Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., d.d., Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa mag. C. C., odvetnik v V. na seji dne 14. decembra 2000

1. Sodba vrhovnega sodišča št. II Ips 160/97 z dne 30. 10. 1998, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 374/97 z dne 21. 5. 1997 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 328/95 z dne 9. 12. 1996, popravljena s sklepom št. I P 328/95 z dne 17. 3. 1997, se razveljavijo.
2. Tožbeni zahtevek tožeče stranke Č. Č. se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, “da sta toženi stranki A. A., d.o.o. in B. B., Z., kršili tožnikovo ustavno zagotovljeno zasebnost z objavo njegovega imena in priimka na strani 59 knjige V znamenju lože“, ter v delu, v katerem se toženima strankama prepoveduje nadaljnje kršenje pravice tožeče stranke Č. Č. do zasebnosti z objavljanjem v tisku in razširjanjem njegovega imena in priimka v zvezi s članstvom v prostozidarski loži, kolikor se prepoved nanaša na objavo njegovega imena in priimka v knjigi V znamenju lože, zavrne.
3. V preostalem delu se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Okrožno sodišče je ugodilo zahtevku tožeče stranke, ki se je glasil na ugotovitev, da sta toženi stranki z objavljanjem imena tožeče stranke v sredstvih javnega obveščanja posegli v njeno pravico do zasebnosti, njene osebnostne pravice in pravico do varstva osebnih podatkov. Hkrati je sodišče toženima strankama prepovedalo nadaljnje posege v pravice tožeče stranke in tožeči stranki prisodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5,012.800 SIT. Višino odškodnine je sodišče izračunalo tako, da je seštelo stroške objave reklamnih oglasov, s katerimi je bilo poseženo v pravice tožeče stranke. Višje sodišče je sodbo prve stopnje razveljavilo v delu, s katerim je bila prisojena odškodnina. Menilo je, da sodišče prve stopnje ni dovolj natančno ugotovilo, v kakšnih oblikah se je pojavljala nepremoženjska škoda. V preostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Vrhovno sodišče je delno ugodilo reviziji toženih strank zoper sodbo sodišča druge stopnje in sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenilo tako, da se je ugotovitveni izrek nanašal samo še na ugotovitev kršitve pravice do zasebnosti in ne več tudi na ugotovitev kršitve osebnostnih pravic in pravice do varstva osebnih podatkov. Izrek, ki je prepovedoval nadaljnje posege, je Vrhovno sodišče preoblikovalo tako, da se sedaj glasi: “Toženima strankama A. A., d. o. o., Ž., in B. B. se prepoveduje nadaljnje kršenje pravice tožeče stranke Č. Č. do zasebnosti z objavljanjem v tisku in razširjanjem njegovega imena in priimka v zvezi s članstvom v prostozidarski loži”. V preostalem delu je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.
2. Toženi stranki sta zoper v izreku navedene sodbe vložili ustavno pritožbo, v kateri zatrjujeta, da je sodišče napačno pretehtalo razmerje med pravico tožeče stranke do zasebnosti in njunima pravicama do svobode izražanja in svobode umetniškega ustvarjanja. Sodišče po njunem mnenju ni vzpostavilo ravnovesja med med seboj nasprotujočimi si pravicami, temveč je favoriziralo pravico do zasebnosti. Navajata, da je pritožnik kot avtor knjige “V znamenju lože“, ki jo je založilo podjetje A. A., v njej popisal problematiko prostozidarstva v slovenskem prostoru ter svoje osebne izkušnje v zvezi s tem, saj se je v združenje, ki deluje kot društvo, včlanil in bil nekaj časa njegov član. V tem delu ima knjiga avtobiografski značaj in s tem v zvezi je popisal tudi nekatere osebe, s katerimi je prišel v stik. Pritožnik B. B. tudi opozarja, da v knjigi s polnim imenom ni imenoval samo tožnika, temveč več kot 16 oseb. Pravice pritožnika, da se samostojno odloči, in nekatere osebe navede z imeni, nekatere s psevdonimi, nekatera imena pa prečrta, ni mogoče omejevati. Tožnika Č. Č. pa naj bi navedel s polnim imenom zato, ker je bil on njegov “vodnik“ pri sprejemu v prostozidarsko društvo. Dalje navajata, da problematika, povezana s prostozidarstvom, ni pridržana zasebni sferi, saj je delovanje prostozidarstva kot tudi delovanje društev, ki obujajo ideje prostozidarstva, usmerjeno v dobrobit vseh državljanov. Posebej zato naj bi imeli državljani pravico dobiti informacije o delovanju teh združenj. Informacija o delovanju tovrstnih združenj brez navedbe imen naj bi bila po mnenju ustavnih pritožnikov nepopolna informacija. Prepoved razširjanja te informacije pa naj bi predstavljala kršitev svobode izražanja. Glede na to naj bi bila pritožniku z izpodbijanimi sodbami kršena svoboda izražanja (39. člen ustave) in svoboda znanosti in umetnosti (59. člen ustave). Pritožnika tudi opozarjata, da je postopek tehtanja med posameznimi pravicami opravilo in utemeljilo šele vrhovno sodišče, s čimer naj bi sodišče kršilo tudi pravico do pravnega sredstva (25. člen ustave).
