Na podlagi 17., 56., 72., 87. in 206. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/00) izdaja ministrica za pravosodje
P R A V I L N I K
o izvrševanju kazni zapora
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta pravilnik podrobneje ureja izvrševanje kazni zapora, mladoletniškega zapora in kazni zapora, izrečene v postopku o prekršku (v nadaljnjem besedilu: kazen zapora).
2. člen
Izvrševanje kazni zapora v zavodih za prestajanje kazni zapora (v nadaljnjem besedilu: zavod) mora potekati tako, da omogoča usposabljanje obsojenca za življenje na prostosti v smislu 14. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljnjem besedilu: zakon).
3. člen
Pri zaprtih zavodih so po 206. členu zakona lahko odprti oddelki, ki morajo biti locirani zunaj ograje zaprtega zavoda.
Odprti oddelki niso ograjeni z zunanjo ograjo zaradi preprečitve pobega obsojencev.
V odprtih oddelkih se bivalni, delovni in drugi prostori, v katerih bivajo in delajo obsojenci, ne zaklepajo. Vhodna vrata zgradbe odprtega oddelka se preko noči praviloma zaklepajo.
Obsojenci, ki bivajo v odprtem oddelku se skladno s hišnim redom prosto gibljejo v okolici oddelka.
Na izhode iz odprtega oddelka zaradi udeležbe na obravnavah pri sodiščih oziroma v drugih postopkih pri državnih in drugih organih ter na zdravniške preglede odhajajo obsojenci praviloma brez spremstva paznikov.
V odprtem oddelku ni tehničnega in osebnega varovanja. Za ohranjanje reda in discipline ter za varnost skrbi praviloma en paznik.
4. člen
V okviru zaprtega zavoda so lahko polodprti oddelki, ki so v ustreznem delu zgradbe ali zunaj ograde tega zavoda. Prostori, v katerih bivajo obsojenci polodprtega oddelka, so ločeni od prostorov, v katerih bivajo obsojenci, ki prestajajo kazen v strožjem režimu.
Obsojencem v polodprtem oddelku se omogoči svobodnejše gibanje v okviru prostorov polodprtega oddelka, delovnih in drugih prostorih skladno s hišnim redom. Bivalni prostori se čez dan ne zaklepajo, zaklenejo pa se praviloma med nočnim počitkom obsojencev.
Obsojenci v polodprtem oddelku opravljajo delo v okviru zavoda brez stalnega nadzorstva.
Obsojenci v polodprtem oddelku, ki se izobražujejo, lahko brez spremstva paznikov obiskujejo pouk, se udeležujejo predavanj, odhajajo na izpite in urejajo druge osebne zadeve v zvezi z izobraževanjem zunaj zavoda.
Nadzor nad obsojenci v polodprtem oddelku opravlja pazniška služba praviloma občasno. Vhodna vrata polodprtega oddelka so praviloma zaprta le v nočnem času.
5. člen
V zaprtih zavodih so lahko oblikovani oddelki z različno stopnjo varovanja in omejevanja svobode gibanja, za katere se smiselno uporabljajo določbe 3. in 4. člena tega pravilnika.
Posebej varovani oddelek po 206. členu zakona je zavarovan z intenzivnim tehničnim in osebnim varovanjem. Oddelek je ločen od ostalih oddelkov obsojencev. Stopnja izoliranosti od ostalih obsojencev v oddelku in izven njega je opredeljena v individualnem programu tretmaja. Obiski so nadzirani. Obsojenci med bivanjem v oddelku s povečanim varovanjem nimajo možnosti pridobiti si ugodnosti prostih izhodov iz zavoda.
6. člen
V zaprtem zavodu ali oddelku se lahko določijo bivalni in drugi prostori s strožjim režimom, v katere se namesti obsojence, ki so izrazito begosumni oziroma s svojim vedenjem in obnašanjem huje motijo druge obsojence, in obsojence, ki jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci.
Bivalni in drugi prostori iz prejšnjega odstavka so praviloma ločeni od prostorov, v katerih bivajo ostali obsojenci, in od prostorov posebej varovanega oddelka.
7. člen
Vlogo za prestajanje kazni zapora ob prostih dneh po 12. členu zakona lahko vloži obsojenec po nastopu kazni zapora. Predlog za tak način prestajanja kazni lahko poda tudi upravnik zavoda, ko dobi mnenje strokovne skupine.
Zavod predlog ali vlogo obsojenca s svojim mnenjem in osebnim spisom obsojenca še isti, najkasneje pa naslednji delovni dan odstopi upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljnjem besedilu: uprava).
V odločbi, s katero je bilo vlogi oziroma predlogu ugodeno, morajo biti določeni prosti dnevi ter čas, ko mora obsojenec bivati v zavodu.
II. POZIVANJE OBSOJENCEV NA PRESTAJANJE KAZNI
8. člen
Sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, pošlje pristojnemu okrožnemu sodišču iz 18. člena zakona poleg pravnomočne odločbe, ki jo je treba izvršiti, tudi prepis ali fotokopijo izpiska iz kazenske evidence in druge listine iz kazenskega spisa, pomembne za obsojenčev okvirni program individualnega tretmaja med prestajanjem kazni zapora. Take listine so predvsem psihološka psihiatrična izvedeniška mnenja, socialno poročilo in mnenje ter zdravniški izvidi in podobno.
Sodišče, ki je obsojencu nadomestilo kazen zapora z delom v korist humanitarnih organizacij in lokalnih skupnosti iz 107. člena kazenskega zakonika (v nadaljnjem besedilu: KZ), pošlje zavodu pravnomočno sodno odločbo, ki jo je treba izvršiti, oziroma pisno odločitev o obliki izvršitve dela, roku trajanja in obsegu dela.
Zavod v sodelovanju s pristojnim centrom za socialno delo (v nadaljnjem besedilu: center) pripravi vse potrebno, da obsojenec začne delati na določenem delovnem mestu v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti.
Pristojni center spremlja in nadzira, ali obsojenec izpolnjuje delovne naloge iz prejšnjega odstavka. Če ugotovi, da obsojenec ne izpolnjuje naloženih nalog ali jih opravlja malomarno, površno in neredno, o tem v roku treh dni obvesti sodišče, ki je obsojencu izreklo kazen, in zavod. Če sodišče odredi, da se izrečena kazen zapora izvrši, postopa po prvem odstavku tega člena oziroma četrtem členu tega pravilnika.
Zavod o tem obvesti direktorja uprave.
9. člen
Pristojno okrožno sodišče pošlje zavodu, v katerem bo obsojenec prestajal kazen:
1. kopijo poziva za nastop kazni;
2. kopijo odločbe, ki jo je treba izvršiti;
3. prepis ali fotokopijo listin iz prejšnjega člena tega pravilnika.
Ko prejme zavod navedene listine, pošlje s pisnim soglasjem obsojenca v skladu z 21. členom zakona centru, pristojnemu po bivališču obsojenca, obrazec za sestavo socialnega poročila, če oceni, da je to potrebno za sestavo okvirnega programa individualnega tretmaja, in če sodišče takega poročila ni pridobilo že v kazenskem postopku. Center mora poslati zavodu socialno poročilo najpozneje v enem mesecu po prejemu navedenega obrazca.
Kopijo poziva prejme tudi obsojenec, ki je v priporu ali na prestajanju kazni zapora v kakšnem drugem zavodu.
10. člen
Obsojenec mora nastopiti kazen zapora na dan in v času, ki sta določena v pozivu.
Če obsojenec določenega dne ne nastopi kazni, zavod najpozneje v treh dneh o tem obvesti sodišče, ki ga je poklicalo na nastop kazni.
Stroške prisilne privedbe na prestajanje kazni zapora plača predhodno zavod, v katerem obsojenec prestaja kazen, obsojenec pa mora zavodu te stroške povrniti.
III. SPREJEM OBSOJENCA V ZAVOD
11. člen
Če je obsojenec prišel na prestajanje kazni zapora na drug dan in ob drugem času, kot je določen v pozivu, ga mora zavod sprejeti ob vsakem času, do naslednjega dne pa ga namesti v poseben prostor.
Zavod sprejme obsojenca na prestajanje kazni zapora na podlagi poziva sodišča za nastop kazni zapora. Brez poziva sprejme zavod obsojenca na prestajanje kazni zapora, če ima kopijo poziva iz 9. člena tega pravilnika ali če ugotovi pri pristojnem okrožnem sodišču, da je bil poziv za nastop kazni že odposlan. V tem primeru mora zavod o poizvedbi na sodišču napisati uradni zaznamek.
12. člen
Ob sprejemu obsojenca v zavod je treba najprej ugotoviti njegovo istovetnost s primerjanjem obsojenčevih osebnih podatkov iz odločbe, ki jo je treba izvršiti, s podatki v osebni izkaznici ali drugih ustreznih listinah, s pomočjo katerih je mogoče ugotoviti istovetnost.
Po potrebi se istovetnost ugotavlja s kriminalističnimi tehničnimi metodami.
Če se utemeljeno sumi, da prestajanja kazni ni nastopila oseba, ki bi morala nastopiti kazen zapora, zavod o tem takoj obvesti pristojni organ za notranje zadeve.
Če se ugotovi, da oseba iz prejšnjega odstavka ni obsojenec, ki bi moral nastopiti kazen zapora, o tem zavod takoj obvesti okrožno sodišče, ki je pristojno poklicati obsojenca na prestajanje kazni zapora.
13. člen
O nastopu prestajanja kazni zapora zavod najpozneje v osmih dneh obvesti okrožno sodišče, ki je obsojenca poklicalo na prestajanje kazni zapora, in sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji oziroma sodnika za prekrške.
