Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o sodelovanju med Republiko Slovenijo in mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo ter mednarodnim kazenskim sodiščem za Ruando (ZSMKSR), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 20. decembra 2000.

Ta zakon ureja dolžnost, pogoje in način sodelovanja Republike Slovenije z Mednarodnim kazenskim sodiščem za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava na ozemlju nekdanje Jugoslavije od leta 1991 dalje, ustanovljenega z Resolucijo Varnostnega sveta št. 827 (1993) in Mednarodnim kazenskim sodiščem za vojne zločine, storjene na ozemlju Ruande med 1. januarjem 1994 in 31. decembrom 1994, ustanovljenega z Resolucijo Varnostnega sveta št. 955 (1994).

Pomen izrazov v tem zakonu:
a) “resolucija” pomeni Resolucijo št. 827, ki jo je sprejel Varnostni svet Združenih narodov dne 25.5.1993 na podlagi 7. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov in Resolucijo št. 955 (1994), ki jo je sprejel Varnostni svet Združenih narodov dne 8. 11. 1994 na podlagi 7. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov;
b) “mednarodno sodišče” pomeni mednarodno kazensko sodišče za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava na ozemlju nekdanje Jugoslavije od leta 1991 dalje, ustanovljeno z Resolucijo št. 827 (1993) in mednarodno kazensko sodišče za vojne zločine, storjene na ozemlju Ruande med 1. januarjem 1994 in 31. decembrom 1994, ustanovljeno z Resolucijo št. 955 (1994),
c) “haški statut” pomeni Statut mednarodnega sodišča, ki ga je sprejel Varnostni svet Združenih narodov v aneksu k Resoluciji št. 827 (1993);
d) “ruandski statut” pomeni Statut mednarodnega sodišča, ki ga je sprejel Varnostni svet Združenih narodov v aneksu k Resoluciji št. 955 (1994);
e) “mednarodni tožilec” pomeni tožilca mednarodnega sodišča oziroma vsako osebo, ki deluje na podlagi njegovega pooblastila;
f) “tajnik” pomeni tajnika mednarodnega sodišča, imenovanega na podlagi 17. člena haškega statuta oziroma na podlagi 16. člena ruandskega statuta, ali vsako osebo, ki deluje na podlagi njegovega pooblastila;
g) “oseba” pomeni posameznika, ki ga je mednarodno sodišče osumilo oziroma obtožilo kaznivega dejanja iz njegove pristojnosti;
h) “predaja osebe” pomeni predajo osebe s strani Republike Slovenije mednarodnemu sodišču;
i) “domače sodišče” pomeni sodišče Republike Slovenije, pristojno za kazenske zadeve.

Republika Slovenija bo v skladu z določbami resolucije, haškega statuta oziroma ruandskega statuta in tega zakona v polni meri in brez zadržkov sodelovala z mednarodnim sodiščem.

(1) Ministrstvo, pristojno za pravosodje, je pristojno za usklajeno in tekoče sodelovanje med Republiko Slovenijo in mednarodnim sodiščem; v ta namen je pristojno za sprejem in prevajanje vseh pisanj mednarodnega sodišča v zvezi s postopanjem po tem zakonu.
(2) Ministrstvo, pristojno za pravosodje, pošilja pisanja iz prejšnjega odstavka Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in Generalni policijski upravi, po potrebi pa tudi neposredno nižjim državnim tožilstvom in sodiščem ter drugim državnim organom.
(3) Državni organi iz prejšnjega odstavka so v zvezi s prejetimi pisanji dolžni skrbeti za medsebojno obveščanje.
(4) Državni organi iz drugega odstavka tega člena komunicirajo z mednarodnim sodiščem preko ministrstva, pristojnega za pravosodje, razen če za posamezne primere ta zakon izrecno ne določa neposrednega komuniciranja ali če je zaradi okoliščin potrebno ukrepati posebno hitro.
(5) Ministrstvo, pristojno za pravosodje, je dolžno preveriti istovetnost in verodostojnost pisanj iz prvega odstavka tega člena, preden jih pošlje drugim pristojnim organom.