3. Senat ustavnega sodišča je dne 10. 10. 2000 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo vrhovnemu sodišču in nasprotni stranki (tožniku) v pravdi. Nasprotna stranka v pravdi je v odgovoru na pritožnikove navedbe iz ustavne pritožbe navedla, da so izpodbijane sodne odločitve pravilno vzpostavile ravnovesje med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja. Meni, da že vrstni red ustavnih pravic v ustavi kaže, da je treba pravici do zasebnosti pri tehtanju, pri katerem se upoštevajo vse okoliščine konkretnega primera, dati prednost pred pravico do izražanja. Nasprotna stranka tudi opozarja, da ni več oseba javnega življenja, temveč povsem običajen državljan, o katerem bi bilo dopustno pisati le v zvezi z njegovo odvetniško dejavnostjo. Meni, da je pritožnik zbiral podatke o prostozidarskem gibanju na nekorekten način, ker se je vključil v gibanje z lažnim prikazovanjem, da želi postati član gibanja, v resnici pa mu je šlo samo za informacije. S tem naj bi kršil pravila gibanja in tudi pravila novinarstva. Navaja tudi, da razkritje njegovega imena ni z ničimer prispevalo k boljšemu informiranju javnosti niti ni prispevalo k umetniški izrazni moči pritožnikovega dela. Navedba njegovega imena naj bi bila nekorektna, nemoralna in podana z namenom šikane in maščevanja, ker sta bila nasprotna stranka in pritožnik v dalj časa trajajočem sporu. Po mnenju nasprotne stranke bi tudi v primeru, če bi dopustili možnost, da je navedba njenega imena v avtorskem delu v skladu z dopustnim ciljem in namenjena informiranju javnosti, v kar pa sama dvomi, navedba njenega imena v reklamnih oglasih služila izključno ekonomskim interesom ustavnih pritožnikov in senzacionalističnemu reklamiranju knjige in bi bila zato nedopustna. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.
4. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je v skladu z načelom, po katerem so človekove pravice omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (tretji odstavek 15. člena), v konkretnem primeru tehtalo med pravico do zasebnosti (35. člen ustave) na eni strani ter svobodo izražanja (39. člen ustave) in svobodo znanosti in umetnosti (59. člen ustave) na drugi strani. Pri tem naj bi upoštevalo načelo sorazmernosti med posegom in namenom, ki ga poseg zasleduje. Za presojo razmerja med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja je po mnenju sodišča pomemben kriterij obstoj javne koristi do obveščenosti. Sodišče je zaključilo, da ni bilo javnega interesa za poseg v zasebnost toženca, saj je bilo prostozidarstvo mogoče opisati z vsemi njegovimi lastnostmi ter pozitivnimi in negativnimi vplivi tudi brez tožnikovega imena. Pri pravici do obveščenosti o nekem pomembnem pojavu v družbenem življenju je po mnenju sodišča namreč treba ločiti dogodek (neko delovanje, združevanje) od posameznikov, ki pri dogodku sodelujejo. V konkretnem primeru po oceni vrhovnega sodišča posamezniki niso bili pomembni za opis dogodka, kar potrjuje tudi dejstvo, da so bili drugi najpomembnejši udeleženci združenja imenovani s psevdonimom. Vrhovno sodišče poudarja, da tudi niso obstajale druge okoliščine, ki bi opravičevale navajanje tožnikovega polnega imena. Ta, kljub nekdanjim funkcijam (npr. predsednika Košarkaške zveze in predsednika Rotary kluba), ki imajo po mnenju sodišča načeloma sicer lahko vpliv na poznavanje človeka v javnosti, ni bil oseba iz političnega oziroma javnega življenja, zato njegovega imena brez njegovega soglasja ni bilo dovoljeno v javnosti uporabljati za namene, ki z nekdanjimi funkcijami nimajo nobene zveze. Vrhovno sodišče še opozarja, da tudi morebitno pred časom dano soglasje s strani toženca za objavo določenih osebnih informacij ne pomeni, da toženec soglaša z vsemi bodočimi izjavami v katerikoli zvezi. Glede na to je vrhovno sodišče presodilo, da je treba dati pravici do zasebnosti prednost pred pravico do svobode izražanja. Navajanje članstva nekega združenja pa lahko po mnenju vrhovnega sodišča pomeni celo kršitev pravice do združevanja (42. člen ustave), kar naj bi izhajalo tudi iz prakse ameriških sodišč. Glede kolizije med pravico do zasebnosti in pravico do umetniškega izražanja pa je vrhovno sodišče na podlagi ugotovitev nižjestopnih sodišč, da sporočilna vrednost avtorskega dela ne bi bila okrnjena, če se tožnik v njem ne bi pojavljal s pravim imenom, zaključilo, da pravica do umetniškega ustvarjanja ni bila prizadeta.
5. Vrhovno sodišče je posebej presojalo vprašanje, ali je treba razmerje med pravico do zasebnosti in pravico do izražanja oziroma obveščenosti presojati drugače, ko gre za navajanje imen v oglasih. Po njegovem mnenju lahko pomeni oglaševanje v časopisih v komercialne namene bistveno hujši poseg v zasebnost kot objava imena in priimka v umetniškem oziroma drugem avtorskem delu. Medtem ko bi bila lahko objava v kontekstu avtorskega dela celo dovoljena, pa je po presoji vrhovnega sodišča “oglaševanje z iztrganimi stavki iz avtorskega dela v časopisih z veliko naklado, kar velja posebej za A. A. in D., je v vsakem primeru nedopustno poseganje v zasebnost, če se v oglasih omenja le eno ime člana lože in če je prav to ime predmet trženja“. Zato zahteva presoja kolizije med obema pravicama drugačno tehtanje nasprotujočih si interesov, ki v tem primeru pripelje do rezultata, da ima varstvo zasebnosti prednost pred informiranjem. Vrhovno sodišče še dodaja, da velja enako tudi za imenovanje tožnika s pravim imenom v knjigi.

6. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo izpodbijano odločbo preizkusi glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Nasprotna stranka je v odgovoru na ustavno pritožbo navedla, da se izpodbijane sodbe nanašajo izključno na reklamne oglase in da v knjigo “V znamenju lože“ niso posegle, zato z njimi tudi ne more biti kršena pravica pritožnikov do svobode izražanja oziroma svobode znanosti in umetnosti. Ustavno sodišče ugotavlja, da temelji 2. točka izreka prvostopne sodbe, ki toženima strankama prepoveduje nadaljnje kršenje tožnikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (po revizijski sodbi samo še tožnikove pravice do zasebnosti) “z objavljanjem v tisku“, na 1. točki izreka, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo do kršitve tožnikove ustavne pravice med drugim tudi z navedbo tožnikovega imena na 59. strani knjige “V znamenju lože“. Tudi iz obrazložitev izpodbijanih sodb izhaja, da so presojala dopustnost objave tožnikovega imena tako v knjigi kot v reklamnih oglasih in da so pri tem prišla do sklepa, da je bila tožnikova pravica do zasebnosti kršena že z objavo njegovega imena v knjigi, zato je ustavno sodišče presojalo, ali je to stališče v skladu z ustavo. Na podlagi navedb, da sodišče ni vzpostavilo ravnovesja med nasprotujočimi si pravicami; navedb, da imajo državljani pravico do informacij o delovanju združenj, katerih cilji so usmerjeni v dobrobit vseh državljanov; navedb, da je informacija o delovanju tovrstnih združenj brez navedbe imen nepopolna informacija, ter na podlagi navedb, da se ima avtor pravico samostojno odločiti o tem, ali bo določeno osebo imenoval s polnim imenom, je izpodbijane sodbe preizkusilo z vidika morebitne kršitve svobode izražanja (39. člen ustave) in svobode umetniškega ustvarjanja (59. člen ustave). Pri tem je upoštevalo, da tožnik v pravdi ni zatrjeval neresničnosti pritožnikove izjave niti ni pritožniku očital, da je bila omemba njegovega imena v zvezi s članstvom v loži zanj žaljiva in da predstavlja poseg v njegovo čast in dobro ime.
7. Zasebnost sodobna pravna teorija opredeljuje kot področje posameznika, v katerega ne sme nihče posegati brez posebnega zakonskega pooblastila1. Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil2. Toda, pravica do zasebnosti ni absolutna pravica3, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti4. Človek se namreč kot družbeno bitje, ki nenehno prihaja v stik z drugimi ljudmi, ne more povsem izogniti temu, da se iz raznih vzrokov in nagibov tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo zasebno življenje5. Pri tem bi področje zasebnega življenja posameznika lahko razdelili: na področje intimnega in družinskega življenja, na področje zasebnega življenja, ki se ne odvija v javnosti, in na področje življenja posameznika v javnosti6. Na splošno velja, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov7. Pri presoji dopustnosti posega v posameznikovo pravico do zasebnosti je treba upoštevati tudi značilnosti subjekta, v katerega pravico se posega. Ob tem pravna teorija navaja, da je brez privolitve prizadetega mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja) in osebe, ki javnost zanima samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (t. i. relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja8. Posebna pravila za reševanje kolizije med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja oziroma pravico do umetniškega ustvarjanja pa veljajo, kadar oseba (v pogovoru ali umetniškem delu) v okviru opisovanja lastnega življenja razkriva zasebno življenje druge osebe. Svoboden razvoj posameznikove osebnosti namreč zahteva, da človeku ne gre samo za obstoj, ki je izoliran od vseh drugih bitij, temveč moramo posamezniku prav zaradi svobodnega razvoja njegove osebnosti (ta je podlaga za priznanje vseh posameznih osebnostnih pravic) omogočiti aktiven, ekstravertiran razvoj. Človeku kot družbenemu bitju mora biti omogočeno, da svoja mnenja ne samo oblikuje, temveč tudi posreduje (ustno, pisno ali pa s konkludentnimi dejanji) in jih dograjuje v stikih z drugimi9. Glede na to mora imeti avtor pravico, da upoštevajoč omejitve glede popisovanja posameznikovega intimnega življenja, v svojem delu popiše (ali v pogovoru, ki se nanaša na njegovo življenje, omeni) osebe, s katerimi je prihajal v stik, in dogodke, ki jih je z njimi doživel, ne da bi za to potreboval njihovo privolitev. Ta pravica mu gre v okviru njegove svobode izražanja oziroma umetniškega ustvarjanja in to ne glede na to, ali gre za osebo iz javnega življenja ali za kateregakoli posameznika.