Če obsojenec poda pisno soglasje iz prvega odstavka 21. člena zakona, zavod v osmih dneh obvesti pristojni center na območju, na katerem ima obsojenec bivališče.
O nastopu kazni zapora obsojenca, ki je tuj državljan ali oseba brez državljanstva, obvesti zavod v osmih dneh upravo. Obvestilo, ki se vloži tudi v obsojenčev osebni spis, mora vsebovati obsojenčeve osebne podatke, podatke o sodbi, s katero je bil obsojen, višini kazni in datumu nastopa kazni zapora. Uprava v petnajstih dneh o nastopu kazni zapora obsojenca, ki je tuj državljan ali oseba brez državljanstva, obvesti konzularne organe njegove države oziroma uradno organizacijo, ki po pravilih mednarodnega prava varuje njegove interese, če obsojenec s tem pisno soglaša.
14. člen
Ob sprejemu v zavod se obsojencu odvzamejo denar in predmeti, ki jih po hišnem redu ne sme imeti pri sebi. O odvzetih predmetih se obsojencu izda potrdilo, v katerem morajo biti odvzete stvari opisane.
O odvzetih predmetih iz prejšnjega odstavka se vodi posebna evidenca po kartotečnem sistemu. Odvzeti denar se vpiše v posebno knjigo, ki se hrani skupaj z odvzetim denarjem.
Odvzeti predmeti se hranijo v ustreznem prostoru, odvzeti denar pa v ustrezno zavarovani depozitni blagajni zavoda.
15. člen
Obsojencu je treba omogočiti, da denar, ki ga je prinesel s seboj na prestajanje kazni zapora, in obvezni prihranek iz prvega odstavka 57. člena zakona naloži v banko kot hranilno vlogo.
Obsojenec lahko pošlje ali izroči predmete, stvari in denar, ki jih je prinesel ali pripeljal s seboj na prestajanje kazni zapora, ožjim družinskim članom ali drugim osebam, ki jih je sam izbral.
16. člen
Obleko, perilo in obutev, v kateri je prišel obsojenec na prestajanje kazni zapora, se po potrebi razkuži.
Če obsojenec želi, dobi s tem pravilnikom predpisano obleko, perilo in obutev. Če obsojenec želi, se mu njegova obleka vrne, sicer pa se v zavodu shrani.
Obsojenci skladno s hišnim redom lahko nosijo svojo obleko, perilo in obutev, če je primerno vzdrževana.
17. člen
Ob sprejemu v zavod se mora obsojenec okopati. Po potrebi se odredijo tudi dezinfekcija oziroma dezinsekcija in drugi higienski ukrepi.
18. člen
Če je nujno, mora obsojenca ob nastopu kazni zapora še isti dan pregledati zavodski zdravnik. Če to ni mogoče, je treba obsojenca odpeljati k zdravniku v zdravstveno organizacijo zunaj zavoda.
Vsi ostali obsojenci morajo biti praviloma zdravniško pregledani prvi dan, ko zavodski zdravnik v zavodu dela, najkasneje pa v enem tednu po nastopu kazni zapora.
19. člen
Zavod mora obsojenca ob sprejemu v zavod fotografirati. Obsojenčeva fotografija se vloži ali nalepi v njegov osebni spis. Obsojenca je treba fotografirati na vsakih pet let prestane kazni oziroma ob bistvenih spremembah obsojenčevega videza.
Obsojencu se odvzame prstni odtis na kazalcu desne roke.
Prvi delovni dan po nastopu kazni zapora zavod obsojenca vpiše v matično knjigo in zanj odpre osebni list.
IV. POSTOPEK Z OBSOJENCI PO SPREJEMU V ZAVOD
20. člen
V sprejemnem obdobju oziroma v obdobju po sprejemu bivajo obsojenci v bivalnih prostorih, ki so praviloma ločeni od bivalnih prostorov ostalih obsojencev.
21. člen
Med trajanjem sprejemnega obdobja oziroma obdobja po sprejemu se z obsojencem ukvarja strokovna skupina, ki jo praviloma sestavljajo zlasti: psiholog, pedagog, sociolog, vzgojitelj, socialni delavec, inštruktor, učitelj praktičnega pouka, zdravnik in predstavnik paznikov (v nadaljnjem besedilu: strokovna skupina). Po potrebi sodeluje v strokovni skupini tudi psihiater.
22. člen
Strokovna skupina iz prejšnjega člena mora v sprejemnem obdobju oziroma obdobju po sprejemu v sodelovanju z ostalimi delavci zavoda zlasti:
– poučiti obsojenca o njegovih pravicah in o obveznostih na prestajanju kazni, o življenju in delu v zavodu ter mu dati potrebna pojasnila in nasvete;
– seznaniti obsojenca s predpisi s področja izvrševanja kazenskih sankcij ter hišnim redom zavoda;
– pridobiti in dopolniti že obstoječo dokumentacijo o obsojencu v obsegu in po postopku, ki jo glede zbirke podatkov določa zakon;
– napotiti obsojenca na zdravniški oziroma na specialni zdravniški pregled zaradi ugotavljanja zdravstvenih sposobnosti za razporeditev na delo;
– zbrati podatke o obsojenčevi osebnosti in druge podatke, ki so potrebni za sestavo individualnega programa tretmaja;
– sestaviti okvirni individualni program tretmaja in ga obsojencu ponuditi v podpis;
– napotiti obsojenca v specializirano organizacijo v skladu z drugim odstavkom 30. člena zakona, če smatra, da je to potrebno za preučitev njegove osebnosti in za sestavo okvirnega programa individualnega tretmaja.
23. člen
Če obsojenec ne podpiše pisnega dogovora o tretmaju, ne sme biti prikrajšan glede pravic med prestajanjem kazni zapora. To praviloma velja tudi za ugodnosti, razen v primeru, če so v dogovoru o tretmaju predvidene aktivnosti, s katerimi se poizkuša odpraviti ovire za podeljevanje zunajzavodskih ugodnosti.
V. TRETMA OBSOJENCEV
24. člen
Tretma obsojencev poteka po individualnih, skupinskih in skupnostnih programih.
Programi tretmaja iz prejšnjega odstavka vsebujejo predvsem strokovno-teoretična izhodišča, specifične metode, etapne in končne cilje ter organizacijske oblike posameznih programov.
Po predhodnem pristanku in izraženem motiviranju obsojenca se v posamezne programe tretmaja vključi obsojence, za katere strokovna skupina oceni, da je vključitev smiselna.
Strokovna skupina mora izvajati, spremljati in dopolnjevati programe tretmaja iz tega člena.
25. člen
Za obsojence, ki so vključeni v posamezne programe tretmaja, lahko zavod organizira poseben režim prestajanja kazni, ki je potreben za optimalno izvedbo programa in ki ne sme trajati dlje, kot traja izvajanje programa.
Obsojenci, ki vztrajno motijo izvajanje posameznih programov tretmaja, se lahko iz njih izključijo.
Programe tretmaja obsojencev potrdi vodja vzgojne službe zavoda oziroma vodja oddelka zavoda.
VI. BIVALNI IN DRUGI PROSTORI
26. člen
Obsojenci bivajo v dnevnih prostorih, spijo pa v enoposteljnih ali večposteljnih spalnicah.
27. člen
Spalnice morajo biti svetle, suhe, zračne in dovolj velike. Na vsakega obsojenca v enoposteljni sobi mora biti najmanj 9m2 , v večposteljni sobi pa najmanj 7 m2 površine.
28. člen
V bivalnih prostorih so omare, v katerih imajo obsojenci stvari, ki jih smejo imeti med prestajanjem kazni zapora pri sebi. V sestavi bivalnih in dnevnih prostorov so praviloma sanitarije (stranišča na izplakovanje in pitna voda), ki so obsojencem vsak čas dostopne.
29. člen
Vsak obsojenec ima svojo posteljo, ki je opremljena s primernim vložkom, dvema rjuhama ali prevleka, blazino in potrebnim številom odej.
Posteljnina se zamenja najmanj vsakih štirinajst dni.
30. člen
Bivalni prostori obsojencev morajo biti pospravljeni in prezračeni. Omare obsojencev morajo biti čiste in pospravljene.
31. člen
Obsojenci morajo v okviru dolžnosti po 51. členu zakona opravljati vsa dela v zavodu, ki so potrebna za vzdrževanje reda in snage v bivalnih prostorih, delovnih in drugih prostorih, na dvoriščih in v okolici zavoda.
VII. PREHRANA OBSOJENCEV
32. člen
Obsojenci morajo dnevno dobivati tri obroke hrane: zajtrk, kosilo in večerjo. Obroki prehrane se pripravljajo na podlagi normativov in jedilnikov, ki so verificirani pri pristojni državni instituciji in se enotno uporabljajo v vseh zavodih.
Obsojencem, ki ne jedo določene hrane iz verskih in drugih razlogov (vegetarijanci), se v skladu z možnostjo zavoda zagotovi ustrezna prehrana.
33. člen
Obsojenci, ki delajo, dobijo na delovni dan dodatni obrok hrane. Dodatni obrok je pripravljen v skladu s priporočili iz normativov za prehrano glede na telesno obremenjenost pri posameznih vrstah dela.
34. člen
Obsojencem iz prejšnjega člena ne pripada dodatni obrok hrane v času, ko zaradi letnega dopusta ali bolezni ne delajo.
35. člen
Jedilnik se objavi za najmanj teden dni vnaprej.
Pred delitvijo vsakega obroka hrane poskusi jed upravnik zavoda ali delavec, ki ga on določi. Če ugotovi pomanjkljivosti, ukrene vse potrebno, da se le-te odpravijo.
Obrok hrane se hrani na način in toliko časa, kot je to urejeno z veljavnimi sanitarno-higienskimi predpisi.
