Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž., Z. V., ki ga zastopa B. B., odvetnik v U. na seji dne 21. decembra 2000

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem št. Ks 116/00 z dne 28. 6. 2000 v zvezi s sklepom istega sodišča št. Kpd 168/99 z dne 12. 6. 2000 se zavrne.

1. Z izpodbijanima sklepoma je bil zavrnjen pritožnikov predlog za odpravo ekstradicijskega pripora. Ker po vložitvi prošnje za azil ni bil v skladu z zakonom o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 – v nadaljevanju: ZAzil) napoten v azilni dom, naj bi bila kršena 22. in 14. člen ustave. Poleg tega naj bi bil kršen tudi 20. člen ustave, ker je v priporu že več kot šest mesecev. Pogodbe o pravni pomoči v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah (Uradni list SFRJ, MP, št. 5/63 – v nadaljevanju: pogodba), na katero se sklicujeta izpodbijana sklepa, naj bi v pritožnikovi zadevi ne bilo mogoče uporabiti, ker je bila sklenjena med Jugoslavijo in ZSSR, Slovenija in Ruska federacija pa sta sedaj samostojni državi. Pritožnik predlaga, naj ustavno sodišče izpodbijana sklepa odpravi in odloči, da se v skladu s 26. členom ZAzil namesti v azilni dom, podrejeno pa, naj ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje pristojnemu sodišču.
2. Ustavna pritožba je bila s sklepom z dne 10. 11. 2000 sprejeta v obravnavo. Na podlagi 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) sta bila ustavna pritožba in sklep o njenem sprejemu vročena Okrožnemu sodišču v Krškem. Sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.
3. Ustavno sodišče je v postopku pogledalo svoj spis št. Up-78/00.

