Na podlagi 1. in 12. točke drugega odstavka 3. člena zakona o ratifikaciji Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 10/95) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba ureja pogoje in postopek za uvedbo zaščitnih ukrepov pri uvozu proizvodov na carinsko območje Republike Slovenije.

(1) “Domača industrija“ po tej uredbi so domači proizvajalci enakega ali neposredno konkurenčnega proizvoda v celoti ali proizvajalci, katerih proizvodnja predstavlja pretežni del celotne proizvodnje tega proizvoda v Republiki Sloveniji. Pojem domača industrija se ne nanaša na proizvajalce, ki so komercialno ali kako drugače povezani z izvozniki oziroma uvozniki ali so sami uvozniki tega proizvoda.
(2) “Resna škoda“ po tej uredbi pomeni znatno oškodovanje ali poslabšanje položaja domače industrije.
(3) “Uvoz“ po tej uredbi pomeni sprostitev proizvodov v prosti promet na carinsko območje Republike Slovenije.
(4) “Grožnja resne škode“ po tej uredbi pomeni resno škodo, ki je neizbežna in se ugotavlja na podlagi objektivnih dejstev.
(5) “Enak proizvod“ po tej uredbi pomeni proizvod, ki ima iste fizične lastnosti kot jih ima uvožen proizvod, ki je predmet preiskave.
(6) “Neposredno konkurenčen proizvod“ po tej uredbi pomeni proizvod, ki ima fizične lastnosti ali sestavo, ki je različna od uvoženega proizvoda, ki je predmet preiskave, ima pa lahko enake ali podobne funkcije oziroma enak ali podoben tržni učinek, kot uvoženi proizvod ali izpolnjuje enake ali podobne potrebe in lahko na trgu nadomesti uvoženi proizvod.
(7) “Zainteresirane strani“ po tej uredbi so oblasti države izvoznice, izvozniki, uvozniki in domači proizvajalci enakega ali neposredno konkurenčnega proizvoda ter druge domače in tuje fizične in pravne osebe, ki med postopkom dokažejo svoj neposredni pravni in materialni interes v zvezi z obravnavanim proizvodom.
(8) “Država izvoznica“ po tej uredbi je država, iz katere je proizvod po poreklu, če pa proizvod ni uvožen na carinsko območje Republike Slovenije neposredno iz države porekla proizvoda, pa država, iz katere je proizvod odpremljen.
(9) “Kombinirana nomenklatura“ po tej uredbi je kombinirana nomenklatura blaga, ki je del carinske tarife.

(1) Zaščitni ukrep se lahko uporablja za uvoz določenega proizvoda na carinsko območje Republike Slovenije, če je bilo v preiskavi ugotovljeno, da je zaradi absolutno ali relativno povečanega uvoza povzročena škoda ali pa grozi resna škoda domači industriji.
(2) Določbe te uredbe se ne uporabljajo za proizvode, ki se uvažajo na podlagi ratificiranih in objavljenih sporazumov o prosti trgovini, ki jih je Republika Slovenija sklenila z drugimi državami ali skupinami držav.
(3) Zaščitni ukrepi se ne uporabljajo za uvoz proizvodov, ki so po poreklu iz držav v razvoju, če delež uvoza posameznih držav razvoju v posameznem obdobju ni bil večji od 3 odstotkov od celotnega uvoza, skupni delež vsega uvoza določenega proizvoda iz teh držav v istem obdobju pa ni bil večji od 9 odstotkov od celotnega uvoza.
(4) Zaščitni ukrep se ne uporablja za uvoz proizvodov, za katere veljajo uvozne količinske omejitve v skladu z Marakeškim sporazumom o tekstilu in oblačilu v okviru Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije.

(1) V preiskavi se ugotavlja povzročena škoda ali grožnja resne škode domači industriji zaradi povečanega uvoza na carinsko območje Republike Slovenije.
(2) Dejavniki, ki se ugotavljajo v preiskavi so predvsem:
a) stopnja in količina povečanega uvoza določenega proizvoda v absolutnih ali relativnih količin vrednostih glede na domačo proizvodnjo ali porabo,
b) cena uvoženega proizvoda, predvsem kjer je prišlo do pomembnega znižanja cene v primerjavi s ceno enakega ali neposredno konkurenčnega domačega proizvoda,
c) posledični vpliv na domačo industrijo, ki se kaže v trendih ekonomskih kazalcev, kot so:
– sprememba deleža na domačem trgu na podlagi povečanega uvoza,
– spremembe ravni prodaje, proizvodnje, produktivnosti, uporabe proizvodnih zmogljivosti, dobička in izgube ter zaposlovanja,
– vpliv uvoza na preskrbo domačega trga oziroma na povečano stopnjo odvisnosti od uvoza,
– znižanje cen domačega enakega ali neposredno konkurenčnega proizvoda ali preprečitev zvišanja cen, do katerega bi sicer normalno prišlo,
– povečanje zalog uvoženega proizvoda na domačem trgu,
– drugi dejavniki, ki kažejo na občutno in splošno poslabšanje položaja domače industrije, ki proizvaja enake ali neposredno konkurenčne proizvode in ki jasno kažejo na neposredno resno ogroženost te industrije zaradi uvoza proizvoda, ki je predmet preiskave.
(3) Dejavniki iz prejšnjega odstavka morajo kazati na neposredno vzročno zvezo med povečanim uvozom in vplivom na domačo proizvodnjo. V preiskavi se lahko tudi na podlagi drugih objektivnih dokazov ugotovi, da obstaja vzročna zveza med povečanim uvozom določenega proizvoda in resno škodo oziroma grožnjo take škode. Če obstajajo drugi dejavniki, ki vplivajo na domačo industrijo, kot so tehnološke spremembe ali spremembe okusa potrošnikov ne gre za resno škodo ali grožnjo resne škode v smislu te uredbe.

