Na podlagi prvega in drugega odstavka 30. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 – odl. US, 1/96, 9/99 – odl. US, 56/99, 22/00) izdaja minister za okolje in prostor v soglasju z ministrom za ekonomske odnose in razvoj

Ta pravilnik določa:
– pravila ravnanja v proizvodnji, prometu ter porabi embalaže in
– pravila ravnanja ter druge pogoje za zbiranje, ponovno uporabo, predelavo in odstranjevanje odpadne embalaže.
Za vprašanja v zvezi z zbiranjem, predelavo in odstranjevanjem odpadne embalaže ter splošnimi pogoji ravnanja z odpadno embalažo, ki niso posebej urejena s tem pravilnikom, se uporablja pravilnik o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 84/98 in 45/00).

Določbe tega pravilnika veljajo za vso embalažo, ki se daje v promet, in vso odpadno embalažo, ki nastane v industriji, obrti, trgovini, storitvenih in drugih dejavnostih, gospodinjstvih ali drugod, če za posamezno vrsto embalaže ali za posamezno ravnanje z odpadno embalažo poseben predpis posameznih vprašanj ne ureja drugače.

Pojmi imajo po tem pravilniku naslednji pomen:
1. Embalaža so vsi izdelki iz katerega koli materiala, namenjeni temu, da blago, ne glede na to, ali gre za surovine ali izdelke, obdajajo ali držijo skupaj zaradi hranjenja ali varovanja, rokovanja z njim, njegove dostave ali predstavitve na poti od proizvajalca do končnega uporabnika ali potrošnika.
Embalaža so tudi nevračljivi predmeti, uporabljeni za namene iz prejšnjega odstavka, in pomožna sredstva za embaliranje, ki služijo za ovijanje ali povezovanje blaga, zlasti za pakiranje, nepredušno zapiranje, pripravo za odpremo in označevanje blaga.
2. Primarna ali prodajna embalaža (v nadaljnjem besedilu: prodajna embalaža) so kozarci, vrečke, konzerve, steklenice, plastenke, škatle, sklede, tube ali druga podobna embalaža s sestavnimi deli, ki obdaja ali vsebuje osnovno prodajno enoto blaga, namenjeno prodaji končnemu uporabniku ali potrošniku, na mestu nakupa, ter varuje blago pred poškodbami in onesnaženjem.
Prodajna embalaža so tudi posode in jedilni pribor za enkratno uporabo.
3. Sekundarna ali skupinska embalaža (v nadaljnjem besedilu: skupinska embalaža) so folije, škatle ali podobni ovoji ali druga embalaža s sestavnimi deli, ki obdaja ali drži skupaj večje število osnovnih prodajnih enot istovrstnega ali raznovrstnega blaga, ne glede na to, ali je skupaj z blagom prodana končnemu uporabniku ali potrošniku, ali je odstranjena na mestu nakupa, in je namenjena razpošiljanju, skladiščenju, prevozu ter odpremi blaga ali prodaji končnemu uporabniku ali potrošniku in se lahko odstrani od blaga, ki ga obdaja, ne da bi to spremenilo njegove lastnosti.
Če skupinska embalaža hkrati opravlja funkciji skupinske in prodajne embalaže, se šteje za prodajno embalažo.
4. Terciarna ali transportna embalaža (v nadaljnjem besedilu: transportna embalaža) so sodi, zaboji, ročke, vreče, palete, škatle ali druga embalaža s sestavnimi deli, ki obdaja ali drži skupaj večjo količino osnovnih prodajnih enot blaga v prodajni ali skupinski embalaži in olajša ravnanje in prevoz blaga ter varuje blago pred poškodbami na poti od proizvajalca do trgovca ali od trgovca do končnega uporabnika ali potrošnika.
Če transportna embalaža hkrati opravlja funkciji transportne in prodajne embalaže, se šteje za prodajno embalažo.
Kontejnerji, ki se za prevoz blaga uporabljajo v cestnem, železniškem, ladijskem ali zračnem prometu, niso transportna embalaža.
5. Odpadna embalaža je embalaža ali embalažni material, ki je odpadek skladno s predpisom o ravnanju z odpadki. Ostanki materiala, ki nastajajo pri izdelavi embalaže, niso odpadna embalaža.
6. Odpadna embalaža, ki je komunalni odpadek, je odpadna prodajna ali sekundarna embalaža, ki nastaja kot odpadek v gospodinjstvu ali kot po naravi in sestavi gospodinjskim odpadkom podoben odpadek v industriji ali obrtni, storitveni ali drugi dejavnosti.
7. Odpadna embalaža, ki ni komunalni odpadek, je odpadna prodajna, sekundarna ali transportna embalaža, ki nastaja kot odpadek pri opravljanju proizvodne, trgovinske, storitvene ali druge dejavnosti.
8. Vračljiva embalaža je embalaža, za katero je zagotovljeno vračanje proti kavciji in je po vsakokratni vrnitvi namenjena ponovni uporabi.
9. Proizvajalec je oseba, ki skladno s predpisi kot dejavnost izdeluje embalažni material ali embalažo za namen dajanja v promet.
10. Uvoznik je oseba, ki skladno s predpisi kot dejavnost uvaža embalažni material, embalažo ali embalirano blago za namen dajanja v promet.
11. Embaler je oseba, ki skladno s predpisi kot dejavnost embalira ali pakira blago ali ga polni v embalažo.
12. Trgovec je oseba, ki skladno s predpisi kot dejavnost opravlja trgovinsko dejavnost in v tem okviru dobavlja embalažni material, embalažo ali embalirano blago za namen prodaje končnemu uporabniku.
13. Zadnji dobavitelj je oseba, ki embalažo ali embalirano blago dobavi neposredno končnemu uporabniku, ne glede na to, ali je hkrati proizvajalec, uvoznik, embaler ali trgovec.
14. Končni uporabnik je potrošnik, ki zaradi končne uporabe ali potrošnje embaliranega blaga embalažo oddvoji od blaga ali jo izprazni, tako da nastane odpadna embalaža, in trgovec, ki zaradi nadaljnje prodaje blaga embalažo oddvoji od blaga ali jo izprazni, tako da nastane odpadna transportna ali sekundarna embalaža.
15. Zbiralnica embalaže je poseben ustrezno urejen prostor za oddajanje, prevzemanje in začasno skladiščenje odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek.
16. Ravnanje z odpadno embalažo je ravnanje z odpadki skladno s predpisom o ravnanju z odpadki.
17. Ponovna uporaba embalaže je vsak postopek, s katerim se embalaža, narejena tako, da se jo lahko v njeni življenjski dobi enkrat ali večkrat ponovno uporabi, s pomočjo pomožnih izdelkov za embaliranje ali brez njih ponovno napolni ali drugače uporabi za namen, za katerega je narejena.
18. Recikliranje odpadne embalaže so postopki predelave odpadne embalaže v sekundarne surovine za izdelavo nove embalaže ali za druge namene, vključno z organskim recikliranjem odpadne embalaže.
Energetska predelava odpadne embalaže se ne šteje za recikliranje odpadne embalaže.
19. Organsko recikliranje odpadne embalaže so aerobni (kompostiranje) ali anaerobni (biometanizacija) postopki predelave biorazgradljivih delov odpadne embalaže v nadzorovanih pogojih in z uporabo mikroorganizmov, tako da nastanejo stabilizirane organske snovi ali metan.
Odlaganje odpadne embalaže na odlagališčih se ne šteje za organsko recikliranje odpadne embalaže.
20. Energetska predelava odpadne embalaže je postopek predelave odpadne embalaže, v katerem se gorljiva odpadna embalaža uporablja skupaj z drugimi odpadki ali brez njih za proizvodnjo energije z neposrednim zgorevanjem in z izkoriščanjem pridobljene toplote.
21. Predelava odpadne embalaže je vsak postopek predelave odpadkov iz predpisa o ravnanju z odpadki, ki je uporaben za predelavo odpadne embalaže.
22. Odstranjevanje odpadne embalaže je vsak postopek odstranjevanja odpadkov iz predpisa o ravnanju z odpadki, ki je uporaben za odstranjevanje odpadne embalaže.
23. Sestavljeni materiali (kompoziti) so embalažni materiali, sestavljeni iz več slojev iz različnih materialov, ki jih ročno ni mogoče razstaviti ali drugače med seboj ločiti.
24. Dogovor je formalni sporazum med Vlado Republike Slovenije in gospodarskimi združenji, ki predstavljajo proizvajalce, uvoznike in embalerje, o načinu doseganja ciljev in usmeritev v zvezi z embalažo in odpadno embalažo iz operativnega programa varstva okolja.

