Ustavno sodišče je v postopku odločanja o pobudah Matjaža Gerlanca iz Velenja, Slovenskih krščanskih demokratov iz Ljubljane, Janeza Lampreta iz Celja, družbe Keros, d.o.o., Rogaška Slatina, Pavline Kunič iz Črnomlja ter Združenja kabelskih operaterjev Slovenije, Gospodarskega interesnega združenja, Maribor, Kabelskega razdelilnega sistema, d.d., Maribor, in Kabelskega razdelilnega sistema, d.d., Velenje, ki jih zastopa Ivan Gorjup, odvetnik v Mariboru, na seji dne 9. novembra 2000

1. Razveljavijo se naslednje določbe zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 18/94, 73/94 – odl. US in 88/99):
– drugi odstavek 15.č člena,
– prvi odstavek 15.e člena, kolikor se nanaša na pridobivanje podatkov o fizičnih osebah od kabelskih distributerjev in drugih oseb, ki opravljajo dejavnosti kabelske distribucije,
– druga in tretja alinea prvega odstavka 15.g člena ter
– prvi in drugi odstavek 15.h člena.
2. Prva alinea prvega odstavka 14. člena, četrti odstavek 15. člena, 15.c člen, 15.d člen, 15.f člen, 15.i člen ter 15.č, 15.e, 15.g in 15.h člen zakona o Radioteleviziji Slovenija v delih, ki niso zajeti s 1. točko izreka, niso v neskladju z ustavo.

1. Pobudnik Matjaž Gerlanc izpodbija prvo alineo prvega odstavka 14. člena, ki med viri financiranja Radiotelevizije Slovenija (v nadaljevanju: RTVS) določa prispevek za programe RTVS (v nadaljevanju: prispevek), četrti odstavek 15. člena, češ da obveznost plačila prispevka veže na odjem električne energije, in 15.e člen ZRTVS v delu, ki omogoča zbiranje podatkov od distributerjev električne energije. Prvi dve določbi naj bi bili v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen ustave), zadnja pa v nasprotju z zakonom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 59/99 – v nadaljevanju: ZVOP).
2. Pobudniki Slovenski krščanski demokrati, Janez Lampret, družba Keros in Pavlina Kunič izpodbijajo domnevo, določeno v četrtem odstavku 15. člena, in 15.c do 15.h člen ZRTVS. Prva določba naj bi bila v nasprotju z načeli pravne države (2. člen ustave) in z jamstvom zasebne lastnine (33. člen ustave). Besedna zveza “šteje se“, uporabljena v četrtem odstavku 15. člena, naj bi bila v nasprotju z načeli pravne države (2. člen ustave), ker pravnega položaja posameznikov ne opredeljuje jasno, določno in natančno. Zakon naj bi bil smel predpisati pravno domnevo, ne pa tudi dejanske. V nasprotju z 2. členom naj bi bila tudi navezna točka za plačilo prispevka, to je položaj odjemnika električne energije. V nasprotju z načelom enakosti pred zakonom naj bi bilo, da tisti imetniki radijskih in televizijskih sprejemnikov (v nadaljevanju: RTV sprejemnikov), ki nimajo električnih priključkov, niso zavezani za plačilo prispevka. V nasprotju z jamstvom zasebne lastnine (33. člen ustave) naj bi bila določba zaradi tega, ker obremenjuje lastnike hiše oziroma stanovanja, v katerem so lastniki oziroma imetniki RTV sprejemnikov druge osebe. Ker naj bi lastniki najemnih stanovanj ne imeli pravice do preiskave stanovanj, naj bi sploh ne imeli možnosti dati izjave po izpodbijanem četrtem odstavku 15. člena ZRTVS. Način zbiranja osebnih podatkov, določen v členih 15.c do 15.i ZRTVS, pa naj bi bil v nasprotju z ustavnim varstvom osebnih podatkov (38. člen ustave). RTVS naj bi pridobila pravico zbirati osebne podatke, ki so bili bodisi zbrani za druge namene bodisi sploh niso povezani z dejavnostjo zavoda. Na računih, ki se izdajajo fizičnim osebam, naj bi namreč navedba rojstnih podatkov, EMŠO, davčne številke in zaposlitve ne bila obvezna. Z določbo 15.i člena naj bi RTVS pridobila položaj, podoben davčnemu organu. Sporna zakonska pooblastila naj bi ji dajala položaj institucije z najobširnejšo bazo podatkov v državi. Pobudnica Pavlina Kunič še meni, da ima po ustavi pravico, da Elektru Slovenije, Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Slovenije, pristojni upravni enoti in Davčni upravi Republike Slovenije prepove posredovanje podatkov, ki se nanašajo nanjo.
