Na podlagi sedmega in enajstega odstavka 15. člena zakona o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 92/99 in 11/01) izdaja Vlada Republike Slovenije

Uredba določa način uporabe kriterijev ter pomen posameznega kriterija za dodeljevanje vlakovne poti na javni železniški infrastrukturi (v nadaljnjem besedilu: JŽI) ter postopek njenega dodeljevanja. Uredba določa tudi vrednotenje kriterijev za določanje višine uporabnine JŽI, varščine, postopek poračunavanja varščine in uporabnine, način plačevanja in evidentiranja vplačil, oprostitve plačevanja, nadzor nad plačevanjem ter sankcioniranje neplačevanja uporabnine.

V tej uredbi uporabljeni izrazi pomenijo:
– začasna zahteva pomeni zahtevo po vlakovni poti, ki je ni mogoče zahtevati med normalnim postopkom priprave časovnega načrta, ker ni znana dovolj zgodaj;
– dodelitev pomeni dodelitev vlakovne poti, ki jo upravljavec dodeli prevozniku;
– druge zainteresirane stranke pomeni tiste osebe, na katere poslovanje ali življenje vplivajo storitve, ki jim jih ponujajo prevozniki (npr. lokalne skupnosti, podjetja);
– infrastruktura z omejenimi zmogljivostmi pomeni odsek ali del JŽI, na katerem tudi po usklajevanju med zahtevami prevoznikov ni mogoče v celoti zadostiti povpraševanju po vlakovnih poteh oziroma infrastrukturni zmogljivosti;
– načrt razširitve zmogljivosti pomeni ukrep ali niz ukrepov, ki jih upravljavec izvede ali predlaga pristojnim organom v izvedbo, da bi bile odpravljene ovire, zaradi katerih bi bil lahko odsek razglašen za infrastrukturo z omejenimi zmogljivostmi;
– usklajevanje pomeni postopek, s katerim skušajo upravljavec in prevozniki z drugimi zainteresiranimi strankami rešiti nasprotja, ki izvirajo iz njihovih zahtev;
– okvirni sporazum pomeni splošni sporazum, ki navaja potrebe prevoznikov po zmogljivostih JŽI v daljšem obdobju, kot je eno obdobje voznega reda;
– infrastrukturna zmogljivost je podatek, ki pove, kakšno obremenitev z vlakovnimi potmi glede na svoje tehnične in varnostne pokazatelje dopušča odsek ali del JŽI v določenem časovnem obdobju;
– omrežje pomeni celotno JŽI, ki jo upravlja upravljavec;
– program omrežja je dokument, ki vsebuje podatke o razpoložljivih zmogljivostih JŽI, podatke, ki jih prevoznik potrebuje za sodelovanje v postopku dodelitve vlakovnih poti, in podatke o uporabnini;
– posebna infrastruktura pomeni odsek ali del JŽI, ki je prednostno namenjen posebnim vrstam prevoza in ga opredeli upravljavec v programu omrežja;
– sistemska vlakovna pot pomeni vlakovno pot ali vlakovne poti, ki jih ima upravljavec v voznem redu po usklajevanju na voljo za dodelitev prevoznikom.

(1) Zaradi učinkovitega in racionalnega dodeljevanja vlakovnih poti, ki potekajo po omrežju v več državah, in zaradi poenotenja sistema zaračunavanja uporabnine upravljavec sodeluje z upravljavci železniške infrastrukture v teh državah.
(2) Upravljavec se lahko zaradi doseganja ciljev, navedenih v prejšnjem odstavku tega člena, vključuje v združenja, ki to omogočajo.

