Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., ki jo zastopa B. na seji dne 22. februarja 2001

1. Sodba vrhovnega sodišča št. III Ips 97/97 in III Ips 104/97 z dne 30. 10. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 36/97 z dne 13. 2. 1997 in v zvezi z delno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. IPg 188/92 z dne 17. 9. 1996 se razveljavi in se zadeva vrne vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
2. Ustavna pritožba zoper sklep vrhovnega sodišča št. III Ips 97/97 in III Ips 104/97 z dne 30. 10. 1997 se zavrne.

1. V pravdnem postopku je vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožeča stranka (družba C. C., d.o.o. – v stečaju) imetnik pravice uporabe stavbne parcele št. 146 vl. št. 1070 k. o. Ž. in na njej stoječe poslovne stavbe (avtobusne postaje) ter da je tožena stranka (A. A.) dolžna izstaviti tožeči stranki listino za vpis te pravice v zemljiško knjigo, ker bo sicer takšno listino nadomestila sodba. Vrhovno sodišče je reviziji tožene stranke sicer delno ugodilo in je spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, vendar le toliko, da je zavrnilo enačenje pravice uporabe z lastninsko pravico. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni mogoče enačiti pravice uporabe in lastninske pravice, prav tako se ni mogoče sklicevati na pravila občega državljanskega zakonika glede gradnje na tujem svetu, saj je za nepremičnine v družbeni lastnini veljala posebna, nova ureditev. Pač pa je po mnenju vrhovnega sodišča treba upoštevati, da je tožnik (kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje – na to dejansko podlago je revizijsko sodišče vezano) zgradil avtobusno postajo s svojimi sredstvi, ter v skladu z upravnimi dovoljenji, zato je pridobil pravico uporabe. Ne gre pa za pridobitev lastninske pravice – lastništvo na omenjenih nepremičninah lahko tožeča stranka uveljavlja samo v skladu s predpisi, ki urejajo lastninjenje družbene lastnine. Z izpodbijanim sklepom je bila kot prepozna zavržena zahteva za varstvo zakonitosti.
2. Pritožnica, ki je v pravdnem postopku sodelovala kot toženka, meni, da so ji bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene pravice lokalne samouprave iz 9., 138. in 140. člena ustave, lastninska pravica iz 33., 67. in 69. člena ustave, kakor tudi pravica do sodnega varstva (23. člen ustave), kršena pa naj bi bila tudi načela pravne države iz 2. člena ustave. Avtobusna postaja naj bi bila naravno javno dobro, ker se nahaja v desetmetrskem priobalnem pasu, obenem pa tudi grajeno javno dobro in objekt javne infrastrukture, namenjen opravljanju lokalne gospodarske javne službe mestnega potniškega prometa. Najpomembnejša značilnost pravnega režima javne infrastrukture naj bi bila izvzetost stvari iz pravnega prometa, kar naj bi pomenilo, da z avtobusnim postajališčem razpolaganje ni mogoče. Pritožnica meni, da je na podlagi zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 – v nadaljevanju: ZGJS) postala lastnica avtobusne postaje. Vrhovno sodišče naj bi s tem, ko je sodbo višjega sodišča spremenilo tako, da je zavrnilo ugotovitev tožnikove lastninske pravice nasprotne stranke, ohranilo pa je ugotovitev pravice uporabe, opravilo le “terminološko uskladitev”, saj naj bi se kasneje po samem zakonu pravica uporabe pretvorila v lastninsko pravico. Pritožnica naj bi ves čas sodnih postopkov navajala, da je glede sporne nepremičnine treba uporabiti določbe ZGJS in da je ta nepremičnina ex lege lastnina občine. Meni, da navedenega ugovora sodišča sploh niso obravnavala, saj to vprašanje ni omenjeno v nobeni sodni odločbi. S takšnim ravnanjem naj bi bila pritožnici kršena pravica do sodnega varstva, saj naj bi iz te pravice izhajala dolžnost sodišča, da pri poštenem in nepristranskem odločanju obravnava vse resne in utemeljene navedbe strank in navede tudi argumente, zaradi katerih jih ne more upoštevati.