Pri izdelavi in uvozu embalažnega materiala, embalaže ali embaliranega blaga, embaliranju blaga in dajanju embalažnega materiala, embalaže ali embaliranega blaga v promet morajo biti uporabljene najboljše v praksi uspešno preskušene in na trgu dostopne zasnove, tehnologije ali proizvodni postopki, ki glede na razumno višje stroške prispevajo k:
– zmanjševanju količine odpadne embalaže,
– preprečevanju in zmanjševanju škodljivih vplivov na okolje zaradi materialov in snovi, ki jih vsebuje embalaža ali odpadna embalaža, in
– preprečevanju in zmanjševanju škodljivih vplivov na okolje pri proizvodnji, prometu, razdeljevanju in uporabi embalaže ter pri predelavi ali odstranjevanju odpadne embalaže.

Ponovna uporaba, recikliranje, energetska predelava in drugi načini predelave odpadne embalaže imajo prednost pred njenim odstranjevanjem, če to ob razumno višjih stroških omogočajo v praksi uspešno preskušene in na trgu dostopne tehnologije in postopki.
Proizvajalec ali uvoznik embalažo lahko da v promet, če izpolnjuje zahteve glede izdelave in sestave embalaže ter njene primernosti za ponovno uporabo in predelavo, vključno z recikliranjem, ki so določene v prilogi 1, ki je sestavni del tega pravilnika.

