Na podlagi drugega odstavka 37. člena zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 54/00) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v soglasju z ministrom za zdravstvo

Ta pravilnik določa način označevanja sladkorjev, pogoje glede njihove kakovosti in postopek preverjanja kakovosti sladkorjev, namenjenih za prehrano ljudi.
Sladkorji (v nadaljnjem besedilu: izdelki) so označeni z imeni: polbeli sladkor, sladkor ali beli sladkor, ekstra beli sladkor, raztopina sladkorja, raztopina invertnega sladkorja, sirup iz invertnega sladkorja, glukozni sirup, sušen glukozni sirup, monohidrat dekstroze in brezvodna dekstroza.
Izdelki morajo izpolnjevati pogoje, navedene v prilogi 1, ki je sestavni del tega pravilnika.

Določbe tega pravilnika se ne uporabljajo za izdelke, če so v obliki:
– sladkorja v prahu,
– bonbonov,
– sladkornih stožcev.

Imena izdelkov iz 1. člena se:
– uporabljajo samo za izdelke, ki izpolnjujejo pogoje tega pravilnika;
– lahko dopolnijo z drugimi običajnimi označbami, če te označbe ne zavajajo potrošnika;
– lahko uporabijo za dodatno označevanje drugih izdelkov, če te označbe ne zavajajo potrošnika in jih ni mogoče zamenjati z izdelki iz tega pravilnika.

Izdelki morajo imeti na embalaži poleg podatkov, določenih s predpisom o splošnem označevanju predpakiranih živil, še naslednje podatke:
1. Pri imenu izdelka se:
– označba “sladkor“ ali “beli sladkor“ lahko uporablja tudi za označevanje ekstra belega sladkorja,
– monohidrat dekstroze in brezvodna dekstroza lahko označita samo z imenom “dekstroza“, vendar le v primeru, kadar je izdelek namenjen prodaji na drobno.
2. Pri neto količini se označijo samo izdelki, ki tehtajo več kot 50 g.
Pri skupnem pakiranju, ki vključno z embalažo tehta več kot 50 g in vsebuje dva ali več izdelkov s posamezno neto količino, manjšo od 50 g, se mora skupna neto količina navesti na zunanji embalaži takega izdelka.
3. Pri raztopini sladkorja, raztopini invertnega sladkorja in sirupu iz invertnega sladkorja mora biti označena vsebnosti suhe snovi in invertnega sladkorja.
4. Sirup iz invertnega sladkorja mora imeti označbo “kristaliziran“, če vsebuje kristale v raztopini.
5. Pri glukoznem sirupu ali sušenem glukoznem sirupu mora biti označeno ime živila, za katerega sta namenjena, kadar vsebnost žveplovega dioksida presega 20 mg/kg. V spremnih dokumentih mora biti navedena največja vsebnost žveplovega dioksida.

Izdelki z neto količino10 kg ali več, ki niso namenjeni prodaji na drobno, imajo lahko podatke o proizvajalcu ali tistem, ki živilo pakira, v primeru uvoza pa podatke o uvozniku, zastopniku tujega proizvajalca v Sloveniji oziroma drugi fizični ali pravni osebi, ki je izdelek dala v promet, ter podatke iz 2., 3. in 5. točke prejšnjega člena navedene samo v spremnih dokumentih.

Izdelki se ne smejo beliti, smejo pa vsebovati barvila, kolikor so namenjeni uporabi v drugih živilih, skladno s predpisom o aditivih za živila.

Kadar imajo polbeli sladkor, sladkor ali beli sladkor in ekstra beli sladkor neto maso med 100 g in 5 kg, so v prometu lahko v naslednjih neto količinah: 125 g, 250 g, 500g, 750 g, 1 kg, 2,5 kg, 2 kg, 3 kg, 4 kg in 5 kg.

Kakovostni pogoji v izdelkih se preverjajo z analiznimi metodami, ki so navedene v prilogi 2, opisane pa v prilogi 3. Prilogi 2 in 3 sta sestavni del tega pravilnika.

V sladkorju ali belem sladkorju in ekstra-belem sladkorju se tip barve, vsebnost pepela in barva v raztopini sladkorja določijo po metodah, opisanih v prilogi 4, ki je sestavni del tega pravilnika.

V primeru intervencijskega odkupa se kakovost belega sladkorja določi po metodah iz priloge 4.
Beli sladkor standardne kakovosti mora izpolnjevati naslednje pogoje:
a) biti mora nepoškodovan, čist in prodajne kakovosti, suh, v homogenih kristalih, prosto tekoč;
b) polarizacija: najmanj 99,7°;
c) vsebnost vlage: največ 0,06%;
d) vsebnost invertnega sladkorja: največ 0,04%;
e) skupno število točk v skladu z 11. členom tega pravilnika ne sme preseči 22 točk, od tega:
– 15 točk za vsebnost pepela;
– 9 točk za tip barve, določene po metodi 2 iz priloge 4;
– 6 točk za barvo raztopine, določene po metodi 3 iz priloge 4.

