Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Z., ki jo zastopa B. B., odvetnica v V. U. na seji dne 1. februarja 2001

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. U 858/95 z dne 1. 4. 1999 se razveljavi. Odločba Ministrstva za finance, Republiške uprave za javne prihodke št. 416- 1073/95 z dne 9. 5. 1995 in odločba Ministrstva za finance, Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava Slovenska Bistrica, št. 416/1-4/5-194/94-D z dne 9. 2. 1995 se odpravita.
2. Zadeva se vrne davčnemu organu prve stopnje v novo odločanje.

1. Pritožnica v pravočasno vloženi ustavni pritožbi navaja, da je po svojem očetu podedovala premoženje, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno pokojni upravičenki. Od vrednosti premoženja ji je bil po zakonu o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in nasl. – v nadaljevanju: ZDO) odmerjen davek na dediščino, čeprav naj bi kot dedinja prvega dednega reda ne bila zavezanka za plačilo tega davka in kljub temu, da naj bi bila davka oproščena zaradi pravnomočno priznanega statusa kmeta (149. člen ZDO). Pritožba zoper davčno odmerno odločbo je bila zavrnjena, enako tudi tožba. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da soglaša z davčnima organoma, ki tožnice pri odmeri davka nista štela za dedinjo prvega dednega reda, temveč sta jo uvrstila med vse druge. Prav tako je obrazložilo, da navedb, vezanih na status kmeta, ne more upoštevati, ker pritožnica odločbe v tem delu ni izpodbijala, v tožbi pa niso navedene nobene okoliščine, ki bi kazale na drugačno dejansko stanje.
2. Pritožnica meni, da je odločitev tako davčnih organov kot sodišča pravno napačna ter da so ji bile kršene pravice do enakosti pred zakonom (14. člen ustave), pravica do sodnega varstva (22. člen ustave) ter pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen ustave). V utemeljitev zatrjevanih kršitev poudarja, da je ob uporabi načela vstopne pravice dedovala po svojem očetu kot dedinja prvega dednega reda ter da je bil z odmero davka kršen tudi 147. člen ZDO, saj do odmere davka npr. ne bi prišlo, če bi sodišče izvedlo posamezne zapuščinske postopke. Neupoštevanje statusa kmeta, ki ga je uveljavljala v upravnem postopku na prvi stopnji ter s tožbo v upravnem sporu, pa naj bi bilo v nasprotju z 39. členom zakona o upravnem sporu (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZUS-77), saj sme sodišče tudi samo ugotoviti dejansko stanje in nanj opreti odločitev. Glede na navedeno predlaga odpravo izdanih odločb.

3. Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 54. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) s sklepom št. Up-149/99 z dne 15. 11. 2000 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Pri tem je štelo, da pritožnica uveljavlja kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen ustave), s tem ko uveljavlja pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člen ustave), pa dejansko zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave). Ta pravica je odraz splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom in zagotavlja vsakomur enako varstvo pravic v postopkih pred sodišči oziroma drugimi državnimi organi. Pritožnica sicer zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva, vendar v zvezi s tem navaja 22. člen ustave in kršitve pravice iz 23. člena ustave posebej ne utemeljuje. Poleg tega pa je sodno pot pred takimi sodišči in sodniki, kot jih zagotavlja 23. člen ustave, imela in jo tudi izkoristila.
4. Vrhovno sodišče je kot odgovor na ustavno pritožbo posredovalo pravno mnenje občne seje vrhovnega sodišča z dne 9. 12. 1999, sprejeto prav v zvezi z izpodbijano sodbo, ki se glasi: “Dedič denacionaliziranega premoženja je zavezanec za plačilo davka na dediščine in darila, če ni tudi dedič prvega dednega reda po denacionalizacijskem upravičencu.” Glede na to naj bi nobena od ustavnih pravic ne bila kršena.
5. Pritožnica v ustavni pritožbi nasprotuje odmerjenemu davku na dediščino, ki je bil, kot izhaja iz obrazložitve odločbe davčnega organa prve stopnje, “odmerjen od vrednosti nepremičnine po stopnjah, veljavnih na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju in določenih v ZDO, in sicer glede na stopnjo sorodstvenega razmerja”. Davčni organ ob tem relevantne stopnje sorodstvenega razmerja nikjer ne opredeli. Kljub temu je iz davčne osnove in odmerjenega davka z gotovostjo zaključiti, da so bile uporabljene stopnje, predpisane za “vse druge”. To potrjuje tudi obrazložitev odločbe, izdane na podlagi pritožbe. Davčni organ druge stopnje je v njej navedel: “Ker je pritožnica podedovala premoženje od zapustnice, s katero ni bila v nobenem sorodstvenem razmerju, je prvostopni organ pri odmeri davka pravilno uporabil stopnje, ki veljajo za vse druge dediče.” Glede na podatke v upravnih spisih pa tudi vrhovno sodišče pri odločanju na podlagi vložene tožbe ni dvomilo o tem, da je davčni organ pravilno ravnal, ko tožnice pri odmeri davka ni štel za dedinjo prvega dednega reda, temveč jo je uvrstil med vse druge.
6. Pri tem iz nobenega od izpodbijanih aktov niso razvidni razlogi oziroma utemeljitev, zakaj so pristojni organi tako odločili. V obrazložitvi pravnomočnega sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Mariboru, enote Slovenska Bistrica, št. D 194/93 z dne 27. 10. 1993, ki predstavlja podlago za odmero davka (prvi odstavek 184. člena ZDavP),1 je med drugim navedeno: “Iz zapuščinskega spisa 0 85/61, 0 22/66 in 0 187/60 izhaja, da pride v poštev kot zakonita dedinja po pokojni C. C.” Iz tega jasno izhaja, da je ustavna pritožnica dedovala kot zakonita dedinja. Zakoniti dedič pa nekdo, ki z zapustnikom ni v sorodstvenem razmerju oziroma v razmerju, ki ga dedno pravo obravnava enako kot sorodstveno razmerje (npr. zakonska zveza, dalj časa trajajoča življenjska skupnost), ne more biti.
7. Ustavni pritožnici bi se sicer tudi kot zakoniti dedinji davek na dediščine lahko odmeril po stopnjah, predpisanih za “vse druge”, a le v primeru, če bi dedovala kot potomka dedov in babic iz tretjega dednega reda. Medtem ko dedujejo po ZD kot dediči tretjega dednega reda dedi in babice pokojnika (18. člen) oziroma njihovi potomci (19. člen), so po ZDO potomci dedov in babic obdavčeni po stopnjah, predpisanih za “vse druge” in ne po stopnjah, predpisanih za tretji dedni red, po katerih so obdavčeni le dedi in babice. Vendar ustavna pritožnica ni dedovala kot zakonita dedinja v tretjem dednem redu. Premoženje zapustnice, s katero ni v nobenem sorodstvenem razmerju, je kot zakonita dedinja lahko dedovala le zato, ker ga je podedovala kot premoženje svojega očeta (ta je to premoženje dedoval po svojem nezakonskem sinu, ki je bil dedič po svoji materi – zapustnici).
8. Ob tem, ko je ustavna pritožnica iz obrazložitve sklepa o dedovanju razbrala, da je dedovala kot zakonita dedinja (6. točka te obrazložitve), pa iz obrazložitve izpodbijanih aktov ni mogla razbrati, zakaj je pristojni organ pri odmeri davka na dediščino uporabil stopnje, predpisane za “vse druge”. Glede na to je pritožničino zatrjevanje kršitve 22. člena ustave, ki zagotavlja minimalna procesna jamstva posameznika v postopku, utemeljeno. Ustavno zagotovljeno enako varstvo pravic namreč posamezniku v postopku ne zagotavlja le, da mu mora upravni organ dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, temveč terja tudi seznanitev osebe, o katere pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih odloča pristojni organ, z razlogi te odločitve. V nasprotnem primeru, ko je obrazložitev pomanjkljiva, so zagotovljena pravna sredstva le navidezna.
9. Glede na navedeno bi moral že prvostopenjski davčni organ v obrazložitvi svoje odločbe navesti odločilna dejstva in preudarke, ki so ga vodili pri odločanju. Ker navedenih dveh elementov obrazložitve tudi nimata ne odločba drugostopenjskega davčnega organa ne sodba vrhovnega sodišča, je bilo ustavno zagotovljeno enako varstvo pravic (22. člena ustave) kršeno na vseh stopnjah postopka. Ustavno sodišče zato v nadaljevanju ni obravnavalo drugih navedb ustavne pritožnice, temveč je izpodbijane akte razveljavilo oziroma odpravilo že zaradi kršitve 22. člena ustave ter zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v novo odločanje.
10. Davčni organ prve stopnje bo moral pri ponovni odmeri davka na dediščine upoštevati prehode premoženja, kot izhajajo iz zapuščinskih spisov, in davčno obveznost pri posameznem prehodu premoženja. Tako bi npr. nezakonski sin kot dedič prvega dednega reda davka na dediščino ne plačal, medtem ko bi oče, ki je dedoval po svojem nezakonskem sinu kot dedič drugega dednega reda, davek moral plačati. Glede na to je zmotno pritožničino mnenje, da do odmere davka ne bi prišlo, če bi sodišče izvedlo posamezne zapuščinske postopke.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Fišer in sodnica Modrijan, ki je dala odklonilno ločeno mnenje.