Proizvajalec ali uvoznik embalažo lahko da v promet, če skupna vsebnost svinca, kadmija, živega srebra in šestvalentnega kroma v embalaži ali embalažnem materialu ne presega 0,1 masnega promila, razen če gre za embalažo, ki je v celoti iz svinčevega kristala.
Proizvajalec ali uvoznik mora pošiljki embalaže ali embalažnega materiala, ki jo da v promet, priložiti informacijo o tem, da so izpolnjene zahteve iz prejšnjega odstavka, s katero jamči, da je embalaža ali embalažni material skladen z zahtevami tega pravilnika.

Pri proizvodnji in dajanju embalaže v promet ter pri ravnanju z odpadno embalažo je treba upoštevati usmeritve v zvezi z embalažo in odpadno embalažo iz operativnega programa varstva okolja, ki se nanaša na ravnanje z odpadki, v zvezi z:
– masnim deležem odpadne embalaže, ki jo je treba predelati,
– masnim deležem materialov v odpadni embalaži, ki jih je treba reciklirati v okviru masnega deleža predelane odpadne embalaže, in
– masnim deležem posameznega materiala v celotni masi recikliranih materialov v odpadni embalaži, ki ga je treba reciklirati.
Materiali v odpadni embalaži iz prejšnjega odstavka so:
– papir in lepenka,
– plastika,
– les,
– kovine,
– steklo in
– sestavljeni materiali.
O načinu doseganja ciljev in usmeritev v zvezi z embalažo in odpadno embalažo, določenih z operativnim programom varstva okolja iz prvega odstavka tega člena, sklenejo Vlada Republike Slovenije in gospodarska združenja, ki predstavljajo proizvajalce, uvoznike in embalerje, poseben dogovor.

V letu 2007 mora biti pri ravnanju z odpadno embalažo, ki nastane z dajanjem embalaže v promet, zagotovljeno, da se:
– predela najmanj 50% ali največ 65% skupne mase odpadne embalaže in
– od te predelane odpadne embalaže reciklira najmanj 25% in največ 45% skupne mase materialov iz tretjega odstavka prejšnjega člena, od tega najmanj 15% mase posameznega materiala.

Končni uporabnik mora odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, zbirati, hraniti in prepuščati ali oddajati skladno s predpisi, ki urejajo ravnanje z ločenimi frakcijami komunalnih odpadkov.

Odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, je prepovedano prepuščati ali oddajati kot komunalni odpadek izvajalcu javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki.
Končni uporabnik mora odpadno embalažo iz prejšnjega odstavka, ki jo oddaja ali vrača skladno s tem pravilnikom, hraniti ločeno, tako da se ne meša z drugimi odpadki in da jo je mogoče zbrati in ponovno uporabiti, predelati ali odstraniti skladno s predpisi.
Končni uporabnik mora zagotoviti, da odpadna embalaža iz prvega odstavka tega člena, ki jo oddaja ali vrača, ni onesnažena z nevarnimi ali drugimi snovmi, ki niso snovi embaliranega blaga, pa bi te snovi povzročile, da bi bila njena ponovna uporaba ali predelava onemogočena ali izvedljiva le ob nesorazmerno visokih stroških.

Končni uporabnik mora za odpadno embalažo, ki je onesnažena z nevarnimi ali drugimi snovmi, ki niso snovi embaliranega blaga, kot imetnik odpadka zagotoviti ravnanje skladno s predpisom o ravnanju z odpadki.

Proizvajalec, uvoznik, embaler ali trgovec mora odpadno transportno ali skupinsko embalažo neposredno po dobavi blaga ali ob naslednji dobavi vzeti brezplačno nazaj, če jo končni uporabnik želi vrniti. Če končni uporabnik sam prevzema blago pri proizvajalcu, uvozniku, embalerju ali trgovcu, lahko odpadno transportno ali skupinsko embalažo pusti neposredno na mestu prevzema ali jo naknadno brezplačno vrne.
Določbe prejšnjega odstavka veljajo tudi za odpadno prodajno embalažo, ki hkrati opravlja funkcijo transportne ali skupinske embalaže.
Proizvajalec, uvoznik, embaler ali trgovec mora vzeti brezplačno nazaj tudi odpadno prodajno embalažo, ki ni komunalni odpadek, kadar jo končni uporabnik želi vrniti, če za tako embalažo ni predpisan poseben način prepuščanja in zbiranja.

Proizvajalec, uvoznik, embaler ali trgovec iz prejšnjega člena mora urediti poseben prostor za prevzemanje, zbiranje in razvrščanje ter začasno skladiščenje odpadne embalaže, ki jo skladno s prejšnjim členom vzame nazaj ali ki nastane zaradi njegove dejavnosti, če letna količina te odpadne embalaže presega:
– 80 t za papir in lepenko,
– 300 t za steklo,
– 100 t za kovine ali
– 30 t za plastiko.

