Agencija za zavarovalni nadzor na podlagi določil 5. točke prvega odstavka 109. člena zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 13/00 in 91/00) izdaja

(1) Ta sklep določa podrobnejša pravila in minimalne standarde za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij. Uporablja se za določitev višine obveznosti zavarovalnice za potrebe, opredeljene v 76., 81., 104., 139. in 159. členu zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 13/00 in 91/00; v nadaljevanju: ZZavar).
(2) Ta sklep določa načela, ki jih mora zavarovalnica upoštevati pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij iz 113. člena ZZavar.
(3) Zavarovalnica lahko pri izračunavanju zavarovalno-tehničnih rezervacij smiselno upošteva zavarovalno statistične standarde (dalje: ZSS), ki jih je sprejelo Slovensko zavarovalno združenje in je nanje dal soglasje Urad RS za zavarovalni nadzor:
– ZSS 1: Rezervacije za prenosne premije,
– ZSS 2: škodne rezervacije,
– ZSS 3: Rezervacije za bonuse in popuste.
(4) Strokovni svet Agencije za zavarovalni nadzor lahko da soglasje na predloge novih standardov, po katerih se bodo izračunavale posamezne zavarovalno-tehnične rezervacije za posamezne zavarovalne vrste oziroma posamezne nevarnosti.

(1) Višina obveznosti zavarovalnice za življenjska in premoženjska zavarovanja mora biti določena v skladu s tem sklepom.
(2) Višina obveznosti zavarovalnice mora zajeti predvidene in naključne obveznosti iz zavarovalnih pogodb.

Zavarovalno-tehnične rezervacije, ki so določene v 113. členu ZZavar, morajo biti vedno oblikovane v višini, ki zadošča za kritje vseh obveznosti iz zavarovalnih pogodb, ki jih lahko predvidimo.

Rezervacije, ki jih mora zavarovalnica oblikovati in prikazati v računovodskih izkazih, morajo biti določene v skladu z načeli, opredeljenimi v 3. in 5. do 9. členu tega sklepa.

(1) Rezervacije za prenosne premije se morajo praviloma izračunati za vsako pogodbo posebej. Statistične metode se lahko uporabijo, če lahko pričakujemo, da rezultat ne bo manjši kot pri posamičnem izračunu.
(2) Če verjetnost nastanka škode ni enakomerno porazdeljena med trajanjem pogodbe, je v izračunu to potrebno upoštevati.
(3) V izračunu prenosne premije je potrebno upoštevati tudi spremembe v višini zavarovalnega kritja (npr. povečanje pri gradbenem ali montažnem zavarovanju, zmanjšanje pri nekaterih kreditnih zavarovanjih).

(1) Neiztekla nevarnost je razlika med dejansko potrebnim zneskom za kritje neizteklih nevarnosti in prenosno premijo, izračunano v skladu s 5. členom tega sklepa.
(2) Rezervacije za neiztekle nevarnosti je potrebno računati na osnovi odškodnin in administrativnih stroškov, ki bodo verjetno nastali po koncu obračunskega obdobja iz pogodb, ki so se zaključile pred obračunskim dnem, in sicer v takšnem obsegu, za kolikor ocenjena vrednost presega rezervacije za prenosne premije in terjatve iz premij za te pogodbe.
(3) Rezervacije za neiztekle nevarnosti je potrebno izkazati v okviru drugih zavarovalno-tehničnih rezervacij v skladu z določili 119. člena ZZavar.
(4) Rezervacije za neiztekle nevarnosti (provision for unexpired risks) so dodatne rezervacije nad prenosno premijo, izračunane v skladu s 5. členom tega sklepa, za nevarnosti, ki se bodo uresničile po obračunskem letu, za kritje škod in stroškov, povezanih z obstoječimi zavarovalnimi pogodbami.

