Na podlagi prvega odstavka 13. člena uredbe o izvajanju Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi ter njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani, v delu, ki se nanaša na trgovino in začasni uporabi Zapisnika trgovinskega pogajanja med Komisijo in Republiko Slovenijo o novih vzajemnih koncesijah v kmetijstvu (Bruselj,22. 5. 2000) (Uradni list RS, št. 121/00) izdaja Vlada Republike Slovenije

Za namene tega odloka:
a) “izdelava“ pomeni katero koli vrsto obdelave ali predelave, vključno s sestavljanjem ali posebnimi postopki;
b) “material“ pomeni vsako sestavino, surovino, sestavni del ali del itd., ki se uporablja pri izdelavi izdelka;
c) “izdelek“ pomeni izdelek, ki se izdeluje, čeprav je namenjen kasnejši uporabi pri drugem postopku izdelave;
d) “blago“ pomeni materiale in izdelke;
e) “carinska vrednost“ pomeni vrednost, določeno v skladu s Sporazumom iz leta 1994 o izvajanju VII člena Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (Sporazum WTO o carinski vrednosti);
f) “cena franko tovarna“ pomeni ceno, ki se plača za izdelek franko tovarna proizvajalcu v Skupnosti ali v Sloveniji, v podjetju katerega se opravi zadnja obdelava ali predelava, pod pogojem, da cena vključuje vrednost vseh uporabljenih materialov, zmanjšano za vse notranje dajatve, ki se ali se lahko povrnejo pri izvozu pridobljenega izdelka;
g) “vrednost materialov“ pomeni carinsko vrednost pri uvozu uporabljenih materialov brez porekla ali, če ta ni znana in se ne da ugotoviti, prvo preverljivo ceno, plačano za materiale v Skupnosti ali v Sloveniji;
h) “vrednost materialov s poreklom“ pomeni vrednost takih materialov, kot so opredeljeni v pododstavku g) in se uporablja mutatis mutandis;
i) “dodana vrednost“ pomeni ceno izdelka franko tovarna, zmanjšano za carinsko vrednost vsakega vključenega materiala s poreklom iz drugih držav, omenjenih v 3. in 4. členu tega odloka, ali, če carinska vrednost ni znana ali se ne da ugotoviti, prva preverljiva cena, plačana za materiale v Skupnosti ali v Sloveniji;
j) “poglavja“ in “tarifne številke“ pomenijo poglavja in tarifne številke (štirištevilčne kode), uporabljene v nomenklaturi, ki predstavlja “Harmonizirani sistem poimenovanja in šifrskih oznak blaga“, ki se v tem odloku navaja kot “Harmonizirani sistem“ ali “HS“;
k) “uvrščen“ se nanaša na uvrstitev izdelka ali materiala v določeno tarifno številko;
l) “pošiljka“ pomeni izdelke, ki jih izvoznik pošilja enemu prejemniku bodisi hkrati ali so zajeti v enem transportnem dokumentu, s katerim dobavlja izvoznik te izdelke prejemniku, ali če ni takega dokumenta, izdelke, ki so zajeti na enem računu;
m) “ozemlje“ vključuje teritorialne vode.

1. Za namene izvajanja uredbe o izvajanju Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi ter njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani, v delu, ki se nanaša na trgovino in začasni uporabi Zapisnika trgovinskega pogajanja med Komisijo in Republiko Slovenijo o novih vzajemnih koncesijah v kmetijstvu (Bruselj,22. 5. 2000) (v nadaljevanju: sporazuma) se naslednji izdelki štejejo za izdelke s poreklom iz Skupnosti:
a) izdelki, v celoti pridobljeni v Skupnosti v smislu 5. člena tega odloka;
b) izdelki, pridobljeni v Skupnosti, ki vsebujejo materiale, ki niso bili v celoti pridobljeni na njenem ozemlju, pod pogojem, da so bili taki materiali zadosti obdelani ali predelani v Skupnosti v smislu 6. člena tega odloka;
c) blago s poreklom iz Evropskega gospodarskega prostora (EEA) v smislu Protokola 4 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.
2. Za namene izvajanja sporazuma se naslednji izdelki štejejo za izdelke s poreklom iz Slovenije:
a) izdelki, v celoti pridobljeni v Sloveniji v smislu 5. člena tega odloka;
b) izdelki, pridobljeni v Sloveniji, ki vsebujejo materiale, ki niso bili v celoti pridobljeni na njenem ozemlju, pod pogojem, da so bili taki materiali zadosti obdelani ali predelani v Sloveniji v smislu 6. člena tega odloka.

1. Ne glede na določbe prvega odstavka 2. člena tega odloka izdelki veljajo za izdelke s poreklom iz Skupnosti, če so bili tam pridobljeni in vključujejo materiale s poreklom iz Skupnosti, Bolgarije, Poljske, Madžarske, Češke republike, Slovaške republike, Romunije, Litve, Latvije, Estonije, Slovenije, Islandije, Norveške, Švice (vključno z Liechtensteinom(1)) ali Turčije(2), v skladu z določbami Protokola o pravilih o poreklu blaga, priloženega k sporazumom med Skupnostjo in vsako od teh držav, pod pogojem, da obdelava ali predelava, opravljena v Skupnosti presega tisto, omenjeno v 7. členu tega odloka. Ni treba, da bi bili taki materiali zadosti obdelani ali predelani.
2. Če obdelava ali predelava, ki se opravlja v Skupnosti, ne presega postopkov, omenjenih v 7. členu tega odloka, se šteje, da ima pridobljeni izdelek poreklo iz Skupnosti samo, kadar je tam dodana vrednost višja od vrednosti uporabljenih materialov s poreklom iz katere koli od držav, omenjenih v prvem odstavku. Če to ni tako, se pridobljeni izdelek šteje za izdelek s poreklom iz države, ki je prispevala največjo vrednost uporabljenih materialov s poreklom pri proizvodnji v Skupnosti.
3. Izdelki s poreklom iz ene od držav, omenjenih v prvem odstavku, ki niso obdelani ali predelani v Skupnosti, ohranijo svoje poreklo, če se izvozijo v eno od teh držav.
4. V tem členu predvidena kumulacija se lahko uporablja samo za materiale in izdelke, ki so pridobili status blaga s poreklom z uporabo pravil o poreklu, ki so enaka kot pravila v tem odloku.
5. Skupnost priskrbi Sloveniji preko Komisije Evropskih Skupnosti podrobnosti o Sporazumih in njihovih ustreznih pravilih o poreklu, ki se uporabljajo z drugimi državami, omenjenimi v prvem odstavku. Komisija Evropskih Skupnosti objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti (Serija C) datum, ko lahko države, navedene v prvem odstavku, ki so izpolnile ustrezne zahteve,uporabijo kumulacijo, predvideno v tem členu.