3. Pobudniki Združenje kabelskih operaterjev Slovenije, Gospodarsko interesno združenje, Maribor, Kabelsko razdelilni sistem Rotovž in Kabelsko razdelilni sistem Velenje izpodbijajo 15.e člen ZRTVS v delu, ki jim nalaga posredovanje določenih osebnih podatkov. Pobudniki menijo, da podatki, ki jih sami zbirajo in ki so jih na podlagi izpodbijane določbe dolžni posredovati RTV Slovenija, niso bili zbrani s tem namenom. Zaradi tega naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju z 38. členom ustave. Poudarjajo, da so kot gospodarske družbe, ki nastopajo na trgu, v drugačnem položaju kot distributer električne energije in da ne bi smeli biti deležni sankcij trga zaradi zakonske obveznosti, ki jim nalaga posredovanje zbranih osebnih podatkov drugim subjektom. Poleg tega naj bi bili zahtevani podatki v sestavu skupne zbirke podatkov in naj bi jih ne bilo mogoče izločiti. Izpodbijana zakonska določba naj bi bila zaradi tega tudi v nasprotju z ZVOP.
4. Državni zbor meni, da pobude niso utemeljene. Sporna domneva naj bi bila v velikem številu primerov resnična, poleg tega pa jo je mogoče izpodbiti že zgolj z izjavo, da naročnik električne energije nima radijskega oziroma televizijskega sprejemnika. Obveznost velja le za imetnike sprejemnikov. Če lastnik stanovanja ali hiše nima lastnega sprejemnika in v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega, naj bi ne bil zavezanec za plačilo prispevka. Določitev obveznosti plačila prispevka naj bi bil uveljavljen način sofinanciranja javne televizije tudi v drugih državah; različen naj bi bil le način izpolnitve te obveznosti. Ker je obveznost plačila prispevka z več sredstvi (obremenitev družine, olajšave, oprostitve) enakomerno porazdeljena med zavezance glede na možnost spremljanja programov, naj bi z izpodbijanimi določbami ne bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom. Neutemeljen je nadalje očitek, da se tudi RTVS tako kot komercialne televizije financira z dohodki iz oglaševanja. Pogoji za tako financiranje naj bi bili namreč strožji kot za komercialne televizije. Prav tako naj bi bili neutemeljeni očitki o kršitvi varstva osebnih podatkov. ZRTVS naj bi namreč dovoljeval le zbiranje tistih podatkov, ki jih RTVS potrebuje za pobiranje in izterjavo prispevka. Sámo dejstvo, da se podatki zajemajo iz obstoječih zbirk, pa naj bi tudi ne bilo v nasprotju z 38. členom ustave.