Proizvajalci, uvozniki in embalerji morajo za embalažo, ki so jo dali v promet, na svoje stroške zagotoviti:
– redno prevzemanje odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, od izvajalcev javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki in njeno ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje skladno s predpisi in
– prevzemanje in zbiranje odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, od končnih uporabnikov ter njeno ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje skladno s predpisi.
Obveznost iz druge alinee prejšnjega odstavka velja tudi za trgovce, ki prodajajo blago v prodajni embalaži, ki ni komunalni odpadek, če za to embalažo ni predpisan poseben način prepuščanja in zbiranja.
Obveznosti iz prvega odstavka tega člena ne veljajo za embalažo, ki se kot embalaža ali kot embalirano blago izvozi.

Proizvajalci, uvozniki, embalerji in trgovci morajo v zvezi z obveznostmi iz prejšnjega člena skleniti pogodbo z gospodarsko družbo, ki skladno s predpisi zagotavlja ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljnjem besedilu: družba za ravnanje z odpadno embalažo).
Družba za ravnanje z odpadno embalažo zagotavlja:
– redno prevzemanje odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, v zbirnih centrih izvajalcev javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki,
– prevzemanje in zbiranje odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, od končnih uporabnikov in
– ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje prevzete in zbrane odpadne embalaže iz prejšnjih alinei.

Ne glede na določbo prvega odstavka prejšnjega člena lahko proizvajalec, uvoznik, embaler ali trgovec odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, pri končnih uporabnikih zbira sam in sam zagotavlja njeno ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje, če ima potrdilo ministrstva, pristojnega za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), da je vpisan v evidenco proizvajalcev, uvoznikov, embalerjev in trgovcev, ki zagotavljajo ravnanje s svojo odpadno embalažo sami (v nadaljnjem besedilu: evidenca).
Sestavni del vloge za izdajo potrdila iz prejšnjega odstavka je načrt ravnanja z odpadno embalažo, ki mora vsebovato predvsem podatke o:
– vrsti embalaže, za katero zagotavlja ravnanje z odpadno embalažo sam,
– predvidenem načinu in obsegu zbiranja odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, pri končnih uporabnikih,
– vrsti in zmogljivosti sredstev in opreme za zbiranje, začasno skladiščenje, razvrščanje in druge aktivosti pred zagotovitvijo ponovne uporabe, predelave ali odstranjevanja odpadne embalaže,
– predvideni celotni masi letno zbrane embalaže in masnih deležih materialov iz drugega odstavka 7. člena tega pravilnika,
– predvidenih načinih in izvajalcih ponovne uporabe, predelave ali odstranjevanja zbrane odpadne embalaže in
– predvidenih masnih deležih predelane odpadne embalaže in recikliranih materialov iz drugega odstavka 7. člena tega pravilnika.
Potrdilo iz prvega odstavka tega člena ministrstvo izda, če na podlagi načrta iz prejšnjega odstavka ugotovi, da so izpolnjeni pogoji glede doseganja deležev predelane odpadne embalaže in recikliranih materialov v njej, določenih z usmeritvami iz prvega odstavka 7. člena tega pravilnika.

Ministrstvo lahko proizvajalca, uvoznika, embalerja ali trgovca iz prvega odstavka prejšnjega člena izbriše iz evidence, če ugotovi, da:
– ne zagotavlja ravnanja z odpadno embalažo skladno s predpisi,
– ne posreduje letnih poročil o embalaži in odpadni embalaži skladno s tem pravilnikom ali
– ne dosega ciljev iz prvega odstavka 18. člena tega pravilnika.
V primeru iz prve ali tretje alinee prejšnjega odstavka se izbris iz evidence opravi na podlagi dokončne odločbe pristojnega inšpekcijskega organa.

Proizvajalci, uvozniki, embalerji in trgovci iz prvega odstavka 16. člena tega pravilnika morajo za odpadno embalažo, ki jo sami prevzamejo ali zberejo v posameznem koledarskem letu, zagotoviti ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje najkasneje do konca naslednjega koledarskega leta, tako da so doseženi cilji glede masnih deležev predelane odpadne embalaže in recikliranih materialov v njej, določenih v usmeritvah iz prvega odstavka 7. člena tega pravilnika.
Proizvajalci, uvozniki, embalerji in trgovci iz prejšnjega odstavka morajo družbi za ravnanje z odpadno embalažo plačevati stroške za ravnanje z odpadno embalažo, ki se kljub vzpostavitvi njihovega lastnega sistema zbiranja še pojavlja v sistemu zbiranja, ki ga zagotavlja družba za ravnanje z odpadno embalažo.

Proizvajalci, uvozniki, embalerji in trgovci iz prvega odstavka 16. člena tega pravilnika morajo z obvestilom na embalaži, ki jo dajejo v promet, ali z drugimi primernimi načini informirati končnega uporabnika o možnosti brezplačne oddaje takšne odpadne embalaže zadnjemu dobavitelju neposredno ob dobavi ali prevzemu ali kasneje na za to določenem mestu.

