Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 13. julija 2000

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1851/98 z dne 27. 10. 1999 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. V pravdi zaradi motenja posesti je višje sodišče z izpodbijanim sklepom spremenilo sklep sodišča prve stopnje in ugotovilo, da je toženka (sedaj pritožnica) tožniku odvzela posest stanovanja, s tem da je zamenjala ključavnico na vhodnih vratih. Pritožnici je naložilo, naj na vrata namesti staro ključavnico ali tožniku izroči ključe nove.
2. Obe sodišči, ki sta v zadevi odločali, sta ugotovili, da je pritožnica živela v stanovanju skupaj s tožnikovim očetom, po njegovi smrti pa sama, tožnik pa je v stanovanje hodil le na obiske in torej do očetove smrti ni bil posestnik stanovanja. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za posestno varstvo z obrazložitvijo, da je med tožnikom, ki je postal sodedič stanovanja in pritožnico, ki je imela ves čas dejansko oblast nad stanovanjem, nastalo razmerje med posrednim in neposrednim posestnikom, in se pritožnica zato utemeljeno sklicuje na svoji ustavni pravici do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Drugačna odločitev višjega sodišča pa temelji na razlagi, da je tožnik kot dedič spornega stanovanja na podlagi določbe 73. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in naslednji – v nadaljevanju: ZTLR) postal ob zapustnikovi smrti s pritožnico soposestnik stanovanja in je zato upravičen do posestnega varstva tudi proti njej.
3. Z ustavno pritožbo pritožnica izpodbija sklep višjega sodišča in zatrjuje, da sta ji bili z njim kršeni pravica do zasebnosti iz 35. člena ustave in pravica do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena ustave. V navedbah ustavne pritožbe se pritožnica sklicuje na odločbo ustavnega sodišča št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995 (OdlUS IV, 38). Meni, da soposest stanovanja, do kakršne naj bi bil tožnik na podlagi izpodbijanega sklepa upravičen, ne pomeni le pravice do vstopa v stanovanje, kot to v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnjuje višje sodišče, temveč v resnici pomeni souporabo stanovanja in predmetov v njem. Tako stanje pa po mnenju pritožnice že samo po sebi predstavlja poseg v njeno zasebnost. Pritožnica tudi meni, da z zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih ni v ničemer posegla v posest tožnika. Smisel varovanja njegovega posestnega položaja namreč vidi le v primerih, ko bi bil moten v dosedanjem obsegu izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo ali če bi v njegovo posest posegel nekdo tretji, ki dejanske oblasti na stvari doslej ni imel. Odločitev sodišča pritožnica graja tudi zato, ker sodišče njenega ravnanja ni ocenilo kot samopomoč. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne višjemu sodišču v novo odločanje.
4. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-60/00 z dne 3. 3. 2000 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve zadržal izvršitev izpodbijanega sklepa. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 14/95 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena nasprotni stranki v pravdi C. C. in višjemu sodišču v Ljubljani. Sodišče nanjo ni odgovorilo, C. C. pa je v odgovoru navedel, da je bil že pred smrtjo svojega očeta posestnik stanovanja, saj je imel ključ od stanovanja, v njem pa tudi svoje osebne stvari. Ravnanje pritožnice, ki mu je onemogočila vstop v stanovanje, zato pomeni poseg v njegovo zasebnost. Če sodišče tega ni upoštevalo, pa mora vsekakor upoštevati, da je ob smrti zapustnika pridobil pravico do stanovanja, ta pa obsega solastninsko pravico in pravico do soposesti stanovanja.

5. Posestno varstvo je varstvo, ki ga nudi pravna država zaradi javne varnosti in ekonomske blaginje ter preprečitve nereda. Zato je naravnano predvsem na varovanje obstoječega stanja dejanske oblasti nad stvarmi (odločba ustavnega sodišča št. Up-32/94. Temeljni namen posestnega varstva, namreč, da se ohrani obstoječe dejansko stanje in prepreči samovolja, mora izhajati tudi iz vsebine predpisov, ki urejajo to področje. Tako 78. člen ZTLR, na katerega se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje višje sodišče, pooblašča sodišča, ki sodijo v posestnomotenjskih sporih, da dajejo varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, in pri tem ne upoštevajo pravice do posesti, pravnega naslova posesti in dobrovernosti posestnika.
6. višje sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ob sklicevanju na omenjeno določbo ZTLR menilo, da je pritožničino opozarjanje na njeni ustavni pravici do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja v motenjskem sporu neupoštevno. Določba 78. člena ZTLR po mnenju višjega sodišča v posestnomotenjskem sporu onemogoča sklicevanje na kakršnekoli pravice do posesti.
7. Ustavno sodišče pa je že v odločbi št. Up-32/94 pojasnilo, da določbe 78. člena ZTLR ne gre razlagati tako, da sodiščem zaradi nje v posestnomotenjskih pravdah ne bi bilo treba upoštevati ustavnih pravic pravdnih strank. Sodišče mora imeti pri svojem delu ves čas pred očmi tudi ustavne določbe o človekovih pravicah in svoboščinah. Ta njegova dolžnost izhaja iz ustavne določbe o vezanosti sodnikov na ustavo in zakon (125. člen ustave) in določb o ustavnosti in zakonitosti (zlasti156. člen ustave), ter velja za odločanje v vseh sodnih postopkih, tudi v postopkih zaradi motenja posesti. Tudi v teh postopkih in z njimi so lahko kršene človekove pravice in svoboščine.
