno ali posredno, za cilj:
– omejitev prodaje končnim uporabnikom kupcu, ki deluje na stopnji trgovine na debelo,
– omejitev kupca, da prodaja sestavne dele, dobavljene za potrebe vgradnje, strankam, ki bi jih uporabile za izdelavo iste vrste blaga, kot ga dobavlja dobavitelj;
– omejitev aktivne in pasivne prodaje končnim uporabnikom s strani članov selektivnega sistema distribucije, kadar ti delujejo na stopnji maloprodaje;
– omejitev navzkrižne dobave med dobavitelji, ki so člani selektivnega sistema distribucije, vključno z omejitvami med člani, ki delujejo na različnih stopnjah trgovine;
– omejitev, ki članom selektivnega sistema distribucije prepovedujejo prodajo drugim distributerjem;
– omejitev, dogovorjeno med dobaviteljem sestavnih delov in kupcem, ki te sestavne dele vgrajuje, ki omejuje dobavitelju prodajo sestavnih delov kot rezervnih delov končnim uporabnikom ali serviserjem, oziroma drugim ponudnikom storitev, ki jim kupec ni zaupal popravila ali servisiranja svojega blaga;
– teritorialno omejitev, ki določi, na katerem področju oziroma katerim strankam lahko kupec prodaja pogodbeno blago oziroma storitve, razen omejitve aktivnih prodaj v ekskluzivno območje oziroma ekskluzivni skupini strank, rezervirano za dobavitelja oziroma podeljeno z njegove strani drugemu kupcu, kadar takšna omejitev ne preprečuje prodaje s strani kupčevih strank.

(1) Izjema, določena v prvem odstavku 2. člena, ne velja za naslednje obveznosti, ki jih vsebujejo vertikalni sporazumi:
– vsaka neposredna ali posredna obveznost nekonkurence, katere časovno obdobje je nedoločeno ali daljše od petih let;
– vsaka neposredna ali posredna obveznost, zaradi katere kupec po prenehanju sporazuma ne sme izdelovati, kupovati ali prodajati blaga oziroma storitev, razen v primeru, da se taka obveznost nanaša na blago oziroma storitve, konkurenčne pogodbenemu blagu oziroma storitvam, in je hkrati neizogibna za zaščito know-how, prenesenega na kupca od dobavitelja, pod pogojem, da je obveznost nekonkurence časovno omejena na obdobje do enega leta od prenehanja sporazuma;
– vsaka neposredna ali posredna obveznost, zaradi katere člani sistema selektivne distribucije ne zagotavljajo blaga ali storitev določenih konkurenčnih dobaviteljev.
(2) Obveznost nekonkurence pomeni neposredno ali posredno obveznost udeleženca sporazuma, da kupi od drugega udeleženca sporazuma ali drugih udeležencev sporazuma oziroma od tretjih oseb, ki jih določi drugi udeleženec sporazuma, več kot 80% vseh količin pogodbenega blaga ali storitev in/ali njihovih substitutov na upoštevnem trgu, izračunano na osnovi vrednosti nakupov v predhodnem poslovnem letu.
(3) Obveznost nekonkurence je tudi vsaka neposredna ali posredna obveznost, ki je vzrok, da se udeleženec vertikalnega sporazuma odpoveduje razvoju, proizvodnji, trgovini, vključno z nabavo, prodajo in promocijo, blaga ali storitev, ki je predmet sporazuma, ali ki pomeni substitut predmetu sporazuma.