3. Senat ustavnega sodišča je v skladu s 54. členom zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) ustavno pritožbo sprejel v obravnavo ter obenem zadržal izvršitev izpodbijanih sodb, poleg teh pa še sklepa okrožnega sodišča, s katerim je bilo v okviru stečajnega postopka določeno zbiranje ponudb za prodajo spornih nepremičnin na dražbi.
4. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom ZUstS poslana v odgovor vrhovnemu sodišču, v skladu z 22. členom ustave pa tudi nasprotni stranki v pravdnem postopku. Odgovor je podalo le vrhovno sodišče. Iz odgovora izhaja, da je vrhovno sodišče pri odločanju upoštevalo dejansko stanje, na podlagi katerega je odločalo pritožbeno sodišče, ter da je upoštevalo pravni položaj nepremičnine v času oblikovanja stečajne mase, zahtevek za ugotovitev lastninske pravice tožnika pa je zavrnilo, ker je bil neutemeljen. Poudarilo je še, da lahko tožena stranka, če meni, da je lastnica sporne nepremičnine, ukrepa v smislu pravnega mnenja, ki ga je podalo vrhovno sodišče na občni seji dne 14. 12. 1995 (pravna mnenja z občne seje VS št. II/95).

5. Za odločitev ustavnega sodišča o tej ustavni pritožbi ne morejo biti relevantne navedbe v ustavni pritožbi glede lege sporne avtobusne postaje v desetmetrskem priobalnem pasu ter glede pridobitve statusa naravnega javnega dobra in statusa grajenega javnega dobra. Teh okoliščin namreč stranka v sodnih postopkih, v katerih so bile izdane izpodbijane sodbe, ni zatrjevala, nekatere (pridobitev statusa javnega dobra na podlagi kasneje sprejetih predpisov) pa tedaj sploh še niso obstajale. Sodišču ni mogoče očitati kršitev človekovih pravic, če ni upoštevalo dejstev, ki jih nobena stranka ni zatrjevala, ter dejstev, ki v času, na katerega se nanaša odločitev sodišča (zaključek glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje), sploh še niso obstajala.
6. V skladu s 50. členom ZUstS ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Iz navedenega sledi, da tudi morebitna neskladnost sodne odločbe s kakšno ustavno določbo sama po sebi še ne utemeljuje ustavne pritožbe. Treba je namreč upoštevati, da se ne nanašajo vse določbe ustave na človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker ne gre za ustavne določbe, ki bi urejale kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine, za odločitev o ustavni pritožbi ne morejo biti relevantne navedbe pritožnice glede domnevnih kršitev načel pravne države iz 2. člena ustave ter določb o lokalni samoupravi po 9., 138. in 140. členu ustave.
7. Pravica do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen ustave, je človekova pravica, katere varstvo je mogoče uveljavljati tudi z ustavno pritožbo. Vendar pa je vprašanje, ali se lahko na varstvo te ustavne pravice sklicuje tudi občina kot pravna oseba javnega prava, še posebej če gre za lastninsko pravico na stvareh, ki so namenjene splošni uporabi ali opravljanju javnih funkcij. Na to vprašanje ustavnemu sodišču v tej zadevi ni treba odgovoriti. Očitno je namreč, da navedbe pritožnice o tem, da naj bi odločitev vrhovnega sodišča predstavljala dokončno opredelitev (oziroma za pritožnika izgubo) lastninske pravice na sporni nepremičnini, ne držijo. Pritožnica Vrhovnemu sodišču napačno in nekorektno očita, da je s tem, ko je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo ugotovitev lastninske pravice, potrdilo pa ugotovitev pravice uporabe, opravilo zgolj “terminološko uskladitev”, češ da se je na podlagi kasnejšega zakona pravica uporabe avtomatično pretvorila v lastninsko pravico. Navedba pritožnice ne drži. Res je sicer, da je zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju: ZLNDL) uredil lastninjenje zemljišč v družbeni lastnini tako, da te nepremičnine postanejo lastnina oseb, ki imajo na njih pravico uporabe (2. in 3. člen ZLNDL). Vendar pa določb tega zakona ni mogoče uporabiti glede nepremičnin, ki so predmet lastninjenja po drugih zakonih (to izhaja tudi iz 1. člena ZLNDL). Če torej pritožnica meni, da je postala lastnik sporne nepremičnine na podlagi drugih predpisov (npr. tistih, ki urejajo pravni režim javnih cest in drugih infrastrukturnih objektov ter naravnega in grajenega javnega dobra), ji izpodbijana sodba vrhovnega sodišča ne onemogoča, da to (pod določenimi pogoji) uveljavlja v ustreznih pravnih postopkih, pri čemer lahko zavaruje tudi svoj (domnevno) ogroženi pravni položaj glede grozeče prodaje sporne nepremičnine v stečajnem postopku. Da odločitev v izpodbijani sodbi ne pomeni odločitve o lastninski pravici na sporni nepremičnini in da pritožnici ne onemogoča uveljavljanja njene (domnevne) lastninske pravice (tudi če ni prijavila izločitvene pravice v stečajnem postopku), v odgovoru na ustavno pritožbo utemeljeno opozarja tudi vrhovno sodišče.