(1) Upravljavec mora pri dodeljevanju vlakovnih poti upoštevati vrstni red kriterijev, kot ga določa četrti odstavek 15. člena zakona o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 92/99 in 11/01, v nadaljnjem besedilu: ZZelP) in gospodarnost razpolaganja z JŽI.
(2) Pri vrednotenju kriterijev iz prejšnjega odstavka mora upravljavec upoštevati naslednje dejavnike:
– zagotavljanje ustreznih vlakovnih poti za prevoz potnikov v notranjem železniškem prometu iz 6. člena ZZelP in prevoz potnikov v mednarodnem železniškem prometu na najučinkovitejši in gospodaren način ob upoštevanju potreb uporabnikov storitev v potniškem prometu;
– dodeljevanje vlakovnih poti prevoznikom brez razlikovanja;
– zagotavljanje konkurenčnosti pri izvajanju železniških storitev;
– vzdrževanje in izboljševanje zanesljivosti in kakovosti storitev.
(3) Če na podlagi vrednotenja kriterijev, kot ga določa prejšnji odstavek, upravljavec ne more dodeliti vlakovnih poti, kot dodatna merila uporabi merila, navedena v tretjem odstavku 12. člena.
(4) Pri vrednotenju kriterijev iz prvega odstavka in upoštevanju dejavnikov iz drugega odstavka tega člena mora upravljavec upoštevati ta načela:
– upoštevanje prevoznikov glede na prihodnji razvoj njihovega poslovanja;
– prožnost pri dodeljevanju vlakovnih poti, ki mora upoštevati razumne zahteve prevoznikov in maksimalizacijo oddajanja infrastrukturnih zmogljivosti;
– preprečevanje možnosti, da bi prevoznik z dodeljeno vlakovno potjo neupravičeno oviral poslovanje drugega prevoznika.

(1) Vlakovno pot za obdobje veljavnosti voznega reda prevozniku dodeljuje upravljavec.
(2) Upravljavec in prevoznik lahko skleneta okvirni sporazum za dodelitev vlakovne poti za daljši čas, kot je obdobje veljavnosti voznega reda, na način, kot je določen v 8. členu.
(3) Upravljavec in prevoznik skleneta pogodbo, kot je določeno v šestem odstavku 15. člena ZZelP.

(1) Upravljavec pripravi program omrežja. Pri pripravi programa omrežja se po potrebi posvetuje s prevozniki in drugimi zainteresiranimi strankami.
(2) Program navaja splošne značilnosti zmogljivosti JŽI, ki je na voljo prevoznikom, in vse omejitve, ki se nanašajo na njeno uporabo.
(3) Program natančno opredeljuje določbe, ki se nanašajo na postopek dodelitve vlakovne poti, zlasti pa:
– načine, kako lahko prevozniki zahtevajo vlakovne poti od upravljavca;
– vsebino vloge in dokumente, ki jih je treba priložiti vlogi;
– roke za predložitev vloge in postopek dodelitve;
– načela, ki veljajo za postopek usklajevanja in morajo upoštevati zlasti težave pri pripravi mednarodnih vlakovnih poti, in učinek sprememb na upravljavce železniške infrastrukture drugih držav;
– postopke in vrednotenje kriterijev iz četrtega odstavka 15. člena ZzelP;
– pogoje, po katerih se pri določanju prednosti v postopku dodelitve upoštevajo prejšnje ravni uporabe vlakovnih poti;
– posebno infrastrukturo;
– druge določbe, ki jih opredeljuje ta uredba.
(4) Program mora določati ukrepe, ki zagotavljajo storitve iz 5. in 6. člena ZZelP oziroma storitve prevoznikov iz druge, tretje in četrte alinee tretjega odstavka 15. člena ZZelP in postopek za obravnavo začasnih zahtev.
(5) Upravljavec mora dokončno besedilo programa omrežja pripraviti najmanj štirinajst mesecev pred uveljavitvijo novega voznega reda in zagotoviti, da je program omrežja v primerni obliki na voljo vsem strankam po ceni, ki ne presega stroškov njegovega tiskanja.
(6) Pred objavo besedila programa omrežja mora upravljavec pridobiti soglasje Direkcije za železniški promet (v nadaljnjem besedilu: DŽP).