5. Tudi vlada zavrača utemeljenost pobud. Obvezno plačevanje dajatve za javno radiotelevizijo naj bi bilo običajno in domala povsod uveljavljeno. Po državah je različen le način izpolnjevanja te obveznosti, praviloma pa je plačevanje zagotovljeno s prisilnimi sredstvi. Domneva, ki je določena v ZRTVS, naj bi bila izpodbojna že zgolj z izjavo; šele če se dokaže njena neresničnost, pa je mogoče izreči sankcijo za neresnično izjavo. Očitek o kršitvi načela enakosti pred zakonom naj bi ne bil utemeljen, saj so k plačilu prispevka zavezani vsi imetniki radijskih oziroma televizijskih sprejemnikov. Ker zakon določa, od koga in katere podatke sme RTVS pridobiti, naj bi bil neutemeljen tudi očitek o kršitvi varstva osebnih podatkov. Z ustavo skladno naj bi bilo tudi zajemanje podatkov iz obstoječih zbirk, če to predpiše zakon, vendar pa mora zakonodajalec pri tem oceniti smotrnost pridobivanja istovrstnih podatkov iz različnih obstoječih zbirk in vpliv predvidenih posledic zakona na že sklenjena pogodbena razmerja med prizadetimi pogodbenimi strankami.

6. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 9. 12. 1999 (Uradni list RS, št. 101/99) pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti prve alinee prvega odstavka 14. člena, četrtega odstavka 15. člena ter 15.c, 15.d, 15.e, 15.f, 15.g, 15.h in 15.i člena sprejelo in zadržalo izvajanje dela izpodbijanih določb.
7. Prva alinea prvega odstavka 14. člena ZRTVS med vire sredstev RTVS za ustvarjanje, pripravljanje, oddajanje in razširjanje RTV programov uvršča prispevek za programe RTVS. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-174/94 z dne 23. 9. 1998 (Uradni list RS, št. 73/98 in OdlUS VII, 163) navedlo, da obveznost plačevanja RTV naročnine izvira iz odločitve zakonodajalca, da zagotovi obstoj in delovanje javnega radia in televizije. V odločbi je tudi utemeljilo, zakaj je odločitev za ureditev, v kateri obstaja javna (neprofitna) RTV ustanova za ustvarjanje, pripravljanje in oddajanje nacionalnih RTV programov in več drugih profitnih in neprofitnih RTV ustanov ne le legitimna, ampak tudi potrebna, in zato ustavno dopustna. Ker izpodbijani zakon te temeljne ideje ne spreminja, ti razlogi utemeljujejo tudi ustavnost nove prve alinee prvega odstavka 14. člena ZRTVS.
8. Po četrtem odstavku 15. člena ZRTVS se šteje, da ima radijski ali televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Določba ni v neskladju z načeli pravne države (2. člen ustave). Eno od temeljnih načel pravne države je, da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne, to pa še posebej velja za predpise, ki neposredno urejajo pravice in pravni položaj širokega kroga oseb. Določba mora biti taka, da povprečna, tudi prava nevešča oseba lahko sama zanesljivo razbere svoj pravni položaj. Četrti odstavek 15. člena ZRTVS je v skladu s temi zahtevami. Primeri, ki so jih navedli pobudniki, ne utemeljujejo sklepa, da bi bila določba nejasna. V vsakem od primerov je mogoče ugotoviti, kdo je zavezanec. V izpodbijani določbi je namreč jasno določeno, da lahko odjemalec oziroma plačnik električne energije domnevo o imetništvu RTV sprejemnika izpodbije z izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega sprejemnika. Pri tem mora biti opozorjen na posledice neresnične izjave. Iz sistematike določb 15. člena pa tudi jasno izhaja, da je prispevek dolžan plačevati le tisti odjemalec oziroma plačnik električne energije, ki ima radijski oziroma televizijski sprejemnik na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTVS (glej prvi odstavek 15. člena ZRTVS).