36. člen
Bolni obsojenci dobivajo hrano po navodilih zdravnika. Zavod mora obsojencem nuditi dietno hrano, ki jo predpiše zdravnik. Zdravnik ugotavlja in nadzira, ali je hrana pripravljena v skladu z njegovimi navodili; o ugotovitvah poroča upravniku zavoda.
VIII. DELO OBSOJENCEV
37. člen
Pred razporeditvijo obsojenca na delo opravi zdravniški pregled po 46. členu zakona najprej zavodski zdravnik. Če pri zdravniškem pregledu ugotovi, da je glede ugotavljanja sposobnosti za konkretno delo potrebno opraviti zdravniški pregled tudi na medicini dela v pristojnem zdravstvenem zavodu, zdravnik odredi tak zdravniški pregled.
Obsojenci se razporejajo na delo v zavodu in zunaj zavoda v skladu s programom individualnega tretmaja.
O delu obsojenca zunaj zavoda odloča upravnik zavoda, pri čemer upošteva razloge varnosti, reda in discipline ter izvedbo programa individualnega tretmaja.
V primerih iz 12. člena zakona zavod tudi za te obsojence sklene z delodajalcem pogodbo o delu, za katero tudi veljajo določbe 36. člena tega pravilnika.
Premeščanje obsojenca na delo, ki ni predvideno v programu individualnega tretmaja, se lahko izvrši samo izjemoma, o čemer odloči upravnik, ko dobi mnenje strokovne skupine.
Če obsojenec neopravičeno odkloni delo ali na delo ne gre pet dni zaporedoma, se izda odločba, s katero se ugotovi, da so mu prenehale pravice iz dela.
38. člen
Pogodba o delu obsojencev zunaj zavoda po 53. členu zakona vsebuje zlasti opis dela, ki ga bodo obsojenci opravljali, višino plačila oziroma način obračunavanja opravljenega dela, delovni čas, način prevoza obsojencev na delo in z dela, plačilo stroškov zdravniškega pregleda zaradi ugotavljanja delovnih zmožnosti obsojenca, obveznosti glede varstva pri delu, način opravljanja nadzorstva pri delu nad obsojenci in obveščanje zavoda o kršitvi delovne discipline in drugih ugotovljenih nepravilnostih.
V pogodbi mora biti dogovorjeno, da zavod takoj odstopi od pogodbe zaradi zdravstvenih razlogov ali če ugotovi, da je njeno izvajanje škodljivo za izvajanje programa individualnega tretmaja, nevarno za red in disciplino v zavodu ali da iz drugih razlogov ni smotrno, da bi obsojenec še naprej delal zunaj zavoda.
Če zavod odstopi od pogodbe o delu iz prejšnjega odstavka, prerazporedi obsojenca na ustrezno delo v okviru možnosti zavoda.
39. člen
Obsojenci, ki prestajajo kazen zapora v zaprtem zavodu ali oddelku, se lahko pošiljajo na delo zunaj zavoda v skupinah in pod nadzorstvom paznikov.
Izjemoma se posamezno lahko pošilja obsojence iz prvega odstavka tega člena na delo zunaj zavoda tudi brez stalnega nadzorstva, če so obsojeni zaradi storitve kaznivega dejanja, storjenega iz malomarnosti, oziroma so obsojeni na kazen zapora do enega leta, če niso begosumni in so osebnostno dovolj urejeni.
Obsojenci, ki prestajajo kazen zapora v odprtem zavodu ali oddelku, in obsojenci iz 12. člena zakona, se pošiljajo na delo brez stalnega nadzorstva.
Zavod se mora v pogodbi o delu obsojenca zunaj zavoda z delodajalcem dogovoriti, da ga bo obveščal o delu in obnašanju obsojencev.
40. člen
Za delo zunaj zavoda lahko zaprosi obsojenec, delodajalec, pri katerem je bil obsojenec zaposlen pred nastopom kazni zapora ali tisti, pri katerem se bo zaposlil po odpustu s prestajanja kazni zapora, ali katerikoli drug delodajalec na območju Slovenije, če ima interes, da bi obsojenec delal pri njem; lahko pa to predlaga tudi strokovna skupina, če ugotovi, da bi bilo to smotrno za obsojenčev tretma.
41. člen
Zaradi dela zunaj zavoda po drugem odstavku 52. člena zakona sme biti obsojenec odsoten iz zavoda samo toliko časa, kolikor dejansko dela in kolikor je potrebno, da pride do delovnega mesta in nazaj.
Obsojencem iz prejšnjega odstavka v skladu s 97. členom zakona se ni dovoljeno voziti na delo z lastnim prevoznim sredstvom ali med delom voziti motorna vozila, če jim je izrečena kazen prepovedi vožnje motornega vozila ali varnostni oziroma varstveni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.
42. člen
Če se v zavodu obsojencu zgodi nesreča pri delu, v kateri je bil telesno poškodovan, mora upravnik zavoda ustanoviti tričlansko komisijo, ki jo sestavljajo delavec, ki je odgovoren za varstvo pri delu v zavodu, zdravnik ali ustrezni zdravstveni delavec in ustrezni delavec iz gospodarske dejavnosti zavoda.
Komisija iz prejšnjega odstavka mora ugotoviti vse okoliščine, pomembne za ugotovitev vzrokov za nesrečo, posledice nesreče in druge okoliščine, ki so pomembne za morebitno uveljavljanje odškodnine zaradi posledic nesreče pri delu.
Komisija mora po končanem ogledu kraja nesreče napraviti zapisnik, v katerega vpiše vse pomembne ugotovitve.
43. člen
Letni dopust nad osemnajst delovnih dni se obsojencem na prestajanju kazni zapora določa po naslednjih kriterijih:
– odnos do dela (prizadevanje pri delu, uspehi dela, kvaliteta dela, spoštovanje delovne discipline),
– težji delovni pogoji (teža dela, zahtevnost dela, vpliv dela in delovne okolice na obsojenca, telesna in duševna napetost pri delu, nočno delo itd.),
– prizadevanje pri realizaciji lastnega programa individualnega tretmaja in pri izobraževanju ter sodelovanje pri organiziranju in izvajanju posameznih dejavnosti in del skupnega pomena, zlasti pri vzdrževanju in krepitvi reda in discipline v zavodu,
– zdravstveno stanje in posebne socialne razmere obsojenca in njegove družine (slab ekonomski položaj, bolezen v družini, število mladoletnih otrok in nepreskrbljenih članov družine).
44. člen
Če bo obsojenec odpuščen s prestajanja kazni zapora v tistem koledarskem letu, ko še ni delal šest mesecev, se sorazmerni del letnega dopusta določi tako, da se najprej določi, kolikšen del dopusta obsojencu pripada na mesec, to število pa se pomnoži s številom mesecev, kolikor je obsojenec delal. Po enakem postopku se obsojencu lahko določi tudi sorazmerni del dopusta po kriterijih iz prejšnjega člena tega pravilnika.
Če obsojenec redno dela čas, krajši od polnega delovnega časa, se mu določi sorazmerni del letnega dopusta tako, da se čas v urah, kolikor je delal, sešteje. Če seštevek delovnega časa v koledarskem letu presega število ur, predvideno kot enomesečna delovna obveznost, se letni počitek odmeri na način, določen v prejšnjem odstavku tega člena.
45. člen
Število dni letnega dopusta določi upravnik zavoda z odločbo, ko dobi predlog strokovne skupine. Doba, ko obsojenec po svoji krivdi ne dela, se ne všteva v dobo, ki je potrebna za pridobitev pravice do letnega dopusta
Odločba o letnem dopustu mora biti izdana, ko obsojenec izpolni pogoje za odmero letnega dopusta oziroma pred odpustom s prestajanja kazni zapora.
V odločbi o letnem dopustu mora biti naveden čas, koliko je obsojenec v koledarskem letu delal, število dni letnega dopusta nad osemnajst dni, po kriterijih, določenih v 43. členu tega pravilnika, skupno število delovnih dni letnega dopusta in čas, v katerem bo obsojenec na letnem dopustu.
Če upravnik zavoda obsojencu na njegovo prošnjo dovoli, da letni dopust izrabi v dveh ali več delih, morajo biti termini navedeni v odločbi o letnem dopustu.
46. člen
Obsojencem, ki jim je podeljena ugodnost izrabe letnega dopusta zunaj zavoda, je treba v okviru možnosti ugoditi glede časa izrabe tega počitka, zlasti če ga nameravajo izrabiti za opravljanje nujnih neodložljivih del, urejanja družinskih razmer ter urejanja zadev za normalno vključitev v življenje na prostosti po odpustu s prestajanja kazni zapora.
Obsojencu, ki koristi letni dopust zunaj zavoda, pa ga do prvega dne dela prostega dneva še ni v celoti izkoristil, sme zavod v času dela prostih dni do prvega naslednjega delavnika podeliti ugodnost prostega izhoda ali ugodnost brezplačnega letnega počitka, če v mesecu, ko je na letnem dopustu, še ni izkoristil dovoljenega števila prostih izhodov oziroma z zakonom določenega števila dni dodatnega letnega počitka v enem letu.
Obsojencu, ki koristi letni dopust zunaj zavoda, se le-ta zaradi bolezni prekine, če se v času bolezni vrne v zavod.
IX. ZDRAVSTVENO VARSTVO OBSOJENCEV
47. člen
Obsojencem je zagotovljeno osnovno zdravstveno varstvo v zavodu, v katerem prestajajo kazen zapora.
Zavod mora imeti primerno opremljeno splošno in zobozdravstveno ambulanto in bolniško sobo za zdravljenje obsojencev.