(1) Vlogo za dodelitev vlakovne poti lahko pri upravljavcu vloži prevoznik, ki izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 15. člena ZZelP.
(2) Vlogo za dodelitev vlakovne poti, ki se začne na ozemlju tuje države, vloži prevoznik pri njenem pristojnem organu. Če se vlakovna pot začne na ozemlju Republike Slovenije, prevoznik za določitev vlakovne poti zaprosi upravljavca. Ta vlogo obravnava v skladu z veljavnimi predpisi in mednarodnimi sporazumi.
(3) Vloga za dodelitev vlakovne poti mora vsebovati vse podatke, ki jih v skladu s splošnimi poslovnimi pogoji za uporabo JŽI predpiše upravljavec v programu omrežja.

(1) Upravljavec lahko s prevoznikom sklene okvirni sporazum. Okvirni sporazum lahko praviloma skleneta za največ pet let. V sporazumu opredelita prevoznikove potrebe po vlakovnih poteh za obdobje, ki je daljše od obdobja veljavnosti voznega reda, ter upravljavčeve možnosti za zadovoljitev teh potreb.
(2) Okvirni sporazumi ne smejo vsebovati določb, ki bi drugim prevoznikom v nasprotju z določbami 4. člena te uredbe onemogočale uporabo vlakovnih poti.
(3) Okvirni sporazum dopušča spremembo ali omejitev zapisanih pogojev, da bi tako omogočil boljšo uporabo javne železniške infrastrukture.
(4) Upravljavec lahko sklene okvirni sporazum za obdobje, daljše od obdobja, določenega v prvem odstavku, če gre za dolgoročne gospodarske pogodbe ali posebne naložbe.
(5) Splošne določbe sklenjenih okvirnih sporazumov skupaj s splošnimi podatki pogodbenih partneric morajo biti ob upoštevanju poslovne tajnosti dostopni vsaki stranki, ki lahko izkaže svojo upravičenost.
(6) Prevoznik, ki je podpisnik okvirnega sporazuma, predloži vlogo za dodelitev vlakovne poti v skladu s tem sporazumom.

(1) Upravljavec mora v postopku dodeljevanja vlakovnih poti upoštevati naslednje roke in načela:
– vozni red se spremeni enkrat letno in se deli na letno in zimsko obdobje. Datum vsakoletne uveljavitve voznega reda se objavi v programu omrežja;
– končni rok za predložitev vlog za dodelitev vlakovnih poti, ki naj bi bile vključene v nov vozni red, je največ 12 mesecev in najmanj 9 mesecev pred začetkom veljavnosti novega voznega reda;
– najpozneje 11 mesecev, preden začne veljati novi vozni red, upravljavec v sodelovanju z organi za dodeljevanje v drugih državah vzpostavi okvirne mednarodne vlakovne poti;
– upravljavec pripravi osnutek novega voznega reda najpozneje 7 mesecev pred uveljavitvijo novega voznega reda;
– osnutek novega voznega reda pošlje upravljavec prevoznikom, ki so vložili vloge za dodelitev vlakovne poti in jim naloži, da mu v roku, ki ne sme biti krajši od 1 meseca, sporočijo morebitne pripombe;
– najkasneje 5 mesecev pred uveljavitvijo novega voznega reda mora upravljavec infrastrukture poslati prevoznikom odločbe o dodelitvi vlakovnih poti;
– nov vozni red mora biti objavljen najkasneje 15 dni pred uveljavitvijo.
(2) Upravljavec in prevozniki morajo pri upoštevanju določb prejšnjega odstavka upoštevati roke in opraviti dejanja, ki jim jih nalaga spoštovanje pogodb, ki so jih podpisali z železniškimi upravami drugih držav ali združenji upravljavcev ali prevoznikov. Podrobnosti tega dela postopka dodelitve vlakovne poti opredeli upravljavec v programu omrežja.

