Ustavno sodišče je v postopku odločanja v ustavni pritožbi A. A. iz Ž. pri Z., ki ga zastopata B. B. - B. in C. C., odvetnika v V. na seji dne 7. decembra 2000

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 139/95 z dne 20. 11. 1996 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, št. Cp 660/94 z dne 19. 10. 1994 in sodbo Temeljnega sodišča v Celju, enota v Celju, št. I P 740/93 z dne 1. 4. 1994 se zavrne.

1. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče deloma ugodilo reviziji nasprotne stranke in prisojeni znesek odškodnine pritožniku zaradi prestanih fizičnih bolečin in nevšečnosti z 1,700.000 SIT znižalo na 1,200.000 SIT. Revizijski zahtevek pritožnika, naj nasprotno prisojene odškodninske zahtevke zviša za skupaj 1,600.000 SIT, je zavrnilo.
2. Pritožnik meni, da mu je sodišče s tako odločitvijo kršilo človekovo pravico iz 22. člena (enako varstvo pravic) in iz 23. člena ustave (pravica do sodnega varstva). Ko utemeljuje prvi očitek, primerja izpodbijano sodno odločitev z odločitvijo v sodbi Temeljnega sodišča v Celju, št. II P 341/92 z dne 21. 11. 1994, ki ni bila v reviziji, ter z omenjanjem dveh sodb o odškodnini zaradi razžalitve dobrega imena, ki po njegovi vednosti sicer še nista pravnomočni; primerjava po njegovem mnenju kaže, da sodišče glede omenjenega odškodninskega zahtevka njemu ni dalo enakega varstva, temveč mu je prisodilo krivično, nesorazmerno nizko odškodnino. Zlasti ob primerjanju med izpodbijanimi sodbami in v javnost sporočenimi sodbami o odškodnini za duševne bolečine zaradi razžalitve izraža pritožnik svoje prepričanje, da vrhovno sodišče intelektualce protežira, za manualne delavce pa ima nižje kriterije. Drugi očitek utemeljuje s tem, da je trajal postopek revizije pred vrhovnim sodiščem dve leti, kar po njegovem mnenju pomeni, da o reviziji ni bilo odločeno brez nepotrebnega odlašanja.
3. Pritožnik predlaga, naj ustavno sodišče izpodbijane sodbe tako spremeni, da bo ugodeno njegovemu zahtevku za skupaj 5,300.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, povzročeno v delovni nesreči.
4. Človekova pravica iz 22. člena ustave je resda lahko kršena tudi, če sodišče v posameznem primeru uporabi materialno pravo drugače, kot je sicer sodna praksa. Odločanje o višini odškodnine za pretrpljene bolečine in strah pomeni uporabo materialnega prava. Toda primerjane druge sodne odločitve pritožniku ne dajejo podlage za očitek o neenakem varstvu pravic, saj gre za dejanska stanja, ki so že po svojih objektivnih znakih bistveno različna. Poleg tega je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo individualizacija eno od temeljnih načel in imajo torej subjektivne prvine dejanskega stanju poudarjen pomen. Ker ustavno sodišče ni pristojno kot še ena sodna inštanca presojati, kako je redno sodišče uporabilo materialno pravo, bi bilo ustavno pritožbo s tem očitkom mogoče sprejeti le, če bi ob bistveno enakem dejanskem stanju sodišče prisojalo neprimerljive odškodnine. Česa takega pritožnik ni izkazal, iz izpodbijanih sodnih odločitev pa samo po sebi ne izhaja. Za občutek pritožnika o različnih kriterijih za različne socialne skupine oškodovancev (manualni delavci, intelektualci) v primerjavah, ki jih v dokaz ponuja, ni podlage tudi zato, ker niti dejanski stan telesne poškodbe niti dejanski stan razžalitve časti nista posebnost te ali one socialne plasti prebivalcev. Očitki o kršitvi 22. člena ustave so se torej izkazali kot neutemeljeni.
5. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno upravno sodišče (tako npr. v sklepu, št. Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdlUS VII, 116). Stališče je oprlo tudi na ureditev po zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju: ZUS), ki med določbami o pristojnosti povzema ustavno določbo drugega odstavka 157. člena (tretji odstavek 1. člena ZUS). Poleg tega pa so tudi druge njegove določbe prilagojene naravi ustavnih pravic. Tako ima npr. sodišče več možnosti za meritorno odločitev o tožbi (prvi odstavek 2. člena); dana so mu široka pooblastila, da vsebino odločitve prilagodi naravi kršene ustavne pravice in dejansko doseže, kar je treba, in o zadevi odloči brez odlašanj ali izda (urejevalno) začasno odredbo (drugi in tretji odstavek 62. člena). Taka ureditev nudi dovolj zanesljivo podlago za sklepanje, da je tožba v upravnem sporu lahko učinkovito pravno sredstvo za varstvo ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V odločbi št. Up 277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem postopku ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred vrhovnim sodiščem. Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo. Navedena stališča ustavnega sodišča so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala. Iz njihovih obrazložitev izhaja, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen ustave), lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) vloži tudi ustavno pritožbo.
6. Ustavno sodišče je sprejelo odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up 73/97
Ljubljana, dne 7. decembra 2000.