(1) Predlog za uvedbo preiskave (v nadaljnjem besedilu: predlog) lahko pri ministrstvu, pristojnemu za ekonomske odnose s tujino (v nadaljnjem besedilu: “ministrstvo“), vloži domača industrija ali v njenem imenu ustrezno združenje ali druga organizacija, v primeru kmetijskih proizvodov pa tudi ministrstvo, pristojno za kmetijstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu: predlagatelj).
(2) Predlog se vloži v pisni obliki in mora vsebovati naslednje podatke:
– opis proizvoda, ki se uvaža v povečanih količinah, z navedbo tarifne oznake na 8-mestnem nivoju in poimenovanjem po kombinirani nomenklaturi,
– ime in naslov uvoznikov, izvoznikov in proizvajalcev uvoženega proizvoda,
– podatke v skladu z drugim in tretjim odstavkom prejšnjega člena,
– katerekoli druge podatke, za katere domači proizvajalci menijo, da kažejo na resno škodo ali na neposredno grožnjo škode.
(3) V primeru grožnje resne škode mora predlog vsebovati tudi dokaze o možnostih nadaljnjega povečanja uvoza, ki temeljijo na kupoprodajnih pogodbah, javnih razpisih, obveznih ponudbah ali na povečani izvozni sposobnosti države izvoznice. Pri tem je treba upoštevati obseg in dinamiko naraščanja uvoza na carinsko območje Republike Slovenije in druge pokazatelje, ki kažejo, da se bodo povečane izvozne zmožnosti države izvoznice odražale tudi na uvoz na carinsko območje Republike Slovenije.

(1) Ministrstvo v roku štirinajst dni po prejemu predloga za uvedbo preiskave preuči ali je predlog vložen s strani domače industrije in ali predlog vsebuje vse zahtevane podatke iz prejšnjega člena.
(2) Če je predlog nepopoln, ministrstvo nemudoma obvesti predlagatelja in ga pozove, da predlog dopolni oziroma popravi v naslednjih štirinajstih dneh oziroma v času, ki je potreben, da predlagatelj predloži nove ali popolnejše podatke. V nasprotnem primeru se preiskava ne uvede.
(3) Če predlagatelj predlog umakne pred izdajo sklepa o uvedbi preiskave, se preiskava ne uvede.
(4) Če predlagatelj predlog umakne po začetku preiskave, ministrstvo s sklepom ustavi preiskavo.
(5) Ministrstvo lahko na podlagi prejetega predloga domače industrije ne glede na drugi odstavek tega člena, sprejme sklep o objavi predloga in uvedbi preiskave oziroma lahko odločitev o uvedbi preiskave preloži za nedoločen čas, dokler od vlagatelja predloga ne dobi popolnejših podatkov.

Sklep o uvedbi preiskave se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in vsebuje:
– datum začetka preiskave,
– podatke o proizvodu, na katerega se preiskava nanaša,
– povzetek navedb iz predloga za uvedbo preiskave,
– države izvoznice proizvoda, na katerega se nanaša preiskava in
– rok v katerem lahko zainteresirane strani sporočijo svoja stališča, mnenja in dokaze v pisni obliki in rok, v katerem lahko zahtevajo ustno zaslišanje. Ta rok ne sme biti krajši od petnajst dni od dneva objave sklepa in ne daljši od trideset dni.

(1) Zainteresirane strani lahko v roku iz prejšnjega člena vlagajo pojasnila in posredujejo dokaze v svojo korist ter sporočajo svoja mnenja, med drugim tudi o tem ali bi bila uvedba zaščitnega ukrepa v skladu z javnim interesom.
(2) Če zainteresirana stran posreduje neresnične ali napačne podatke ali če so vloženi po izteku roka iz prejšnjega člena, se ti ne upoštevajo in se uporabijo drugi dostopni podatki.