Zavod vodi za vsakega obsojenca zdravstveni karton o njegovem splošnem zdravstvenem stanju in invalidnosti, ki je sestavni del zdravstvene dokumentacije, ki se za obsojenca vodi po splošnih predpisih.
48. člen
Obsojencem mora zavod zagotoviti zdravniško pomoč. V nujnih primerih je treba obsojencem takoj priskrbeti zdravniško pomoč.
Po odredbi zdravnika, ki opravlja v zavodu zdravstveno dejavnost, mora zavod obsojenca poslati na zdravljenje oziroma zdravniški pregled v bolnišnico ali drugo ustrezno zdravstveno ustanovo zunaj zavoda.
Na predlog strokovne skupine lahko pošlje zdravnik iz prejšnjega odstavka tega člena obsojenca, ki uživa prepovedane droge ali alkohol, na zdravljenje v ustrezno zdravstveno ali drugo ustanovo zunaj zavoda, če s tem soglaša upravnik zavoda.
49. člen
Zavod mora obsojenca seznaniti z možnostjo zaupnega testiranja na okužbo s HIV in virusom hepatitisa in mu o tem posredovati potrebne informacije ter nasvete.
Obsojencem je treba omogočiti cepljenje proti hepatitisu B in proti klopnemu meningoencefalatisu ob pogojih in načinu, ki ga določa zakon, ki ureja nalezljive bolezni.
50. člen
Če je bil obsojenec poslan na zdravljenje zunaj zavoda, odredi upravnik zavoda, kakšni ukrepi so potrebni za preprečitev bega obsojenca, pri čemer zlasti upošteva naravo kaznivega dejanja, višino kazni, ki jo mora obsojenec še prestati, stopnjo begosumnosti, obsojenčevo osebnost, morebitne zunajzavodske ugodnosti, mnenje zdravnika o njegovih fizični sposobnosti za beg in druge pomembne okoliščine.
O hujši bolezni obsojenca mora zavod obvestiti njegove ožje družinske člane, če obsojenec to zahteva.
51. člen
V primeru iz drugega odstavka 62. člena zakona lahko obsojenka, ki ima med prestajanjem kazni pri sebi otroka, vloži prošnjo za podaljšanje otrokovega bivanja pri njej. Prošnjo je treba vložiti pri zavodu, v katerem obsojenka prestaja kazen.
52. člen
Zavod pošlje prošnjo obsojenke skupaj s svojim mnenjem in osebnim spisom upravi.
Če upravnik zavoda oceni, da bi bilo podaljšanje bivanja otroka pri materi v otrokovo korist, mati pa tega ne zahteva, lahko to sam predlaga upravi.
53. člen
Obsojencem, odvisnim od prepovedanih drog, je treba zagotoviti možnost vključitve v program obravnave odvisnosti, ki omogoča obiskovanje programov edukacije in motivacije, ter nadaljnjo rehabilitacijo v oddelkih brez drog.
Obsojencem, ki niso odvisni od drog in ne želijo priti v stik z drogo, je treba zagotoviti bivanje v oddelkih brez drog.
Obsojencem, ki ne zmorejo vključitve v obravnavo, je treba zagotoviti vključevanje v programe zmanjševanja škode.
Obravnava odvisnosti mora potekati v skladu z navodilom, ki ureja obravnavo zaprtih oseb, odvisnih od prepovedanih drog.
54. člen
Dokazovanje prisotnosti psihotropnih snovi iz 63. člena zakona opravi pri obsojencu delavec zdravstvene službe ali drug ustrezno usposobljen delavec zavoda.
Prisotnost psihotropnih snovi v telesu se opravi z imunokemijskimi urinskimi testi, prisotnost alkohola pa z alko testi.
Uporaba imunokemijskih urinskih testov in alko testov je dovoljena samo v primeru, ko ima obsojenec sklenjen terapevtski dogovor in je v procesu obravnave v zavodu ali da pisno soglasje za izvedbo testa.
Obsojenec da urin za urinski test v primernem prostoru in na način, ki ne krši njegovega osebnega dostojanstva.
55. člen
Če se ugotovi, da obsojenec v zavodu ali ob vrnitvi v zavod kaže vidne znake alkoholiziranosti ali da je pod vplivom prepovedane droge, oziroma se sumi, da je bil v stiku z drogo, se lahko pri njem opravi preizkus z ustreznim pripomočkom za ugotavljanje prisotnosti alkohola ali prepovedane droge v telesu.
Če obsojenec odkloni preizkus alkoholiziranosti oziroma preizkus prisotnosti psihotropnih substanc na telesu ali v njem, se šteje, da je pod vplivom alkohola oziroma prepovedanih drog ali je bil z njimi v stiku. Svojo odločitev obsojenec potrdi z izjavo na posebnem obrazcu. Če je ne želi podpisati, napiše delavec, ki odredi preizkus, o tem uradni zaznamek.
Obsojenec lahko na svoje stroške zahteva preizkus alkoholiziranosti v najbližji bolnišnici, če meni, da je bil preizkus v zavodu opravljen nestrokovno. Pred odhodom na preizkus v bolnišnico mora plačati stroške preizkusa.
56. člen
Preizkus alkoholiziranosti se opravi s sredstvi, ki reagirajo na alkohol v izdihanem zraku, ali s sredstvi, ki reagirajo na alkohol v slini.
Preizkus prisotnosti psihotropnih substanc na telesu obsojenca se opravi z odvzemom znoja na koži.
Obsojenca, zoper katerega je odrejen preizkus, se odvede v primeren prostor, kjer se mu sporoči odločitev.
Če obsojenec prizna, da je užival alkoholne pijače oziroma prepovedano drogo ali pa da je bil v stiku z njo, se preizkusa ne opravi, temveč obsojencu ponudi v podpis ustrezno izjavo, iz katere mora biti razvidno, da je obsojenec priznal, da je užival alkoholne pijače ali prepovedano drogo oziroma bil z njo v stiku.
57. člen
O vsakem preizkusu alkoholiziranosti ali prisotnosti prepovedane droge na telesu je treba sestaviti zapisnik. V zapisniku morajo biti navedeni osebni podatki obsojenca, pri katerem je bil preizkus opravljen, datum, ura in kraj preizkusa ter ugotovitve. Zapisnik podpiše delavec, ki je preizkus opravil, in obsojenec, pri katerem je bil preizkus opravljen. Če obsojenec odkloni podpis zapisnika, je treba v zapisniku to zabeležiti.
Pripomoček, s katerim je bil preizkus opravljen, se vloži v ovojnico in se jo primerno zalepi. Na ovojnico se napiše ime in priimek obsojenca. Če je bil preizkus opravljen z elektronsko napravo, se v zapisnik vpiše rezultat, ki ga je ta naprava pokazala po opravljenem preizkusu.
Zapisnik mora delavec, ki je opravil preizkus, čimprej izročiti pristojnemu delavcu zavoda.
Zavod mora voditi evidenco o obsojencih, pri katerih je bil preizkus alkoholiziranosti oziroma prisotnosti psihotropnih substanc v telesu odrejen oziroma opravljen.
58. člen
Zavod mora upravo obveščati o nesrečah pri delu obsojencev, samopoškodbah in drugih telesnih poškodbah, samomorih in poskusih samomora, dalj časa trajajočem odklanjanju hrane in podobno.
59. člen
Če obsojenec med prestajanjem kazni zapora umre v zavodu, obvesti zavod o tem njegove najbližje svojce, pristojnega matičarja in policijsko upravo, na območju katere je zavod, in sodišče, ki ga je poklicalo na prestajanje kazni.
Truplo pokojnega obsojenca se praviloma izroči družinskim članom, ki ga pokopljejo na svoje stroške. Če tega ne želijo, se pokop opravi na stroške zavoda na krajevnem pokopališču v kraju smrti obsojenca.
60. člen
Sanitarno-higiensko nadzorstvo nad pripravo in delitvijo hrane, vode, osebno higieno obsojencev, higieno prostorov, kjer obsojenci živijo in delajo, ter obleko, perilom in obutvijo obsojencev opravlja zavodska zdravstvena služba.
Zavod mora izvajati ukrepe, ki jih odredi sanitarna inšpekcija, ki v zavodu po splošnih predpisih opravlja sanitarno-higienski nadzor.
X. POKOJNINSKO IN INVALIDSKO ZAVAROVANJE OBSOJENCEV
61. člen
Zavod mora po razporeditvi na delo obsojenca, ki izpolnjuje pogoje iz 65. člena zakona, najkasneje v enem mesecu na predpisanem obrazcu prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Če je obsojenec med prestajanjem pripora delal nad trideset dni, ga zavod, v katerem je nastopil kazen zapora, na podlagi podatkov iz zbirke podatkov iz 19. člena pravilnika o izvrševanju pripora (Uradni list RS, št. 36/99) prijavi v pokojninsko zavarovanje od tistega dne dalje, ko je začel delati.
62. člen
Zavod mora vse obsojence, ki niso pokojninsko zavarovani po prejšnjem členu tega pravilnika, ob nastopu kazni zapora na predpisanem obrazcu zavarovati za invalidnost in telesno okvaro iz 66. člena zakona
63. člen
Obsojenec, ki meni, da ga zavod neopravičeno ni prijavil v pokojninsko ali invalidsko zavarovanje, lahko vloži v zavodu ugovor, o katerem mora zavod nemudoma odločiti. Če obsojenec z odločitvijo o ugovoru ni zadovoljen, ima pravico vložiti pritožbo na ministrstvo za pravosodje.
64. člen
Zavod mora takoj ukreniti vse potrebno, da se začne postopek za uveljavitev pravic obsojencev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ko obsojenec izpolni pogoje za upokojitev ali ko nastopi zavarovalni primer. Posebno mora pomagati, da se ugotovijo dejstva, ki so podlaga za pridobitev teh pravic.