Glede sodelovanja z mednarodnim kazenskim sodiščem se za zadeve, ki jih ta zakon ne ureja drugače, smiselno uporabljajo zakon, ki ureja kazenski postopek, zakon, ki ureja odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kazenskim dejanjem, ter zakon, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij.

Republika Slovenija priznava mednarodnemu sodišču stvarno, krajevno in časovno pristojnost, kot je določena v 1. do 6. in 8. členu haškega statuta oziroma v 1. do 5. in 7. členu ruandskega statuta.

(1) Postopek pred mednarodnim sodiščem ima vselej prednost pred postopkom, ki teče v isti zadevi in zoper isto osebo pred domačim sodiščem.
(2) Če mednarodno sodišče zahteva, da mu domače sodišče odstopi pristojnost po drugem odstavku 9. člena haškega statuta oziroma po drugem odstavku 8. člena ruandskega statuta, je potrebno tej zahtevi ugoditi. Domače sodišče se izreče za nepristojno in pošlje zadevo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Domače sodišče mora v tem primeru opraviti tista procesna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.
(3) Po obvestilu, da je mednarodno sodišče v skladu z 20. členom haškega statuta oziroma v skladu z 19. členom ruandskega statuta začelo postopek v isti zadevi in zoper isto osebo, kot je pred odstopom pristojnosti tekel pred domačim sodiščem, izda domače sodišče sklep, s katerim zavrže obtožbo, oziroma sklep, s katerim se preiskava prekine, če obtožba še ni bila vložena.

(1) Če mednarodno sodišče na podlagi drugega odstavka 10. člena haškega statuta oziroma na podlagi drugega odstavka 9. člena ruandskega statuta zahteva pregon in sojenje osebi, ki po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne sme biti preganjana in kaznovana zaradi kaznivega dejanja, za katero je bila s pravnomočno sodno odločbo oproščena ali obsojena ali je bil kazenski postopek zoper njo pravnomočno ustavljen ali je bila zoper njo obtožba pravnomočno zavrnjena, postopa Vrhovno sodišče Republike Slovenije na naslednji način in po naslednjem vrstnem redu:
a) ukrene vse potrebno za morebitno zagotovitev navzočnosti osebe pred mednarodnim sodiščem, pri čemer ne sme biti uporabljen ukrep odvzema prostosti;
b) mednarodno sodišče nemudoma obvesti o dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih meni, da oseba ne sme biti preganjana in kaznovana zaradi kaznivega dejanja, za katero je bila s pravnomočno sodno odločbo oproščena ali obsojena ali je bil kazenski postopek zoper njo pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njo pravnomočno zavrnjena; obvestilu priloži vso potrebno dokumentacijo, iz katere je razvidno dejansko in pravno stanje obravnavane zadeve;
c) če mednarodno sodišče po prejemu obvestila iz prejšnje točke vztraja pri zahtevi za pregon in sojenje osebe, Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi;
d) v primeru iz prejšnje točke se po sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katerim je zahtevi mednarodnega sodišča ugodilo, uporabijo tudi ostale določbe tega zakona glede odvzema prostosti, priprtja in predaje osebe mednarodnem sodišču.
(2) V vseh primerih, ko mednarodno sodišče vztraja pri zahtevi za pregon in sojenje osebi, ki po oceni domačega sodišča izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka, ministrstvo, pristojno za pravosodje, o zadevi obvesti generalnega tajnika Združenih narodov in komisarja Sveta Evrope za človekove pravice.
(3) O zahtevah mednarodnega sodišča iz tega člena odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije v senatu petih sodnikov.

Kazenski postopek, ki je bil odstopljen mednarodnemu sodišču, se lahko zoper isto osebo v isti zadevi v Republiki Sloveniji ponovno prične oziroma nadaljuje samo v naslednjih primerih:
a) če mednarodni tožilec na podlagi 18. člena haškega statuta oziroma 17. člena ruandskega statuta ni vložil obtožnice;
b) če sodnik mednarodnega sodišča v skladu z 19. členom haškega statuta oziroma 18. člena ruandskega statuta ni potrdil obtožnice;
c) če se je mednarodno sodišče izreklo za nepristojno.