9. Tudi sama domneva, ki povezuje odjem električne energije in imetništvo RTV sprejemnika, ni v neskladju z načeli pravne države. Bistvo domnev, določenih v pravnem redu, je, da iz obstoja nekega dejstva sklepajo na obstoj drugega dejstva, taka pa je tudi predpisana domneva. Predpisana domneva tudi ni nerazumna. V veliki večini primerov so imetniki RTV sprejemnikov hkrati odjemalci električne energije; glede na razširjenost tega medija pa je prav tako mogoče sklepati tudi obratno, se pravi, da ima velik del odjemalcev električne energije RTV sprejemnik. Nadalje z izpodbijano domnevo ni naloženo prehudo breme tistim, ki RTV sprejemnika nimajo. Zgolj izpolniti morajo obrazec, ki jim ga pošlje RTVS, in ga poslati nazaj pošiljateljici. Tudi pravna varnost domnevnih zavezancev z izpodbijano ureditvijo ni ogrožena. Obveznost plačila nastane namreč šele, ko je RTVS domnevnemu zavezancu omogočila dati izjavo o imetništvu RTV sprejemnika (prvi odstavek 15. člena pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, o evidenci zavezancev ter o načinu plačevanja RTV prispevka, Uradni list RS, št. 39/00).
10. Prav tako ni utemeljen očitek, da je četrti odstavek v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (prvi odstavek 14. člena ustave). Trditev, da tisti imetniki RTV sprejemnikov, ki nimajo električnega priključka, niso zavezani k plačilu prispevka, namreč ne drži. Po prvem odstavku 15. člena ZRTVS so zavezanci za plačilo prispevka vsi, ki imajo RTV sprejemnik na območju države, kjer so zagotovljeni pogoji za sprejem vsaj enega programa RTVS.
11. Tudi očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine (33. člen ustave) ni utemeljen. V četrtem odstavku 15. člena ZRTVS je jasno določeno, da je odjemalec električne energije dolžan plačati prispevek le, če ima v prostorih, katerih lastnik je, svoj RTV sprejemnik ali če v teh prostorih uporablja tujega. V nasprotnem primeru lahko poda izjavo, ki ga razbremeni obveznosti. Tudi lastnik več stanovanj ali večstanovanjske hiše ima možnost podati tako izjavo; zakonska določba mu namreč ne nalaga obveznosti, da ve, ali imajo najemniki RTV sprejemnik.
12. Četrti odstavek 15. člena ZRTVS zato ni v neskladju z ustavo.

13. Večina pobudnikov izpodbija določbe 15.c do 15.i člena ZRTVS iz poglavja “Evidenca zavezancev za plačilo prispevka“. Na podlagi teh določb ima RTVS pravico vzpostaviti zbirke podatkov, ki jih obdeluje za potrebe obračuna in izterjave prispevka (15.c člen). Evidence zavezancev, ki so fizične osebe, vsebujejo naslednje podatke: ime, priimek in naslov, rojstne podatke, EMŠO, davčno številko, zaposlitev, znesek neporavnanega prispevka, znesek poravnanega prispevka, datum vnosa podatkov in označbo sprejemnika (prvi odstavek 15.g člena). Evidence zavezancev pravnih oseb vsebujejo poleg zadnjih štirih podatkov, ki se zbirajo tudi za fizične osebe, še naslednje: naziv firme oziroma samostojnega podjetnika posameznika, naslov, žiro račun in davčno številko (drugi odstavek 15.g člena). Vse podatke sme RTVS zahtevati od zavezancev (prvi odstavek 15.e člena) in od Davčne uprave Republike Slovenije (tretji odstavek 15.h člena). Podatke o imenu in priimku fizičnih oseb oziroma o nazivu pravnih oseb in samostojnih podjetnikov posameznikov ter o njihovem naslovu lahko pridobi od distributerjev električne energije in od oseb, ki opravljajo dejavnost kabelske distribucije (prvi odstavek 15.e člena). EMŠO, rojstne podatke in podatke o naslovu lahko pridobi iz evidenc pristojnih upravnih enot oziroma od upravljalca centralnega registra prebivalstva (drugi odstavek 15.h člena). Podatki o zaposlitvi se zbirajo iz evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Slovenije in Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (prvi odstavek 15.h člena).
