Na podlagi 29. člena zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 54/00) izdaja Vlada Republike Slovenije

Območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost se delijo na:
1. hribovska in gorska območja – območja z znatno omejeno možnostjo rabe zemljišč in znatno višjimi pridelovalnimi stroški zaradi težjih naravnih razmer (nagib, nadmorska višina);
2. druga območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost – zaokrožena pridelovalna območja, za katera sta značilni:
– slabša rodovitnost zemljišč, ki je ni mogoče izboljšati brez nesorazmerno velikih stroškov in
– slabša demografska struktura;
3. območja s posebnimi naravnimi omejitvami (območja pogostih poplav, močvirij, močne burje, barja ipd.), kjer je ohranjanje kmetijske dejavnosti potrebno za okolju prijazen razvoj podeželja in ohranitev krajine.

Za hribovska in gorska območja se štejejo sklenjena območja, ki izpolnjujejo vsaj enega izmed naslednjih kriterijev:
1) povprečna nadmorska višina znaša najmanj 700 metrov ali
2) povprečni nagib znaša najmanj 20 odstotkov ali
3) povprečna nadmorska višina znaša najmanj 500 metrov in hkrati povprečni nagib najmanj 15 odstotkov.

Za hribovska in gorska območja iz prve točke 1. člena te uredbe se štejejo tudi sklenjena območja, ki ne izpolnjujejo kriterijev iz prejšnjega člena so pa obkrožena z območjem, ki izpolnjuje kriterije iz prejšnjega člena in niso večja od ene katastrske občine ali so obkrožena z območjem, ki izpolnjuje kriterije iz prejšnjega člena in izpolnjujejo pogoje iz prve točke 4. člena te uredbe.

Za druga območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost iz druge točke 1. člena te uredbe se štejejo sklenjena geografska območja, kjer prevladujejo za kmetijsko pridelavo manj primerna zemljišča, prisotna je slabša demografska struktura, in kjer so izpolnjeni naslednji kriteriji:
1) da je kmetijskih zemljišč 3., 4., 5. in 6. kategorije v primerjavi z deležem kmetijskih zemljišč 1. in 2. kategorije nad 60 odstotkov in
2) – da gostota prebivalstva ne presega 60 odstotkov povprečja gostote prebivalstva v Republiki Sloveniji ali
– da znaša letna demografska rast največ 0,5 odstotka, pri čemer je delež kmečkega prebivalstva najmanj 15 odstoten.

Za območja s posebnimi naravnimi omejitvami iz tretje točke 1. člena te uredbe se štejejo sklenjena geografska območja, na katerih je potrebno opravljati kmetijsko dejavnost zaradi ohranjanja kulturne krajine.
Za območja s posebnimi naravnimi omejitvami se štejejo:
1) geografska območja, kjer je število bonitetnih točk, določenih s pravilnikom za ocenjevanje tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzorčnih parcel (Uradni list SRS, št. 36/84), manjše od 30 in na katerih so trajno prisotne specifične neugodne razmere, ki so značilne za območja pogostih poplav in za barja,
2) geografska območja z močno burjo, kjer povprečna hitrost burje presega 14m/s, in se v zimskem času (od oktobra do marca) burja pojavlja v sunkih nad 60 km/h povprečno več kot 10 odstotkov časa in v rastni dobi (od aprila do septembra) povprečno več kot 4 odstotke časa.

Minister, pristojen za kmetijstvo, določi območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost na podlagi kriterijev iz 2., 3., 4. in 5. člena te uredbe.
Kot kriterij za teritorialno opredelitev teh območij se uporabijo meje katastrskih občin oziroma naselij iz Registra prostorskih enot.

Minister, pristojen za kmetijstvo, objavi v Uradnem listu Republike Slovenije seznam območij z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, ki vsebuje zlasti:
1) vrsta območja,
2) ime občine oziroma dela občine,
3) koda občine oziroma dela občine,
4) površina občine oziroma dela občine,
5) delež kmetijskih zemljišč,
6) grafični prikaz območij v ustreznem merilu.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.