Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. A. A., B. B., C. C., Č. Č. in D. D., vseh z Ž. ob Z., ki jih zastopa I. I., odvetnik v V. na seji dne 13. julija 2000

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 605/96 z dne 18. 6. 1998 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. V pravdni zadevi zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo spremenilo sodbo nižjih sodišč tako, da je tožbeni zahtevek ustavnih pritožnikov zavrnilo kot neutemeljen. Zavzelo je stališče, da tožniki (sedaj ustavni pritožniki) s sklicevanjem na zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) ne izkazujejo statusa zainteresiranih oseb po 109. členu zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR). Pravna presoja, ki pritožnikom podeljuje status zainteresiranih oseb in legitimacijo za vložitev ničnostne tožbe s sklicevanjem na ZDen, razloge za ničnost pa najde v določbah ZOR ter zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in nasl. – v nadaljevanju: ZPN), naj bi bila po presoji revizijskega sodišča napačna. Pritožniki naj bi ničnost lahko uveljavljali le, če bi njihova zainteresiranost za to izhajala iz okoliščin pred uveljavitvijo ZDen. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča okoliščine v zvezi z izpodbijano prodajo ne omogočajo sklepanja, da so pritožniki legitimirani za uveljavljanje ničnosti. S stališča denacionalizacijskega zakona pa naj bi bilo prehod sporne nepremičnine iz družbene v zasebno lastnino mogoče izpodbijati z uporabo določb 89. člena ZDen.
2. Pritožniki izpodbijajo pravno stališče Vrhovnega sodišča, ki jim kot denacionalizacijskim upravičencem oziroma dedičem bivšega lastnika podržavljenega premoženja odreka pravni interes za izpodbijanje pravnega posla. Z izpodbijanim stališčem naj bi Vrhovno sodišče kršilo pravice pritožnikov iz 22., 25., 33. in 67. člena ustave. Navajajo, da se lahko na podlagi določb ZOR na ničnost sklicuje vsaka zainteresirana oseba in da bi kot dediči bivšega lastnika podržavljenega premoženja imeli interes za uveljavljanje ničnosti tudi pred sprejetjem ZDen. Po mnenju pritožnikov pa ta okoliščina za odločitev sploh ni pomembna, ker tretji odstavek 16. člena ZDen, ki določa prepoved vračanja premoženja v naravi, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb, ne zapira možnosti za uveljavljanje ničnosti pravnih poslov.
3. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo. U., tovarna olja T., d.d., T., kot ena od toženih strank v pravdi v odgovoru na ustavno pritožbo ustavnemu sodišču predlaga, naj upošteva njene navedbe, ki jih je podala v pritožbi in reviziji, ter ustavno pritožbo zavrne.