Končni uporabnik, ki za svojo dejavnost embalažo ali embalirano blago uvozi sam in zato nima predhodnega dobavitelja, mora za svojo odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, zagotoviti predpisano ravnanje, tako da:
– sklene pogodbo z družbo za ravnanje z odpadno embalažo, ki prevzema njegovo embalažo in zanjo zagotovi ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje, ali
– sam zagotovi ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje te odpadne embalaže.
Za končnega uporabnika iz prejšnjega odstavka, ki zagotavlja ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje svoje odpadne embalaže sam, veljajo določbe 16. in 17. člena tega pravilnika.

Trgovcu, ki je zadnji dobavitelj, ne glede na določbo drugega odstavka 14. člena tega pravilnika ni treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, če gre za:
– embalažo, za katero ima pisno izjavo predhodnega dobavitelja, da za odpadno embalažo zagotavlja predpisano ravnanje po tem pravilniku, ali
– embalažo, na kateri je posebna oznaka, s katero družba za ravnanje z odpadno embalažo jamči za vključenost embalaže v njen sistem ravnanja z odpadno embalažo, ali
– embalažo iz 22., 23. ali 24. člena tega pravilnika.
Izjava iz prve alinee prejšnjega odstavka mora biti na vsakem računu ali dobavnici za dobavljeno ali prevzeto blago.

Embalerju ne glede na določbo prvega odstavka 14. člena tega pravilnika ni treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, če nobena od uporabljenih količin embalažnega materiala za embaliranje blaga, ki ga da v promet v koledarskem letu, ne presega:

papir in lepenka                                         100 kg,
steklo                                                   300 kg,
kovine                                                    30 kg,
plastika                                                  80 kg,
les                                                      100 kg,
vsi ostali materiali za embaliranje skupno                50 kg.

Določba prejšnjega odstavka ne velja, če gre za embalažo:
– v katero se blago embalira ali polni na mestu prodaje blaga,
– v katero so embalirane kemikalije po predpisih o kemikalijah in
– v katero so embalirana sredstva za varstvo rastlin ali lesa.

Proizvajalcu, uvozniku, embalerju ali trgovcu ne glede na določbe 14. člena tega pravilnika ni treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, če daje v promet embalažo z dolgo življenjsko dobo, ki je določena v prilogi 2, ki je sestavni del tega pravilnika

Proizvajalcu, uvozniku, embalerju ali trgovcu ne glede na določbe 14. člena tega pravilnika ni treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, če daje v promet:
– vračljivo embalažo, za katero zagotavlja vračanje proti kavciji in njeno vsakokratno ponovno uporabo, ali
– zapirala ali etikete, ki se dajejo v promet skupaj z vračljivo embalažo, če teža zapiral in etiket skupaj ne presega 5 masnih odstotkov vračljive embalaže.

Družba za ravnanje z odpadno embalažo mora za vrsto embalaže, za katero ji je proizvajalec, uvoznik, embaler ali trgovec iz 14. člena tega pravilnika ali končni uporabnik iz 20. člena tega pravilnika s pogodbo prepustil svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo, zagotavljati predpisano ravnanje z odpadno embalažo v celoti, to je na vseh ravneh dajanja embalaže ali embaliranega blaga v promet in na celotnem območju, kjer odpadna embalaža nastaja.

Družba za ravnanje z odpadno embalažo lahko začne zagotavljati ravnanje z odpadno embalažo iz drugega odstavka 15. člena tega pravilnika, ko pridobi dovoljenje ministrstva.
Ministrstvo izda dovoljenje iz prejšnjega odstavka pravni osebi, ki:
– je gospodarska družba, registrirana za opravljanje dejavnosti zbiranja in odvoza odpadkov po predpisih o klasifikaciji dejavnosti,
– razpolaga sama ali skupaj s podizvajalci ali z drugimi osebami s sredstvi in opremo ter objekti in napravami, ki izpolnjujejo predpisane pogoje in zagotavljajo ravnanje z odpadno embalažo v skladu s tem pravilnikom in
– ima sama ali skupaj s podizvajalci ali drugimi osebami zagotovljene pogoje za predelavo ali odstranjevanje odpadne embalaže skladno s predpisi.

Vloga za dovoljenje iz prvega odstavka prejšnjega člena mora vsebovati:
– podatke o imenu, firmi in sedežu ter o višini osnovnega kapitala,
– načrt ravnanja z odpadno embalažo,
– prikaz osnov za tarifo obračunavanja storitev udeležencem v sistemu ravnanja z odpadno embalažo kot so cenovni faktorji zbiranja, razvrščanja, recikliranja, energetske predelave ter druge predelave ali odstranjevanja odpadne embalaže ter upravljanja sistema,
– predstavitev oznake na embalaži, če namerava z njo udeležencem v sistemu ravnanja z odpadno embalažo jamčiti ravnanje z embalažo skladno s tem pravilnikom in
– dokazila o izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka prejšnjega člena.