(1) Prvi odstavek 5. člena zakona se ne uporablja za sporazume med dvema ali več podjetji, kadar vsako od teh podjetij za potrebe sporazuma deluje na isti stopnji proizvodnje ali trgovine, in sporazumi, kot so opredeljeni v drugem odstavku tega člena, določajo pogoje nastopanja na trgu.
(2) Izjema, določena v prvem odstavku tega člena, zajema naslednje skupine pogodb:
– licenčne pogodbe;
– pogodbe o uporabi drugih pravic industrijske lastnine;
– pogodbe o prenosu znanja in izkušenj (know-how);
– druge pogodbe o prenosu tehnologije;
– pogodbe o razvoju in raziskovanju;
– pogodbe o specializaciji;
– pogodbe o skupnih vlaganjih.
(3) Skupina sporazumov, določena v drugem odstavku tega člena, ne vključuje licenčnih sporazumov med konkurenčnimi podjetji z deleži v skupnem podjetju (joint venture), ali med enim izmed njih in skupnim podjetjem, kadar je licenčni sporazum povezan z dejavnostjo skupnega podjetja.
(4) Skupina sporazumov, določena v drugem odstavku tega člena, ne vključuje sporazumov, pri katerih ena stranka odstopi drugi stranki pravico koriščenja patenta, blagovne ali storitvene znamke ali know-how in druga stranka v zameno odstopi prvi stranki pravico koriščenja patenta, blagovne ali storitvene znamke ali know-how ali pravico ekskluzivne prodaje, pod pogojem, da sta stranki konkurenčni podjetji glede predmeta pogodbe.
(5) Določilo četrtega odstavka tega člena velja tudi v primeru, če sta stranki sklenili ločene sporazume ali pa sporazume preko povezanih podjetij, razen sporazumov, kjer stranke nimajo ozemeljskih omejitev v zvezi z izdelavo, uporabo oziroma dajanjem na tržišče licenčnih izdelkov ali uporabo licenčne tehnologije.
(6) Skupina sporazumov, določena v drugem odstavku tega člena, vključuje licenčne sporazume, pri katerih se pravice in obveznosti nosilca pravice in prevzemnika pravice prenašajo na povezana podjetja z njima.

Izjema, določena v prvem odstavku 5. člena te uredbe, ne velja za horizontalne sporazume, ki imajo, neposredno ali posredno, za cilj omejevanje konkurence med udeleženci sporazuma v smislu določil drugega odstavka 5. člena zakona.

Izjema, določena v prvem odstavku 5. člena, ne velja za naslednje obveznosti, ki jih vsebujejo sporazumi o odstopu koriščenja patenta ali know-how:
– omejitev stranke pri določanju cene, dela cene ali popusta pri licenčnem izdelku;
– vzpostavitev nekonkurence v smislu določil tretjega odstavka 4. člena te uredbe;
– zaveza prejemnika licence, da v celoti ali delno prenese pravice v zvezi s tehničnimi izboljšavami na dajatelja licence;
– določanje količine licenčnih izdelkov, ki jih stranka lahko proizvaja in/ali prodaja;
– teritorialna omejitev, ki se izkazuje v prepovedi prodaje izven domicilnega območja in/ali je usmerjena v teritorialno delitev domicilnega trga.

(1) Izjema za skupine vertikalnih sporazumov, določena v prvem odstavku 2. člena te uredbe, velja pod pogojem, da tržni delež dobavitelja ne presega 30% upoštevnega proizvoda ali storitve na trgu Republike Slovenije.
(2) Izjema za skupine vertikalnih sporazumov, ki se nanašajo na ekskluzivno pravico do nabave, v smislu določil šestega odstavka 2. člena te uredbe, velja v primeru, da tržni delež kupca na področju nabave upoštevnega proizvoda na trgu Republike Slovenije ne presega 30%.
(3) Izjema za skupine horizontalnih sporazumov, določena v prvem odstavku 5. člena te uredbe, ki se nanaša na prenos pravic iz patenta in know-how, velja v primeru, da tržni delež prejemnika licence ne presega 30%.
(4) Minister, pristojen za ekonomske odnose in razvoj, izda v šestdesetih dneh po uveljavitvi te uredbe navodilo o načinu izračuna tržnega deleža.

(1) Urad za varstvo konkurence obvesti podjetja, ki so vložila zahteve za posamične izjeme v skladu z določili 7. člena zakona in izpolnjujejo pogoje za izjemo po tej uredbi, da velja izjema za zahtevane sporazume z začetkom veljavnosti uredbe.
(2) V primeru, da zahteva, vložena na podlagi 7. člena zakona, ne izpolnjuje pogojev iz te uredbe, Urad za varstvo konkurence nadaljuje s postopkom za podelitev posamične izjeme, v skladu z določbami zakona.

Ta uredba začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.