Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž. na seji dne 28. septembra 2000

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 347/99 z dne 25. 11. 1999 in sodba Upravnega sodišča št. U 1290/98 z dne 3. 3. 1999 se razveljavita. Odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0012/12-XVII-207.035 z dne 31. 3. 1998 in sklep Upravne enote Hrastnik št. 252-17/97 z dne 10. 12. 1997 se odpravita.
2. Upravna enota Hrastnik mora o prošnji A. A. za priznanje začasnega zatočišča, ki jo je vložil dne 3. 11. 1997, odločiti najkasneje v roku 15 dni od dneva prejema te odločbe.

1. Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 1290/98 z dne 3. 3. 1998. Upravno sodišče je s to sodbo zavrnilo tožbo pritožnika zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0012/12-XVII-207.035 z dne 31. 3. 1998. S to odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo pritožbo zoper sklep Upravne enote Hrastnik, s katerim je zaradi zamude materialnega roka zavrnila pritožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kot prepozno zavrgla pritožnikovo vlogo za priznanje začasnega zatočišča ter določila, da mora pritožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh mesecev od dokončnosti sklepa. Pritožnik navaja, da je zakon o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97 – v nadaljevanju: ZZZat) določil pogoje za pridobitev začasnega zatočišča tudi za državljane Republike Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju: državljani BiH) kot posebne skupine ogroženih oseb, kamor sodi tudi sam. Pravica do začasnega zatočišča naj bi mu bila tako priznana že na podlagi zakona in kasnejši podzakonski akt ne bi smel omejevati že pridobljenih pravic in določati novih postopkov ter rokov za priznanje oziroma podaljšanje začasnega zatočišča. V njegovem primeru naj bi šlo le za formalno podaljšanje pravice oziroma za dejanski prenos vpisa že pridobljene pravice zaradi kasnejše spremembe zakonodaje. Pritožnik meni, da bi morali državni organi njegovo vlogo, ki jo je pravočasno vložil pri nepristojnem organu, obravnavati kot vlogo, vloženo pri pristojnem organu, saj od beguncev ni mogoče zahtevati, da bodo redno sledili objavam v uradnih glasilih. Državni organi naj bi z zavrženjem njegove vloge kršili 48., 153. in 155. člen ustave. Omejevanje pridobitve pravice do pribežališča s formalnim rokom naj bi bilo tudi v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94: EKČP) in Konvencijo o statusu beguncev ter Protokolom o statusu beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, št.15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju: Ženevska konvencija). Odločitev upravnega organa, da mora pritožnik v določenem roku zapustiti ozemlje Republike Slovenije, pa naj bi bila v nasprotju s 33. členom Ženevske konvencije.

2. Ustavno sodišče je na podlagi četrtega odstavka 55. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) s sklepom št. Up-322/99 z dne 14. 3. 2000 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo. Ustavno sodišče je tudi vpogledalo spis Upravne enote Hrastnik št. 252-17/97.
3. Ustavno sodišče je sprejelo v obravnavo ustavni pritožbi še dveh državljanov BiH (zadevi št. Up-322/99 in št. Up-34/00), s katerima iz povsem enakih razlogov kot pritožnik izpodbijata sodbi Vrhovnega sodišča. V vseh treh zadevah je ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS s sklepom z dne 6. 7. 2000 začelo postopek za oceno ustavnosti 30. člena ZZZat in postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Bosne in Hercegovine (Uradni list RS, št. 41/97 in 31/98 – v nadaljevanju: uredba). Ugotovilo je, da je pred odločitvijo o ustavnih pritožbah treba opraviti oceno ustavnosti 30. člena ZZZat, ki vsebuje pooblastilo vladi, da z uredbo določi, kateri državljani BiH, ki so bili zaradi razmer v BiH pred uveljavitvijo zakona evidentirani pri Rdečem križu Slovenije, lahko pridobijo začasno zatočišče po novem ZZZat, po kakšnem postopku in za koliko časa, kot tudi oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe, ki je bila izdana na podlagi tega zakonskega pooblastila. S sodbami Vrhovnega sodišča, izpodbijanimi z ustavnimi pritožbami, so bila namreč potrjena stališča upravnih organov (upravnih enot in Ministrstva za notranje zadeve) in Upravnega sodišča, da je rok za vložitev prošnje za pridobitev začasnega zatočišča, določen v 6. členu uredbe, prekluzivni rok, ki ga določa materialni predpis za uveljavitev določene pravice, in da zato zaradi zamude tega roka na podlagi določb zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ št. 47/86 in nasl. – v nadaljevanju: ZUP-86), ki je veljal v času odločanja, ni dopustna vrnitev v prejšnje stanje. Zaradi navedenega stališča je bila pritožniku vloga za pridobitev začasnega zatočišča zavržena in določen rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo. Ker takojšnja vrnitev v matično državo ni bila mogoča, je bil na podlagi 7. člena in drugega odstavka 14. člena ZZZat nameščeni v Prehodni dom Republike Slovenije za tujce.
4. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-200/00 z dne 28. 9. 2000, ki je priložena tej odločbi, razveljavilo 30. člen ZZZat in odpravilo uredbo. Iz razlogov, navedenih v tej odločbi, je ustavno sodišče ugotovilo, da sta zakonsko pooblastilo v 30. členu ZZZat in uredba v neskladju z drugim odstavkom 3. člena in drugim odstavkom 120. člena ustave.
5. Z razveljavitvijo zakonskega pooblastila in odpravo uredbe je prenehala veljati ureditev, na podlagi katere so odločali Vrhovno in Upravno sodišče ter upravna organa. Zato je ustavno sodišče izpodbijani sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča razveljavilo, odločbi upravnih organov pa odpravilo. Stališče v izpodbijanih sodbah sodišč in odločbah upravnih organov, da ni dopustna vrnitev v prejšnje stanje, ker je rok za vložitev prošnje za priznanje začasnega zatočišča iz 6. člena uredbe materialni rok za uveljavitev določene pravice in da zato pomeni zamuda tega roka tudi izgubo pravice do začasnega zatočišča, je temeljilo na podzakonskem predpisu, ki je bil izdan na podlagi neustavnega zakonskega pooblastila. Podrobnejši razlogi, ki so utemeljevali razveljavitev zakonskega pooblastila, so navedeni v priloženi odločbi št. U-I-200/00 in jih ustavno sodišče v tej odločbi ne ponavlja. Prav tako so podrobno obrazložene posledice, ki jih ima odprava uredbe glede rokov za vložitev vloge za pridobitev začasnega zatočišča. Glede na to, da odprava uredbe učinkuje za nazaj (drugi odstavek 45. člena ZUstS), pritožniku ni mogoče očitati, da je zamudil rok za vložitev vloge za pridobitev začasnega zatočišča in iz tega razloga ni mogoče zavreči njegove vloge za pridobitev začasnega zatočišča po ZZZat.
6. V skladu z odločbo ustavnega sodišča št. U-I-200/00 bo Upravna enota Hrastnik morala obravnati pritožnikovo prošnjo za priznanje začasnega zatočišča v skladu z določbami ZZZat. Ker se pritožnik nahaja v Republiki Slovenije že več kot tri leta brez urejenega statusa oziroma mu je bilo celo naloženo, da zapusti Republiko Slovenijo, je ustavno sodišče odločilo, da mora pristojni organ o njegovi prošnji odločiti v krajšem roku, kot je ta določen po ZUP-86 (324. člen zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP).

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednika: dr. Lojze Ude ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.