Načrt ravnanja z odpadno embalažo iz druge alinee prejšnjega člena mora vsebovati podatke o:
– vrstah embalaže, za katero družba za ravnanje z odpadno embalažo organizira sistem ravnanja,
– proizvajalcih, uvoznikih, embalerjih ali trgovcih iz 15. člena tega pravilnika ali končnih uporabnikih iz 20. člena tega pravilnika, za katere namerava predvidoma zagotavljati ravnanje z odpadno embalažo,
– predvidenem načinu in obsegu rednega prevzemanja odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, od izvajalcev javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki,
– predvidenem načinu in obsegu prevzemanja in zbiranja odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, od končnih uporabnikov,
– številu in lokaciji zbiralnic, ki jih namerava družba za ravnanje z odpadno embalažo imeti,
– vrsti in zmogljivostih sredstev in opreme, potrebnih za prevzemanje, zbiranje, začasno skladiščenje, razvrščanje ali druge aktivnosti v zvezi z odpadno embalažo pred zagotovitvijo njene ponovne uporabe, predelave ali odstranjevanja,
– predvideni celotni masi letno zbrane odpadne embalaže in masnih deležih materialov iz drugega odstavka 7. člena v njej,
– predvidenih načinih in izvajalcih ponovne uporabe, predelave ali odstranjevanja zbrane odpadne embalaže in
– predvidenih masnih deležih predelane odpadne embalaže in recikliranih materialov v odpadni embalaži, ki bodo zagotovljeni glede na usmeritve iz operativnega programa iz prvega odstavka 7. člena tega pravilnika.

Družba za ravnanje z odpadno embalažo mora za zbiranje, razvrščanje in začasno skladiščenje prevzete odpadne embalaže urediti enega ali več zbirnih centrov, tako da upošteva:
– gostoto poseljenosti in obseg nastajanja odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek,
– porazdelitev zbiralnic embalaže in obseg prevzete odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, in
– prostorsko razmestitev oziroma oddaljenost objektov in naprav, kjer se zbrana odpadna embalaža reciklira, energetsko ali drugače predeluje ali odstranjuje.
Družba za ravnanje z odpadno embalažo mora urediti zbiralnice embalaže, kjer končni uporabniki oddajajo odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, če ni zagotovljeno prevzemanje te embalaže neposredno pri končnih uporabnikih ali zadnjih dobaviteljih.

Družba za ravnanje z odpadno embalažo mora za odpadno embalažo, ki jo prevzame ali zbere v posameznem koledarskem letu, zagotoviti ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje najkasneje do konca naslednjega koledarskega leta, tako da so doseženi cilji glede masnih deležev predelane odpadne embalaže in recikliranih materialov v njej, določeni v dovoljenju iz prvega odstavka 26. člena tega pravilnika.

Predelavo in odstranjevanje odpadne embalaže lahko izvajajo le osebe, ki imajo predpisano dovoljenje za predelavo ali odstranjevanje odpadkov, v objektih in napravah, ki izpolnjujejo pogoje, določene s predpisi o ravnanju z odpadki.

Družba za ravnanje z odpadno embalažo mora na ustrezen način obveščati javnost in končne uporabnike o namenu in ciljih zbiranja odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, pravilnem ravnanju z njo, možnostih njenega brezplačnega oddajanja in o možnostih njenega recikliranja in predelave.
Družba iz prejšnjega odstavka mora na krajevno običajen način o urejenih zbiralnicah embalaže obveščati javnost na območju občine, na katerem zbiralnica deluje.

Družba za ravnanje z odpadno embalažo mora ministrstvu najkasneje do 31. marca tekočega leta posredovati poročilo o ravnanju z odpadno embalažo za preteklo koledarsko leto.
Poročilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati podatke o:
– nazivu, naslovu, dejavnosti in šifri dejavnosti proizvajalcev, uvoznikov, embalerjev in trgovcev iz 15. člena tega pravilnika ter končnih uporabnikov iz 20. člena tega pravilnika, ki so vključeni v sistem družbe za ravnanje z odpadno embalažo,
– obsegu embalaže, ki jo dajejo pogodbeniki iz prejšnje alinee v promet,
– tarifi za obračunavanje stroškov ravnanja s prevzeto ali zbrano odpadno embalažo,
– celotni količini in vrstah odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, prevzete v zbirnih centrih izvajalcev javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki,
– celotni količini in vrstah odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, prevzete ali zbrane pri končnih uporabnikih,
– količini in vrsti posameznih materialov iz drugega odstavka 7. člena tega pravilnika v prevzeti in zbrani odpadni embalaži in masnih deležih teh materialov po vrstah v njej,
– količini in masnem deležu odpadne embalaže, ki je bila predelana, ločeno po načinu predelave,
– količinah in masnih deležih materialov iz drugega odstavka 7. člena tega pravilnika, ki so bili reciklirani in
– količini in vrsti odpadne embalaže, ki je bila odstranjena, ločeno po načinu odstranjevanja.