65. člen
Zavarovalno pogodbo iz 69. člena zakona sklene z izbrano zavarovalnico uprava.
Če je obsojenec med prestajanjem kazni zapora utrpel trajno izgubo splošne delovne zmožnosti, mu mora zavod nuditi ustrezno pomoč za uveljavljanje pravic po zavarovalni pogodbi in prejšnjega odstavka tega člena.
66. člen
Prošnjo obsojenca ali predlog strokovne skupine za izvajanje poklicne rehabilitacije v specializiranih zavodih za rehabilitacijo zunaj zavoda pošlje zavod s svojim mnenjem upravi.
XI. DOPISOVANJE IN SPREJEMANJE OBISKOV
67. člen
Obsojenci pošiljajo in sprejemajo pisanja in pisemske pošiljke v zavodu po urniku in na način, ki je določen v hišnem redu zavoda.
Obsojenci morajo na zadnji strani pisemske ovojnice, ki jo pošiljajo, navesti svoje ime in priimek.
68. člen
Obsojenci si lahko dopisujejo tudi z osebami, ki niso njihovi ožji družinski člani, če je to v skladu z njihovim programom individualnega tretmaja. O takem dopisovanju odloči upravnik zavoda na prošnjo obsojenca ali na predlog strokovne skupine.
Če si obsojenci želijo dopisovati z obsojenci, ki prestajajo kazen v drugem zavodu, se tako dopisovanje lahko dovoli, če s tem soglašata upravnika obeh zavodov.
Če se ugotovi, da dopisovanje po prejšnjem odstavku škodljivo vpliva na red in disciplino ter varnost zavoda, odloči upravnik, da se tako dopisovanje prekine.
69. člen
Upravnik zavoda pooblasti za opravljanje nadzora nad pisemskimi pošiljkami uradno osebo zavoda.
Uradna oseba iz prvega odstavka tega člena je dolžna pri vsakem nadzoru pisemske pošiljke sestaviti zapisnik, v katerem navede ime in priimek obsojenca, ki mu je bila pisemska pošiljka poslana, ime in priimek pošiljatelja pisemske pošiljke, če sta napisana na zunanji strani pisemske ovojnice, razloge za nadzor ter druge ugotovitve. Zapisnik se vloži v obsojenčev osebni spis.
Če se v pisemski pošiljki odkrijejo predmeti ali stvari, ki jih obsojenci po hišnem redu ne smejo imeti pri sebi, jih delavec, ki jih je odkril, začasno odvzame in izroči upravniku zavoda ali drugemu pooblaščenemu delavcu ter o odvzemu obsojencu izda potrdilo.
Če v zavod prispe pisemska pošiljka, ki jo je obsojencu pisala oseba, ki ni njegov ožji družinski član ali oseba, s katero si v skladu s prvim odstavkom 68. člena tega pravilnika sme dopisovati, ali pošiljka, za katero ni mogoče ugotoviti, kdo jo je obsojencu poslal, zavod o tem obvesti obsojenca. Hkrati pa mu sporoči, da bo pisemska pošiljka v zavodu shranjena ter izročena, ko bo odpuščen s prestajanja kazni zapora.
Dopisnice ali razglednice, ki so naslovljene na obsojenca, se mu ne glede na pošiljatelja vselej izročijo.
70. člen
Obsojence lahko obiskujejo tudi osebe, ki niso njihovi ožji družinski člani, če je to v skladu z njihovim programom individualnega tretmaja. O takih obiskih odloči upravnik zavoda na prošnjo obsojenca ali predlog strokovne skupine.
71. člen
Nadzorovani obiski se izvajajo v posebnem prostoru, ki je pregrajen s stekleno pregrado, ki onemogoča izmenjavo predmetov in stvari med obsojencem in obiskovalcem ali v posebnem prostoru brez pregrade.
Obiski obsojencev, ki niso neposredno nadzorovani s prisotnostjo paznika ali drugega delavca zavoda, so lahko v prostorih za nadzorovane obiske brez pregradne stene ali v drugih ustrezno opremljenih prostorih, v katerih je lahko obsojenec z obiskovalcem sam do določenega časa.
72. člen
Nadzorovani obisk lahko traja največ dve uri, nenadzorovani pa največ tri ure.
Obiski brez nadzorstva v zavodu, ki se obsojencem dajejo kot ugodnost po 77. členu zakona, smejo trajati največ 24 ur.
Obisk brez nadzorstva v zavodu, ki traja do 24 ur, se lahko izvaja tako, da smejo ostati ožji družinski člani pri obsojencu tudi čez noč, če ima zavod za take obiske posebne objekte ali sobe, ki so ločene od drugih zavodskih prostorov.
73. člen
Obisk obsojenčevega pooblaščenca sme trajati največ tri ure. Obisk konzularnega predstavnika države, katere državljan je obsojenec, ali države, ki varuje njegove koristi oziroma predstavnikov uradne organizacije, ki varuje koristi beguncev, lahko traja tudi več kot tri ure, zlasti če je sedež teh predstavnikov oddaljen od zavoda, kjer obsojenec prestaja kazen, ali če ga le poredko obiščejo.
74. člen
O prekinitvi obiska izda delavec zavoda, ki je obisk prekinil, obsojencu pisno odločbo in mu jo nemudoma vroči.
75. člen
Obsojencem omogoča zavod telefonske pogovore z ožjimi družinskimi člani najmanj dvakrat tedensko.
Telefonski pogovor s pooblaščencem se obsojencem omogoči v skladu z določili hišnega reda.
Obsojencem-tujcem se telefonski pogovor s konzularnim predstavnikom njihove države oziroma predstavnikom uradne organizacije, ki varujejo koristi beguncev, omogoči v skladu z določili hišnega reda.
76. člen
Dovoljeni telefonski pogovori obsojencev so brez nadzorstva.
77. člen
Pošiljke iz 76. člena zakona sprejemajo obsojenci po pošti ali po obiskovalcih, s tem da morajo biti primerno zaviti in označeni z imenom, priimkom in naslovom odpošiljatelja in naslovnika.
Prinešene ali po pošti poslane pošiljke je treba pred izročitvijo obsojencu pazljivo pregledati. Pregled opravi določena uradna oseba zavoda v navzočnosti obsojenca.
Če so obsojencu poslani predmeti, ki jih po zakonu in hišnem redu ne sme imeti pri sebi, se odvzamejo. S temi predmeti se ravna v skladu z 12. členom tega pravilnika.
78. člen
Obsojenec sme sprejemati denar v neomejeni vsoti. Znesek, ki presega vsoto, ki jo sme obsojenec po hišnem redu zavoda imeti pri sebi, se hrani kot njegov depozit in se vpiše v knjigo depozita.
Obsojenec sme denar, ki ga ima na depozitu iz prejšnjega odstavka, uporabljati za nakup predmetov, ki jih po hišnem redu sme imeti pri sebi oziroma uporabljati.
Denar iz prvega odstavka tega člena, ki ga ima na depozitu, sme obsojenec v neomejenih vsotah pošiljati ožjim družinskim članom ali drugim osebam v skladu z njegovim programom tretmaja.
Upravnik zavoda lahko obsojencu dovoli, da pošlje določen znesek iz obveznega prihranka po 57. členu zakona svoji družini, če je ta v težkih materialnih razmerah.
XII. PODELJEVANJE UGODNOSTI OBSOJENCEM
79. člen
Pri podeljevanju in izbiri ugodnosti je treba poleg kriterijev iz 77. člena zakona upoštevati še obsojenčeve osebnostne spremembe med prestajanjem kazni, njegov odnos do žrtve kaznivega dejanja, povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem, morebitno odklonitev sodelovanja v programu tretmaja, v katerega bi se po oceni strokovne skupine moral vključiti, ter že prestani del kazni.
Ugodnosti prostih izhodov iz zavoda in delne ali popolne izrabe letnega počitka zunaj zavoda (v nadaljnjem besedilu: zunajzavodske ugodnosti) obsojencem praviloma ni mogoče podeliti, dokler ne prestanejo ene četrtine kazni zapora.
Obsojencem, ki so kazen zapora nastopili sami, se sme podeliti zunajzavodske ugodnosti že po prestani petini izrečene kazni zapora, če so osebnostno urejeni.
Obsojencem, ki so obsojeni zaradi storitve kaznivih dejanj z elementi nasilja, neopravičene proizvodnje in prometa z mamili ali spolne zlorabe otrok, ter obsojencem, ki so večkratni povratniki, zunajzavodskih ugodnosti praviloma ni mogoče podeliti, dokler ne prestanejo polovico kazni zapora.
80. člen
Obsojencem, ki prestajajo kazen v zaprtem zavodu ali oddelku, se lahko podeli ugodnost prostega izhoda iz zavoda enkrat mesečno. Če podeljenih zunajzavodskih ugodnosti ne zlorabljajo, jim je mogoče to ugodnost podeliti dvakrat mesečno.
Obsojencem iz prejšnjega odstavka, ki so bili obsojeni zaradi storitve kaznivega dejanja iz malomarnosti, se lahko podeli ugodnost prostega izhoda iz zavoda do trikrat mesečno.
Ugodnost iz prejšnjega odstavka se obsojencem, ki prestajajo kazen v polodprtem zavodu ali oddelku, lahko podeli trikrat, štirikrat mesečno pa obsojencem, ki prestajajo kazen v odprtem zavodu ali oddelku.
Pri podeljevanju ugodnosti prostih izhodov se upošteva načelo postopnosti.
