Na podlagi drugega odstavka 37. člena zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 54/00) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v soglasju z ministrom za zdravstvo

Ta pravilnik se uporablja za sorte svežih kumar, vzgojene iz Cucumis sativus L., ki so v prometu.
Ta pravilnik se ne uporablja za kumare, namenjene za industrijsko predelavo in kumarice za vlaganje.

Kumare morajo biti:
– nepoškodovane,
– zdrave (kumare, ki so zaradi pojava gnilobe ali poškodb neprimerne za uživanje morajo biti izločene),
– sveže po videzu,
– čvrste,
– čiste (brez vsake vidne tuje snovi),
– brez škodljivcev in brez poškodb, ki bi jih povzročili škodljivci,
– brez grenkega okusa (z izjemo dovoljenih odstopanj od kakovosti),
– suhe (brez zunanje vlage),
– brez tujega vonja oziroma okusa,
– primerno razvite, vendar semena v njih mehka,
– ustrezno razvite in zrele, da prenesejo prevoz in rokovanje.

Kumare uvrščamo v tri razrede:
– razred ekstra,
– razred I in
– razred II.

V razred ekstra se uvrstijo kumare odlične kakovosti, ki poleg izpolnjevanja minimalnih zahtev iz 2. člena tega pravilnika, izpolnjujejo še naslednje zahteve:
­ oblika, razvitost in obarvanost morajo biti sortno značilne,
­ biti morajo lepo oblikovane in ravne z največjo višino loka 10 mm na 10 cm dolžine kumare,
­ biti morajo brez poškodb, vključno z deformacijami, ki jih povzroča prezorenost (to je oblikovanje semen),
­ velikost in izenačenost morata biti v okviru zahtev za razred ekstra.

V razred I se uvrstijo kumare dobre kakovosti, ki poleg minimalnih zahtev iz 2. člena tega pravilnika, izpolnjujejo še naslednje zahteve:
– oblika, razvitost in obarvanost morajo biti sortno značilne,
– biti morajo lepo oblikovane in ravne z največjo višino loka 10 mm na 10 cm dolžine kumare,
– velikost in izenačenost morata biti v okviru zahtev za razred I.
Dovoljene so:
– rahle deformacije (izključene so deformacije, ki jih povzroča razvijajoče se seme),
– rahle nepravilnosti v obarvanju in sicer rahlo svetlo obarvano mesto na kumari, kjer se plod v času rasti dotika tal,
– rahle zarasle poškodbe na površini, ki so posledica trenja ali rokovanja ali nizkih temperatur, ki ne vplivajo na poslabšanje kakovosti.

V razred II se uvrstijo kumare, ki izpolnjujejo minimalne zahteve iz 2. člena tega pravilnika in zahteve glede velikosti in izenačenosti za razred II ter ne izpolnjujejo zahtev za uvrstitev v razred ekstra ali v razred I.
Dovoljene so:
– deformacije, razen močno razvitih semen,
– pomanjkljivosti v obarvanju na več kot eni tretjini površine v primeru kumar, ki so gojene v zavarovanem prostoru,
– zaceljene rane,
– rahle poškodbe od trenja in rokovanja, ki ne vplivajo na kakovost in videz.
Vse zgoraj navedene pomanjkljivosti veljajo za ravne in delno ukrivljene plodove kumar.
Ukrivljeni plodovi so dovoljeni le, če imajo kumare le rahle motnje pri obarvanju in nobenih drugih pomanjkljivost.
Rahlo ukrivljeni plodovi kumar smejo imeti največji lok dolg 20 mm na 10 cm dolžine kumare.
Ukrivljene kumare imajo lahko večji lok in morajo biti pakirane posebej.