(1) Nalog mednarodnega sodišča za odvzem prostosti in priprtje osebe pošlje ministrstvo, pristojno za pravosodje, skupaj s pripadajočo dokumentacijo okrožnemu sodišču, okrožnemu državnemu tožilstvu in policijski upravi, na katerih območju se oseba nahaja, vselej pa tudi Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in Generalni policijski upravi. Obrazloženemu nalogu za odvzem prostosti in priprtje mora mednarodno sodišče priložiti podatke in sredstva, potrebna za ugotovitev istovetnosti osebe, katere odvzem prostosti in priprtje zahteva.
(2) Zahtevo mednarodnega sodišča za predajo osebe pošlje ministrstvo, pristojno za pravosodje, skupaj s pripadajočo dokumentacijo okrožnemu sodišču, na območju katerega se oseba nahaja, in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Preiskovalni sodnik pristojnega okrožnega sodišča izda odredbo za privedbo osebe, katere predaja se zahteva. Obrazloženi zahtevi za predajo mora mednarodno sodišče priložiti podatke in sredstva, potrebna za ugotovitev istovetnosti osebe, katere predajo zahteva, in potrjeno obtožnico mednarodnega sodišča.
(3) Če stalno ali začasno bivališče osebe ni znano, oziroma če se osebe ne najde na naslovu, kjer naj bi prebivala, ukrenejo organi iz prvega in drugega odstavka tega člena v skladu s svojimi pristojnostmi, vse potrebno, da se iskana oseba poišče in da se jo prime. O neuspešnem iskanju in odvzemu prostosti mora biti nemudoma obveščen tajnik.
(4) Policija o nameravanem odvzemu prostosti obvesti domačega pristojnega okrožnega državnega tožilca; če pa je to mogoče, neposredno obvesti tudi mednarodnega tožilca; pri tem mednarodnega tožilca vselej povabi, da je lahko navzoč pri izvršitvi naloga mednarodnega sodišča za odvzem prostosti.

(1) Oseba, ki ji je odvzeta prostost, mora biti v svojem materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščena, da ji je odvzeta prostost in o razlogih za odvzem prostosti. Takoj mora biti poučena, da ni dolžna ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodne izbere, in o tem, da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje. Če gre za osebo, ki ni državljan Republike Slovenije, mora biti poučena tudi o tem, da ima pravico do stika z diplomatsko-konzularnim predstavništvom države, katere državljan je.
(2) Osebo, ki ji je odvzeta prostost, mora policija brez odlašanja privesti k pristojnemu preiskovalnemu sodniku.
(3) Preiskovalni sodnik preveri istovetnost privedene osebe, nato pa jo ponovno pouči o njenih pravicah iz prvega odstavka tega člena, kot tudi, da bodo vse njene izjave v postopku pred mednarodnim sodiščem dokumentirane s tehničnimi sredstvi in bodo lahko uporabljene v dokazne namene; če je bila oseba privedena zaradi zahteve po predaji osebe mednarodnemu sodišču, jo preiskovalni sodnik nemudoma seznani tudi z vsebino te zahteve.
(4) Preiskovalni sodnik osebi vroči obtožnico, akt o potrditvi obtožnice in nalog mednarodnega sodišča za odvzem prostosti.

(1) Če je bila oseba privedena na podlagi naloga mednarodnega sodišča za priprtje, preiskovalni sodnik odredi njegovo izvršitev. Nalog se izvrši v skladu z določbami, ki v Republiki Sloveniji veljajo za izvrševanje pripora in ravnanje s priporniki.
(2) Preiskovalni sodnik je dolžan o priporu osebe po prejšnjem odstavku nemudoma obvestiti mednarodnega tožilca in tajnika.
(3) Pripor, odrejen po prvem odstavku tega člena, lahko traja največ 30 dni; če do izteka tega roka mednarodno sodišče ne zahteva predaje osebe, ki ji je odvzeta prostost, se ta izpusti, razen če za nadaljnji odvzem prostosti oziroma pripor obstajajo razlogi po zakonu, ki ureja kazenski postopek.
(4) Izpustitev osebe iz prejšnjega odstavka odredi po uradni dolžnosti preiskovalni sodnik, ki je odredil izvršitev naloga mednarodnega sodišča za odvzem prostosti.
(5) Oseba, ki je bila priprta po prvem odstavku tega člena, se do predaje mednarodnemu sodišču oziroma do izteka roka iz tretjega odstavka tega člena ne more izpustiti na podlagi sklepa domačih organov; pripora pa brez soglasja mednarodnega sodišča ne more nadomestiti z drugimi ukrepi za zagotovitev navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in uspešno izvedbo kazenskega postopka. Izpustitev mora odrediti preiskovalni sodnik vselej, kadar to zahteva mednarodno sodišče, razen če za nadaljnji odvzem prostosti oziroma pripor obstajajo razlogi po zakonu, ki ureja kazenski postopek.