8. Glede na navedeno so brezpredmetne tudi navedbe pritožnice glede kršitve določb 67. in 69. člena ustave, ki urejajo pridobitev in izvrševanje lastninske pravice in institut razlastitve.
9. Ustava v 25. členu zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper odločbe sodišč, vendar pa več kot dvostopenjskega sodnega postopka ustava ne zagotavlja. Zakonodajalec je torej prost pri odločitvi, ali bo za določene vrste sporov predvidel možnost revizije kot pravnega sredstva, ki zagotavlja dostop do vrhovnega sodišča. Vendar pa morata v primeru, če zakon pravno sredstvo revizije dopusti, tako zakonska ureditev kot ravnanje sodišča v revizijskem postopku zagotoviti spoštovanje ustavnih procesnih jamstev, med drugim tudi pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu ustave. Del te pravice je tudi pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja. Tej pravici stranke pa ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Pravica do izjavljanja in obveznost sodišča do opredelitve se sicer prvenstveno nanaša na dejanske navedbe, vendar pa tudi glede pravnih naziranj ni brez pomena. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev sodišča v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti. Na odločitev sodišča pa enako kot opredelitev in ugotovitev pravno relevantnih in spornih dejstev vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo uporabilo ter kako jih bo razlagalo. Ne glede na pravilo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia) se torej pravica do izjavljanja in njej odgovarjajoča obveznost sodišča nanašata tudi na pravna vprašanja. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna. Ni sicer nujno, da je obrazložitev odločb instančnih sodišč (še posebej sodišča, zoper katerega odločbe ni pravnih sredstev v okviru pravdnega postopka) tako obširna, kot mora biti obrazložitev sodišča prve stopnje. Prav tako tudi ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Vendar pa je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.
10. V ustavni pritožbi pritožnica trdi, da je ves čas postopka navajala, da je sporno pravno razmerje treba presojati tudi z vidika določb ZGJS, iz katerih naj bi izhajalo, da je postala lastnica sporne nepremičnine, sodišča pa se do teh navedb niso opredelila, kar naj bi predstavljalo kršitev ustavnih procesnih jamstev. Vendar pa je treba najprej ugotoviti, da ustavno sodišče morebitnih tovrstnih kršitev, kolikor je do njih v obravnavani zadevi prišlo v postopku pred sodišči prve in druge stopnje, ne more upoštevati. Pritožnica (ki se, kot izhaja iz podatkov pridobljenega spisa, v postopku pred sodiščem prve stopnje na ZGJS tudi ni sklicevala – torej njena navedba, da je to navajala pred vsemi sodišči, ne drži) namreč v okviru rednega postopka v pravnih sredstvih zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje te domnevne procesne kršitve ni uveljavljala (uveljavljati bi jo morala kot absolutno bistveno kršitve določb pravdnega postopka glede načela kontradiktornosti po sedmi točki drugega odstavka 354. člena, tudi v skladu s prvim odstavkom 385. člena tedaj veljavnega zakona o pravdnem postopku – Uradni list SFRJ, št. 33/77 in nasl.). Pritožnica glede tega argumenta, kolikor se nanaša na domnevne kršitve pred sodišči prve in druge stopnje, ni po vsebini izčrpala pravnih sredstev. Procesna predpostavka izčrpanja pravnih sredstev po 51. členu ZUstS namreč ne pomeni le dolžnosti, da pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe vloži pritožbo in revizijo, pač pa tudi obveznost, da že v teh pravnih sredstvih uveljavlja tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi. Ker pritožnik sodbe sodišča druge stopnje v reviziji iz tega razloga ni izpodbijal, vrhovno sodišče te sodbe iz tega razloga ne bi moglo razveljaviti, zato sodbe višjega sodišča (enako pa velja tudi za sodbo sodišča prve stopnje) tudi ustavno sodišče ne more razveljaviti.