14. Po noveli zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 108/99 v nadaljevanju: ZDavP-D) RTVS v zadevah obračunavanja, plačevanja in prisilne izterjave prispevka postopa po zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in nasl. v nadaljevanju: ZDavP). V skladu z navedenim zakonom RTVS mesečno obvešča zavezance o njihovi obveznosti, zavezanec pa jo je dolžan plačati do petnajstega dne v mesecu za tekoči mesec (223.b člen ZDavP). Če zavezanec prispevka ne plača, se izda odločba (223.c člen ZDavP). Za primer neplačila je RTVS pristojna, da uvede in vodi postopek prisilne izterjave, razen prisilne izterjave iz premičnega premoženja, ki jo opravljajo pooblaščeni delavci davčnega organa (223.e člen).
15. Posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami imajo določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost (34. do 38. člen ustave) in ki prepovedujejo vsem na prvem mestu državi, pa tudi posameznikom poseganje v naštete pravice. V skladu z načelom, da je na tem področju prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno, je po ustavi prepovedan vsak poseg v naštete pravice, razen tistih, ki so izrecno dovoljeni. Pravica do zasebnosti se za posameznika lahko konča samo takrat in tam, kjer kolidira z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih (odločba št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997, Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 158).
16. Kot poseben vidik zasebnosti je v ustavi izrecno zagotovljeno varstvo osebnih podatkov (prvi odstavek 38. člena). Informacijska tehnologija ne prinaša le bistvenih olajšav pri obdelavi podatkov in informacij, temveč se z njenim razširjanjem na vsa področja družbenega življenja povečuje tudi tveganje, da posameznik nima več možnosti sam odločati o tem, kdaj, kako in v kakšnem obsegu bodo informacije o njem posredovane drugim. Da bi preprečili to nevarnost, ustava (1) prepoveduje uporabo osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja, (2) zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa za predmet zakonskega urejanja in (3) vsakomur daje pravico, da se seznani z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, za primer zlorabe pa tudi pravico do sodnega varstva. Posegi v ustavno zagotovilo iz 38. člena ustave so po ustaljeni ustavnosodni presoji dopustni, če so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (tretji odstavek 15. člena ustave).
17. Podobne zahteve so vsebovane v Konvenciji o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo podatkov (Uradni list RS, št. 11/94, MP, št. 3/94, v nadaljevanju: konvencija). Poleg tega, da morajo biti osebni podatki pridobljeni in obdelani pošteno in zakonito, konvencija terja sprejem ukrepov, ki bodo zagotovili, da bodo osebni podatki shranjeni za določene in zakonite namene ter da se bodo obdelovali le podatki, ki so primerni, ustrezni in niso pretirani glede na namen zbiranja (5. člen v zvezi s 4. členom).
18. Iz navedenih določb ustave in konvencije izhaja, da vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov predstavlja poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov. Poseg je dopusten, če je v zakonu določno opredeljeno, kateri podatki se smejo zbirati in obdelovati, za kakšen namen jih je dovoljeno uporabiti, nadzor nad zbiranjem, obdelovanjem in uporabo ter varstvo tajnosti zbranih osebnih podatkov. Namen zbiranja osebnih podatkov mora biti ustavno dopusten. Zbirati se smejo le podatki, ki so primerni in nujno potrebni za uresničitev zakonsko opredeljenega namena.
19. Po ustaljeni ustavnosodni presoji so pravne osebe nosilci ustavnih pravic, kolikor se posamezne pravice glede na svojo naravo nanašajo tudi nanje (glej npr. sklep št. Up-10/93 z dne 20. 6. 1995 – OdlUS IV, 164). Za odločitev v obravnavani zadevi ni treba odgovoriti na vprašanje, ali se pravica iz 38. člena ustave nanaša tudi na pravne osebe. Podatki, ki so po drugem odstavku 15.g člena ZRTVS vsebovani v evidenci pravnih oseb, so namreč analogni tistim podatkom, ki so vsebovani v evidenci fizičnih oseb in za katere je v nadaljevanju obrazloženo, da je njihovo zbiranje skladno z 38. členom ustave. Drugi odstavek 15.g člena ZRTVS zato ni v neskladju z 38. členom ustave.
