Na podlagi četrtega odstavka 60. člena zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 1/91-I) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O
o začasni uporabi Dodatnega protokola št. 9 k Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini (CEFTA)
1. člen
Protokol 7 o opredelitvi pojma “izdelki s poreklom“ in načinih upravnega sodelovanja k Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini (CEFTA) (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 14/97, 98/98, 104/99 in 121/00) se spremeni in dopolni, kot sledi:
1) Točka i) 1. člena se nadomesti s tem besedilom:
“i) “dodana vrednost“ pomeni ceno izdelka franko tovarna, zmanjšano za carinsko vrednost vsakega vključenega materiala s poreklom iz drugih držav, omenjenih v 4. členu, ali če carinska vrednost ni znana ali se ne da ugotoviti, prva preverljiva cena, plačana za materiale v državi pogodbenici.“
2) 7. člen se nadomesti kot sledi:
“7. člen
Nezadostni postopki obdelave ali predelave
1. Ne glede na določbe drugega odstavka se šteje, da so naslednji postopki obdelave ali predelave nezadostni, da bi izdelek pridobil status izdelka s poreklom, ne glede na to, ali je zadoščeno zahtevam iz 6. člena:
a) postopki za ohranitev blaga v dobrem stanju med prevozom in skladiščenjem;
b) razstavljanje in sestavljanje pošiljk;
c) pranje, čiščenje; odstranjevanje prahu, oksida, olja, barve ali drugih snovi za prekrivanje;
d) likanje tekstila;
e) preprosti postopki barvanja in loščenja;
f) luščenje, beljenje, delno ali v celoti, poliranje in glaziranje žit in riža;
g) postopki barvanja sladkorja ali oblikovanje sladkornih kock;
h) lupljenje, razkoščičevanje in luščenje sadja, oreščkov in zelenjave;
i) brušenje, preprosto drobljenje ali preprosto rezanje;
j) sejanje, prebiranje, razvrščanje, usklajevanje (vključno s sestavljanjem garnitur izdelkov);
k) preprosto pakiranje v steklenice, konserve, čutare, vrečke, zaboje, pritrjevanje na kartone ali plošče itd. in vsi drugi preprosti postopki pakiranja;
l) pritrjevanje oznak, nalepk, logotipov in drugih podobnih znakov za razlikovanje na izdelke in njihovo embalažo;
m) preprosto mešanje izdelkov, ne glede na to, ali so različnih vrst ali ne;
n) enostavno sestavljanje delov izdelkov v popoln izdelek ali razstavljanje izdelkov na dele;
o) kombinacija dveh ali več postopkov, opisanih v pododstavkih a) do n);
p) zakol živali.
2. Pri ugotavljanju, ali se predelave ali obdelave, opravljene na posameznem izdelku, štejejo za nezadostne v smislu prvega odstavka, se skupno upoštevajo vsi postopki, opravljeni na tem izdelku v državi pogodbenici.“
3) V 15. členu se zadnji stavek šestega odstavka nadomesti s tem stavkom:
“ Določbe tega odstavka se uporabljajo do 31. decembra 2001.“
4) Za 20. členom se doda naslednji člen:
“20.a člen
Ločeno knjigovodsko izkazovanje
1. Če pri ločenem skladiščenju zalog izdelkov s poreklom in izdelkov brez porekla, ki so enaki ali med seboj zamenljivi, nastanejo težave zaradi stroškov ali dejanske izvedbene težave, lahko carinski organi na pisno zahtevo prizadetih strank za vodenje teh zalog dovolijo tako imenovano metodo “ločenega knjigovodskega izkazovanja“.
2. Ta metoda mora zagotoviti, da je število pridobljenih izdelkov v določenem referenčnem obdobju, ki se lahko štejejo za izdelke s poreklom, enako, kot bi ga dobili, če bi bile zaloge fizično ločene.
3. Carinski organi lahko tako dovoljenje izdajo pod katerimi koli pogoji, za katere menijo, da so ustrezni.
4. Ta metoda se evidentira in uporablja na podlagi splošnih računovodskih načel, ki veljajo v državi, v kateri je bil izdelek narejen.
5. Koristnik te poenostavitve lahko izda oziroma zaprosi za dokazilo o poreklu za tiste količine izdelkov, ki se lahko štejejo za izdelke s poreklom. Na zahtevo carinskega organa koristnik da izjavo o načinu vodenja izdelkov.
6. Carinski organi nadzorujejo uporabo dovoljenja in lahko dovoljenje kadar koli odvzamejo, če ga koristnik kakor koli nepravilno uporablja ali ne izpolnjuje katerega koli od pogojev, določenega v tem protokolu.“
5) V prvem stavku prvega odstavka 22. člena se za besedo “izvoznika“ doda naslednje:
“v nadaljevanju “pooblaščenega izvoznika“, “
6) 30. člen se nadomesti s tem besedilom:
“30. člen
Zneski, izraženi v evrih
1. Za uporabo določb iz točke b) prvega odstavka 21. člena in tretjega odstavka 26. člena v primerih, ko se izda račun v drugi valuti kot evro, vsako leto vsaka zadevnih držav določi zneske v nacionalni valuti držav, omenjenih v 4. členu, ki ustrezajo zneskom, izraženim v evrih.
2. Za pošiljko se lahko uveljavljajo ugodnosti v skladu s točko b) prvega odstavka 21. člena ali s tretjim odstavkom 26. člena s sklicevanjem na valuto, v kateri se izda račun, glede na znesek, ki ga je določila ta država.
3. Zneski, ki jih je treba uporabiti v kateri koli dani nacionalni valuti, so protivrednosti v tisti nacionalni valuti, enaki zneskom, izraženim v evrih, po tečaju na prvi delovni dan v oktobru in se uporabljajo od 1. januarja naslednje leto. Države pogodbenice se obvestijo o ustreznih zneskih.
4. Država lahko znesek, ki ga dobi pri preračunu zneska, izraženega v evrih, v nacionalno valuto, zaokroži navzgor ali navzdol. Zaokroženi znesek se od zneska, ki se dobi pri preračunu, ne sme razlikovati za več kot 5%. Država lahko obdrži nespremenjeno protivrednost v nacionalni valuti za znesek, izražen v evrih, če je ob letni uskladitvi iz tretjega odstavka pri zamenjavi tega zneska preračunana protivrednost v nacionalni valuti pred kakršno koli zaokrožitvijo večja za manj kot 15%. Protivrednost v nacionalni valuti lahko ostane nespremenjena, če bi se zaradi preračuna zmanjšala protivrednost v tej nacionalni valuti.
5. Skupni odbor na zahtevo države pogodbenice pregleda v evrih izražene zneske. Skupni odbor pri tem pregledu upošteva zaželeno ohranjanje realnih učinkov zadevnih vrednostnih omejitev. V ta namen se lahko odloči za spremembo zneskov, izraženih v evrih.“
2. člen
Ta uredba začne veljati 1. januarja 2001.
Št. 334-01/2000-1
Ljubljana, dne 14. decembra 2000.
Vlada Republike Slovenije
dr. Janez Drnovšek l. r.
Predsednik