(1) Upravljavec, če je to mogoče, skladno s programom omrežja izpolni vse zahteve za dodelitev vlakovnih poti.
(2) Pri dodeljevanju vlakovnih poti mora upravljavec upoštevati zahteve iz 6. člena te uredbe, zahteve, ki jih določajo sklenjeni okvirni sporazumi, in omejitve, ki se nanašajo na infrastrukturne zmogljivosti, ter omejitve, ki se nanašajo na posebno infrastrukturo. Pri upoštevanju vseh prej navedenih dejavnikov lahko pri dodelitvi vlakovne poti upošteva tudi dejavnik gospodarskega učinka dodelitve vlakovne poti na poslovanje prevoznika.

Če upravljavec v postopku dodeljevanja vlakovnih poti naleti na nasprotja med zahtevami prevoznikov oziroma drugih zainteresiranih strank, mora skušati v usklajevalnem postopku, v katerem sodelujejo stranke z nasprotujočimi si zahtevami, te zahteve uskladiti oziroma najti najboljšo možno rešitev. Prevozniku lahko predloži vlakovno pot, ki se bistveno ne razlikuje od zahtevane. Pri tem mora izhajati iz načel, določenih v četrtem odstavku 4. člena te uredbe, in načel, ki veljajo v postopku usklajevanja in so določena v programu omrežja.

(1) Če po opravljenem usklajevanju upravljavec ne more zadostiti vsem zahtevam za vlakovne poti oziroma ne more zadostiti potrebam po infrastrukturnih zmogljivostih, mora tisti odsek JŽI, na katerem se je omejena zmogljivost pojavila, takoj razglasiti za infrastrukturo z omejeno zmogljivostjo. To naredi tudi za odsek ali del JŽI, za katero je mogoče predvidevati, da bo v obdobju naslednjih desetih let postala infrastruktura z omejeno zmogljivostjo.
(2) Če je odsek ali del JŽI razglašen za infrastrukturo z omejeno zmogljivostjo, izvede upravljavec analizo zmogljivosti, kot je navedena v 14. členu, razen, če se že izvaja načrt razširitve zmogljivosti, naveden v 15. členu.
(3) Če uporabnina za JŽI ne omogoča razširitve zmogljivosti odseka ali dela JŽI, ki je razglašen za infrastrukturo z omejeno zmogljivostjo, lahko upravljavec pri dodeljevanju vlakovne poti poleg dejavnikov iz drugega odstavka 4. člena uporabi kot dodatne dejavnike pri njihovem vrednotenju:
– pomembnost prevozne storitve za širšo skupnost glede na drugo storitev, ki bi bila zaradi tega neizvedljiva, ob upoštevanju posledic dodelitve oziroma nedodelitve vlakovne poti;
– pomembnost prevozne storitve prevoza blaga glede na izvajanje mednarodnih železniških storitev prevoza blaga.
(4) Če na infrastrukturi z omejenimi zmogljivostmi tudi po izvedenem postopku dodeljevanja vlakovnih poti in izvedenem postopku usklajevanja ni mogoče dodeliti vlakovne poti, ker prevozniki, ki jo zahtevajo, na podlagi kriterijev in njihovega vrednotenja dosegajo izenačeno pravico do dodelitve, jih mora upravljavec pozvati, da ponudijo za posamezni vlakovni odsek čim večjo uporabnino. Vlakovno pot mora upravljavec dodeliti tistemu, ki mu je ponudil najvišjo uporabnino.

(1) Informacijo o razpoložljivih sistemskih vlakovnih poteh mora upravljavec ponuditi vsem zainteresiranim strankam, ki izrazijo takšno željo.
(2) Upravljavec mora na začasno zahtevo odgovoriti najpozneje v petih dneh.
(3) Upravljavec mora pri pripravi voznega reda oceniti potrebe po sistemskih vlakovnih poteh, ki naj ostanejo na razpolago v dokončnem načrtu voznega reda, da bi mu omogočile hiter odziv na začasne zahteve.