20. Po 15.c členu ZRTVS se zbirke podatkov, določene v nadaljnjih členih, obdelujejo za potrebe obračuna in izterjave RTV prispevka. Že v 7. točki obrazložitve te odločbe so bili navedeni razlogi za ustavno dopustnost zakonodajalčeve odločitve za obstoj in delovanje javnega radia in televizije. Obveznost plačevanja RTV prispevka izvira iz te odločitve. Da je ta obveznost v skladu z načelom sorazmernosti, pa je bilo utemeljeno že v odločbi št. U-I-174/94. Kljub deloma drugačni zakonski ureditvi prispevka prej je zakon govoril o RTV naročnini in predvidel prisilno izterjavo v civilnem postopku; sedaj je dajatev poimenovana kot prispevek, prisilna izterjava pa je predvidena ob smiselni uporabi ZDavP veljajo tam navedeni razlogi tudi za “novo“ dajatev. Po povedanem ni dvoma, da je namen zbiranja osebnih podatkov, določen v 15.c členu, ustavno dopusten.
21. Za vzpostavitev evidenc zavezancev so potrebni podatki o imenu, priimku in naslovu zavezancev fizičnih oseb oziroma podatki o nazivu in o sedežu zavezancev pravnih oseb in samostojnih podjetnikov posameznikov. Za vse zavezance so potrebni tudi podatki o znesku neporavnavnega in znesku poravnanega prispevka, o datumu vnosa podatkov in označba sprejemnika. Za izvedbo prisilne izterjave potrebuje RTVS še podatke o davčni številki in zaposlitvi fizičnih oseb ter o žiro računu in davčni številki pravnih oseb in samostojnih podjetnikov posameznikov. Razlogi, zakaj naj bi bili v evidencah, navedenih v 15.f členu ZRTVS, potrebni rojstni podatki in EMŠO, niso razvidni. Popolno identifikacijo posameznika omogoča namreč že davčna številka. Druga in tretja alinea 15.g člena ZRTVS in tisti del drugega odstavka 15.h člena ZRTVS, ki se nanaša na zbiranje EMŠO, so zaradi tega v neskladju z 38. členom ustave, v preostalem delu pa 15.g člen ni v neskladju z 38. členom ustave.
22. Nadaljnji pogoj za dopustnost posega v ustavno pravico je nujnost posega, tj. da cilja ni mogoče doseči z blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega (drugi možni ukrepi z istim ciljem ga ne morejo nadomestiti). Pridobivanje podatkov iz obstoječih zbirk je torej dopustno le v najmanjšem potrebnem obsegu. Zajemanje istih podatkov iz več obstoječih zbirk ni dopustno.
23. Drugi odstavek 15.č člena ZRTVS, po katerem ima RTVS pravico do uradnih podatkov pravnih oseb, ki so potrebni za obračun prispevka, je v neskladju z navedeno zahtevo. Ob restriktivni razlagi predstavlja sicer le splošno določbo, ki nima samostojne vsebine. Pravne osebe, od katerih lahko RTVS zahteva določene podatke, so namreč v 15.e in 15.h členu izrecno navedene. Če jo razlagamo široko, tj. da sme RTVS zahtevati osebne podatke od katerekoli pravne osebe, ki s temi podatki kot uradnimi razpolaga, pa je preveč nedoločna, da bi bila v skladu z zahtevo po nujnosti posega.