81. člen
Ugodnost nenadzorovanega obiska zunaj zavoda sme trajati najdlje pet ur, ugodnost izhoda iz zavoda s spremstvom pooblaščene uradne osebe pa do dvanajst ur, pri čemer se upošteva oddaljenost zavoda do kraja, kamor obsojenec odide.
Stroški izhoda v spremstvu pooblaščene uradne osebe se obračunavajo v skladu s sklepom Vlade Republike Slovenije o zneskih povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi.
82. člen
Prošnjo obsojenca oziroma predlog za podelitev ugodnosti predhodno obravnava komisija, ki jo sestavljajo predstavniki strokovne skupine, paznikov in gospodarske dejavnosti.
O podelitvi ugodnosti iz prejšnjega odstavka odloča upravnik zavoda oziroma od njega pooblaščeni delavec zavoda, v oddelku zavoda pa vodja oddelka.
83. člen
Ugodnosti, ki so podeljene obsojencu, se sproti vpisujejo v njegov osebni spis.
XIII. PREMEŠČANJE OBSOJENCEV IN PREKINITEV PRESTAJANJA KAZNI
84. člen
Predlog upravnika zavoda za premestitev obsojenca iz enega v drug zavod po 79. in 80. členu zakona mora biti ustrezno utemeljen. Premestitev obsojenca zaradi izvajanja programa tretmaja ali delovnega programa zavoda je možna, če ima zavod, v katerega naj bi obsojenca premestili, ustrezne pogoje za izvajanje tega programa.
85. člen
Prošnjo za premestitev v drug zavod ali oddelek po 81. členu zakona vloži upravičenec pri zavodu, kjer obsojenec prestaja kazen. Zavod oziroma oddelek pošlje najkasneje v osmih dneh prošnjo upravi skupaj z osebnim spisom obsojenca, poročilom o obsojenčevem vedenju in delu ter mnenjem o utemeljenosti prošnje in primernosti premestitve.
Zavod ali oddelek, v katerega naj bi obsojenca premestili, mora poslati svoje mnenje direktorju uprave najkasneje v osmih dneh.
O premestitvi obsojencev v okviru istega zavoda ter premestitvi iz strožjega v milejši režim ali obratno obvesti zavod upravo.
Če upravičenec ponovno vloži prošnjo za premestitev pred pretekom roka, določenega v 81. členu zakona, se prošnja zavrže.
86. člen
Prošnjo za prekinitev prestajanja kazni zapora vloži upravičenec v zavodu, v katerem obsojenec prestaja kazen zapora. Prošnji je treba priložiti dokazila o zatrjevanih dejstvih, zaradi katerih naj bi se prestajanje kazni zapora prekinilo.
Zavod odstopi obsojenčevo prošnjo iz prejšnjega odstavka v reševanje upravi v roku osmih dni po prejemu. Hkrati pošlje zavod osebni spis obsojenca ter svoje poročilo in mnenje o utemeljenosti prošnje.
Če zavod ali njegov dislocirani oddelek oceni, da so podani razlogi za prekinitev prestajanja kazni zapora po uradni dolžnosti, poda upravi obrazložen predlog, ki mu priloži osebni spis obsojenca.
87. člen
Če upravičenec ponovno vloži prošnjo za prekinitev prestajanja kazni pred potekom roka, določenega v 82. členu zakona, se prošnja zavrže.
88. člen
Če je obsojencu prekinjeno prestajanje kazni zapora zaradi zdravljenja, mora zavod enkrat na mesec preveriti pri pristojni zdravstveni organizaciji, ali je obsojencu še potrebno zdravljenje zunaj zavoda. Ko ugotovi, da zdravljenje zunaj zavoda ni več potrebno, pošlje o tem nemudoma poročilo upravi, ki izda odločbo o nadaljevanju prestajanja kazni.
Če obsojenec na dan, ki je določen v odločbi po prejšnjem odstavku tega člena ali v odločbi o prekinitvi prestajanja kazni zapora, ne pride v zavod, se šteje, da je na begu. Upravnik zavoda v takem primeru izda odredbo za tiralico po tretjem odstavku 548. členu zakona o kazenskem postopku.
XIV. OBNAŠANJE, DISCIPLINSKO KAZNOVANJE, ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST IN POSEBEN REŽIM OBSOJENCEV
89. člen
Obsojenci se morajo med prestajanjem kazni zapora ravnati po predpisih o izvrševanju kazenskih sankcij, po hišnem redu zavoda in po ukazih in navodilih paznikov ter navodilih strokovnih delavcev zavoda.
Obsojenci morajo imeti korekten odnos do delavcev zavoda.
90. člen
Medsebojni odnosi obsojencev morajo biti strpni in korektni. Nedopustno je izvajanje pritiskov skupin ali posameznikov nad drugimi skupinami ali posamezniki, medsebojno obračunavanje, žaljenje, poniževanje ali zasmehovanje.
Obsojenec, ki je zaradi nedopustnih ravnanj soobsojencev iz prejšnjega odstavka kakorkoli prizadet, ne sme sam iskati zadoščenja, temveč lahko to prijavi pristojnemu delavcu zavoda.
91. člen
Obsojenci se smejo oddaljiti iz zavoda ali z delovnega mesta samo z dovoljenjem pooblaščenega delavca zavoda.
92. člen
Lažji disciplinski prestopki obsojencev so:
– nepravilen odnos do delavcev zavoda in obsojencev,
– nedovoljena oddaljitev z delovnega mesta, delovišča, odprtega ali polodprtega oddelka,
– neprimerno obnašanje,
– kajenje v prostorih, kjer to ni posebej dovoljeno,
– posedovanje alkoholnih pijač in narkotikov,
– zapuščanje delovnega mesta brez dovoljenja in pohajkovanje,
– malomaren odnos do dela, zavodskega inventarja, delovnih sredstev ter zavodske obleke in obutve,
– neredno vstajanje,
– odklanjanje čiščenja bivalnih in drugih prostorov ter drugih hišnih del,
– nedovoljena priprava tople hrane v bivalnih in drugih prostorih,
– sestavljanje vlog in opravljanje drugih storitev drugim za plačilo,
– ukvarjanje z igrami na srečo.
93. člen
Disciplinske kazni izreka po prvem odstavku 90. člena zakona disciplinska komisija (v nadaljnjem besedilu: komisija).
Predsednika, njegovega namestnika in člane komisije ter njihove namestnike imenuje direktor uprave z odločbo izmed strokovnih delavcev zavoda s področja tretmaja, pazniške službe in gospodarske dejavnosti. Predsednik in namestnik predsednika morata imeti praviloma pravno izobrazbo.
Komisija odloča v sestavi predsednika in dveh članov.
94. člen
Komisija mora po prejemu predloga za začetek disciplinskega postopka nemudoma določiti rok za disciplinsko obravnavo in ga pisno sporočiti obsojencu, zoper katerega je podan predlog za disciplinski postopek. Hkrati ga tudi pouči, da lahko na svoje stroške najame pooblaščenca, ki ga bo zagovarjal v disciplinskem postopku.
Disciplinska obravnava mora biti opravljena v roku osmih dni po vložitvi predloga za disciplinski postopek.
Na disciplinski obravnavi mora biti obsojenec zaslišan. Preveriti se mora njegov zagovor in ugotoviti dejanski stan disciplinskega prestopka ter druge okoliščine, ki zadevajo disciplinski prestopek ter osebnost obsojenca in ki so pomembne za pravilno izbiro oziroma odmero kazni, od katere je pričakovati, da bo z njo v največji meri dosežen namen kaznovanja. S tem namenom je treba na disciplinski obravnavi zaslišati tudi morebitne priče, ki jih predlaga obsojenec oziroma predlagatelj disciplinskega postopka.
Če obsojenec zatrjuje, da iz zdravstvenih razlogov ni zmožen prestajati disciplinske kazni oddaje v samico, mora o tem disciplinska komisija pridobiti mnenje zdravnika.
95. člen
O vsaki izrečeni disciplinski kazni je treba odločbo v treh dneh vročiti obsojencu.
Če se obsojenec pritoži zoper odločbo iz prejšnjega odstavka, mora disciplinska komisija takoj, najkasneje pa v 48 urah pritožbo odstopiti ministrstvu za pravosodje. Pritožbi mora priložiti izpodbijano odločbo, gradivo o disciplinski kršitvi in osebni spis obsojenca.
96. člen
Če iz zdravstvenih razlogov v obdobju dveh mesecev ni mogoče izvršiti disciplinske kazni oddaje v samico, se obsojencu lahko izreče druga disciplinska kazen.
97. člen
Disciplinska kazen oddaje v samico pomeni, da mora obsojenec prebivati sam v določenem prostoru, kolikor traja izrečena kazen, razen ob obiskih, med dveurnim sprehodom na prostem in med delom, če mu je bila izrečena disciplinska kazen oddaje v samico s pravico do dela.
Če med prestajanjem disciplinske kazni oddaje v samico obsojenec dobi obisk, mu ga je treba omogočiti.
98. člen
Med prestajanjem disciplinske kazni oddaje v samico morajo biti obsojencu zagotovljeni ustrezni higienski in zdravstveni pogoji. Samica mora biti opremljena s posteljo, mizo in stolom ter sanitarijami.
99. člen
Med prestajanjem disciplinske kazni oddaje v samico mora obsojenca dvakrat tedensko obiskati zdravnik in delavec zavoda, ki ga določi upravnik. Če zdravnik ugotovi, da bi nadaljnje prestajanje disciplinske kazni oddaje v samico ogrozilo obsojenčevo zdravje, obvesti o tem upravnika, ki odloči, da se prestajanje disciplinske kazni ustavi.
100. člen
Vse disciplinske kazni, izrečene obsojencu, se vpišejo v njegov osebni spis.