4. Pritožniku je bila na podlagi mednarodne tiralice odvzeta prostost dne 24. 8. 1999. Istega dne je bil zoper njega odrejen pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. v nadaljevanju: ZKP). Dne 23. 9. 1999 je Okrožno sodišče v Krškem prejelo zahtevo Ruske federacije za pritožnikovo izročitev. Sklep sodišča o tem, da so izpolnjeni pogoji za pritožnikovo izročitev, je dne 3. 12. 1999 postal pravnomočen. V septembru 1999 je pritožnik vložil prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V času izdaje izpodbijanih sklepov o tej prošnji še ni bilo pravnomočno odločeno.
5. Očitek o kršitvi 22. člena (enako varstvo pravic) in drugega odstavka 14. člena ustave (enakost pred zakonom) ni utemeljen. Pritožnik je v priporu zaradi tega, ker teče zoper njega postopek za izročitev Ruski federaciji. Zaradi tega je njegov položaj drugačen kot položaj drugih oseb, ki so vložile prošnjo za azil. Določb ZKP oziroma mednarodne pogodbe, ki urejajo postopek izročitve, ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za specialne določbe v razmerju do ZAzil. Glede na očitek o uporabi pogodbe ustavno sodišče poudarja, da za pritožnikov pravni položaj ni pomembno, ali se v njegovem primeru pogodba uporablja ali ne, saj je sodišče pripor utemeljilo tudi na določbah ZKP (521. člen ZKP). Te bi bilo treba uporabiti v vsakem primeru, saj se tudi po pogodbi pripor lahko odredi le pod pogoji, ki so določeni v zakonodaji zaprošene države (62. člen).
6. Prav tako ni utemeljen očitek, da je s tem, ko je v priporu že več kot šest mesecev, kršen 20. člen ustave. Sodišče je sprejelo stališče, da je postopek izročitve – vključno s priporom – v ZKP urejen posebej v določbah 521. do 537. člena. Med temi določbami se po stališču sodišča le 524. člen sklicuje na določbe ZKP o priporu, in sicer na 201. člen, ki določa priporne razloge. Določbe ZKP o podaljševanju pripora naj bi zato za pripor, odrejen v postopku izročitve, ne veljale. To stališče ni v nasprotju z 20. členom ustave. Iz besedila 20. člena ustave izhaja, da določa pogoje za odreditev pripora pred vložitvijo obtožnice v kazenskem postopku. Trajanje pripora na največ šest mesecev pred vložitvijo obtožnice je torej omejeno le na primere, ko zoper nekoga teče kazenski postopek pred domačim sodiščem. Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev je povezan s kazenskim postopkom, ki teče v drugi državi in se v času postavitve zahteve za izročitev lahko nahaja v katerikoli fazi – pred ali po vložitvi obtožnice, pred ali po pravnomočnosti sodbe. Iz navedenih razlogov določba 20. člena ustave za pripor, odrejen v postopku izročitve, ni uporabljiva.
7. Ne glede na to ustava vsebuje varovalke zoper predolgo trajanje pripora v postopku izročitve. Ker gre za omejitev svobode, tudi za ta pripor veljata določbi 19. člena (varstvo osebne svobode) in 23. člena ustave (pravica do sodnega varstva). Po drugem odstavku 19. člena ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Člen 23 ustave zagotavlja med drugim pravico, da o njegovih pravicah odloči sodišče brez nepotrebnega odlašanja.
8. Podobna jamstva so po razlagi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: sodišče) vsebovana tudi v 5. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 v nadaljevanju: EKČP). Po prvem odstavku 5. člena EKČP ima vsakdo pravico do prostosti in osebne varnosti ter se nikomur ne sme odvzeti prostost, razen v taksativno določenih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom. Med temi je v točki f naštet tudi pripor osebe, proti kateri teče postopek za izgon ali za izročitev. V naslednjih odstavkih so vsebovane procesne varovalke za odločanje o odvzemu prostosti. Tako je v tretjem odstavku vsakomur, ki mu je bila odvzeta prostost po točki c prvega odstavka 5. člena (pripor, vezan na obstoj kazenskega postopka), zagotovljena pravica, da mu sodijo v razumnem roku ali da ga izpustijo. Po stališču Evropske komisije za človekove pravice (v nadaljevanju: komisija), ki ga je kasneje sprejelo tudi sodišče, se ta določba ne nanaša na pripor, povezan z ekstradicijskim postopkom (točka f prvega odstavka 5. člena EKČP). Ne glede na to je zahteva po razumnem trajanju pripora osebe, proti kateri teče postopek za izročitev, vsebovana v zahtevi po zakonitosti takega pripora, ki je določena v prvem odstavku 5. člena EKČP. Če je pripor posledica postopka, ki ni izveden s potrebno skrbnostjo (due diligence, la diligence requise), nima več podlage v točki f prvega odstavka 5. člena EKČP1.
9. Določbe ZKP je treba razlagati ob upoštevanju navedenih določb ustave in EKČP. V poglavju o izročitvi obdolžencev in obsojencev vsebuje ZKP le malo določb o priporu. Pred vložitvijo prošnje za izročitev se lahko tujcu vzame prostost za največ pet mesecev (tretji odstavek 525. člena ZKP). Po vložitvi prošnje lahko preiskovalni sodnik ob izpolnjenosti pogojev za pripor iz 201. člena ZKP odloči, da se tujec pripre, ali sprejme druge ukrepe za zagotovitev njegove navzočnosti (tretji odstavek 524. člena ZKP). Po drugem odstavku 527. člena ZKP sme tujec ostati v priporu do pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi izročitve. S temi določbami je povedano dvoje: prvič, da je namen pripora v postopku izročitve zagotoviti navzočnost tujca v postopku odločanja o izročitvi in s tem možnost njegove dejanske izročitve, in drugič, da se v postopku izročitve smiselno uporabljajo določbe ZKP, ki urejajo ukrepe za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v postopku. Ker ti ukrepi posegajo v ustavne pravice, odkaz na smiselno uporabo omenjenih določb ZKP ne more obsegati le določb, ki take ukrepe dovoljujejo, ampak tudi tiste, ki jih omejujejo. Preiskovalni sodnik zato lahko odredi le tisti poseg v tujčevo svobodo, ki je neogibno potreben za izvedbo izročitve (drugi odstavek 192. člena ZKP). Pripor sme trajati le najkrajši potrebni čas (drugi odstavek 200. člena ZKP). Poleg tega zakon določa tudi najdaljši dopusten čas trajanja pripora, tj. dve leti in šest mesecev (205. člen in peti odstavek 207. člena ZKP). Določbe o najdaljšem dopustnem trajanju pripora v posameznih fazah postopka so sicer prilagojene ureditvi domačega kazenskega postopka, vendar pa to ne izključuje njihove smiselne uporabe v postopku izročitve. Smisel pripora v postopku izročitve temu ne nasprotuje. Na drugi strani taka razlaga upošteva, da je pripor eden izmed najhujših posegov v posameznikovo svobodo in da je prav to bil razlog za absolutno omejitev njegovega trajanja v ZKP. Zakonski rok v pritožnikovem primeru še ni potekel, pritožnik pa tudi ne zatrjuje, da bi postopek izročitve ne tekel brez nepotrebnega odlašanja. Z izpodbijanima odločbama zato tudi ni kršen 19. člen ustave.
10. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je ustavno sodišče zavrnilo.

11. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Fišer je napovedal pritrdilno ločeno mnenje.
Št. Up 273/00-10
Ljubljana, dne 22. decembra 2000.

1 Odločitev v zadevi Lynas proti Švici št. 7317/75 z dne 6. 10. 1976, European Commission of Human Rights, Decisions and Reports, 6, str. 162-163, sodba v zadevi Quinn proti Franciji z dne 22. 3. 1995, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 311, § 48 in sodba v zadevi Kolompar proti Belgiji z dne 24. 9. 1992, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 235-C, §§ 40–42. V zadnji zadevi sodišče ni posebej utemeljevalo svoje pristojnosti za presojo trajanja ekstradicijskega pripora, ga je pa presodilo.