Proizvajalec, uvoznik, embaler ali trgovec iz 14. člena tega pravilnika mora ministrstvu najkasneje do 31. marca tekočega leta posredovati poročilo o embalaži, ki jo je dal v promet, in o ravnanju z odpadno embalažo za preteklo koledarsko leto.
Poročilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati podatke o:
– nazivu, naslovu, dejavnosti in šifri dejavnosti,
– vrstah in količinah embalaže, ki jo je dal v promet,
– obsegu in vrsti embalaže, ki jo daje v promet, za katero je vključen v sistem družbe za ravnanje z odpadno embalažo,
– obsegu in vrsti embalaže, ki jo daje v promet, za katero skladno s 16. členom tega pravilnika ravnanje z odpadno embalažo zagotavlja sam,
– celotni količini in vrstah odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, ki jo je sam prevzel ali zbral pri končnih uporabnikih,
– količini in vrsti posameznih materialov iz drugega odstavka 7. člena tega pravilnika v odpadni embalaži iz prejšnje alinee in masnih deležih teh materialov po vrstah v njej,
– količini in masnem deležu odpadne embalaže, za katero je sam zagotovil predelavo, ločeno po načinu predelave,
– količinah in masnih deležih materialov iz drugega odstavka 7. člena tega pravilnika, za katere je sam zagotovil recikliranje, ločeno po vrsti materiala in
– količini in vrsti odpadne embalaže, za katero je sam zagotovil odstranjevanje, ločeno po načinu odstranjevanja.
Poročilo iz prvega odstavka tega člena mora ministrstvu do 31. marca tekočega leta za preteklo koledarsko leto posredovati tudi končni uporabnik iz 20. člena tega pravilnika, s tem da se poročilo nanaša na vrste in količine embalaže, ki jo je uvozil sam za potrebe svoje dejavnosti.
Poročilo iz prvega odstavka tega člena mora biti na obrazcu, določenem v prilogi 3, ki je sestavni del tega pravilnika.

Ne glede na določbo prvega odstavka prejšnjega člena letnega poročila ministrstvu ni treba posredovati trgovcu iz 21. člena tega pravilnika, embalerju iz 22. člena tega pravilnika in proizvajalcu, uvozniku, embalerju ali trgovcu iz 23. in 24. člena tega pravilnika.

Kot posvetovalno telo ministrstva v zvezi z vprašanji glede ravnanja z embalažo in odpadno embalažo se ustanovi Komisija za embalažo in odpadno embalažo (v nadaljnjem besedilu: komisija).
Komisija spremlja stanje na področju ravnanja z embalažo in odpadno embalažo in svetuje ministrstvu pri uveljavljanju ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje količine odpadne embalaže in njenih škodljivih vplivov na okolje ter v zvezi z organizacijo ravnanja z odpadno embalažo.
Člane komisije imenuje minister, pristojen za varstvo okolja, tako da komisijo sestavljajo predstavniki:
– ministrstva,
– Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj,
– Ministrstva za gospodarske dejavnosti,
– Ministrstva za finance,
– Zveze potrošnikov Slovenije,
– posameznih združenj znotraj gospodarskih in obrtnih zbornic,
– Združenja slovenskih mestnih občin,
– proizvajalcev in uvoznikov ter embalerjev in
– izvajalcev recikliranja in drugih načinov predelave odpadne embalaže ali materialov v njej.
Administrativne naloge za komisijo opravlja ministrstvo. Poslovanje komisije podrobneje ureja poslovnik, ki ga sprejme komisija.

Nadzor nad izvajanjem tega pravilnika opravljajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja, nadzor nad določbami prvega odstavka 5. člena in 6. člena tega pravilnika pa tudi tržni inšpektorji.

Določba drugega odstavka 5. člena tega pravilnika se začne uporabljati po uveljavitvi standardov na področju sestave in izdelave embalaže ter njene primernosti za ponovno uporabo ali predelavo, vključno z recikliranjem.
Določbe 6. člena tega pravilnika se začnejo uporabljati 1. januarja 2003.

Proizvajalci, uvozniki, embalerji in trgovci morajo skladno z 12. členom tega pravilnika odpadno embalažo brezplačno jemati nazaj in skladno s 13. členom tega pravilnika urediti poseben prostor za odpadno embalažo najkasneje do 1. januarja 2003.
Proizvajalci, uvozniki, embalerji in trgovci morajo zagotoviti zbiranje, ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje odpadne embalaže skladno s tem pravilnikom do 1. januarja 2004.
Proizvajalci, uvozniki, embalerji in trgovci morajo za odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, skleniti pogodbo z družbo za ravnanje z odpadno embalažo iz prvega odstavka 15. člena tega pravilnika najkasneje do 30. junija 2003.
Proizvajalci, uvozniki, embalerji in trgovci morajo za odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, skleniti pogodbo z družbo za ravnanje z odpadno embalažo iz prvega odstavka 15. člena tega pravilnika ali pridobiti potrdilo o vpisu v evidenco iz prvega odstavka 16. člena tega pravilnika najkasneje do 30. junija 2003.
Proizvajalci, uvozniki, embalerji in trgovci morajo zahtevo iz 19. člena tega pravilnika izpolniti za embalažo, ki jo dajo v promet po 1. januarju 2003.
Končni uporabniki iz 20. člena tega pravilnika morajo zagotoviti predpisano ravnanje z odpadno embalažo najkasneje 1. januarja 2004.