(1) Za uspešno izvedbo zahteve za predajo osebe mednarodnemu sodišču lahko preiskovalni sodnik pristojnega okrožnega sodišča zoper osebo, katere predaja se zahteva, odredi ukrepe za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja kazenski postopek.
(2) Po sklepu preiskovalnega sodnika je lahko oseba, katere predaja se zahteva, v priporu največ 30 dni.
(3) Pripor iz prejšnjega odstavka se lahko podaljša s sklepom senata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije; skupno pripor ne sme trajati več kot devet mesecev. Zoper sklep senata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije se lahko v 48 urah vloži pritožba na senat petih sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki pa ne zadrži njegove izvršitve. O pritožbi mora senat petih sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odločati brez odlašanja.
(4) Senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije mora vsaka dva meseca po uradni dolžnosti preveriti, ali še obstajajo razlogi za pripor po tem členu.
(5) Domače sodišče je o priporu osebe po tem členu dolžno nemudoma obvestiti mednarodnega tožilca in tajnika.
(6) Določbe tega člena glede pripora se smiselno uporabljajo tudi za hišni pripor.

(1) Za osebe, ki jim je odvzeta prostost po tem zakonu, se glede zagovornika smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek.
(2) Zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, se razreši takoj, ko je oseba izpuščena oziroma predana mednarodnemu sodišču.

(1) Oseba, katere predaja se zahteva, mora biti predana mednarodnemu sodišču takoj, ko je mogoče.
(2) O predaji osebe mednarodnemu sodišču odloča senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Zoper odločitev senata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije se lahko v 48 urah vloži pritožba na senat petih sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki pa ne zadrži izvršitve. O pritožbi mora senat petih sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odločati brez odlašanja.
(3) O načinu predaje se za vsak posamezni primer dogovorita ministrstvo, pristojno za pravosodje in tajnik. Predajo po prejemu odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije brez odlašanja s sklepom odredi minister, pristojen za pravosodje, izvršijo pa jo pooblaščene uradne osebe ministrstva, pristojnega za pravosodje, v sodelovanju s policijo.
(4) Šteje se, da je oseba predana mednarodnemu sodišču, ko to nad njo prevzame dejansko (fizično) oblast, ne glede na to, ali je to na ozemlju Republike Slovenije ali druge države.
(5) Če pooblaščene osebe mednarodnega sodišča prevzamejo dejansko (fizično) oblast nad osebo na ozemlju Republike Slovenije, jim morajo policija oziroma pooblaščene uradne osebe ministrstva, pristojnega za pravosodje, v skladu s svojimi pooblastili nuditi vso potrebno pomoč v skladu z namenom predaje osebe mednarodnemu sodišču, kot npr. spremstvo, zagotavljanje varnosti, tehnično in logistično podporo in drugo.
(6) V primeru predaje osebe mednarodnemu sodišču po tem zakonu se ne uporabljajo določbe o postopku za izročitev obdolžencev in obsojencev po zakonu, ki ureja kazenski postopek.