Ena točka mora ustrezati:
a) 0,0018% pepela, določenega po metodi 1 iz priloge 4 za raztopino z 28° Brix;
b) 0,5 enote tipa barve, določene po metodi 2 iz priloge 4;
c) 7,5 enotam barve raztopine po metodi 3 iz priloge 4.

Vzorčenje v primeru intervencijskega odkupa sladkorja opravljajo inšpektorji za kontrolo kakovosti kmetijskih pridelkov in živil. Pred intervencijskim odkupom se od vsake serije odvzamejo vzorci s kovinsko sondo.
Glede na količino sladkorja se odvzame približno po 100 g posameznih vzorcev iz embalažnih enot (zaboj, vreča, kartonske škatle in podobno), in sicer:
– v primeru do 10 embalažnih enot, iz vsake enote;
– v primeru od 11 do 100 embalažnih enot, iz vsake tretje enote;
– v primeru od 101 do 500 embalažnih enot, iz vsake pete enote;
– v primeru od 501 do 2500 embalažnih enot, iz vsake desete enote;
– v primeru od 2501 do 10000 embalažnih enot, iz vsake dvajsete enote;
– v primeru več kot 10000 embalažnih enot, iz vsake petdesete enote.
V vsakem primeru se mora odvzeti najmanj 10 posameznih vzorcev.

Posamezni vzorci za vsako serijo iste vrste se hranijo v suhih in čistih posodah. Vsi ti posamezni vzorci se združijo in dobro premešajo. Ta mešanica predstavlja povprečni vzorec za vsak odkup (serijo, lot). Iz dobro homogeniziranega povprečnega vzorca se glede na število posameznih vzorcev pripravi srednji (laboratorijski) vzorec v količini od 1 do 3 kg z metodo mešanja in četrtinjenja tako, da se srednji vzorec razprostre na čisto in suho stekleno ali leseno ploščo, dobro premeša s čisto žlico ali kakim drugim primernim predmetom in s četrtinjenjem izloči polovica. Tako dobljena količina vzorca se razdeli na tri enake dele, od katerih se vsak posebej prenese v 3 predhodno pripravljene suhe in čiste posode, ki se hermetično zaprejo in zapečatijo. Pečatenje mora biti opravljeno tako, da se prepreči možnost odpiranja posode, ne da bi se pečat poškodoval.
Vsak laboratorijski vzorec mora biti opremljen s primernimi oznakami, ki se pritrdijo na posodo tako, da se ne morejo odstraniti. Oznaka mora vsebovati naslednje podatke:
– naziv proizvajalca oziroma dobavitelja sladkorja;
– datum proizvodnje in odkupa;
– količino (v kg), na katero se nanaša laboratorijski vzorec;
– ime osebe, ki je odvzela vzorec (predstavnik določene organizacije).

Za ugotavljanje skladnosti izdelkov s predpisanimi pogoji se lahko uporabljajo analizne metode iz priloge 3 in priloge 4 tega pravilnika in katerekoli preverjene in znanstveno utemeljene analizne metode.
Za izvajanje inšpekcijskega nadzora oziroma kadar se pojavi dvom o rezultatih, dobljenih po analiznih metodah iz prejšnjega odstavka, se uporabljajo analizne metode iz priloge 3 in priloge 4 tega pravilnika.
Ugotavljanje skladnosti iz prvega odstavka tega člena opravljajo organizacije, ki jih določi minister, pristojen za prehrano.

Z dnem uveljavitve tega pravilnika se prenehajo uporabljati določbe pravilnika o kakovosti rastlinske masti in rastlinskega olja, margarine, majoneze, sladkorja ter drugih saharidov in medu (Uradni list SFRJ, št. 19/63, 2/64, 1/67, 27/71, 54/76 in 59/77, 13/78, 4/85, 27/85, 37/88, Uradni list RS, št. 1/95-ZSta, 30/99, 59/99 - ZTZPuS in 2/00).
Z dnem uveljavitve tega pravilnika preneha veljati standard za sladkor iz sladkorne pese iz priloge 1 k odredbi o pogojih kakovosti, o postopkih ter metodah jemanja vzorcev in o analiznih metodah za kmetijske in živilske proizvode (Uradni list RS, št. 17/96, 48/99 in 59/99).
Izdelki, ki so označeni v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, so lahko v prometu do 31. 12. 2002.

Minister, pristojen za prehrano, določi organizacije iz 14. člena tega pravilnika najpozneje do 31. 12. 2002.
Do določitve organizacij iz 14. člena tega pravilnika opravljata naloge v skladu s tem pravilnikom Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica.

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.