8. Pritožnica zatrjuje, da sta ji bili z odločitvijo višjega sodišča kršeni ustavni pravici do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Tožnik v motenjski pravdi je v odgovoru na ustavno pritožbo navedel, da je imel na stanovanju ves čas posest, v trenutku smrti svojega očeta pa je postal tudi lastnik stanovanja. Teh njegovih navedb ustavno sodišče ne more presojati. Lastninskopravna upravičenja pravdnih strank na spornem stanovanju niso mogla imeti in tudi niso imela vpliva na odločitev sodišč. Sklicevanje na solastninsko pravico na spornem stanovanju zato tudi za odločitev o ustavni pritožbi ne more biti relevantno. Ustavno sodišče tudi ne more presojati pravilnosti dejanskih ugotovitev in uporabe materialnega prava sodišča v zvezi s tem, ali je bil tožnik posestnik stanovanja že pred zapustnikovo smrtjo ter ali bi moralo sodišče šteti pritožničino ravnanje za samopomoč. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku. V postopku z ustavno pritožbo izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene ustavne pravice ali svoboščine. Ob upoštevanju svoje tako opredeljene pristojnosti, se je ustavno sodišče v obravnavani zadevi omejilo na presojo, ali je višje sodišče s svojo razlago 73. člena ZTLR nedopustno poseglo v njeno ustavno pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, kot to zatrjuje pritožnica.
9. Ustavno sodišče je ustavno pravico do zasebnosti iz 35. člena ustave v odločbi št. Up-32/94 opredelilo kot “bolj ali manj sklenjeno celoto človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Običajni in bistveni del ali vidik te celote je bivanje, domovanje; materialno okolje zanj je bivališče, dom, stanovanje. Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsemi predmeti v njem je bistven del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti.“ Nedotakljivost stanovanja (36. člen ustave) je tudi zato, poleg tajnosti pisem in drugih občil (37. člen ustave) in varstva osebnih podatkov (38. člen ustave), opredeljena še kot posebna človekova pravica v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti.
10. Višje sodišče v obrazložitvi svojega sklepa sicer pojasnjuje, da tožnik od pritožnice zahteva le to, da mu dopusti vstop v stanovanje. V istem stavku pa ugotavlja, da je tožnik po smrti svojega očeta v celoti stopil v njegov pravni in dejanski položaj ter postal s toženko soposetnik stanovanja. Tudi življenjsko je povsem jasno, da vstop v stanovanje dejansko omogoča posest in uporabo celotnega stanovanja in predmetov v njem. To je višje sodišče z izpodbijanim sklepom tožniku tudi omogočilo. Kljub pritožničini izrecni drugačni volji je v skupno posedovanje stanovanja, v katerem je dosedaj živela sama, postavilo nekoga tretjega. Ob, v prejšnji točki te obrazložitve opredeljenih pravicah do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, je razvidno, da taka odločitev pomeni poseg v navedeni pritožničini pravici. Tak poseg v človekove pravice po oceni ustavnega sodišča ni utemeljen niti z vidika javnega interesa, niti z vidika varstva pravic drugih.
11. ZTLR v 73. členu določa, da dedič postane posestnik v trenutku zapustnikove smrti. Z vidika dednega prava je ratio legis te določbe varovanje zapuščine v korist dedičev. Zakon daje iz tega razloga poseben posestni položaj tistim dedičem, ki dejanske oblasti nad stvarjo nimajo. Svoj namen doseže uporaba te določbe zlasti v položajih, kadar ni noben izmed dedičev nad stvarjo nima dejanske oblasti, zapuščino pa je treba zaščititi pred posegi tretjih. Takšna razlaga te določbe, ki v razmerju med tistimi dediči, ki imajo dejansko oblast nad stvarjo in tistimi, ki jim posestni položaj daje določba 73. člena ZTLP, omogoča nudenje močnejšega posestnega varstva slednjim, pa ni v skladu s splošnim interesom varovanja zapuščine. Utemeljena pa tudi ni z vidika varstva pravic drugih. Razmerje med dedičem, ki ima stvar v dejanski oblasti in dedičem, ki ima na njej posest, ki mu jo daje 73. člen ZTLR, je podobno razmerju med posrednim in neposrednim posestnikom. Kriteriji posestnega varstva med tema dvema kategorijama posetnikov v vseh možnih življenjskih situacijah v teoriji in praksi niso povsem jasni. Očitno pa je, da je v obravnavanem primeru nudenje posestnega varstva tožniku povzročilo, da je bila v škodo močnejše posesti zavarovana šibkejša. Pri tem je prišlo tudi do nedopustnega posega v ustavno pravico do zasebnosti.
12. Iz navedenih razlogov je ustavno sodišče izpodbijani sklep višjega sodišča razveljavilo. V novem sojenju bo moralo višje sodišče ob presojanju, koliko posestnega varstva gre tožniku, upoštevati tudi pritožničine ustavne pravice in svoboščine.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-60/00
Ljubljana, dne 13. julija 2000.