4. Senat ustavnega sodišča je s sklepom z dne 30. 5. 2000 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, da bi ustavno sodišče presodilo, ali so bile z izpodbijano sodbo pritožnikom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.
5. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je takó očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.
6. Vrhovno sodišče je presodilo, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo in da je njuna pravna presoja, ki tožnikom podeljuje status zainteresiranih oseb in legitimacijo za vložitev ničnostne tožbe s sklicevanjem na ZDen, ob uveljavljanju razlogov za ničnost na podlagi določb ZOR in ZPN, napačna. Po stališču Vrhovnega sodišča bi morali imeti pritožniki za uveljavljenje ničnosti pravnega posla iz ničnostnih razlogov po ZPN status zainteresirane osebe že pred uveljavitvijo ZDen, ker naj bi razmere izpodbijane prodaje ne omogočale sklepanja, da so pritožniki (izven določb ZDen) legitimirani za uveljavljanje ničnosti. Po tem stališču naj bi pritožniki prehod sporne nepremičnine iz družbene v zasebno lastnino lahko izpodbijali le z uporabo 89. člena ZDen, tj. da je šlo za špekulativen ali fiktiven pravni posel, česar pa pritožniki niso uveljavljali.
7. Za odločitev o zadevi je torej treba presoditi, ali je navedeno stališče v skladu z določbami ustave o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Ne gre za presojo, ali je izpodbijani posel ničen ali ne, temveč ali je Vrhovno sodišče s svojim stališčem, s katerim je pritožnikom odreklo legitimacijo za uveljavljanje ničnosti po ZOR iz razlogov po ZPN, kršilo njihove ustavne pravice. Za tako presojo pa ni bistveno, ali je sodišče zakon uporabilo pravilno in ali je njegova sodba zato zakonita, bistveno je, ali temelji na takšnem pravnem stališču oziroma takšnem razumevanju zakona, ki je nezdružljivo s človekovimi pravicami.
8. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (prvi odstavek 109. člena ZOR). Pravico zahtevati ugotovitev ničnosti ima tudi državni tožilec (drugi odstavek 109. člena ZOR). Ničnost je absolutna neveljavnost, ki učinkuje nasproti vsakomur. Zato ima načelno lahko tudi vsakdo pravni interes za uveljavljanje ničnosti.
9. Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne (110. člen ZOR). Na samo ničnost pravnega posla pa vprašanje, kdo je “zainteresirana oseba“ ne vpliva, ker ničnost obstoji že po zakonu. Zato pravica uveljavljati ničnost ni vezana na pravni položaj zainteresirane osebe in njen morebitni pravni interes ob “nastanku“ ničnega posla. Ker je posel ničen že ob svojem “nastanku“ tudi ni pomembno, ali je zainteresirana oseba tak pravni položaj pridobila na podlagi kasneje sprejetega zakona, ali na kakšen drug način (npr. z dedovanjem). Pogoj, da gre za zainteresirano osebo, tj. osebo, ki izkaže pravni interes za ugotovitev ničnosti določenega pravnega posla, pa mora obstajati tedaj, ko se ničnost uveljavlja. Tako ima oseba v posameznem primeru tak interes, če izkaže, da bi ji uspeh v pravdi za ugotovitev ničnosti pravnega posla odprl možnost, da v nadaljnjem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki ji jo zagotavlja zakon. Tako stališče je izoblikovala tudi sodna praksa (npr. sodbi vrhovnega sodišča št. II Ips 355/96 z dne 4. 12. 1996, št. II Ips 116/98 z dne 6. 1. 1999, elektronska podatkovna zbirka vrhovnega sodišča).
10. Temeljno načelo ZDen je vračilo podržavljenega premoženja v naravi (2. člen ZDen). Tretji odstavek 16. člena ZDen določa, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnopravnih oseb. Če je bil torej sklenjen pravni posel, na podlagi katerega je fizična ali civilnopravna oseba pridobila lastninsko pravico na prej podržavljenem premoženju, tega premoženja prejšnjemu lastniku ni mogoče vrniti v naravi.
11. Nični posli pa nimajo učinkov pravnega posla, ker ti učinki zaradi ničnosti niso priznani. Ker v takem primeru kupec lastninske pravice ni pridobil, odpade prej navedena ovira za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. To pomeni, da v primeru, da bi bila za odločanje o denacionalizaciji določena pristojnost sodišča, denacionalizacijskim upravičencem ničnosti pravnega posla sploh ne bi bilo treba uveljavljati v posebni pravdi, ker mora sodišče paziti na ničnost po uradni dolžnosti. Pristojni organ namreč mora izdati odločbo o vrnitvi podržavljenega premoženja v naravi, če za tako vračilo ni pravnih (ali dejanskih) ovir in če denacionalizacijski upravičenec v primerih, v katerih lahko izbira obliko denacionalizacije, zahteva vračilo v naravi. Zato je pravilna ugotovitev Vrhovnega sodišča, da pritožniki svojo zainteresiranost za uveljavljanje ničnosti opirajo na ZDen, napačno pa je stališče, da bi morali denacionalizacijski upravičenci svojo legitimacijo utemeljevati še z okoliščinami pred uveljavitvijo ZDen.
12. Uspeh v pravdi za ugotovitev ničnosti pravnega posla torej denacionalizacijskim upravičencem odpira možnost, da dobijo v denacionalizacijskem postopku podržavljeno premoženje vrnjeno v naravi. To pomeni, da gre lahko tudi v primerih denacionalizacijskih upravičencev za interes, ki je izkazan s tem, da jim uspeh v pravdi za ugotovitev ničnosti pravnega posla odpira možnost, da v nadaljnjem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki jim jo zagotavlja zakon (glej 9. točko obrazložitve).1 Odrekanje legitimacije za vložitev ničnostne tožbe določenemu krogu oseb, tj. denacionalizacijskim upravičencem zato privede do neenakega obravnavanja strank v postopkih za ugotovitev ničnosti in do kršitve ustavne določbe o enakem varstvu njihovih pravic v postopku pred sodiščem (22. člen ustave). Tako stališče pa tudi ni združljivo z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave). Za opisano neenako obravnavanje namreč ni razumnega razloga. Zato bi bila tudi izrecna zakonska določba, ki bi denacionalizacijskim upravičencem odrekla pravico do uveljavljanja ničnosti pravnega posla, v nasprotju z ustavo. Glede na to, da ne ZDen ne ZOR kaj takega ne določata, je napačno tudi stališče Vrhovnega sodišča, da denacionalizacijski upravičenci prehod iz družbene v zasebno lastnino lahko izpodbijajo le z uporabo določb 89. člena ZDen. To bi namreč pomenilo, da bi kljub ničnosti posla npr. zaradi nedopustnosti predmeta obveznosti, denacionalizacijski upravičenci morali uveljavljati še špekulativno oziroma fiktivno naravo posla.
13. Ker izpodbijana sodba temelji na pravnem stališču, ki je nezdružljivo s 14. členom ustave, z njim pa je kršena tudi ustavna pravica iz 22. člena ustave, jo je bilo treba razveljaviti in zadevo vrniti Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Pri novem odločanju o zadevi bo sodišče pri vprašanju, ali tožniki lahko uveljavljajo ničnostne razloge po določbah ZOR in ZPN, moralo upoštevati razloge te odločbe.
14. Ustavno sodišče izhaja pri presoji iz navedb ustavne pritožbe, ni pa vezano na opredelitev, za katero kršitev naj bi pri tem šlo. Ker je ustavno sodišče že odločilo o spornem vprašanju, kot so ga pritožniki opredelili v ustavni pritožbi, se v presojo, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene druge določbe o ustavnih pravicah, ni bilo treba spuščati.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-291/00
Ljubljana, dne 13. julija 2000.

1 Iz odločb, dosegljivih v elektronski podatkovni zbirki vrhovnega sodišča, je razvidno, da obstajajo odločitve, v katerih revizijsko sodišče ni imelo pomislekov glede legitimacije denacionalizacijskih upravičencev za uveljavljanje ničnosti pravnega posla (npr. sklep št. II Ips 207/93 z dne 15. 4. 1993 in sodba št. II Ips 376/93 z dne 3. 2. 1994).