101. člen
Za ugotavljanje okoliščin povzročene škode iz 96. člena zakona imenuje upravnik ali vodja dislociranega oddelka tričlansko komisijo, ki o svojih ugotovitvah izdela zapisnik in zbere potrebno dokumentacijo, ki izkazuje obstoj in višino škode.
102. člen
Škoda, ki jo je povzročil obsojenec, se oceni po dejanski vrednosti poškodovane ali uničene stvari na dan škodnega primera.
Če povzroči škodo več obsojencev, se smiselno uporabljajo splošni predpisi o odškodninski odgovornosti povzročiteljev škode.
Če obsojenec ne povrne škode na podlagi računa ali zahtevka, pošlje zavod poročilo državnemu pravobranilstvu z dokaznim gradivom in predlogom, da vloži proti obsojencu tožbo.
103. člen
Postopek za odreditev, da obsojenec v skladu z 98. členom zakona prestaja kazen zapora ločeno od drugih, se začne na obrazložen predlog upravnika zavoda, ki ga pošlje upravi.
Predlogu iz prejšnjega odstavka je treba priložiti mnenje zdravnika o tem, ali je obsojenec iz zdravstvenih razlogov sposoben kazen zapora prestajati sam, ter osebni spis obsojenca.
104. člen
Če je bilo z odločbo direktorja uprave odrejeno, da obsojenec prestaja kazen ločeno od drugih obsojencev dalj kot šest mesecev, mora zavod vsakih šest mesecev poslati poročilo o tem, če so še podani razlogi za osamitev. Ko uprava ugotovi, da so prenehali razlogi za osamitev oziroma da iz zdravstvenih razlogov izvajanje osamitve ni več mogoče, izda odločbo, s katero prekine izvrševanje tega ukrepa.
105. člen
Če zavod oceni, da so podani razlogi za razvrstitev obsojenca v posebej varovan oddelek iz 206. člena zakona, zaprosi upravo za pisno soglasje. V ta oddelek razvrsti upravnik zavoda obsojenca s pisno odločbo, ko dobi soglasje direktorja uprave. Ko odpadejo razlogi za bivanje obsojenca v tem oddelku, ga mora upravnik razporediti v oddelek, kjer je bival pred razvrstitvijo ali v drug ustrezen oddelek.
XV. USPOSABLJANJE OBSOJENCEV ZA NORMALNO ŽIVLJENJE NA PROSTOSTI
106. člen
Pisni dogovor iz 99. člena zakona, ki se sklene med obsojencem in zavodom, vsebuje načrtovane aktivnosti obsojenca in strokovnih delavcev med prestajanjem kazni. V pisnem dogovoru je treba predvsem opredeliti konkretne aktivnosti, ravnanja, obnašanja in sodelovanje v procesu tretmaja.
Pisni dogovor se v procesu tretmaja lahko dopolni ali spremeni, če se za to pokažejo utemeljeni strokovni razlogi.
Dopolnjen ali spremenjen dogovor se pripravi v sodelovanju z obsojencem, na katerega se dogovor nanaša. Obsojencu je treba omogočiti, da se z dogovorom v celoti seznani in da ga podpiše.
107. člen
Zavod predlaga pristojnemu centru za socialno delo, da določi obsojencu svetovalca iz 101. člena zakona:
– če obsojenec sam zaprosi za določitev svetovalca in če strokovna skupina oceni, da bi svetovalec pripomogel k uspešni izvedbi programa individualnega tretmaja;
– če strokovna skupina oceni, da se obsojenec ne bo znal ali mogel po odpustu s prestajanja kazni na prostosti vključiti v normalno življenje in delo;
– če strokovna skupina oceni, da program individualnega tretmaja ob odpustu obsojenca iz zavoda še ne bo oziroma ni bil zaključen;
– če je obsojencu potrebna pomoč pri nadaljevanju splošnega in poklicnega izobraževanja;
– če je potrebna sprememba obsojenčevega okolja;
– če obsojenec nima urejenih osnovnih življenjskih pogojev, zlasti če nima stanovanja ali zaposlitve;
– če je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja ali obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov.
Zavod pošlje pristojnemu centru za socialno delo predlog iz prejšnjega odstavka, ko je podan eden izmed navedenih razlogov, najkasneje pa en mesec pred odpustom obsojenca s prestajanja kazni.
108. člen
Zavod omogoča strokovnim delavcem centra za socialno delo neposreden stik z obsojenci v času izvajanja programa individualnega tretmaja oziroma ko urejajo, kar je potrebno za njihovo vključitev v normalno življenje na prostosti.
109. člen
Obsojencem, ki se izobražujejo ali poklicno usposabljajo v vzgojno-izobraževalnih organizacijah zunaj zavoda, zavod omogoči obiskovanje predavanj in drugih učnih aktivnosti brez spremstva, če izpolnjujejo pogoje za podelitev zunajzavodskih ugodnosti.
Obsojencem iz prejšnjega odstavka, ki ne izpolnjujejo pogojev za podelitev zunajzavodskih ugodnosti lahko zavod omogoči udeležbo na predavanjih, zlasti pa opravljanje izpitov v spremstvu paznikov.
Obsojenci iz prejšnjega odstavka, ki se izobražujejo v vzgojno-izobraževalnih organizacijah izven zavoda, morajo plačati stroške, ki nastanejo v zvezi s spremljanjem paznikov.
XVI. OBLEKA, PERILO, OBUTEV IN OSEBNA HIGIENA OBSOJENCEV
110. člen
Obleka obsojencev ne sme po vrsti, vzorcu, kroju in obrabljenosti vzbujati pozornosti in žaliti človeškega dostojanstva. Ustrezati mora podnebnim pogojem kraja, kjer je zavod.
Obsojenci dobijo obleko, ki je primerna letnemu času. V zimskem času dobijo še dodatne dele oblačil.
111. člen
Obleka obsojencev je izdelana iz rjave bombažne tkanine, vezave kepra.
Obleko obsojencev sestavljajo suknjič, hlače in kapa, obleko obsojenk pa jakna, krilo ali hlače, bluza in volnena jopica.
Po potrebi dobijo obsojenci oziroma obsojenke še dodatno obleko ali pokrivalo, ki jih varuje pred mrazom oziroma vročino.
Suknjič je klasičnega kroja, ki se spredaj zapenja s petimi gumbi. Na prsnem delu je našit en žep. Na spodnjem delu sta na levi in desni strani našita žepa. Hlače so klasičnega kroja, ki se na zaporku zapenjajo s tremi gumbi. Žep je na desni in levi strani. Krilo je gladko in brez podloge. Spredaj je rahlo zoženo. Zapenja se z zadrgo in gumbom.
Obsojenci in obsojenke dobijo ob nastopu kazni glede na letni čas primerno obleko, in sicer en suknjič, dvoje hlač oziroma dvoje kril ali krilo in hlače, dve srajci, tri spodnje majice, pet spodnjih hlač, šest parov nogavic, ene nizke čevlje in ene natikače, potrebno število brisač in drugo, kar je potrebno za vzdrževanje osebne higiene.
Osebno perilo je obsojencem treba zamenjati po potrebi, najmanj pa enkrat tedensko.
Obsojenci lahko nosijo svoje perilo, nogavice in volneno jopico.
112. člen
Rok trajanja zimske in letne obleke je praviloma eno leto, osebnega perila in brisač eno leto, nogavic šest mesecev, nizkih čevljev in natikačev dve leti.
Obsojenci, ki delajo, dobijo tudi njihovemu delu ustrezno obleko, obutev in delovna zaščitna sredstva, ki morajo ustrezati higienskim in tehničnim predpisom o varstvu pri delu.
V času, ko obsojenci ne delajo, ne smejo nositi delovne obleke.
Obsojenci, ki hodijo na delo izven zavoda, so praviloma oblečeni v delovno obleko, lahko pa tudi v civilno obleko.
Izdatki za nabavo in vzdrževanje obleke, obutve in delovnih zaščitnih sredstev iz drugega odstavka tega člena so materialni stroški gospodarske dejavnosti.
113. člen
Obleko, obutev in moško perilo za obsojence nabavlja uprava, žensko perilo pa zavodi.
Zavodi morajo skrbeti, da imajo v zalogi primerno število oblek, perila, obutve in posteljnine.
114. člen
Obsojenci morajo paziti na obleko in obutev, jo primerno vzdrževati in čistiti.
115. člen
Dodeljevanje in zamenjavo obleke, perila, obutve in posteljnine natančneje ureja hišni red zavoda.
116. člen
Obsojencem je treba omogočiti, da se najmanj dvakrat tedensko okopajo. Biti morajo obriti in primerno ostriženi, če pa nosijo brado, mora biti ta ustrezno negovana. Obsojenci, ki delajo, se smejo okopati vsak dan.
XVII. UVELJAVLJANJE IN VARSTVO PRAVIC TER PRITOŽBE OBSOJENCEV
117. člen
Če obsojenec zavodu izroči predlog za sodno varstvo iz 83. člena zakona ali odškodninski zahtevek, zavod o tem seznani upravo in ji dostavi predlog in odškodninski zahtevek ter svoje poročilo.
118. člen
Direktor uprave mora po prejemu obsojenčeve pritožbe zaradi kršitev pravic ali drugih nepravilnosti v zavodu in poročila zavoda o pritožbenih navedbah v primernem času ukreniti vse potrebno, da se ugotovi, ali je bilo ravnanje in postopanje delavcev zavoda zakonito in primerno ali pa so bile kršene obsojenčeve pravice.
Če direktor ugotovi, da je pritožba utemeljena, naroči upravniku zavoda, da ukrene vse potrebno, da se obsojencu zagotovijo njegove pravice.