(1) Namen analize zmogljivosti je določiti omejitve zmogljivosti, ki onemogočajo ustrezno izpolnjevanje zahtev po vlakovnih poteh, in predlagati metode, ki bi omogočile zadovoljevanje dodatnih zahtev. Cilj analize je ugotovitev vzrokov za ovire in predlaganje kratkoročnih in srednjeročnih ukrepov za zmanjšanje ovir.
(2) Analizo zmogljivosti najkasneje v dveh mesecih po ugotovitvi, da je zmogljivost JŽI omejena, pripravi upravljavec. Pri pripravi analize se posvetuje s prevozniki in drugimi zainteresiranimi strankami.

(1) Upravljavec mora v šestih mesecih po dokončanju analize zmogljivosti izdelati načrt razširitve zmogljivosti. Pri pripravi načrta se posvetuje s prevozniki in drugimi zainteresiranimi strankami.
(2) Z načrtom se ugotovijo:
– vzroki za preobremenjenost zmogljivosti;
– verjeten prihodnji razvoj prometa;
– ovire za razvoj javne železniške infrastrukture;
– možnosti in stroški za razširitev z verjetnimi spremembami plačila uporabnine vred.
(3) Načrt razširitve preda upravljavec DŽP, ki izvede potrebne ukrepe za njegovo realizacijo.

Upravljavec in prevoznik v pogodbi, ki jo skleneta na podlagi šestega odstavka 15. člena ZZelP, lahko določita tudi:
– da je razvezni razlog pogodbe, ki se nanaša na uporabo vlakovne poti na infrastrukturi z omejeno zmogljivostjo, če prevoznik to pot uporablja manj kot 75% od odobrene možnosti uporabe;
– da je lahko razvezni razlog pogodbe, ki se nanaša na uporabo vlakovne poti, za katero je potekal postopek usklajevanja, če prevoznik to pot uporablja manj kot 75% od odobrene možnosti uporabe.

(1) Zahteve za dodelitev vlakovnih poti za izvajanje obvezne gospodarske javne službe iz 11. člena ZZelP morajo biti skladne z določbami te uredbe. Vlakovne poti, dodeljene za vzdrževanje, morajo biti navedene v veljavnem voznem redu.
(2) Pri pripravi voznega reda in dodeljevanju vlakovnih poti prevoznikom mora upravljavec upoštevati učinke vlakovnih poti, dodeljenih za vzdrževanje.

(1) Pri dodeljevanju vlakovnih poti mora upravljavec zagotoviti arbitražni postopek. Postopki in metode delovanja arbitraže se določijo v posvetovanju s prevozniki ter infrastrukturnimi upravljavci drugih držav in objavijo kot del programa omrežja.
(2) V arbitražnem postopku plača vsak udeleženec svoje stroške. Stroški arbitraže se porazdelijo med stranke v enakih deležih.
(3) Zoper odločitev arbitraže ni pritožbe.

(1) Upravljavec pripravi izračun višine uporabnine tako, da so stroški JŽI v enoletnem časovnem obdobju vsaj izravnani s prihodki od uporabnine in prihodki iz proračuna. Izračun višine uporabnine na tej podlagi je sestavni del programa omrežja, ki ga določa 6. člen.
(2) Kolikor do dneva izračuna uporabnine niso poznani planirani prihodki iz državnega proračuna, upravljavec za izračun uporabnine uporabi podatke o realiziranih prihodkih iz državnega proračuna ali podatke iz zadnjega sprejetega državnega proračuna.
(3) Metodologija izračuna višine uporabnine, ki temelji na obračunu stroškov in prihodkov, kot je navedeno v prvem odstavku tega člena, je sestavni del programa omrežja, ki ga določa 6. člen.
(4) Metodologija mora vsebovati tudi podatke o sistemu zaračunavanja uporabnine in zadostne informacije o cenah storitev iz 22. in 23. člena te uredbe, če jih zagotavlja samo en izvajalec. Metodologija vsebuje informacije o veljavnem sistemu zaračunavanja uporabnine, pa tudi navedbe o verjetnih spremembah višine uporabnine za naslednja tri leta.
(5) Sistem zaračunavanja iz prejšnjega odstavka mora vsebovati tudi spodbude prevoznikom in upravljavcu, da se čim bolj zmanjšajo motnje in izboljša delovanje JŽI. To se doseže z opredelitvijo kazni za dejanja, ki motijo delovanje omrežja, določitvijo nadomestila za prevoznike, ki imajo motnje, in bonusa, ki jih pridobijo prevozniki za boljšo izvedbo od načrtovane.