(1) Škodne rezervacije za prijavljene in nerešene škode se morajo praviloma izračunavati ločeno za vsako tako škodo posebej na osnovi predvidenih stroškov, ki bodo nastali v zvezi z likvidacijo teh škod. Statistične metode se dopustne, če lahko pričakujemo, da bo izračunana obveznost vsaj tako visoka, kot bi bila, če bi naredili izračun za vsako škodo posebej.
(2) Škodne rezervacije morajo upoštevati tudi nastale, a še neprijavljene škode. Višina rezervacij za nastale, a še neprijavljene škode, se določi glede na izkušnje preteklih let, upoštevajoč število škod in povprečno priznano odškodnino iz škod, prijavljenih v obračunskem letu, ter pričakovani razvoj v prihodnosti.
(3) Vsi stroški reševanja škod, vključno s cenilnimi stroški, morajo biti vključeni v izračun škodnih rezervacij.
(4) Regresi iz naslova subrogacije ali rešenega blaga morajo biti ocenjeni na osnovi previdnih ocen in odšteti od škodnih rezervacij ali prikazani kot sredstva.
(5) V primeru rešenega blaga v obliki materiala morajo biti zneski prikazani v dodatku k letnemu poročilu.
(6) “Subrogacija“ pomeni, da je zavarovalnica pridobila pravico zavarovanca do tretje osebe. “Rešeno blago“ pomeni pridobitev pravice pravnega lastništva nad zavarovano lastnino.
(7) Kolikor mora biti obveznost iz naslova škode plačana v obliki rente, se znesek za te namene določi z uporabo priznanih aktuarskih metod in se ne uporabljajo določbe devetega in desetega odstavka tega člena.
(8) Implicitno diskontiranje ali zmanjševanje ni dovoljeno, če pri ugotavljanju višine škodnih rezervacij za prijavljene in nerešene škode ter škode, ki so nastale in še niso prijavljene, upoštevamo trenutne veljavne cene.
(9) Eksplicitno diskontiranje ali zmanjševanje zaradi upoštevanja donosa je dovoljeno v naslednjih primerih:
a) pričakovano povprečno obdobje med dnevom poravnave obveznosti in dnevom vrednotenja mora biti najmanj 4 leta,
b) diskontiranje ali zmanjšanje naj bo uveljavljeno na priznani previdni osnovi, na katero je kot na standard dala soglasje Agencija za zavarovalni nadzor v skladu s četrtim odstavkom 1. člena tega sklepa,
c) v izračunu celotnih stroškov likvidacije škode mora zavarovalnica upoštevati faktorje, ki lahko vplivajo na porast stroškov,
d) zavarovalnica mora imeti na razpolago ustrezne podatke, da lahko oblikuje zanesljiv model likvidacije škod,
e) obrestna mera, uporabljena za izračun sedanje vrednosti, ne sme presegati previdno določene donosnosti naložb iz naslova zavarovalno-tehničnih rezervacij. V nobenem primeru obrestna mera ne sme presegati manjše od naslednjih dveh vrednosti:
i) povprečne stopnje donosnosti, realizirane z naložbami iz naslova zavarovalno-tehničnih rezervacij v zadnjih petih letih,
ii) stopnje donosnosti, realizirane z naložbami iz naslova zavarovalno-tehničnih rezervacij v letu pred obračunskim letom.
(10) Diskontiranje ali zmanjšanje mora v poročilu pooblaščenega aktuarja iz 159. člena ZZavar razkriti:
a) celoten znesek rezervacij pred upoštevanjem diskontiranja ali zmanjšanja,
b) kategorije škod, katerih vrednosti so diskontirane oziroma so bile zmanjšane,
c) za vsako kategorijo škod iz prejšnje točke mora biti pojasnjeno:
– metoda, ki je bila uporabljena,
– obrestna mera in
– kriteriji za določitev obdobja, v katerem bodo škode poplačane (model likvidacije škod).