1. Ne glede na določbe drugega odstavka 2. člena tega odloka izdelki veljajo za izdelke s poreklom iz Slovenije, če so bili tam pridobljeni in vključujejo materiale s poreklom iz Skupnosti, Bolgarije, Poljske, Madžarske, Češke republike, Slovaške republike, Romunije, Litve, Latvije, Estonije, Slovenije, Islandije, Norveške, Švice (vključno z Liechtensteinom)1 ali Turčije (2), v skladu z določbami Protokola o pravilih o poreklu blaga, priloženega k sporazumom med Slovenijo in vsako od teh držav, pod pogojem, da obdelava ali predelava, opravljena v Sloveniji presega tisto, omenjeno v 7. členu tega odloka. Ni treba, da bi bili taki materiali zadosti obdelani ali predelani.
2. Če obdelava ali predelava, ki se opravlja v Sloveniji, ne presega postopkov, omenjenih v 7. členu tega odloka, se šteje, da ima pridobljeni izdelek poreklo iz Slovenije samo, kadar je tam dodana vrednost višja od vrednosti uporabljenih materialov s poreklom iz katere koli od držav, omenjenih v prvem odstavku. Če to ni tako, se pridobljeni izdelek šteje za izdelek s poreklom iz države, ki je prispevala največjo vrednost uporabljenih materialov s poreklom pri proizvodnji v Sloveniji.
3. Izdelki s poreklom iz ene od držav, omenjenih v prvem odstavku, ki niso obdelani ali predelani v Sloveniji, ohranijo svoje poreklo, če se izvozijo v eno od teh držav.
4. V tem členu predvidena kumulacija se lahko uporablja samo za materiale in izdelke, ki so pridobili status blaga s poreklom z uporabo pravil o poreklu, ki so enaka kot pravila v tem odloku.
5. Slovenija priskrbi Skupnosti preko Komisije Evropskih Skupnosti podrobnosti o Sporazumih in njihovih ustreznih pravilih o poreklu, ki se uporabljajo z drugimi državami, omenjenimi v prvem odstavku. Komisija Evropskih Skupnosti objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti (Serija C) datum, ko lahko države, navedene v prvem odstavku, ki so izpolnile ustrezne zahteve, uporabijo kumulacijo, predvideno v tem členu.

1. Šteje se, da so v celoti pridobljeni v Skupnosti ali v Sloveniji:
a) mineralni izdelki, tam pridobljeni iz zemlje ali morskega dna;
b) tam pridelani rastlinski izdelki;
c) tam povržene in vzrejene žive živali;
d) izdelki, pridobljeni iz živih, tam vzrejenih živali;
e) izdelki, tam pridobljeni z lovom ali ribolovom;
f) izdelki morskega ribolova in drugi izdelki iz morja, pridobljeni z njihovimi ladjami zunaj teritorialnih voda Skupnosti ali Slovenije;
g) izdelki, izdelani na njihovih predelovalnih ladjah izključno iz izdelkov, omenjenih v pododstavku f) tega odstavka;
h) tam zbrani rabljeni predmeti, primerni le za reciklažo surovin, vključno z rabljenimi gumami, primernimi le za protektiranje ali uporabo kot odpadek;
i) odpadki in ostanki pri proizvodnih postopkih, ki tam potekajo;
j) izdelki, pridobljeni iz morskega dna ali slojev pod njim zunaj njihovih teritorialnih voda pod pogojem, da imata izključno pravico do obdelave morskega dna ali sloja pod njim;
k) blago, tam izdelano izključno iz izdelkov, omenjenih v pododstavkih a) do j) tega odstavka.
2. Izraza “njihova plovila“ in “njihove predelovalne ladje“ v pododstavkih 1 f) in g) prvega odstavka tega člena se uporabljata samo za plovila in predelovalne ladje:
a) ki so registrirana ali se vodijo v državi članici Evropske skupnosti ali v Sloveniji;
b) ki plujejo pod zastavo države članice Evropske skupnosti ali Slovenije;
c) ki so najmanj 50 odstotkov v lasti državljanov držav članic Evropske skupnosti ali Slovenije ali družbe s sedežem v eni od teh držav in v kateri so direktor ali direktorji, predsednik upravnega odbora ali nadzornega odbora ter večina članov takih odborov državljani držav članic Evropske skupnosti ali Slovenije in, še dodatno, če v primeru osebnih ali kapitalskih družb vsaj polovica kapitala pripada tem državam ali javnim organom ali državljanom omenjenih držav;
d) katerih kapitan in častniki so državljani držav članic Evropske skupnosti ali Slovenije; in
e) katerih najmanj 75 odstotkov članov posadke so državljani držav članic Evropske skupnosti ali Slovenije.

1. Za namene 2. člena tega odloka se šteje, da so izdelki, ki niso v celoti pridobljeni, zadosti obdelani ali predelani, če so izpolnjeni pogoji, navedeni v seznamu Priloge II.
Zgoraj navedeni pogoji navajajo za vse izdelke, za katere velja sporazum, postopke obdelave ali predelave, ki morajo biti opravljeni na materialih brez porekla, uporabljenih pri izdelavi teh izdelkov in se nanašajo samo na take materiale. To pomeni, če se izdelek, ki je pridobil poreklo z izpolnitvijo pogojev iz seznama, uporablja pri izdelavi drugega izdelka, se pogoji, ki se uporabljajo za izdelek, v katerega je ta vključen, ne uporabljajo zanj in se ne upoštevajo materiali brez porekla, ki so se morda uporabili pri njegovi izdelavi.
2. Ne glede na prvi odstavek se materiali brez porekla, ki se v skladu z v seznamu danimi pogoji za ta izdelek ne bi smeli uporabiti pri izdelavi tega izdelka, vseeno lahko uporabijo pod pogojem:
a) da njihova skupna vrednost ne presega 10 odstotkov cene izdelka franko tovarna,
b) da kateri koli od odstotkov,ki je naveden v seznamu kot zgornja vrednost materialov brez porekla, ni presežen na podlagi uporabe tega odstavka.
Ta odstavek se ne uporablja za izdelke, ki se uvrščajo v 50. do 63. poglavje Harmoniziranega sistema.
3. Prvi in drugi odstavek se ne uporabljata v primerih, ki jih določa 7. člen tega odloka.