Direktor uprave seznani obsojenca pisno o ugotovitvah in morebitnih ukrepih na podlagi pritožbe in ga hkrati pouči, da ima pravico poslati pisno pritožbo ministrstvu za pravosodje, če meni, da njegova pritožba ni bila primerno rešena.
Pritožbo na ministrstvo za pravosodje poda obsojenec pisno ali ustno na zapisnik, lahko pa se pritoži tudi ustno delavcu ministrstva za pravosodje, ki je pooblaščen, da opravlja nadzorstvo nad zavodi.
Uprava mora poslati pisno pritožbo obsojenca skupaj s poročilom zavoda in osebnim spisom obsojenca na ministrstvo za pravosodje v treh dneh po prejemu pritožbe.
Odgovor na pritožbo pošlje ministrstvo za pravosodje obsojencu preko uprave.
119. člen
Če obsojenec poda pritožbo predsedniku pristojnega okrožnega sodišča, ki opravlja nadzorstvo po 212. členu zakona, jo ta preveri in v primeru utemeljenosti odredi potrebne ukrepe, lahko pa jo z morebitnimi napotili sporoči upravniku zavoda ali pisno na upravo.
120. člen
Pravno pomoč po 211. členu zakona nudijo obsojencem za to usposobljeni strokovni delavci zavoda.
Če zavod nima takih strokovnih delavcev, nudi obsojencem pravno pomoč ustrezno usposobljena oseba zunaj zavoda, s katero sklene zavod ustrezno pogodbo.
121. člen
Če je obsojenec nepismen ali ni sposoben sam sestaviti vloge, s katero želi uveljavljati svoje pravice zunaj zavoda, lahko poda tako vlogo na zapisnik pri upravi zavoda.
Zavod ni dolžan na zapisnik sprejeti vlog, s katerimi obsojenci očitno žalijo delavce zavoda.
XVIII. NADZORSTVO NAD ZAVODI
122. člen
Nadzorstvo nad izvrševanjem kazni zapora v zavodih, ki ga opravlja ministrstvo za pravosodje po 212. členu zakona, obsega zlasti:
– ugotavljanje, ali je ravnanje z obsojenci v skladu s predpisi, zlasti glede humanosti in spoštovanja človekovega dostojanstva,
– ugotavljanje, ali se izvajajo pravice, ki jim po tem zakonu niso odvzete oziroma omejene,
– ugotavljanje, spremljanje in usmerjanje nudenja ugodnosti in disciplinskega kaznovanja,
– ugotavljanje, ali je delo obsojencev in drugih zaprtih oseb skladno s cilji tretmaja,
– ugotavljanje, ali zavodski strokovni delavci uporabljajo pri obravnavi obsojencev sodobne metode dela in spoznanja posameznih strok,
– spremljanje, ravnanje in prizadevanje strokovnih delavcev na področju tretmaja in postpenalne pomoči,
– spremljanje in usmerjanje premeščanja obsojencev znotraj zavoda.
123. člen
Pri opravljanju nadzorstva ima delavec ministrstva za pravosodje pravico zahtevati ustna pojasnila od delavcev zavoda in od obsojencev.
124. člen
Delavci ministrstva za pravosodje morajo nuditi delavcem zavoda strokovno pomoč, predvsem v zadevah v zvezi z delom zavodov, če jih za tako pomoč zaprosijo.
125. člen
O opravljenem nadzorstvu podajo delavci ministrstva za pravosodje pisno poročilo, ki ga pošljejo upravi in zavodu.
126. člen
Predsednik okrožnega sodišča, na čigar območju je zavod oziroma njegov oddelek, opravi nadzorstvo po 212. členu zakona najmanj enkrat mesečno.
Če pri nadzorstvu ugotovi, da so bile kršene pravice obsojencev, sporoči to upravniku zavoda, v katerem je nadzorstvo opravil, upravi in ministrstvu za pravosodje.
XIX. POGOJNI ODPUST
127. člen
K prošnji za pogojni odpust iz 106. člena zakona poda zavod poročilo, ki vsebuje obsojenčeve osebne podatke, podatke o kaznivem dejanju in kazni, o njegovem odnosu do žrtve kaznivega dejanja oziroma povrnitvi škode, o obsojenčevem obnašanju in vedenjskih ter osebnostnih spremembah med prestajanjem kazni, o njegovem zdravstvenem stanju, o obsojenčevi družini in njenih socialnih razmerah ter podatke o zagotavljanju pogojev za življenje na prostosti, kakor tudi podatke o morebitnih nerešenih kazenskih postopkih.
Poročilo mora vsebovati tudi razloge, zaradi katerih se utemeljeno pričakuje, da obsojenec ne bo ponavljal kaznivih dejanj.
Poročilo iz prvega odstavka mora vsebovati tudi predlog glede pozitivne ali negativne rešitve prošnje.
Komisija za pogojni odpust zaseda redno vsake tri mesece, izredno pa, če je treba odločati o posameznih prošnjah ali o predlogu upravnika zavoda, ki jih ne bi bilo smotrno odložiti do rednega zasedanja. O tem, ali naj se prošnja ali predlog obravnava na izredni seji, odloči predsednik komisije za pogojni odpust.
Komisija praviloma zaseda na sedežu zavodov. Pri rednih sejah komisije so navzoči upravnik zavoda in drugi zavodski strokovni delavci, ki lahko komisiji dajo potrebna pojasnila.
128. člen
O delu komisije se piše zapisnik, v katerem se vpišejo vse obravnavane prošnje oziroma predlogi in odločitev komisije.
Zapisnik podpišeta predsednik komisije in zapisnikar.
129. člen
Odločba o prošnjah in predlogu iz 106. člena zakona mora vsebovati obsojenčeve osebne podatke, podatke o pravnomočnosti sodbe in o izteku kazni, negativna odločba pa tudi obrazložitev. Odločbo podpiše predsednik komisije.
Odločbe se obsojencem vročijo preko zavoda. Če je datum pogojnega odpusta določen z zamikom, se obsojencu odločba vroči zadnji dan pred odpustom iz zavoda.
130. člen
Če v času od odločitve komisije do datuma pogojnega odpusta obsojenca nastanejo razlogi, zaradi katerih komisija ne bi ugodila prošnji ali predlogu za pogojni odpust, če bi zanje vedela, predsednik komisije zadrži izvršitev odločbe, dokler komisija ponovno ne odloči o prošnji oziroma predlogu.
131. člen
Prošnjo za predčasni odpust po 108. členu zakona lahko vloži obsojenec ali njegovi ožji družinski člani.
Odločba, ki je ni potrebno obrazložiti, se vroči obsojencu, kopija pa se vloži v obsojenčev osebni spis.
Odločbo o predčasnem odpustu iz prvega odstavka tega člena pošlje zavod tudi upravi in ministrstvu za pravosodje.
XX. ODPUST OBSOJENCEV IN POMOČ PO PRESTANI KAZNI
132. člen
Zavod pošlje centru, na območju katerega ima obsojenec stalno ali začasno prebivališče, praviloma tri mesece pred njegovim odpustom predlog o konkretnih oblikah strokovne pomoči, ki jo bo obsojenec po odpustu potreboval.
Zavod mora obsojence vzpodbujati in jim omogočiti, da tudi sami aktivno sodelujejo pri urejanju svojih zadev za vključitev v življenje na prostosti po odpustu s prestajanja kazni.
Če je potrebno, da obsojenci osebno urejajo zadeve iz prejšnjega odstavka, jim zavod omogoči izhode iz zavoda.
133. člen
Zavod mora v primeru, ko je obsojencu izrečena stranska kazen izgona tujca iz države oziroma tujemu državljanu varstveni ukrep odstranitve tujca iz države, najmanj petnajst dni pred odpustom obvestiti ministrstvo za notranje zadeve.
134. člen
Ob odpustu iz zavoda mora strokovna skupina sestaviti zaključno poročilo o izvedbi programa individualnega tretmaja in ga s pisnim soglasjem obsojenca poslati pristojnemu centru. Iz poročila mora biti razvidna dosežena stopnja usposabljanja obsojenca za normalno življenje na prostosti in nakazane smeri nadaljnjih prizadevanj pri usposabljanju pristojnega centra, ki bo odpuščenemu obsojencu pomagal pri vključevanju v življenje in delo na prostosti.
135. člen
Pred odpustom iz zavoda pregleda obsojenca zdravnik, ki vpiše ugotovitve v njegov zdravstveni karton oziroma v njegov osebni spis.
136. člen
Preden obsojenec zapusti zavod, mu je treba izročiti njegove stvari, denar, poštne pošiljke iz četrtega odstavka 69. člena tega pravilnika in potrdilo o odpustu iz zavoda.
Obsojenca, ki ob odpustu nima primerne obleke, perila in obutve in tudi ne sredstev, da bi si to kupil, oskrbi s tem zavod.
XXI. POSEBNA DOLOČBA
137. člen
Določbe tega pravilnika se uporabljajo za obsojence, obsojene na mladoletniški zapor, osebe, kaznovane z zaporom za prekršek, in osebe, ki jim je bila denarna kazen spremenjena v zapor, če zakon ne določa drugače.
XXII. PREHODNI IN KONČNI DOLOČBI
138. člen
Normativi iz 27. člena tega pravilnika se uporabljajo pri novogradnjah oziroma v skladu z možnostmi pri adaptacijah obstoječih zavodov.
139. člen
Z dnem, ko začne veljati ta pravilnik, preneha veljati pravilnik o izvrševanju kazni zapora (Uradni list SRS, št. 3/79).
Ta pravilnik začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 792-01-53/00
Ljubljana, dne 24. oktobra 2000.
Barbara Brezigar l. r.
Ministrica
za pravosodje