24. V nasprotju z navedeno zahtevo so tudi 15.e člen, kolikor se nanaša na pridobivanje podatkov o fizičnih osebah od kabelskih distributerjev in drugih oseb, ki opravljajo dejavnosti kabelske distribucije, ter prvi in drugi odstavek 15.h člena ZRTVS. Preostale določbe navedenih členov so v skladu z zahtevo po nujnosti posega. Na podlagi 15.e člena ZRTVS je podatke o imenu in priimku ter prebivališču fizičnih oseb mogoče pridobiti od distributerjev električne energije in od oseb, ki opravljajo dejavnosti kabelske distribucije. Ker je domneva o imetništvu RTV sprejemnikov vezana na odjem električne energije, lahko RTVS vse navedene podatke pridobi že od distributerjev električne energije. Pridobivanje podatkov o naslovu iz evidenc pristojnih upravnih enot oziroma iz evidenc upravljalca centralnega registra prebivalstva (drugi odstavek 15.h člena ZRTVS) zato ni potrebno. Iz enakih razlogov ni potrebno pridobivanje podatkov o imenu, priimku in naslovu od oseb, ki opravljajo dejavnosti kabelske distribucije. Če je bil namen zbiranja podatkov od kabelskih distributerjev drugačen s tako pridobljenimi podatki je namreč mogoče preveriti resničnost izjav, danih na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZRTVS pa táko zbiranje prav tŕko ni dovoljeno, zakon takšnega nadzornega namena zbiranja podatkov od distributerjev ne določa.
25. V nasprotju z zahtevo po nujnosti in zato v nasprotju z 38. členom ustave sta tudi določbi o zbiranju podatkov o zaposlitvi iz evidenc Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Slovenije in Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (prvi odstavek 15.h člena ZRTVS) ter o zbiranju rojstnih podatkov iz evidenc pristojnih organov upravnih enot oziroma iz evidenc upravljalca centralnega registra prebivalstva (drugi odstavek 15.h člena ZRTVS). V skladu z ustavo pa je možnost pridobivanja potrebnih osebnih podatkov iz evidenc Davčne uprave Republike Slovenije. Poleg imena, priimka in prebivališča sta za izvedbo prisilne izterjave potrebni še zaposlitev in davčna številka. Ker vse te podatke RTVS lahko dobi na enem mestu, tj. iz evidenc Davčne uprave Republike Slovenije, zajemanje iz drugih naštetih evidenc ni potrebno.
26. Zaradi ugotovljenih neskladnosti z ustavo je ustavno sodišče določbe ZRTVS, navedene v izreku, razveljavilo. Ker je del 15.e člena ZRTVS, ki se nanaša na pridobivanje podatkov od oseb, ki opravljajo dejavnosti kabelske distribucije, razveljavilo že iz drugih razlogov, se v presojo navedb pobudnikov, ki opravljajo to dejavnost, ni bilo treba spuščati.
27. Na druge izpodbijane določbe se očitki pobudnikov ne nanašajo. Večinoma vsebujejo varovalke v korist oseb, katerih osebni podatki se zbirajo gre za določbe prvega odstavka 15.č člena, 15.d člena, prvega stavka 15.e člena ter 15.f in 15.i člena ZRTVS; nekatere urejajo le razmerje med posameznimi upravljalci zbirk podatkov (tretji odstavek 15.č člena ZRTVS). Posebej pa tudi ni izpodbijana določba drugega odstavka 15.e člena ZRTVS, ki daje upravljalcu zbirk podatkov pravico, da o prenosu podatkov ne obvesti posameznika. Ustavno sodišče je zato odločilo, da te določbe niso v neskladju z ustavo.
28. Očitek pobudnikov, da so določbe 15.c člena do 15.i člena ZRTVS v nasprotju z ZVOP, ni utemeljen. Po ustaljeni praksi ustavno sodišče presoja medsebojno skladnost dveh zakonov le, če bi medsebojna neskladnost kršila načela pravne države in s tem 2. člen ustave (prim. odločbo št. U-I-299/96 z dne 12. 12. 1996, Uradni list RS, št. 5/97 in OdlUS V, 177). Obravnavani primer ni tak.

29. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. in 43. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno razen druge alinee 1. točke, ki jo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Testen, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.