(1) Sozavarovatelj določi višino škodnih rezervacij za sozavarovanja na naslednji način:
– višina rezervacij sozavarovalnice za posamezno pogodbo je najmanj tolikšna, kot znaša rezervacija vodilne zavarovalnice za to pogodbo, upoštevajoč sorazmerni del nevarnosti, ki jo krije sozavarovatelj glede na vodilno zavarovalnico.
(2) Pojmi v prejšnjem odstavku:
a) “vodilna zavarovalnica“ v povezavi s sozavarovanjem pomeni zavarovalnico, ki je priznana kot vodilna zavarovalnica glede na ostale zavarovalnice, vključene v sozavarovanje, ter določi zavarovalne pogoje za sklenitev zavarovanja in izda polico;
b) “sozavarovatelj“ je zavarovalnica, ki sodeluje pri sozavarovalnem poslu in ni vodilna zavarovalnica;
c) “sozavarovanje“ je oblika zavarovanja, ki ni pozavarovanje. Sozavarovanje se lahko sklene za zavarovanje nevarnosti iz zavarovalnih vrst od točke 3 do 16 iz drugega odstavka 2. člena ZZavar, pri čemer mora biti izpolnjen pogoj, da je nevarnost zavarovana z eno samo pogodbo za določeno premijo in za določen čas s strani dveh ali več zavarovalnic, vsaka za svoj delež.

(1) Izravnalne rezervacije se izračunajo v skladu z določili 118. člena ZZavar.
(2) Zavarovalnica ugotavlja višino izravnalnih rezervacij za prvo, drugo in tretje trimesečje na osnovi drsečih podatkov o lastnem deležu premije in deležu škod za predhodnjih 12 mesecev ter upoštevajoč povprečne deleže škod na osnovi letnih podatkov, ki se nanašajo na opazovano obdobje, v skladu s četrtim odstavkom 118. člena ZZavar.
(3) Ne glede na določbo četrtega odstavka 118. člena ZZavar zavarovalnica, ki je sklepala zavarovanja v posamezni zavarovalni vrsti manj kot 10 let in več kot 5 let, upošteva pri izračunu povprečnega deleža škod svoje podatke iz obdobja, ko je v zavarovalni vrsti sklepala zavarovanja.
(4) Ne glede na določbo četrtega odstavka 118. člena ZZavar zavarovalnica, ki je sklepala zavarovanja v posamezni zavarovalni vrsti manj kot 5 let, upošteva pri izračunu povprečnega deleža škod agregatne podatke Agencije za zavarovalni nadzor od leta 1995 dalje, toliko časa, dokler ne izpolni pogoja iz tretjega odstavka 8. člena tega sklepa.
(5) V skladu z določili sedmega odstavka 118. člena ZZavar mora zavarovalnica voditi lastni delež premije in delež škod ter izračunavati izravnalne rezervacije ločeno za zavarovanje posevkov in plodov proti toči in pozebi od zavarovanj ostalih nevarnosti iz 9. točke drugega odstavka 2. člena ZZavar.