(1) Upravljavec mora pri vrednotenju kriterijev iz devetega odstavka 15. člena ZZelP upoštevati stroške vzdrževanja in modernizacije JŽI in vodenja prometa.
(2) Pri vrednotenju kriterijev iz prejšnjega odstavka mora upravljavec upoštevati stroške, ki jih povzroča obratovanje določene vrste vlaka in se izkazujejo zlasti pri stroških vzdrževanja tirov, z vožnjo vlaka povezanih naprav ter upravljanja železniškega prometa. Upravljavec sme za primerljive vlake, ki obratujejo v primerljivem obdobju, uvesti plačevanje povprečne uporabnine, ki mora odražati stroške storitev, ki jih uporablja prevoznik.
(3) Upravljavec mora zagotoviti, da je uporabnina objektivno enaka in nerazlikovalna za vse prevoznike, ki opravljajo enakovredne storitve na podobnem delu trga.
(4) Razen v primerih, ki jih določa ta uredba, mora upravljavec zagotoviti, da se na celotnem omrežju uporablja enak sistem zaračunavanja uporabnine.
(5) Skladno s kriteriji, navedenimi v devetem odstavku 15. člena ZZelP, in merili za njihovo vrednotenje ter z načeli obračunavanja uporabnine iz prejšnjih odstavkov tega člena določa višino uporabnine upravljavec.
(6) Prevoznik lahko zahteva od upravljavca podatke o metodologiji in konkretnih izračunih uporabnine, če mu ne zadostujejo podatki, ki jih vsebuje program omrežja.
(7) Upravljavec lahko za pristop na JŽI z omejeno zmogljivostjo v nasprotju z določbami prejšnjih odstavkov tega člena določi višjo uporabnino. Višino povišanja uporabnine kot tudi merila za določanja primerov, v katerih se uporablja povišana uporabnina, mora upravljavec določiti v metodologiji izračuna višine uporabnine iz 19. člena. Razlika med uporabnino, določeno na podlagi prejšnjih odstavkov tega člena, in uporabnino, določeno na podlagi tega odstavka, ter morebitnim dodatnim iztržkom, pridobljenim na podlagi četrtega odstavka 12. člena te uredbe, je namenjena za odpravo omejenih zmogljivosti infrastrukture, na katero se njen obračun nanaša. Višjo uporabnino lahko zaračunava upravljavec, če je to predvidel v programu omrežja iz 6. člena oziroma je predložil ukrepe za odpravo infrastrukture z omejenimi zmogljivostmi in te ukrepe izvaja. Na zahtevo prevoznikov mora prenehati z obračunavanjem uporabnine, ki je višja od normalno določene, če ni pripravil načrta odprave infrastrukture z omejeno zmogljivostjo oziroma je pri uresničevanju tega načrta zaradi svoje krivde neuspešen. Na podlagi dovoljenja DŽP lahko upravljavec višjo uporabnino ne glede na zahteve prevoznikov zaračunava, če povečanja zmogljivosti JŽI ni mogel izvesti zaradi višje sile, oziroma, če povečanje zmogljivosti JŽI ni ekonomsko upravičeno.
(8) Uporabnina se lahko poveča zaradi posebnih stroškov, ki izhajajo iz varstva okolja. Takšno povečanje je mogoče uvesti, če tako določa zakon oziroma če takšni stroški bremenijo tudi uporabnike drugih vrst prometne infrastrukture, zlasti ceste. Tako zbrani znesek prihodkov je prihodek državnega proračuna.
(9) Del uporabnine, ki je določen skladno s prejšnjima dvema odstavkoma in skladno z 21. členom, mora biti določen na podlagi metodologije, ki je sestavni del programa omrežja in o kateri se upravljavec posvetuje z zainteresiranimi strankami.