1. Ne glede na določbe drugega odstavka se naslednji postopki štejejo za nezadostno obdelavo ali predelavo, da bi izdelek pridobil status izdelka s poreklom, ne glede na to, ali je zadoščeno zahtevam iz 6. člena:
a) postopki za ohranitev blaga v dobrem stanju med prevozom in skladiščenjem;
b) razstavljanje in sestavljanje pošiljk;
c) pranje, čiščenje; odstranjevanje prahu, oksida, olja, barve ali drugih snovi za prekrivanje;
d) likanje tekstila;
e) preprosti postopki barvanja in loščenja;
f) luščenje, beljenje, delno ali v celoti, poliranje ter glaziranje žit in riža;
g) postopki barvanja sladkorja ali oblikovanje sladkornih kock;
h) lupljenje, razkoščičevanje in luščenje sadja, oreščkov in zelenjave;
i) brušenje, preprosto drobljenje ali preprosto rezanje;
j) sejanje, prebiranje, sortiranje, klasificiranje, razvrščanje, usklajevanje (vključno s sestavljanjem garnitur izdelkov);
k) preprosto pakiranje v steklenice, konserve, čutare, vrečke, zaboje, pritrjevanje na kartone ali plošče itd. in vsi drugi preprosti postopki pakiranja;
l) pritrjevanje oznak, nalepk, logotipov in drugih podobnih znakov za razlikovanje na izdelke in njihovo embalažo;
m) preprosto mešanje izdelkov, ne glede na to, ali so različnih vrst ali ne;
n) enostavno sestavljanje delov izdelkov v popoln izdelek ali razstavljanje izdelkov na dele;
o) kombinacija dveh ali več postopkov, opisanih v pododstavkih a) do n);
p) zakol živali.
2. Pri ugotavljanju, ali se predelave ali obdelave, opravljene na posameznem izdelku, štejejo za nezadostne v smislu prvega odstavka, se skupno upoštevajo vsi postopki, opravljeni na tem izdelku v Skupnosti ali v Sloveniji.

1. Enota kvalifikacije za uporabo določb tega odloka je določen izdelek, ki se šteje za osnovno enoto, kadar se določa uvrstitev blaga ob uporabi nomenklature Harmoniziranega sistema.
Iz tega sledi:
a) kadar se izdelek, ki ga sestavlja skupina predmetov ali je sestavljen iz izdelkov, uvršča po pogojih Harmoniziranega sistema v eno tarifno številko, potem celota pomeni enoto kvalifikacije,
b) kadar je pošiljka sestavljena iz določenega števila enakih izdelkov, ki se uvrščajo v enako tarifno številko Harmoniziranega sistema, je treba pri uporabi določb tega odloka vsak izdelek obravnavati posebej.
2. Če je v skladu s splošnim pravilom št. 5 Harmoniziranega sistema embalaža vključena v izdelek zaradi uvrščanja, mora biti vključena tudi pri določanju porekla.

Dodatki, nadomestni deli in orodje, poslani skupaj z delom opreme, stroja, naprave ali vozila, ki so del običajne opreme in so vključeni v njeno ceno ali pa niso posebej zaračunani, se štejejo za del te opreme, stroja, naprave ali vozila.

Garniture se v skladu s splošnim pravilom št. 3 Harmoniziranega sistema štejejo za garniture s poreklom, kadar imajo poreklo vsi njihovi sestavni deli. Kljub temu pa takrat, kadar je garnitura sestavljena iz sestavnih delov, ki imajo poreklo in takih brez, velja, da ima garnitura kot celota poreklo pod pogojem, da vrednost izdelkov brez porekla ne presega 15 odstotkov cene garniture franko tovarna.

Da bi določili, ali je izdelek s poreklom, ni treba ugotavljati porekla za naslednje, kar bi lahko bilo uporabljeno pri njegovi izdelavi:
a) energija in gorivo;
b) naprave in oprema;
c) stroji in orodje;
d) blago, ki ni vključeno ali ni namenjeno za vključitev v končno sestavo izdelka.

1. Razen v primerih iz točke c) prvega odstavka 2. člena, iz 3. in 4. člena tega odloka in tretjega odstavka tega člena, morajo biti pogoji za pridobitev statusa blaga s poreklom, določeni v II. oddelku, v Skupnosti ali Sloveniji izpolnjeni neprekinjeno.
2. Razen v primerih iz 3. in 4. člena tega odloka, se blago s poreklom, izvoženo iz Skupnosti ali Slovenije v drugo državo, ko se vrne, šteje za blago brez porekla, razen če se carinskim organom lahko zadovoljivo dokaže:
(a) da je blago, ki se vrača, isto blago, kot je bilo izvoženo, in
(b) da na njem, medtem ko je bilo tisti državi ali med izvozom, niso bili opravljeni nikakršni postopki, razen tistih, ki so potrebni, da se ohrani v dobrem stanju .
3. Na pridobitev statusa blaga s poreklom v skladu s pogoji, določenimi v II. oddelku tega odloka, ne bo vplivala obdelava ali predelava, opravljena izven Skupnosti ali Slovenije na materialih, izvoženih iz Skupnosti ali Slovenije in ponovno tam uvoženih pod pogojem, da:
(a) so omenjeni materiali v celoti pridobljeni v Skupnosti ali Sloveniji ali so pred njihovim izvozom bili obdelani ali predelani bolj, kot so nezadostni postopki, navedeni v 7. členu tega odloka ; in
(b) se carinskim organom zadovoljivo dokaže, da:
i) je bilo ponovno uvoženo blago pridobljeno z obdelavo ali predelavo izvoženih materialov; in
ii) skupna dodana vrednost, pridobljena izven Skupnosti ali Slovenije ob uporabi določb tega člena ne presega 10 odstotkov cene franko tovarna končnega izdelka, za katerega se ugotavlja status blaga s poreklom.
4. Za namene tretjega odstavka se pogoji za pridobitev statusa blaga s poreklom, določeni v II. oddelku, ne uporabljajo za obdelavo ali predelavo, opravljeno izven Skupnosti ali Slovenije. Vendar, kjer se v seznamu v Prilogi II za določitev statusa blaga s poreklom za končni izdelek uporablja pravilo, ki določa najvišjo vrednost vseh vključenih materialov brez porekla, skupna vrednost materialov brez porekla, vključenih na ozemlju določene pogodbenice, upoštevana skupaj s skupno dodano vrednostjo, pridobljeno izven Skupnosti ali Slovenije z uporabo določb tega člena, ne sme presegati navedenega odstotka.
5. Za namene uporabe določb tretjega in četrtega odstavka se šteje, da “skupna dodana vrednost“ pomeni vse stroške, nastale izven Skupnosti ali Slovenije, vključno vrednosti tam vključenih materialov.
6. Določbe tretjega in četrtega odstavka se ne uporabljajo za izdelke, ki ne izpolnjujejo pogojev, določenih v seznamu Priloge II, ali ki se lahko štejejo za zadosti obdelane ali predelane samo ob uporabi splošne tolerance, določene v drugem odstavku 6. člena tega odloka.
7. Določbe tretjega in četrtega odstavka ne veljajo za izdelke, ki se uvrščajo v 50. do 63. poglavje Harmoniziranega sistema.
8. Vsaka obdelava ali predelava, ki je zajeta z določbami tega člena, opravljena izven Skupnosti ali Slovenije, se opravi v skladu s postopki o začasnem izvozu na oplemenitenje ali podobnimi postopki .