(1) Vrednotenje dolgoročnih obveznosti (razen obveznosti, ki so zapadle pred dnevom vrednotenja) se izvaja po aktuarskih načelih, ki temeljijo na razumnih pričakovanjih zavarovalcev in obveznostih zavarovatelja. Obveznosti zavarovatelja so izračunane na previdnih predpostavkah, ki vključujejo primerne presežke za morebitna neugodna odstopanja upoštevanih faktorjev.
(2) Vrednotenje dolgoročnih obveznosti upošteva vse bodoče obveznosti zavarovatelja, določene s splošnimi in posebnimi pogoji za vsako posamezno pogodbo, pri kateri je po ZZavar potrebno oblikovati matematične rezervacije, upoštevajoč premije, ki bodo še plačane.
(3) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena se vrednost dolgoročnih obveznosti določi v skladu z določili 11. do 19. člena tega sklepa tako, da med drugim upošteva:
1. vsa zajamčena izplačila, do katerih je zavarovanec upravičen, vključno z zajamčeno odkupno vrednostjo;
2. vse bonuse oziroma dobičke, do katerih je zavarovanec upravičen bodisi samostojno bodisi skupaj z drugimi zavarovanci, ne glede na to, v kakšni obliki so izraženi;
3. vsa upravičenja, med katerimi lahko zavarovanec izbira na podlagi zavarovalne pogodbe;
4. stroške, vključno s provizijo za sklepanje pogodb.
(4) Dolgoročne obveznosti se izkazujejo kot matematične rezervacije, ki jih zavarovalnica razčleni na matematične rezervacije:
– življenjskih zavarovanj, razen zavarovanj iz druge alinee tega odstavka,
– življenjskih zavarovanj, pri katerih zavarovanec prevzema naložbeno tveganje, razen prenosnih premij, škodnih rezervacij in dodatnih zavarovalno-tehničnih rezervacij za zajamčeno najmanjše izplačilo,
– zdravstvenih zavarovanj in
– drugih vrst zavarovanj, če se zanje uporabljajo podobne verjetnostne tabele in izračuni, kot veljajo za življenjska zavarovanja.
(5) Povzetek glavnih predpostavk in metod, upoštevanih pri določanju matematičnih rezervacij, mora biti priložen aktuarskemu poročilu.
(6) Izračun matematičnih rezervacij mora biti narejen v skladu s priznanimi aktuarskimi načeli, njihovo zadostnost pa mora potrditi imenovani pooblaščeni aktuar, ki ima dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje nalog pooblaščenega aktuarja.

(1) V skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom tega člena se višina dolgoročne obveznosti določi za vsako pogodbo posebej na osnovi prospektivne računske metode.
(2) Ne glede na določilo prvega odstavka tega člena lahko zavarovalnica uporabi retrospektivno računsko metodo za izračun obveznosti, kadar zaradi narave zavarovalne pogodbe prospektivne računske metode ni mogoče uporabiti, ali kjer se da dokazati, da vrednost izračunane obveznosti ni manjša od obveznosti, izračunane z uporabo prospektivne računske metode.
(3) Uporaba ustreznih približkov je dovoljena samo, kadar je gotovo, da bo izračunana višina obveznosti, dobljenih z njihovo uporabo, vsaj tako visoka, kot bi bila višina obveznosti, če bi uporabljali izračun po posameznih zavarovalnih pogodbah.
(4) Načelo posamičnega izračuna ne sme preprečiti oblikovanja dodatnih rezervacij za splošne nevarnosti, ki se jih ne da opredeliti na nivoju zavarovanca.
(5) Kadar ima zavarovanec z zavarovalno pogodbo določeno pravico do izplačila odkupne vrednosti, morajo biti matematične rezervacije v vsakem trenutku oblikovane vsaj v višini odkupne vrednosti zavarovanja.
(6) Pri ugotavljanju višine dolgoročne obveznosti se ne sme samovoljno spreminjati načina izračuna, hkrati pa mora biti na primeren način omogočeno nedvoumno ugotavljanje višine dobička, ki je nastal s trajanjem pogodbe.
(7) Obveznosti za pogodbe, po katerih je zavarovalec upravičen do udeležbe na dobičku, se ugotavljajo glede na višino premije in višino naložb, ki krijejo te obveznosti, upoštevajoč dosedanjo prakso zavarovalnice glede časa in načina delitve dobička ali drugih ugodnosti, ki jih zavarovalnica po pogodbi nudi zavarovancem.