(1) Na predlog upravljavca ali Ministrstva za promet lahko Vlada Republike Slovenije, kadar to dopušča trg, dovoli dvig cene uporabnine, ki je izračunana na podlagi določb od prvega do vključno petega odstavka 20. člena.
(2) Izredno povišanje uporabnine mora temeljiti na načelih učinkovitosti, preglednosti in nerazlikovanja, ki zagotavljajo primerljivost zlasti v mednarodnem tovornem železniškem prevozu. Takšen način obračunavanja uporabnine ne sme izničiti učinkov povečanja storilnosti, ki jo dosegajo prevozniki.
(3) Spremembe sistema zaračunavanja uporabnine, ki so sprejete na podlagi prvega odstavka tega člena, morajo biti javno objavljene kot dodatek k metodologiji izračuna višine uporabnine iz 19. člena najmanj tri mesece pred njihovo uveljavitvijo.
(4) Skladno s prejšnjimi odstavki tega člena lahko upravljavec predlaga dvig uporabnine za kritje izdatkov določenih investicijskih projektov. Ta del uporabnine mora biti namensko uporabljen za kritje stroškov investicijskih projektov, ki so bili končani največ 15 let pred uveljavitvijo te uredbe, ki so že začeti ali se bodo šele začeli in se zanje pripravljajo potrebni dokumenti ali opravljajo raziskave. Ta povišanja uporabnine morajo biti posebej opredeljena v metodologiji izračuna višine uporabnine iz 19. člena.

V uporabnini za vlakovno pot so zajete te storitve upravljavca:
– obravnavanje zahtev za vlakovno pot;
– uporaba tirov na dodeljeni vlakovni poti;
– uporaba kretnic in križišč na vlakovni poti;
– nadzor vlaka, skupaj s signaliziranjem, regulacijo, odpravo in komunikacijo z vlakom ter zagotavljanjem informacij o gibanju vlaka;
– vse druge informacije, potrebne za izpolnitev ali za izvajanje storitve, za katero je bila odobrena vlakovna pot.

(1) Upravljavec mora sam ali s sopogodbenikom poskrbeti, da so prevozniku, ki mu je dodeljena vlakovna pot pod pogoji, ki veljajo za zaračunavanje uporabnine, določenimi v 20. členu, dostopne tudi naslednje storitve:
– uporaba naprav za napajanje z električno energijo, kjer je to možno;
– uporaba naprav za oskrbo z gorivom;
– uporaba potniških postaj in postajališč, njihovih zgradb in drugih pomožnih objektov oziroma prostorov;
– uporaba tovornih terminalov;
– uporaba ranžirnih postaj;
– uporaba objektov za sestavo vlaka;
– uporaba nakladalno razkladalnih tirov;
– uporaba objektov za popravilo in drugih tehničnih naprav.
Prevoznik si mora storitve, navedene v tem odstavku, zagotoviti s posebno pogodbo, ki jo sklene z upravljavcem oziroma ob njegovem posredovanju s ponudnikom teh storitev. V pogodbi morata biti navedena cena in obseg storitev, ki jih bo za to ceno pridobil prevoznik.
(2) Upravljavec ali ponudniki storitev lahko prevozniku skladno s posebno pogodbo, ki temelji na tržnih načelih, ponujajo tudi druge storitve, kot so: električna energija za vleko, gorivo, predogrevanje potniških vlakov ali vagonov, ranžiranje vlakov, nadzor prevoza nevarnih snovi, pomoč pri vožnji izrednih prevozov, pristop do telekomunikacijskega omrežja, zagotavljanje dodatnih informacij, tehnični nadzor železniških vozil ali druge storitve, za katere se tako dogovorita pogodbeni stranki.
(3) Prevozniki, ki jim je bila dodeljena vlakovna pot, lahko od upravljavca poleg storitev iz prejšnjih dveh odstavkov tega člena zahtevajo dodaten izbor pomožnih storitev, ki pa jih upravljavec ni dolžan ponuditi.
(4) Če storitve, naštete v prvem in drugem odstavku tega člena, ponuja samo en dobavitelj, je uporabnina za tako storitev odvisna od stroškov njene izvedbe.
(5) Upravljavec mora z vsako sklenjeno pogodbo za dodatne storitve seznaniti DŽP.