Proizvajalci, uvozniki, embalerji in trgovci ter končni uporabniki poročilo o embalaži in odpadni embalaži iz 34. člena tega pravilnika prvič posredujejo ministrstvu do 31. marca 2002 za preteklo koledarsko leto.

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

* Ta pravilnik povzema vsebino direktive ES o embalaži in odpadni embalaži (94/62/EC), razen določb o označevanju in identifikacijskem sistemu za embalažo in o standardih, ki določajo zahteve za kakovost embalaže.

                            PRILOGA 1

           ZAHTEVE GLEDE IZDELAVE IN SESTAVE EMBALAŽE
            TER NJENE PRIMERNOSTI ZA PONOVNO UPORABO
             IN PREDELAVO, VKLJUČNO Z RECIKLIRANJEM

1. Zahteve glede izdelave in sestave

Embalaža mora biti:

- izdelana tako, da ima najmanjši možni prostornino in maso, ki
še zagotavljata nujno raven varnosti in zdravstvene neoporečnosti
za embalirano blago in potrošnika;

- načrtovana, izdelana in dana v promet tako, da je omogočena
njena ponovna uporaba ali predelava, vključno z recikliranjem, in
da so vplivi na okolje pri odstranjevanju odpadne embalaže ali
ostankov, ki nastanejo pri ravnanju z odpadno embalažo, čim
manjši;

- izdelana tako, da embalažni materiali in materiali pomožnih
sredstev za embaliranje vsebujejo čim manj škodljivih in nevarnih
snovi, ki bi pri sežiganju ali odlaganju odpadne embalaže ali
ostankov, ki nastanejo pri ravnanju z odpadno embalažo, vplivale
na okolje zaradi emisije snovi v zrak ali zaradi vsebnosti teh
snovi v pepelu ali v izcedni vodi.

2. Zahteve glede primernosti za ponovno uporabo

Embalaža, primerna za ponovno uporabo, mora hkrati izpolnjevati
naslednje zahteve:

- fizikalne lastnosti in značilnosti embalaže morajo pri običajno
predvidljivih pogojih uporabe omogočati večkratno uporabo v
celotnem ciklusu od proizvodnje embaliranega blaga do njegove
končne uporabe;

- omogočati mora, da so pri predelavi uporabljene embalaže
izpolnjeni zdravstveni pogoji in pogoji varstva pri delu;

- izpolnjevati mora zahteve glede primernosti embalaže za
predelavo, ko se preneha ponovno uporabljati in postane odpadek.

3. Zahteve glede primernosti za predelavo

a) Embalaža, primerna za predelavo z organskim recikliranjem

Embalaža mora biti izdelana tako, da recikliranje omogoča uporabo
določenega masnega deleža uporabljenih materialov pri proizvodnji
tržnih izdelkov skladno z veljavnimi standardi za ponovno uporabo
materialov. Delež iz prejšnjega stavka se lahko spreminja v
odvisnosti od vrste embalažnega materiala.

b) Embalaža, primerna za energetsko predelavo

Odpadna embalaža, pripravljena za namen energetske predelave,
mora imeti takšno spodnjo kurilno vrednost, da omogoča
pridobivanje toplote s čim večjim energetskim izkoristkom.

c) Embalaža, primerna za kompostiranje

Odpadna embalaža, pripravljena za namene kompostiranja, mora
imeti takšne biorazgradljive lastnosti, da ne ovira ločenega
zbiranja ali postopkov biološke aerobne razgradnje.

d) Biorazgradljiva embalaža

Biorazgradljiva odpadna embalaža mora biti takšna, da se pri
fizikalni, kemični, toplotni ali biološki razgradnji največji del
končnega proizvoda razgradi v ogljikov dioksid, biomaso in vodo.

                            PRILOGA 2

                EMBALAŽA Z DOLGO ŽIVLJENJSKO DOBO

Embalaža z dolgo življenjsko dobo je embalaža, ki:

- dokazljivo služi za trajno uporabo proizvoda in ima v povprečju
življenjsko dobo najmanj pet let in

- se običajno odvrže skupaj z blagom, ki je v embalaži, ko se
konča njegova uporaba.

Embalaža z dolgo življenjsko dobo so na primer:

- kovčki za jedilni pribor,

- škatlice za zgoščenke,

- kovčki za fotoaparate,

- usnjeni etuiji,

- škatlice za glasbene kasete,

- škatle za prometne trikotnike,

- srajčke za gramofonske plošče,

- etuiji za nakit,

- posode za snežne verige,

- kartoni za igre,

- škatle za prvo pomoč,

- škatle za videokasete,

- tulci za zemljevide pešpoti ali

- zabojčki za orodje.