(1) Kadar mednarodni tožilec zahteva pridržanje osebe, se smiselno uporabljajo določbe o odvzemu prostosti s strani policije po zakonu, ki ureja kazenski postopek; takšno zahtevo mednarodnega tožilca je policija dolžna izvršiti. O odvzemu prostosti in pridržanju osebe po tem členu pa je Generalna policijska uprava dolžna nemudoma in neposredno obvestiti mednarodnega tožilca in tajnika.
(2) Pridržanje po prejšnjem odstavku traja največ 48 ur; če v tem roku ni nadaljnjih zahtev mednarodnega tožilca oziroma mednarodnega sodišča, se pridržana oseba izpusti na prostost.
(3) O nadaljnjih zahtevah mednarodnega tožilca oziroma mednarodnega sodišča na podlagi tega člena odloča pristojni preiskovalni sodnik.

(1) Predlogi, pravna sredstva, izjave in sporočila osebe, ki ji je vzeta prostost na podlagi naloga mednarodnega sodišča, se brez odlašanja pošljejo tajniku. Domači organi jih obravnavajo v okviru pristojnosti, ki jih imajo po tem zakonu.
(2) O vseh predlogih in pravnih sredstvih, ki jih vloži oseba, ki ji je vzeta prostost na podlagi tega zakona oziroma se zahteva njena predaja mednarodnemu sodišču, morajo vsi državni organi odločati prednostno in brez odlašanja.

Pri odločanju o nalogu za odvzem prostosti, priprtje in o zahtevi za predajo osebe mednarodnemu sodišču domači organi ne presojajo vsebinske pravilnosti navedenih aktov in postopkov; po zahtevah in nalogih mednarodnega sodišča so dolžni postopati vedno, kadar so za to izpolnjene naslednje predpostavke:
– da ima akt mednarodnega sodišča potrebne sestavine, ki potrjujejo njegovo verodostojnost;
– da je ugotovljena istovetnost osebe, zoper katero naj se opravijo zahtevana dejanja;
– da zadeva spada v stvarno, krajevno in časovno pristojnost mednarodnega sodišča, kot jo priznava Republika Slovenija po tem zakonu.

(1) Domača sodišča so dolžna na predlog mednarodnega tožilca oziroma mednarodnega sodišča opraviti vsa preiskovalna dejanja po zakonu, ki ureja kazenski postopek; predstavniki mednarodnega tožilca in mednarodnega sodišča so pri teh dejanjih lahko navzoči, lahko postavljajo vprašanja in dajejo predloge.
(2) Preiskovalna dejanja iz prejšnjega odstavka lahko na ozemlju Republike Slovenije opravljajo tudi pooblaščene osebe mednarodnega sodišča in mednarodnega tožilca. Dovoljenje za ta dejanja da na obrazložen predlog preiskovalni sodnik, ki bi dejanja sicer opravil po pravilih krajevne pristojnosti; predlog lahko presoja le v okvirih, kot jih določa prejšnji člen tega zakona.
(3) Preiskovalni sodnik oziroma oseba, ki jo on določi, mora biti vselej navzoča pri opravljanju preiskovalnih dejanj iz prejšnjega odstavka; preiskovalni sodnik vedno povabi tudi pristojnega državnega tožilca, da je prisoten pri opravljanju preiskovalnih dejanj iz prejšnjega odstavka.
(4) Preiskovalni sodnik zagotavlja, da je odnos drugih državnih organov in organizacij z javnimi pooblastili do preiskovalnih dejanj, ki jih opravlja mednarodni tožilec oziroma mednarodno sodišče, tak, kot če bi dejanja opravljalo domače sodišče. Preiskovalni sodnik prav tako zagotavlja, da pri opravljanju preiskovalnih dejanj iz drugega odstavka tega člena nihče nima manj pravic, kot mu pripadajo po zakonu, ki ureja kazenski postopek, razen če ta zakon ne določa drugače.

(1) Pristojni organi Republike Slovenije so dolžni storiti vse, kar je potrebno, da se zagotovi navzočnost oseb, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji in so povabljene kot priče ali izvedenci na sedež mednarodnega sodišča. Za zagotovitev navzočnosti teh oseb se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek.
(2) Če osebe iz prejšnjega odstavka zapustijo ozemlje Republike Slovenije zaradi pristopa na mednarodno sodišče, to ne sme v ničemer spremeniti njihovega pravnega položaja in pravic ob vrnitvi na ozemlje Republike Slovenije.