1. Preferencialno obravnavanje, predvideno s sporazumom, se uporablja samo za izdelke, ki izpolnjujejo zahteve tega odloka in se prevažajo neposredno med Skupnostjo in Slovenijo ali čez ozemlja drugih držav, omenjenih v 3. in 4. členu tega odloka. Vendar se izdelki, ki sestavljajo eno samo nedeljeno pošiljko, lahko prevažajo čez druga ozemlja, če do tega pride, s pretovarjanjem ali začasnim skladiščenjem na teh ozemljih pod pogojem, da je blago v državi tranzita ali skladiščenja ostalo pod nadzorom carinskih organov in da na njem niso bili opravljeni drugi postopki razen raztovarjanja, ponovnega natovarjanja ali kakršnikoli postopki za ohranitev blaga v dobrem stanju.
Izdelki s poreklom se lahko pošiljajo po cevovodih čez ozemlja, ki niso ozemlja Skupnosti ali Slovenije.
2. Kot dokazilo, da so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku, je treba predložiti carinskim organom države uvoznice:
a) en sam prevozni dokument, ki pokriva prevoz iz države izvoznice čez državo tranzita; ali
3. potrdilo, ki ga izdajo carinski organi države tranzita, ki:
(i) vsebuje natančen opis izdelkov,
(ii) navaja datume raztovarjanja in ponovnega natovarjanja izdelkov in če ustreza, imena ladij ali drugih uporabljenih prevoznih sredstev, in
(iii) potrjuje pogoje, pod katerimi so bili izdelki zadržani v državi tranzita, ali
c) če teh ni, katerekoli dokumente, ki to dokazujejo.

1. Za izdelke s poreklom, ki se pošiljajo na razstavo v drugo državo razen tistih, ki so omenjene v 3. in 4. členu tega odloka in so po razstavi prodani z namenom uvoza v Skupnost ali v Slovenijo, veljajo pri uvozu ugodnosti po določbah sporazuma pod pogojem, da se carinskim organom zadovoljivo dokaže, da:
a) je izvoznik te izdelke poslal iz Skupnosti ali iz Slovenije v državo, v kateri je razstava in jih tam razstavil;
b) je ta izvoznik izdelke prodal ali drugače odstopil osebi v Skupnosti ali v Sloveniji;
c) so bili izdelki med razstavo ali takoj zatem poslani v enakem stanju, kot so bili poslani na razstavo; in
d) izdelki od tedaj, ko so bili poslani na razstavo, niso bili uporabljeni v noben drug namen kot za predstavitev na razstavi.
2. Dokazilo o poreklu mora biti izdano ali izpolnjeno v skladu z določbami V. oddelka in predloženo carinskim organom države uvoznice na običajen način. V njem morata biti navedena naziv in naslov razstave. Po potrebi se lahko zahteva dodatno dokumentarno dokazilo o pogojih, pod katerimi so bili razstavljeni.
3. Prvi odstavek se uporablja za vse trgovinske, industrijske, kmetijske ali obrtne razstave, sejme ali podobne javne prireditve ali prikaze, ki niso organizirani v zasebne namene v trgovinah ali poslovnih prostorih zaradi prodaje tujih izdelkov, in v času katerih izdelki ostanejo pod carinskim nadzorom.

1. (a) Za materiale brez porekla, ki se uporabijo pri izdelavi izdelkov s poreklom iz Skupnosti, Slovenije ali iz ene od drugih držav, omenjenih v 3. in 4. členu tega odloka, za katere se izda ali izdela dokazilo o poreklu v skladu z določbami V. oddelka, se v Skupnosti ali v Sloveniji ne morejo uveljavljati kakršnakoli povračila carine ali oprostitve plačila carine.
(b) Za izdelke, ki se uvrščajo v 3. poglavje in tarifni številki 1604 in 1605 Harmoniziranega sistema in imajo poreklo Skupnosti v smislu tega odloka, kot je določeno v pododstavku c) prvega odstavka 2. člena tega odloka, za katere se izda ali izdela dokazilo o poreklu v skladu z določbami V. oddelka, se v Skupnosti ne morejo uveljavljati kakršnakoli povračila carine ali oprostitve plačila carine.
2. Prepoved iz prvega odstavka se nanaša na kakršnokoli povračilo, odpustitev ali neplačilo, delno ali v celoti, carinskih dajatev ali dajatev, ki imajo enakovredni učinek, ki se lahko uporablja v Skupnosti ali v Sloveniji, izrecno ali z učinkom za materiale, uporabljene pri izdelavi, in za izdelke, za katere velja pododstavek b) prvega odstavka zgoraj, takrat ko se izdelki, pridobljeni iz omenjenih materialov, izvozijo in ne, če tam ostanejo za domačo porabo.
3. Izvoznik izdelkov, na katere se nanaša dokazilo o poreklu, bo na zahtevo carinskih organov pripravljen kadarkoli predložiti katerekoli ustrezne dokumente, ki dokazujejo, da za materiale brez porekla, uporabljene pri izdelavi zadevnih izdelkov, ni bilo prejeto povračilo carine in da so bile vse carinske dajatve ali dajatve z enakovrednim učinkom, ki se uporabljajo za take materiale, dejansko plačane.
4. Določbe prvega do tretjega odstavka se prav tako uporabljajo za embalažo v smislu drugega odstavka 8. člena tega odloka, za dodatke, nadomestne dele in orodje v smislu 9. člena tega odloka in za izdelke v garniturah v smislu 10. člena tega odloka, če so taki predmeti brez porekla.
5. Določbe prvega do četrtega odstavka se uporabljajo samo za materiale, za katere velja sporazum. Nadalje ne preprečujejo uporabe sistema cenovnih nadomestil, ki se uporabljajo pri izvozu kmetijskih izdelkov v skladu z določbami sporazuma.
6. Ne glede na prvi odstavek lahko Slovenija uporablja sistem povračila carine ali oprostitve plačila carinskih dajatev ali dajatev z enakovrednim učinkom, ki se uporabljajo za materiale, uporabljene pri proizvodnji izdelkov s poreklom, ob upoštevanju naslednjih določb:
a) za izdelke, ki sodijo v 25.do 49. poglavje ter 64.do 97.poglavje Harmoniziranega sistema se lahko zadrži 5-odstotna carinska dajatev ali tista nižja stopnja, ki velja v Sloveniji;
b) za izdelke, ki sodijo v 50.do 63.poglavje Harmoniziranega sistema se lahko zadrži 10-odstotna carinska dajatev ali tista nižja stopnja, ki velja v Sloveniji.
Določbe tega odstavka se uporabljajo do 31.decembra 2001.