8. V konkretnem primeru je bil tožnik kot nekdanji predsednik Odvetniške zbornice, predsednik Rotary Cluba, predsednik Košarkaške zveze, znan ljubljanski odvetnik in hkrati tudi član prostozidarjev (tožnik tega dejstva med pravdo ni zanikal) izpostavljen zanimanju javnosti, kar je imelo za posledico tudi oženje kroga njegove zasebnosti. Stališče višjega sodišča (ki se mu pridružuje tudi vrhovno sodišče), “da imajo nekdanje funkcije tožnika sicer lahko vpliv na njegovo poznanost v javnosti, vendar da brez njegovega soglasja njegovega imena ni dovoljeno uporabljati v javnosti za povsem druge namene, ki z nekdanjimi funkcijami nimajo zveze”, ne samo da ne ustreza več dejanskim standardom, ki so se uveljavili v slovenskem tisku in drugih sredstvih javnega obveščanja, kjer je splošna tolerantnost posameznikov pri razkrivanju zasebnega življenja precej večja od tožnikove, temveč ne ustreza niti stališčem v pravni teoriji10. Teorija prava človekovih pravic tako na primer navaja, da je pravica do zasebnega življenja omejena z varstvom pravic in koristi drugih in vedenjem posameznika v javnosti11. Ustavno sodišče je že poudarilo, da mora posameznik z vstopom v prostor družbenega dogajanja prevzeti nase tudi tveganje, da bo njegovo ravnanje predmet diskusije in presoje (odločba št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 - Uradni list RS, št. 73/94 in OdlUS III, 123). Pri tem pa v konkretnem primeru niti ni šlo za razkrivanje dejstev iz tožnikove intimne sfere, temveč za opis njegove vloge v dogajanju, pri katerem je prihajal v stik s številnimi ljudmi, med drugim tudi s pritožnikom, ki je njune stike v zvezi s prostozidarstvom nato opisal v svoji knjigi. Pritožnikov temeljni namen ni bil razkrivanje podatkov iz zasebne sfere tožnika, temveč je želel popisati prostozidarstvo kot pojav ter lastne izkušnje in poglede na prostozidarstvo. Pri tem je popisal tudi osebe, s katerimi je v zvezi s prostozidarstvom prihajal v stik, in dogodke, ki jih je s temi osebami doživel. Tako je popisal tudi tožnika, saj naj bi tožnik s tem, ko mu je pomagal, da se je včlanil k prostozidarjem in bil neke vrste njegov “vodnik”, igral osrednjo vlogo v njegovem življenju, povezanim s prostozidarstvom. Pritožnik je opisoval le dogodke iz tožnikovega delovanja v tem krogu in ne iz njegovega intimnega življenja. Tako pravico popisovanja dogodkov, pri katerih je sodeloval, in oseb, ki so v življenju prihajale z njim v stik, pritožnik kot družbeno bitje nedvomno ima v okviru svobode izražanja in v okviru svobode umetniškega ustvarjanja. Na obstoj njegove svobode izražanja in umetniškega ustvarjanja ne vpliva dejstvo, da je s tem popisom prekršil notranje dogovore, ki so obstajali med člani lože. Navedene pravne situacije zato ni mogoče enačiti s primerom iz ameriške prakse, ko je vlada zahtevala seznam članov nekega združenja12. Ker torej ne gre za kršitev tožnikove pravice do zasebnosti, na presojo prav nič ne vpliva dejstvo, ali je pritožnik v knjigi s pravim imenom označil tudi ostale osebe ali ne. Glede na to je presoja, da mora imeti v konkretnem primeru pravica do zasebnosti prednost pred svobodo izražanja in umetniškega ustvarjanja, v neskladju z ustavo. Odločitev sodišča zato pomeni kršitev pritožnikove svobode izražanja (39. člen ustave) in umetniškega ustvarjanja (59. člen ustave).