Velikost se ugotavlja po teži kumar.
Kumare, gojene na prostem, morajo tehtati 180 gramov ali več.
Kumare, gojene v zavarovanem prostoru, morajo tehtati 250 gramov ali več.
V razredu ekstra in razredu I morajo plodovi kumar gojenih v zavarovanem prostoru, tehtati:
– 500 gramov ali več in ne smejo biti daljši od 30 cm,
– med 250 grami in 500 grami ne smejo biti daljši od 25 cm.
Velikost je obvezna za razred ekstra in razred I.
Razlika v med najtežjim in najlažjim plodom v isti enoti pakiranja ne sme preseči:
– 100 gramov, če najlažji kos tehta med 180 grami in 400 grami,
– 150 gramov, če najlažji kos tehta 400 gramov in več.
Predpisi o velikosti se ne uporabljajo za “kratke kumare“.

Vsaka enota pakiranja kumar razreda ekstra lahko vsebuje največ 5% kumar (po številu oziroma masi), ki ne izpolnjujejo zahtev za razred ekstra iz 4. člena tega pravilnika, vendar izpolnjujejo zahteve za razred I iz 5. člena tega pravilnika oziroma so v mejah dovoljenih odstopanj za razred I.
Vsaka enota pakiranja kumar razreda I lahko vsebuje največ 10% kumar (po številu oziroma masi), ki ne izpolnjujejo zahtev za razred I iz 5. člena tega pravilnika, izpolnjujejo pa zahteve za razred iz 6. člena tega pravilnika oziroma so v mejah dovoljenih odstopanj za razred II.
Vsaka enota pakiranja kumar razreda II lahko vsebuje največ 10% kumar (po številu oziroma masi), ki ne izpolnjujejo zahtev za razred II iz 6. člena tega pravilnika oziroma minimalnih zahtev iz 2. člena tega pravilnika, vendar pridelki ne smejo biti gnili ali kako drugače neprimerni za uživanje. V mejah dovoljenih odstopanj za razred II ima lahko največ 2% kumar po številu konico z grenkim okusom.

Vsaka enota pakiranja lahko v vseh razredih vsebuje največ 10% kumar (po številu oziroma masi), ki ne izpolnjujejo zahtev po velikosti.

Vsebina vsakega pakiranja mora biti izenačena in mora vsebovati le kumare istega porekla, sorte ali tipa, kakovosti in velikosti.
Vidni del vsebine vsake enote pakiranja ali partije mora biti reprezentativen za celotno vsebino.

Kumare morajo biti pakirane tako, da so ustrezno zaščitene pred zunanjimi vplivi.
Kumare morajo biti tesno pakirane, da se med prevozom ne poškodujejo.
V enoti pakiranja ne sme biti tujih snovi.

Na vsaki enoti pakiranja morajo biti na isti zunanji strani čitljivo in neizbrisljivo označene:
– vrsta:
– “kumare“,
– “gojene v zavarovanem prostoru“ (kjer je potrebno),
– “kratke kumare“ ali “mini kumare“ (kjer je potrebno),
– sorta, (neobvezno).
– poreklo (območje oziroma država pridelave),
– ime in naslov oziroma firma in sedež proizvajalca ali tistega, ki kumare pakira; v primeru uvoza pa ime in naslov oziroma firmo in sedež prodajalca v Sloveniji in ime in naslov proizvajalca ali državo proizvajalca,
– državo izvora ali porekla, če bi izpustitev tega podatka lahko zavedla potrošnika glede pravega izvora ali porekla kumar,
– prodajne označbe:
– razred, (za razred I in II, “ukrivljene kumare“),
– velikost, (če so kalibrirane), izražena z največjo in najmanjšo težo,
– število plodov (neobvezno).

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. januarja 2001.
S 1. januarjem 2001 se prenehajo uporabljati določbe pravilnika o kakovosti sadja, vrtnin in gob (Uradni list SFRJ, št. 29/79, 53/87, 37/88, Uradni list RS, št. 1/95, 30/99, 59/99 in 71/00), ki se nanašajo na kakovost kumar.