1. Za izdelke s poreklom iz Skupnosti pri uvozu v Slovenijo ter za izdelke s poreklom iz Slovenije pri uvozu v Skupnost veljajo ugodnosti sporazuma ob predložitvi bodisi:
a) potrdila o prometu blaga EUR.1, katerega vzorec je v Prilogi III; ali
b) v primerih, določenih v prvem odstavku 21. člena tega odloka, izjave izvoznika, katere besedilo je v Prilogi IV, na računu, obvestilu o odpremi ali drugem trgovinskem dokumentu, ki dovolj natančno opisuje zadevne izdelke, da jih je mogoče identificirati (v nadaljevanju “izjava na računu“).
2. Ne glede na prvi odstavek za izdelke s poreklom v smislu tega odloka v primerih, kot jih določa 26. člen tega odloka, veljajo ugodnosti sporazuma, ne da bi bilo treba predložiti kateregakoli od zgoraj navedenih dokumentov.

1. Potrdilo o prometu blaga EUR.1 izdajo carinski organi države izvoznice na podlagi pisne zahteve izvoznika ali njegovega pooblaščenega zastopnika na izvoznikovo odgovornost.
2. V ta namen izpolni izvoznik ali njegov pooblaščeni zastopnik potrdilo o prometu blaga EUR.1 in zahtevo za potrdilo o prometu, katerih vzorca sta v Prilogi III. Obrazci se izpolnijo v enem od jezikov, v katerih je sestavljen sporazum in v skladu z določbami domačega prava države izvoznice. Če so pisani z roko, morajo biti izpolnjeni s črnilom in s tiskanimi črkami. Izdelki morajo biti opisani v za to predvideni rubriki brez praznih vmesnih vrstic. Če rubrika ni v celoti zapolnjena, je treba pod zadnjo vrstico opisa potegniti vodoravno črto in prečrtati prazen prostor pod njo.
3. Izvoznik, ki vlaga zahtevo za izdajo potrdila o prometu blaga EUR.1, mora biti pripravljen, da na zahtevo carinskih organov države izvoznice, kjer se izdaja potrdilo o prometu blaga EUR.1, kadarkoli predloži vse ustrezne dokumente, ki dokazujejo status izdelkov s poreklom kot tudi izpolnitev drugih zahtev tega odloka.
4. Potrdilo o prometu blaga EUR.1 izdajo carinski organi države članice Evropske skupnosti ali Slovenije, če se izdelki lahko štejejo za izdelke s poreklom iz Skupnosti, Slovenije ali iz ene od drugih držav, omenjenih v 3. in 4. členu tega odloka ter izpolnjujejo druge zahteve tega odloka.
5. Carinski organi, ki izdajo potrdila EUR.1, ukrenejo vse potrebno za preverjanje porekla blaga in izpolnjevanje drugih zahtev tega odloka. V ta namen imajo pravico zahtevati katerokoli dokazilo in opraviti kakršenkoli pregled izvoznikovih poslovnih knjig ali kakršenkoli drug pregled, ki se jim zdi potreben. Carinski organi, ki izdajo potrdila EUR.1, tudi zagotovijo, da so obrazci, navedeni v drugem odstavku, pravilno izpolnjeni. Zlasti morajo preveriti, ali je prostor, namenjen opisu izdelkov, izpolnjen tako, da izključuje vse možnosti goljufije.
6. Datum izdaje potrdila o prometu blaga EUR.1 mora biti naveden v rubriki 11 potrdila.
7. Potrdilo o prometu blaga EUR.1 izdajo carinski organi in ga dajo izvozniku na razpolago takoj, ko je dejanski izvoz opravljen ali zagotovljen.

1. Ne glede na sedmi odstavek 17. člena tega odloka se potrdilo o prometu blaga EUR.1 izjemoma lahko izda tudi po opravljenem izvozu izdelkov, na katere se nanaša:
(a) če ni bilo izdano ob izvozu zaradi napak ali nenamernih opustitev ali posebnih okoliščin; ali
(b) če se carinskim organom zadovoljivo dokaže, da je bilo potrdilo o prometu blaga EUR.1 izdano, vendar ob uvozu iz tehničnih razlogov ni bilo sprejeto.
2. Za izvajanje prvega odstavka mora izvoznik v zahtevi navesti kraj in datum izvoza izdelkov, na katere se nanaša potrdilo o prometu blaga EUR.1, in navesti razloge za svojo zahtevo.
3. Carinski organi lahko izdajo potrdilo o prometu blaga EUR.1 naknadno samo po opravljenem preverjanju, če se podatki v izvoznikovi zahtevi ujemajo s podatki v ustreznem spisu.
4. Potrdila o prometu blaga EUR.1, ki so izdana naknadno, morajo vsebovati eno od naslednjih navedb:

5. Zaznamek iz četrtega odstavka mora biti vpisan v rubriko “Opombe“ potrdila o prometu blaga EUR.1.

1. V primeru tatvine, izgube ali uničenja potrdila o prometu blaga EUR.1 lahko izvoznik carinske organe, ki so ga izdali, zaprosi za izdajo dvojnika na podlagi izvoznih dokumentov, ki jih imajo.
2. Na ta način izdani dvojnik mora biti označen z eno od naslednjih besed:

3. Zaznamek iz drugega odstavka mora biti vpisan v rubriko “Opombe“ dvojnika potrdila o prometu blaga EUR.1.
4. Dvojnik, na katerem mora biti datum izdaje prvotnega potrdila o prometu blaga EUR.1, začne veljati s tem datumom.

Če so izdelki s poreklom dani pod nadzor carinskih organov v Skupnosti ali v Sloveniji je mogoče zamenjati prvotno dokazilo o poreklu z enim ali več potrdili o poreklu blaga EUR.1 z namenom pošiljanja vseh ali nekaterih izdelkov drugam znotraj Skupnosti ali Slovenije. Nadomestno potrdilo(a) o prometu blaga EUR.1 izdajo carinski organi, pod nadzorom katerih so bili dani izdelki.