(1) Na podlagi v preiskavi zbranih podatkov in prejetih sporočil zainteresiranih strani, ministrstvo ovrednoti dejavnike iz drugega odstavka 4. člena, ki so objektivno oziroma količinsko in vrednostno opredeljivi in vplivajo na stanje domače industrije, ter pripravi poročilo, ki vsebuje ugotovitve v zvezi z vsemi vprašanji, ki se nanašajo na dejansko stanje ter oceni ali je zaščitni ukrep potreben ali ne.
(2) Poročilo iz prejšnjega odstavka ter predlog, da se zaščitni ukrep za proizvod, ki je bil predmet preiskave, uvede oziroma ne uvede, ministrstvo posreduje Vladi Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada).

(1) Če vlada sprejme sklep o uvedbi zaščitnega ukrepa, se tak sklep objavi v Uradnem listu Republike Slovenije z bistvenimi elementi poročila, ki kažejo podlago za tak sklep, zlasti s podatki o:
– proizvodu, ki je bil zajet v preiskavi,
– ugotovitev ali je povečan uvoz povzročil resno škodo oziroma grozi z resno škodo domači industriji,
– vrsto zaščitnega ukrepa in njegovo višino (v primeru povišane carinske stopnje) oziroma obseg in način razdelitve kvote (v primeru količinske omejitve),
– trajanje zaščitnega ukrepa, kot tudi način postopnega sproščanja ukrepa v obdobju njegove uporabe.
(2) Zaščitni ukrep se ne uporablja za proizvode, ki so že na poti na carinsko območje Republike Slovenije, pod pogojem da končnega cilja teh proizvodov ni več mogoče spremeniti.
(3) Če vlada ne sprejme sklepa o uvedbi zaščitnega ukrepa, ker iz poročila izhaja, da uvoz proizvoda na carinsko območje Republike Slovenije, ki je predmet preiskave, domači industriji ne povzroča resne škode in tudi ne predstavlja grožnje za nastanek take škode, ministrstvo sprejme sklep o ustavitvi preiskave, ki ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

(1) Zaščitni ukrep se lahko sprejme v obliki povišane carinske stopnje za določen proizvod ali v obliki količinskih omejitev uvoza (v nadaljnjem besedilu: kvota). Carinska stopnja po tej uredbi je največja dovoljena stopnja v okviru Splošnega sporazuma o carinah in trgovini.
(2) Zaščitni ukrep se lahko uporablja na način v obsegu, ki je nujen za preprečitev ali odpravo dejanske škode domači industriji ter da se ji omogoči ustrezna prilagoditev nastalim tržnim razmeram.
(3) Če je bil zaščitni ukrep sprejet v obliki kvote, ta ne sme biti določena pod povprečno raven uvoza v zadnjih treh značilnih letih, za katera so na voljo statistični podatki, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za to, da je treba upoštevati drugačno raven, da bi se preprečila ali popravila resna škoda.
(4) V okviru kvote iz prejšnjega odstavka, ministrstvo določi deleže držav izvoznic, ki imajo bistven interes pri dobavi tega proizvoda. Pri tem se upošteva obseg dobav v preteklem značilnem obdobju. V primeru držav izvoznic, katerih obseg dobav v preteklem značilnem obdobju je bil relativno majhen glede na celotno količino, se lahko določi delež, ki ustreza obsegu uvoza v preteklem letu.

(1) Trajanje zaščitnega ukrepa se določi samo za tisti čas, ki je nujno potreben za odpravo resne škode oziroma za čas, ki je potreben za prilagoditev domače industrije. To obdobje ne sme trajati več kot štiri leta od dneva, ko je bil uveden zaščitni ukrep.
(2) Če obdobje uporabe zaščitnega ukrepa presega tri leta, ministrstvo preuči potrebo po njegovi nadaljnji uporabi najpozneje na sredini obdobja uporabe tega ukrepa.
(3) Če na podlagi zbranih podatkov ministrstvo ugotovi, da ni razlogov za nadaljnjo uporabo zaščitnega ukrepa, predlaga vladi ukinitev tega ukrepa.

(1) Zaščitni ukrep se lahko iz utemeljenih razlogov na predlog domače industrije podaljša za nadaljnja štiri leta.
(2) Predloga za podaljšanje uporabe zaščitnega ukrepa ni mogoče vložiti prej kot 3 mesece po uvedbi zaščitnega ukrepa in ne pozneje kot 6 mesecev pred datumom izteka veljavnosti tega ukrepa.
(3) Podaljšanje je možno, če ministrstvo opravi ponovno preiskavo v skladu s 5. členom te uredbe ter ugotovi, da je zaščitni ukrep še vedno nujen, da se prepreči ali odpravi resna škoda in da obstajajo dokazi, da se ogrožena domača industrija ustrezno prilagaja. Preiskava se lahko zaključi s predlogom vladi, da sprejme sklep o podaljšanju, spremembi ali odpravi zaščitnega ukrepa.
(4) Ukrep, ki se podaljša v skladu s prvim odstavkom tega člena ne sme biti bolj omejujoč, kot je bil na koncu prvega obdobja.
(5) Če trajanje ukrepa presega eno leto oziroma v primeru podaljšanja ukrepa v skladu z določbami tega člena, se ukrep postopno progresivno sprošča v času njegove uporabe.