(1) V izračunu dolgoročne obveznosti ne sme biti v nobenem letu upoštevana vrednost bodoče premije večja, kot je dejanska višina vplačane premije.
(i) Premija se v obdobju trajanja pogodbe spreminja po enotni stopnji
V izračunu upoštevana vrednost bodoče premije ne sme biti večja, kot je premija (v nadaljevanju: enotna premija), ki bi bila ob sklenitvi pogodbe zadostna za pokritje obveznosti iz te pogodbe, ne upoštevajoč stroškov in morebitnih dodatkov iz naslova dobička. Pri izračunu enotne premije upoštevamo isti čas plačevanja premij, isto obrestno mero in iste tablice smrtnosti ali iste ostale tablice (disability tables), ki so uporabljene v izračunu obveznosti zavarovatelja po tej pogodbi.
(ii) Premija se v obdobju trajanja pogodbe spreminja, vendar ne po enotni stopnji
V izračunu upoštevana vrednost premije ne sme biti večja od premije, ki jo določimo po postopku, opisanem v točki (i), ustrezno modificiranem tako, da upošteva nihanja v višini premije, ki jo zavarovalec plača v posameznem letu.
(2) V primeru, če med trajanjem pogodbe z aneksom k zavarovalni pogodbi zavarovalec/zavarovanec izkoristi možnost izbire, ki je opredeljena v splošnih pogojih, se v skladu s prvim odstavkom tega člena predpostavi, da so bile te spremembe pravilno ovrednotene že v trenutku izdaje police.
(3) Za pogodbe, kjer:
– koristi zavarovalca rastejo s plačilom posamezne premije ali
– vrednost premije ni znana do trenutka plačila premije, bodoče premije in ustrezne obveznosti zavarovatelja ni nujno upoštevati toliko časa, dokler je rezervacija, ki krije nevarnost povečanja obveznosti zavarovalnice zaradi plačila bodočih premij, večja od zneska vplačanih premij.
(4) Alternativne metode vrednotenja, različne od metod, ki so določene v prvem, drugem in tretjem odstavku tega člena, so dopustne, če je z uporabo alternativne metode zagotovljeno, da bo rezervacija večja, kot bi bila z uporabo metod, opisanih v prejšnjih odstavkih.

(1) Stroški pridobivanja zavarovanj se pri vrednotenju dolgoročnih obveznosti upoštevajo z dodatkom k neto premiji. Višina dodatka k neto premiji iz naslova stroškov pridobivanja zavarovanja je omejena navzgor, tako da ne presega manjše od naslednjih dveh vrednosti:
– 3,5% pogodbene zavarovalne vsote življenjskega zavarovanja, enakomerno razdeljene na vse bodoče premije, ki bodo plačane v pogodbenem obdobju trajanja zavarovanja, ter
– dejanskih, v premijo vračunanih stroškov pridobivanja zavarovanj (brez davka), enakomerno razdeljenih na vse bodoče pemije, ki bodo plačane v pogodbenem obdobju trajanja zavarovanja.
(2) Povečanje, dovoljeno v prvem odstavku tega člena, ne sme nikoli preseči dejansko obračunane premije zavarovanja.
(3) Izrazi, ki so uporabljeni v tem členu, pomenijo:
– “neto premija“ je premija, ki zadošča za kritje obveznosti zavarovalnice iz naslova zavarovalne pogodbe,
– “pogodbena zavarovalna vsota življenjskega zavarovanja“ za posamezna življenjska zavarovanja je:
a) za doživljenjsko zavarovanje nevarnosti smrti – zavarovalna vsota;
b) za police, kjer se zavarovalna vsota izplača ob doživetju, vključno mešana življenjska zavarovanja – zavarovalna vsota ob doživetju;
c) za časovno omejeno zavarovanje nevarnosti smrti je ustrezna zavarovalna vsota definirana kot zavarovalna vsota na dan vrednotenja;
d) za odložena rentna zavarovanja – kapitalizirana vrednost anuitet ob začetku izplačil (ali v primeru denarne opcije – izplačilo v denarju, če je večje);
e) za zavarovanja z določenim rokom izplačila (term fix; 23. točka drugega odstavka 2. člena ZZavar) – vsota, izplačana na koncu pogodbenega roka;
f) za zavarovanja, kjer zavarovanci/zavarovalci prevzemajo naložbeno tveganje (naložbeno tveganje; 21. točka drugega odstavka 2. člena ZZavar), kljub točkam a) do d), manjša od:
– zneska, ki ga bo zavarovalnica izplačala v primeru smrti in
– skupne vrednosti točk, ki pripadajo posamezni pogodbi, in skupnega zneska preostalih premij, neupoštevajoč pripis dobička.