11. Domnevno kršitev ustavnih procesnih jamstev lahko ustavno sodišče presoja torej le, kolikor se nanaša na sam postopek pred vrhovnim sodiščem. V reviziji je namreč pritožnica (v okviru graje domnevne nepravilne uporabe materialnega prava) izčrpno opozarjala na določbe ZGJS, iz katerih naj bi izhajalo, da je ona postala lastnica sporne nepremičnine. Do teh revizijskih navedb se vrhovno sodišče ni opredelilo, kar bi glede na obrazloženo v 7. točki te odločbe lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu ustave. Vendar je treba upoštevati, da se sodišče ni dolžno opredeliti do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke. Očitno nerelevantne pa so v konkretni zadevi navedbe stranke glede določb ZGJS o lastninjenju podjetij, načinu ugotavljanja družbenega kapitala, rokih in sankcijah za kršitev teh obveznosti (69. do 75. člen ZGJS). Te določbe se nanašajo na lastninjenje podjetij, ki so opravljala javno službo (tedaj: dejavnost posebnega družbenega pomena), kar pa je za obravnavano zadevo očitno brez pomena. V obravnavani zadevi namreč ne gre za lastninjenje oziroma ugotavljanje družbeniške strukture podjetij, pač pa za ugotovitev lastninske pravice na določeni stvari. Vrhovno sodišče torej ni prekršilo ustavnih zahtev, ker se do teh očitno nerelevantnih pravnih naziranj v obrazložitvi sodbe ni opredelilo.
12. Pač pa bi za odločitev v zadevi, tudi glede na vidike, po katerih je sporno zadevo presojalo vrhovno sodišče (ker gre za procesno jamstvo, je odločilno pravno stališče sodišča, ustavno sodišče pa ne more preverjati, ali je to pravno stališče tudi pravilno) – lahko bila relevantna navedba pritožnika glede pravnega režima po ZGJS, ki za določene stvari pod določenimi pogoji predvideva prehod v last občine ali države (76. člen ZGJS). Če namreč drži navedba pritožnice (v pravdnem postopku toženke), da je na podlagi ZGJS ona postala lastnica nepremičnine, potem je nujno neutemeljen tožbeni zahtevek druge stranke, da se ugotovi njena pravica uporabe (kolikor gre za pravico uporabe, ki je bila vezana na sistem družbene lastnine, in ki je zato s prehodom stvari iz družbene v zasebno lastnino nujno prenehala, in ne za pravico uporabe, ki jo glede javnega dobra določa ustava v 70. členu). Ta navedba revizije je dovolj opredeljena in argumentirana (praktično gre za nosilni argument v reviziji) in ni očitno neutemeljena ali za odločitev nerelevantna. Vrhovno sodišče bi se zato do nje v obrazložitvi svoje odločbe moralo opredeliti. Ker tega ni storilo, je povzročilo kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu ustave.
13. V ponovljenem postopku bo vrhovno sodišče moralo obravnavati navedbe revizije glede ureditve po 76. členu ZGJS, ugotoviti njen pravni pomen, oceniti, ali zatrjevana in ugotovljena dejanska podlaga omogoča uporabo navedenih zakonskih institutov ter se v obrazložitvi svoje odločbe opredeliti do omenjenih navedb revizije.
14. Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija tudi sklep, s katerim je vrhovno sodišče zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožnica ne pojasni, zakaj izpodbija tudi ta sklep, oziroma v čem naj bi bile tudi s tem sklepom kršene njene ustavne pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev v izpodbijanem sklepu tudi očitno ni. Zato je ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrnilo.

15. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.