1. Če pri ločenem skladiščenju zalog izdelkov s poreklom in izdelkov brez porekla, ki so enaki ali med seboj zamenljivi, nastanejo stroškovne ali materialne težave, lahko carinski organi na pisno zahtevo prizadetih strank za vodenje teh zalog dovolijo tako imenovano metodo “ločenega knjigovodskega izkazovanja“.
2. Ta metoda mora zagotoviti, da je število pridobljenih izdelkov v določenem referenčnem obdobju, ki se lahko štejejo za izdelke s poreklom, enako, kot bi ga dobili, če bi bile zaloge fizično ločene.
3. Carinski organi lahko tako dovoljenje izdajo pod katerimi koli pogoji, za katere menijo, da so ustrezni.
4. Ta metoda se evidentira in uporablja na podlagi splošnih računovodskih načel, ki veljajo v državi, v kateri je bil izdelek narejen.
5. Koristnik te poenostavitve lahko izda oziroma zaprosi za dokazilo o poreklu za tiste količine izdelkov, ki se lahko štejejo za izdelke s poreklom. Na zahtevo carinskega organa koristnik da izjavo o tem, kako so bile količine vodene.
6. Carinski organi nadzorujejo uporabo dovoljenja in lahko dovoljenje kadarkoli odvzamejo, če ga koristnik kakor koli nepravilno uporablja ali ne izpolnjuje katerega koli od pogojev, določenega v tem odloku.

1. Izjavo na računu, omenjeno v pododstavku (b) prvega odstavka 16. člena tega odloka, lahko da:
(a) pooblaščeni izvoznik v smislu 22. člena tega odloka ali
(b) katerikoli izvoznik za vsako pošiljko, ki jo sestavlja eden ali več paketov, ki vsebujejo izdelke s poreklom, katerih skupna vrednost ne presega 6000 evrov.
2. Izjavo na računu je možno dati, če se izdelki, na katere se nanaša, lahko štejejo za izdelke s poreklom iz Skupnosti, Slovenije ali iz ene od drugih držav, omenjenih v 3. in 4. členu tega odloka in izpolnjujejo druge zahteve tega odloka.
3. Izvoznik, ki daje izjavo na računu, mora biti kadar koli pripravljen, da na zahtevo carinskih organov države izvoznice predloži vse primerne dokumente, ki dokazujejo status porekla blaga kot tudi izpolnitev drugih zahtev tega odloka.
4. Izjavo, katere besedilo je v Prilogi IV, mora izvoznik natipkati ali odtisniti na račun, obvestilo o odpremi ali drug trgovinski dokument v eni od jezikovnih različic, ki so navedene v tej Prilogi, v skladu z določbami domačega prava države izvoznice. Če je pisana z roko, mora biti napisana s črnilom in s tiskanimi črkami.
5. Izjave na računu morajo imeti originalni lastnoročni podpis izvoznika. Vendar se od pooblaščenega izvoznika v smislu 22. člena tega odloka ne zahteva, da podpisuje take izjave pod pogojem, da carinskim organom države izvoznice da svoje pisno jamstvo, da sprejema polno odgovornost za vsako izjavo na računu, po kateri ga je možno identificirati, kot da jo je lastnoročno podpisal.
6. Izjavo na računu lahko da izvoznik ob izvozu izdelkov, na katere se nanaša, ali naknadno pod pogojem, da je predložena carinskim organom v državi uvoznici najkasneje v dveh letih po uvozu izdelkov, na katere se nanaša.

1. Carinski organi države izvoznice lahko pooblastijo katerega koli izvoznika, v nadaljevanju “pooblaščenega izvoznika“, ki pogosto odpremlja pošiljke izdelkov po sporazumu, da daje izjave na računu ne glede na vrednost izdelkov, na katere se nanaša. Izvoznik, ki prosi za tako pooblastilo, mora zadovoljivo ponuditi carinskim organom vsa jamstva, potrebna za preverjanje statusa porekla teh izdelkov kot tudi za izpolnitev drugih zahtev tega odloka.
2. Carinski organi lahko odobrijo status pooblaščenega izvoznika glede na kakršnekoli pogoje, za katere menijo, da so primerni.
3. Carinski organi dodelijo pooblaščenemu izvozniku številko carinskega pooblastila, ki mora biti na izjavi na računu.
4. Carinski organi spremljajo, kako pooblaščeni izvozniki uporabljajo pooblastila.
5. Carinski organi lahko kadarkoli umaknejo pooblastilo. To morajo storiti, kadar pooblaščeni izvoznik ne daje več jamstev, navedenih v prvem odstavku, ne izpolnjuje pogojev, navedenih v drugem odstavku, ali drugače nepravilno uporablja pooblastilo.

1. Dokazilo o poreklu velja štiri mesece od datuma izdaje v državi izvoznici in v tem roku mora biti predloženo carinskim organom države uvoznice.
2. Dokazila o poreklu, ki so carinskim organom države uvoznice predložena po izteku roka za predložitev, določenega v prvem odstavku, se lahko sprejmejo zaradi uporabe preferencialne obravnave,če jih zaradi izjemnih okoliščin ni bilo možno predložiti do postavljenega končnega datuma.
3. V drugih primerih zakasnele predložitve lahko carinski organi države uvoznice sprejmejo dokazila o poreklu, če so jim bili izdelki predloženi pred tem končnim datumom.

Dokazila o poreklu se predložijo carinskim organom države uvoznice v skladu s postopki, ki se uporabljajo v tej državi. Omenjeni organi lahko zahtevajo prevod dokazila o poreklu ter lahko zahtevajo tudi, da uvozno deklaracijo spremlja izjava, s katero uvoznik potrjuje, da izdelki izpolnjujejo potrebne pogoje za izvajanje sporazuma.

Kadar se na zahtevo uvoznika in po pogojih, ki jih predpišejo carinski organi države uvoznice, razstavljeni ali nesestavljeni izdelki v smislu pododstavka (a) drugega odstavka splošnega pravila Harmoniziranega sistema, ki sodijo v XVI. in XVII. oddelek ali v tarifni številki 7308 in 9406 Harmoniziranega sistema uvažajo po delih, se za take izdelke pri prvem delnem uvozu carinskim organom predloži eno samo dokazilo o poreklu.