(1) Vsi organi Republike Slovenije, ki vodijo zbirke podatkov, so na obrazloženo zahtevo mednarodnega sodišča le-temu dolžni posredovati osebne in druge podatke o osebi, zoper katero se vodi kazenski postopek pred mednarodnim sodiščem.
(2) Podatki iz prejšnjega odstavka se posredujejo v skladu z namenom njihove uporabe. O zahtevi mednarodnega sodišča za posredovanje podatkov odloča ministrstvo, pristojno za pravosodje, ki tudi določi obseg in vrsto podatkov, ki bodo posredovani mednarodnemu sodišču.

Če policija ali drugi državni organi pri opravljanju svojih nalog pridobijo podatke, informacije ali dokumente, ki kažejo na kaznivo dejanje, katerega pregon je v pristojnosti mednarodnega sodišča, o tem nemudoma obvestijo Državno tožilstvo Republike Slovenije, ki o tem obvesti mednarodno sodišče.

(1) Pristojni državni organi so dolžni osebam, ki po pooblastilu ali na zahtevo mednarodnega sodišča ali mednarodnega tožilca potujejo preko ozemlja Republike Slovenije, zagotoviti prost prehod.
(2) Odredbo, s katero dovoli prehod preko ozemlja Republike Slovenije osebam iz prejšnjega odstavka, izda ministrstvo, pristojno za pravosodje. Če je potrebno, prehod spremlja in varuje policija.

(1) Sodniki mednarodnega sodišča, mednarodni tožilec in tajnik uživajo v Republiki Sloveniji privilegije in imuniteto, kot je predvideno z mednarodnim pravom.
(2) Drugi pooblaščeni predstavniki mednarodnega sodišča, mednarodnega tožilca in tajnika, ki se nahajajo na ozemlju Republike Slovenije ali na njem delujejo po določbah tega zakona, uživajo privilegije in imuniteto, kot je določeno v 22. točki 6. člena Konvencije Združenih narodov o privilegijih in imunitetah z dne 13. 2. 1946, če se Republika Slovenija in mednarodno sodišče ne dogovorita drugače.

Vsi stroški, nastali zaradi postopanja po tem zakonu, so stroški kazenskega postopka, ki v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, obremenjujejo proračun Republike Slovenije, razen stroškov, ki nastanejo neposredno mednarodnemu sodišču oziroma tožilcu ali jih navedena organa prevzameta v svoje breme.

Pristojno sodišče v Republiki Sloveniji izvrši sodbo mednarodnega sodišča v delu, ki se nanaša na odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

O premoženjskopravnih zahtevkih, ki izhajajo iz postopka pred mednarodnim sodiščem, odloča pristojno sodišče v Republiki Sloveniji, če o teh zahtevkih ni odločilo mednarodno sodišče samo; pri tem je domače sodišče vezano na obsodilno sodbo mednarodnega sodišča. Če je mednarodno sodišče samo odločilo o premoženjskopravnem zahtevku, je odločitev za Republiko Slovenijo obvezujoča in se izvrši po domačih predpisih.

(1) Pravnomočna obsodba mednarodnega sodišča se lahko izvrši v Republiki Sloveniji. Ministrstvo, pristojno za pravosodje, lahko o pripravljenosti, da Republika Slovenija prevzame izvršitev kazni, ki jih izreka mednarodno sodišče, v skladu s 27. členom haškega statuta oziroma 26. člena ruandskega statuta obvesti Varnostni svet Združenih narodov in mednarodno sodišče.
(2) V Republiki Sloveniji se lahko izvrši le kazen, ki je v skladu s pravnim redom Republike Slovenije.
(3) Pri izvrševanju kazni se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij.
(4) Pooblaščenim osebam mednarodnega sodišča mora biti na primeren način omogočen nadzor nad izvrševanjem kazni.
(5) Če so po predpisih Republike Slovenije izpolnjeni pogoji za amnestijo, pomilostitev ali pogojni odpust obsojenca, ki prestaja kazen po obsodbi mednarodnega sodišča, ministrstvo, pristojno za pravosodje, po uradni dolžnosti o tem obvesti mednarodno sodišče.
(6) V primerih iz prejšnjega odstavka o zadevi odloči predsednik mednarodnega sodišča.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.