(1) Po prenehanju veljavnosti zaščitnega ukrepa ni mogoče uvesti enakih ali drugih zaščitnih ukrepov za enak proizvod, dokler ne preteče toliko časa, kolikor je bil prejšnji zaščitni ukrep v veljavi, v nobenem primeru pa ne pred pretekom dveh let.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko ponovno uporabi zaščitni ukrep s trajanjem 180 dni ali manj, če preteče najmanj eno leto od dneva uvedbe zaščitnega ukrepa za uvoz tega proizvoda in če zaščitni ukrep ni bil v uporabi za isti proizvod več kot dvakrat v petletnem obdobju, ki se je končalo pred dnevom uvedbe ukrepa.

(1) Predlog za uvedbo začasnega zaščitnega ukrepa lahko vloži predlagatelj iz prvega odstavka 5. člena pri ministrstvu. Predlog mora vsebovati podatke o povečanem uvozu in njegovem negativnem vplivu na domačo industrijo.
(2) Če ministrstvo na podlagi prejetih podatkov in dokazov ugotovi, da povečan uvoz povzroča ali grozi s povzročitvijo resne škode in bi odlašanje uvedbe zaščitnega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo domači industriji, predlaga vladi, da sprejme sklep o uvedbi začasnega zaščitnega ukrepa.
(3) Začasen zaščitni ukrep se lahko sprejme v obliki povišanja obstoječih carinskih stopenj.
(4) Začasen zaščitni ukrep traja največ 200 dni. Trajanje začasnega zaščitnega ukrepa se šteje v začetno obdobje dokončnega zaščitnega ukrepa ali njegovega podaljšanja, če se uvede.
(5) Začasnega zaščitnega ukrepa ni mogoče podaljšati.

(1) Sklep iz drugega odstavka prejšnjega člena se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in mora vsebovati:
– opis proizvoda, za katerega se uvaja začasen zaščitni ukrep,
– trajanje zaščitnega ukrepa,
– način in pogoje uporabe začasnega zaščitnega ukrepa.
(2) Začasen zaščitni ukrep se ne uporablja za proizvode, ki so že na poti na carinsko območje Republike Slovenije, pod pogojem, da končnega cilja teh proizvodov ni mogoče več spremeniti.

(1) Če je v kasnejši preiskavi, uvedeni v skladu s 5. členom te uredbe, ugotovljeno, da ni resne škode ali grožnje resne škode domači industriji, vlada na predlog ministrstva sprejme sklep o prenehanju veljavnosti začasnega zaščitnega ukrepa.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka se preveč plačana carina, obračunana na podlagi začasnega ukrepa, vrne. Upravičenec mora pisnemu zahtevku, ki ga vloži pri pristojnem carinskem organu, priložiti izvirnik dokazila o plačilu carine in dokument, na podlagi katerega so bili proizvodi ocarinjeni.
(3) Preveč plačana carina se po uradni dolžnosti pobota z zapadlimi tekočimi dolgovi, ki jih ima upravičenec iz naslova uvoznih dajatev. Če upravičenec takšnega dolga nima, carinski organ preveč plačano carino vrne v roku 30 dni od dneva izdaje odločbe o povračilu.
(4) Za preveč plačano carino, ki se vrača, se ne obračunavajo obresti.

(1) Podatki, ki jih ministrstvo pridobi pri izvajanju te uredbe, se uporabijo le za potrebe preiskave za uvedbo zaščitnih ukrepov po tej uredbi.
(2) Vsaka zainteresirana stran lahko zahteva dostop do vseh podatkov, ki so bili posredovani ministrstvu, z izjemo tistih podatkov, ki so bili dani na zaupni podlagi in jih ministrstvo iz utemeljenih razlogov obravnava kot take. Taka informacija se ne sme razkrivati brez pisnega dovoljenja tistega, ki je informacijo posredoval.
(3) Vsaka zainteresirana stran lahko podatke, ki jih v teku preiskave posreduje ministrstvu iz utemeljenih razlogov označi kot zaupne. Za takšne podatke sme zainteresirana stran zahtevati, da jih ministrstvo ne razkriva, vendar se od nje lahko zahtevajo povzetki za javno uporabo.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.