1. Izdelki, ki jih kot majhne pakete posamezniki pošiljajo drugim posameznikom ali so del osebne prtljage potnikov, se priznavajo za izdelke s poreklom, ne da bi bilo treba predložiti dokazilo o poreklu, pod pogojem, da se ti izdelki ne uvažajo v trgovinske namene in je bila dana izjava, da ustrezajo zahtevam tega odloka, in ni dvoma o resničnosti take izjave. Če se izdelki pošiljajo po pošti, se izjava lahko napiše na carinsko deklaracijo CN22/CN23 ali na list papirja, ki se priloži tistemu dokumentu.
2. Občasni uvozi, pri katerih gre le za izdelke za osebno uporabo prejemnikov ali potnikov ali njihovih družin, se ne štejejo za uvoze v trgovinske namene, če je iz narave in količine izdelkov razvidno, da niso namenjeni za trgovanje.
3. Nadalje, skupna vrednost teh izdelkov ne sme presegati 500 evrov, če gre za majhne pakete, ali 1200 evrov, če gre za izdelke, ki so del osebne prtljage potnikov.

Dokumenti, omenjeni v tretjem odstavku 17. člena tega odloka in tretjem odstavku 21. člena tega odloka, ki se uporabljajo z namenom dokazovanja, da se izdelki, zajeti s potrdilom o prometu blaga EUR.1 ali izjavo na računu, lahko štejejo za izdelke s poreklom iz Skupnosti, Slovenije ali iz ene od drugih držav, omenjenih v 3. in 4. členu tega odloka, in izpolnjujejo druge zahteve tega odloka, so med drugim lahko naslednji:
(a) neposredno dokazilo o postopkih, ki jih je opravil izvoznik ali dobavitelj z namenom pridobitve zadevnega blaga , kot je vsebovano na primer v njegovih poslovnih knjigah ali internem knjigovodstvu;
(b) dokumenti, ki dokazujejo status porekla uporabljenih materialov, izdani ali izdelani v Skupnosti ali v Sloveniji, kjer se uporabljajo v skladu z domačim pravom;
(c) dokumenti, ki dokazujejo postopek obdelave ali predelave materialov v Skupnosti ali v Sloveniji, izdani ali izdelani v Skupnosti ali v Sloveniji, kjer se uporabljajo v skladu z domačim pravom;
(d) potrdila o prometu blaga EUR.1 ali izjave na računih, ki dokazujejo status porekla uporabljenih materialov, izdana ali izdelana v Skupnosti ali v Sloveniji v skladu s tem odlokom ali v eni od drugih držav, omenjenih v 3. in 4. členu tega odloka, v skladu s pravili o poreklu, ki so enaka kot pravila v tem odloku.

1. Izvoznik, ki vlaga zahtevo za izdajo potrdila o prometu blaga EUR.1, mora vsaj tri leta hraniti dokumente, omenjene v tretjem odstavku 17. člena tega odloka.
2. Izvoznik, ki daje izjavo na računu, mora vsaj tri leta hraniti kopijo te izjave kot tudi dokumente, omenjene v tretjem odstavku 21. člena tega odloka.
3 Carinski organi države izvoznice, ki izdajajo potrdilo o prometu blaga EUR.1, morajo vsaj tri leta hraniti zahteve, omenjene v drugem odstavku 17. člena tega odloka.
4. Carinski organi države uvoznice morajo vsaj tri leta hraniti potrdila o prometu blaga EUR.1 in izjave na računih, ki so jim bili predloženi.

1. Če so ugotovljene manjše razlike med navedbami na dokazilu o poreklu in tistimi na dokumentih, ki so bili predloženi carinskemu organu zaradi izpolnjevanja uvoznih formalnosti za izdelke, to ne pomeni ipso facto ničnosti omenjenega dokazila, če se pravilno ugotovi, da ta dokument ustreza predloženim izdelkom.
2. Očitne formalne napake, kot so npr. tipkarske, na dokazilu o poreklu ne morejo biti razlog za zavrnitev, če te napake ne ustvarjajo dvomov o pravilnosti navedb v tem dokumentu.

1. Za uporabo določb iz točke b) prvega odstavka 21. člena tega odloka in tretjega odstavka 26. člena tega odloka v primerih, ko se izda račun v drugi valuti kot evro, vsako leto vsaka od zadevnih držav določi zneske v nacionalni valuti držav, omenjenih v 3. in 4. členu tega odloka, ki ustrezajo zneskom, izraženim v evrih.
2. Za pošiljko se lahko uveljavljajo ugodnosti v skladu s točko b) prvega odstavka 21. člena tega odloka ali s tretjim odstavkom 26. člena tega odloka s sklicevanjem na valuto, v kateri se izda račun, glede na znesek, ki ga je določila ta država.
3. Zneski, ki jih je treba uporabiti v kateri koli dani nacionalni valuti, so protivrednosti v tisti nacionalni valuti zneskom, izraženim v evrih, po tečaju na prvi delovni dan v oktobru. Zneski se sporočijo Evropski komisiji do 15. oktobra in se uporabljajo od 1. januarja naslednje leto. Evropska komisija o ustreznih zneskih obvesti vse zadevne države.
4. Država lahko zaokroži navzgor ali navzdol znesek, ki ga dobi pri v evrih izraženega zneska, v nacionalno valuto. Zaokroženi znesek se od zneska, ki se dobi pri preračunu, ne sme razlikovati za več kot 5%. Država lahko obdrži nespremenjeno protivrednost v nacionalni valuti zneska, izraženega v evrih, če je v času letne uskladitve iz tretjega odstavka preračun tega zneska pred kakršno koli zaokrožitvijo večji za manj kot 15%. Protivrednost v nacionalni valuti se lahko zadrži nespremenjena, če bi preračun povzročil zmanjšanje te protivrednosti.
5. Pridružitveni odbor na zahtevo Skupnosti ali Slovenije pregleda v evrih izražene zneske. Pridružitveni odbor pri tem pregledu upošteva zaželeno ohranjanje realnih učinkov zadevnih vrednostnih omejitev. V ta namen se lahko odloči za spremembo zneskov, izraženih v evrih.

1. Carinski organi držav članic Evropske skupnosti in Slovenije si preko Evropske komisije medsebojno izmenjajo vzorčne odtise žigov, ki jih uporabljajo njihovi carinski organi pri izdajanju potrdil o prometu blaga EUR.1, in naslove carinskih organov, odgovornih za preverjanja teh potrdil in izjav na računih.
2. Da bi zagotovili pravilno uporabo tega odloka, si Skupnost in Slovenija preko pristojnih carinskih uprav medsebojno pomagata pri preverjanju verodostojnosti potrdil o prometu blaga EUR.1 ali izjav na računih ter točnosti informacij, ki so tam navedene.