(1) Obrestna mera, ki se upošteva v izračunu sedanje vrednosti bodočih izplačil in vplačil za potrebe vrednotenja dolgoročnih obveznosti, ne sme presegati vrednosti, določene s previdno ugotovitvijo donosnosti naložb, ki krijejo te obveznosti, in v primernem obsegu tudi donosnosti, ki jo pričakujemo od bodočih naložb.
(2) Maksimalna obrestna mera, ki jo lahko zavarovalnica uporablja pri vrednotenju dolgoročnih obveznosti iz zavarovalnih pogodb, ki v izračunu premije in obveznosti upoštevajo garantirano obrestno mero, ne sme presegati 60% povprečne obrestne mere na državne vrednostne papirje države, na katere valuto glasijo obveznosti zavarovalnice iz teh pogodb.
(3) Za pogodbe, ki glasijo na domačo valuto, se pri ugotavljanju povprečne obrestne mere državnih vrednostnih papirjev upošteva ponderirano povprečje vseh državnih vrednostnih papirjev, s katerimi se trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. Kot ponder se upošteva velikost emisije posameznega papirja.

(1) Vsota obveznosti za posamezne vrste pogodb mora biti, kjer je to ustrezno, določena na osnovi previdno izbranih tablic smrtnosti in ostalih tablic.
(2) Zavarovalnica mora pri ugotavljanju obveznosti za rentna oziroma pokojninska zavarovanja upoštevati stopnjo smrtnosti najmanj v višini, kot to določajo nemške rentne tablice smrtnosti iz leta 1987.

(1) Rezervacije za stroške, povezane z izplačevanjem obveznosti iz naslova dolgoročnih zavarovalnih pogodb, prikazane eksplicitno ali upoštevane implicitno v matematičnih rezervacijah, ne smejo biti manjše od previdno določene vrednosti, ki je potrebna za kritje stroškov izpolnjevanja obveznosti, če bi zavarovalnica prenehala s sklepanjem novih pogodb eno leto po datumu vrednotenja.
(2) Pri določanju vrednosti rezervacije, omenjene v prvem odstavku tega člena, se upoštevajo dejanski stroški zavarovalnice, povezani s poravnavanjem obveznosti iz naslova dolgoročnih zavarovalnih pogodb v preteklem letu, kot tudi vpliv inflacije na bodoče stroške, porast cen in zaslužkov.

Matematične rezervacije morajo vključevati tudi možen porast obveznosti zavarovalnice zaradi odločitve zavarovalcev/zavarovancev, da izkoristijo dopustne spremembe v okviru zavarovalne pogodbe.

Izračunane negativne obveznosti iz dolgoročnih pogodb mora zavarovalnica postaviti na vrednost nič.

Samovoljno spreminjanje načina vrednotenja obveznosti ni dovoljeno, če bi se s tem zmanjšala izkazana obveznost zavarovalnice.

(1) Zavarovalnica je v skladu s 140. členom ZZavar dolžna Agenciji za zavarovalni nadzor poročati o stanju zavarovalno-tehničnih rezervacij na zadnji dan prvega, drugega in tretjega trimesečja v roku enega meseca po preteku trimesečja.
(2) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena mora pozavarovalnica poročati o stanju zavarovalno-tehničnih rezervacij na zadnji dan trimesečja v roku dveh mesecev po preteku trimesečja.

Ne glede na določbo prvega odstavka 20. člena tega sklepa mora zavarovalnica, ustanovljena pred uveljavitvijo ZZavar, poročati Agenciji za zavarovalni nadzor o stanju zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki se nanašajo na obračunsko leto 2001, v roku dveh mesecev po izteku trimesečja.

Ta sklep začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Zavarovalnice, ustanovljene pred uveljavitvijo ZZavar, so dolžne ravnati v skladu s tem sklepom od dneva uskladitve svojega poslovanja z ZZavar, vendar najkasneje od dne 3. 3. 2001.