(1) Prevoznik plačuje ceno za najmanjši obseg storitev, ki je naveden v 22. členu, in ceno za dodatne storitve, navedene v 23. členu, za katerih izvajanje se uporablja JŽI, upravljavcu kot uporabnino na poseben račun do desetega dne v mesecu za pretekli mesec.
(2) Zbrana sredstva morajo biti namensko uporabljena za realizacijo letnega načrta gradnje, modernizacije in vzdrževanja JŽI iz tretjega odstavka 13. člena ZZelP in vodenje železniškega prometa na JŽI, opredeljenega v tretjem odstavku 11. člena ZZelP.
(3) Zbiranje in porabo sredstev, zbranih z uporabnino, nadzira DŽP.

(1) Popusti ne smejo presegati dejanskega prihranka stroškov poslovanja upravljavca v primerjavi s posamezno enakovredno ločeno storitvijo enakega obsega. Pri določanju višine popusta se ne smejo upoštevati prihranki stroškov, ki so že upoštevani v izračunani uporabnini.
(2) Popusti se lahko nanašajo samo na uporabnino, zaračunano za določen odsek JŽI.
(3) Za različne vrste storitev veljajo ločeni sistemi popustov.
(4) Sistem popustov mora biti določen v metodologiji izračuna višine uporabnine iz 19. člena.

Kot pogoj za pristop na JŽI ali za uporabo vlakovne poti lahko upravljavec posameznim prevoznikom določi varščino, ki je namenjena zavarovanju plačil iz naslova uporabnine in pomeni finančno zavarovanje, sorazmerno z višino predvidene uporabnine, ki jo bo moral v določenem časovnem obdobju za dodeljene vlakovne poti plačati prevoznik. Pogoji za plačilo varščine, način njenega poračunavanja z zaračunano uporabnino, višina varščine, ki mora biti zagotovljena, ter drugi pogoji, ki se nanašajo na varščino, morajo biti opredeljeni v programu omrežja iz 6. člena. Zahteva za varščino mora biti ustrezna, pregledna in brez razlikovanja.

Upravljavec zaračuna ustrezno uporabnino za zmogljivosti, ki jih je prevoznik zahteval in so mu bile dodeljene, a jih ne uporablja. Ta uporabnina mora biti objavljena v programu omrežja iz 6. člena.

Od uveljavitve te uredbe do izvedbe reorganizacije Slovenskih železnic, d.d., oziroma najpozneje do polnopravnega članstva Republike Slovenije v Evropski uniji plačuje javno podjetje Slovenske železnice, d.d., iz prihodkov prometne dejavnosti uporabnino v znesku, kot ga letno določi Vlada Republike Slovenije s sklepom. Uporabnina se plačuje na poseben račun področja infrastrukture.
Javno podjetje Slovenske železnice, d.d., plača za leto 2001 uporabnino v višini 2.500,000.000 SIT, in sicer:
– 1.300,000.000 SIT iz prihodkov iz naslova opravljanja storitev prevoza potnikov;
– 1.200,000.000 SIT iz prihodkov iz naslova opravljanja storitev prevoza blaga.
Mesečni znesek obveznosti plačila uporabnine za leto 2001 se izračuna tako, da se zneske iz prejšnjega odstavka deli s polnim številom mesecev od uveljavitve te uredbe do konca leta 2001.

Ta uredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.