1. Dokazila o poreklu se naknadno preverjajo naključno ali kadar carinski organi države uvoznice upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, statusu porekla zadevnih izdelkov ali izpolnitvi drugih zahtev tega odloka.
2. Zaradi izvajanja določb prvega odstavka morajo carinski organi države uvoznice vrniti potrdilo o prometu blaga EUR.1 in račun, če je bil predložen, izjavo na računu ali kopijo teh dokumentov carinskim organom države izvoznice in, če tako ustreza, navesti razloge za poizvedbo. V podporo zahtevi za preverjanje se pošlje vsak pridobljen dokument ali informacija, ki kaže, da so podatki na dokazilu o poreklu napačni.
3. Preverjanje opravljajo carinski organi države izvoznice. V ta namen imajo pravico zahtevati katerokoli dokazilo in opraviti kakršenkoli pregled izvoznikovih poslovnih knjig ali katerikoli drug pregled, za katerega menijo, da je potreben.
4. Če se carinski organi države uvoznice odločijo, da bodo začasno prenehali podeljevati preferencialno obravnavo zadevnim izdelkom, medtem ko čakajo na izide preverjanja, morajo uvozniku ponuditi sprostitev blaga, pogojeno z varnostnimi ukrepi, ki se jim zdijo potrebni.
5. Carinski organi, ki so zahtevali preverjanje, morajo biti o izidih preverjanja obveščeni takoj, ko je mogoče. Izidi morajo jasno pokazati, ali so dokumenti pristni in če se izdelki, na katere se nanašajo, lahko štejejo za izdelke s poreklom iz Skupnosti, Slovenije ali iz ene od drugih držav, ki so omenjene v 3. in 4. členu tega odloka ter izpolnjujejo druge zahteve tega odloka.
6. Če v primerih upravičenega dvoma ni odgovora v desetih mesecih od datuma zahteve za preverjanje, ali če odgovor ne vsebuje zadostne informacije za določitev verodostojnosti zadevnih dokumentov ali pravega porekla izdelkov, carinski organi, ki so zahtevali preverjanje, razen v izjemnih okoliščinah, zavrnejo upravičenost za preferencialno obravnavo.

1. Če pride do sporov glede postopkov preverjanja v smislu 32. člena tega odloka, ki jih ni mogoče rešiti med carinskimi organi, ki zahtevajo preverjanje, in carinskimi organi, odgovornimi za izvedbo tega preverjanja, ali če se pojavi vprašanje glede razlage tega odloka, jih je treba predložiti Pridružitvenemu odboru.
2. V vseh primerih se spori med uvoznikom in carinskimi organi države uvoznice rešujejo v skladu z zakonodajo te države.

Kaznovan bo vsakdo, ki sestavi ali povzroči, da se sestavi dokument, ki vsebuje nepravilne podatke, da bi pridobil preferencialno obravnavo za izdelke.

1. Skupnost in Slovenija ukreneta vse potrebno, da zagotovita, da se izdelki, ki jih kot predmet trgovanja zajema dokazilo o poreklu in med prevozom uporabljajo prosto cono na njunem ozemlju, ne zamenjajo z drugimi izdelki ter da na njih ne bodo opravljeni drugi postopki razen običajnih, ki so potrebni za preprečevanje njihovega poslabšanja.
2. Če se z uporabo izjeme od določb prvega odstavka izdelki s poreklom iz Skupnosti ali Slovenije uvozijo v prosto cono s priloženim dokazilom o poreklu in se na njih opravijo predelave ali obdelave, bodo zadevne oblasti na izvoznikovo zahtevo izdale novo potrdilo o prometu blaga EUR.1, če je opravljena obdelava ali predelava v skladu z določbami tega odloka.

1. Izraz “Skupnost“, ki je uporabljen v 2. členu tega odloka, ne zajema Ceute in Melille.
2. Za izdelke s poreklom iz Slovenije pri uvozu v Ceuto ali Melillo velja v vseh pogledih enak carinski režim, kot je tisti, ki se uporablja za izdelke s poreklom iz carinskega območja Skupnosti po Protokolu 2 Akta o pristopu Kraljevine Španije in Republike Portugalske k Evropskim skupnostim. Za uvoz izdelkov, ki so zajeti s sporazumom in so s poreklom iz Ceute in Melille, Slovenija odobri enak carinski režim, kot velja za izdelke, ki se uvozijo in so s poreklom iz Skupnosti.
3. Za namene uporabe drugega odstavka v zvezi z izdelki s poreklom iz Ceute in Melille se ta odlok uporablja mutatis mutandis ob upoštevanju posebnih pogojev, določenih v 37. členu tega odloka.

1. Pod pogojem, da se prevažajo neposredno v skladu z določbami 13. člena tega odloka, se štejejo za:
1) izdelke s poreklom iz Ceute in Melille:
a) izdelki, v celoti pridobljeni v Ceuti in Melilli;
b) izdelki, pridobljeni v Ceuti in Melilli, pri izdelavi katerih so bili uporabljeni izdelki, ki niso vključeni v točko a), pod pogojem, da:
(i) so bili ti izdelki zadosti obdelani ali predelani v smislu 6. člena tega odloka; ali da
(ii) gre za izdelke s poreklom iz Slovenije ali iz Skupnosti v smislu tega odloka, če so bili obdelani ali predelani bolj, kot so nezadostni postopki obdelave ali predelave, omenjeni v prvem odstavku 7. člena tega odloka.
2) izdelke s poreklom iz Slovenije:
a) izdelki, v celoti pridobljeni v Sloveniji;
b) izdelki, pridobljeni v Sloveniji, pri izdelavi katerih so bili uporabljeni izdelki, ki niso vključeni v točko a), pod pogojem, da:
(i) so bili ti izdelki zadosti obdelani ali predelani v smislu 6. člena tega odloka; ali da
(ii) gre za izdelke s poreklom iz Ceute in Mellile ali iz Skupnosti v smislu tega odloka, če so bili obdelani ali predelani bolj, kot so nezadostni postopki obdelave ali predelave, omenjeni v prvem odstavku 7. člena tega odloka.
2. Ceuta in Melilla se štejeta za enotno ozemlje.
3. Izvoznik ali njegov pooblaščeni zastopnik vpišeta “Slovenija“ in “Ceuta in Melilla“ v rubriko 2 potrdila o prometu blaga EUR.1 ali na izjavah na računu. Poleg tega je, če gre za izdelke s poreklom iz Ceute in Melille, to treba označiti v rubriki 4 potrdila o prometu blaga EUR.1 ali na izjavah na računu.
4. Španski carinski organi so odgovorni za uporabo tega odloka v Ceuti in Melilli.

Priloge I do V so sestavni del tega odloka.

Ta odlok začne veljati 1. januarja 2001.

Ljubljana, 20. decembra 2000.

1 Kneževina Liechtenstein ima carinsko unijo s Švico in je pogodbenica Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru.
2 Kumulacija, predvidena v tem členu, ne velja za materiale s poreklom iz Turčije, ki so omenjeni v Prilogi V k temu odloku.