9. Svoboda izražanja po 39. členu ustave obsega tudi pravico do oglaševanja v komercialne namene. Ustavno sodišče se strinja s stališčem, da veljajo za presojo, ali pomeni navajanje imen v reklamne ali komercialne namene kršitev pravice do zasebnosti, strožji kriteriji, kot če gre za objavo imen v avtorskem delu. V tuji in slovenski pravni teoriji ter sodni praksi ni spora, da ni dovoljeno izkoriščati posameznikovega imena ali podobe v reklamne in komercialne namene brez njegovega soglasja13. V konkretnem primeru pa je treba upoštevati, da je šlo za objavo imena v oglasu za avtorsko delo, v katerem je bilo navedeno tožnikovo ime, po pritožnikovih navedbah celo v dobesednem citatu iz knjige. Ker so sodišča v izpodbijanih sodbah ugotovitev, da pomeni objava tožnikovega imena v reklamnem oglasu kršitev njegove pravice do zasebnosti, oprla na oceno, da pomeni tako kršitev že objava tožnikovega imena v knjigi, za to stališče pa je ustavno sodišče ugotovilo, da ni v skladu z ustavo, je potrebna ponovna presoja tega vprašanja.
10. Glede na navedeno je ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo. V delu, v katerem se izpodbijane sodbe nanašajo na objavo tožnikovega imena v knjigi, je ob uporabi prvega odstavka 60. člena ZUstS samo odločilo o stvari in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Za tako odločitev se je ustavno sodišče odločilo zato, ker je presodilo, da je stališče, da mora imeti v konkretnem primeru pravica do zasebnosti prednost pred svobodo izražanja in umetniškega ustvarjanja, v neskladju z ustavo, zanjo pa je imelo v spisu dovolj podatkov. Pri tem je upoštevalo tudi, da se postopek vleče že več let in bi se v primeru ponovnega odločanja o tem vprašanju v škodo pritožnikovih ustavnih pravic še dodatno zavlekel.
11. V delu, v katerem se izpodbijane sodbe nanašajo na objavo tožnikovega imena v reklamnih oglasih, pa je ustavno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri novem odločanju bo moralo sodišče vprašanje, ali sta ustavna pritožnika z objavo tožnikovega imena v reklamnih oglasih kršila njegovo pravico do zasebnosti, ponovno presoditi glede na vse okoliščine primera ter ob tem upoštevati presojo ustavnega sodišča, po kateri je stališče, da pomeni že objava tožnikovega imena v knjigi kršitev tožnikove pravice do zasebnosti, v neskladju z ustavo. Izid tega tehtanja bo moralo utemeljiti z argumenti, ki bodo v skladu z ustavo in ki bodo pripeljali do tega, da bo vsaki od kolidirajočih si pravic dana ustrezna ustavnopravna teža.
12. Ker je ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo že zaradi kršitve pravic iz 39. in 59. člena ustave, se ni spuščalo v presojo, ali je bila pritožnikoma s sodbo vrhovnega sodišča kršena tudi pravica do pritožbe (25. člen ustave).

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 60. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up 50/99
Ljubljana, dne 14. decembra 2000.

1 Primerjaj Rivjero J., Les publiques, Vol. 2 Presses Universitaires de France, 1989, str. 76 in Finžgar A., Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1985, str. 121.
2 Decisions & Reports 5, poročilo št. 6825, str. 89.
3 Finžgar A., 1985, str. 121.
4 R. St. J. Macdonald in drugi, European System for the Protection of Human Rights, Kluwer Academic Publishers, Netherlands, 1993, str. 407.
5 Glej Finžgar A., 1985, str. 121 in nasl.
6 Ibidem.
7 Baston Vogt M., Der sachliche Schutzbereich des zivilrechtlichen allgemeinen Persönlichkeitsrechts, Mohr Siebeck, 1997, str. 208.
8 Finžgar A., 1985, str. 128.
9 Baston Vogt M., 1997, str. 207.
10 Na primer R. St. J. Macdonald in drugi, 1993, str. 407.
11 Ibidem.
12 Kot izhaja iz spisa, med strankama ni sporno, da tožnik od države oziroma Lože ni zahteval seznama vseh oseb, ki se ukvarjajo s prostozidarstvom, niti ni takega spiska od upravljalca zbirke podatkov zahtevala država, zato je nerelevantno sklicevanje vrhovnega sodišča na ameriško sodno prakso, ki obravnava te primere.
13 Finžgar A., 1985, str. 102, Seifert F., NJW 27/99, str. 1893.