Na podlagi 12. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) izdaja Vlada Republike Slovenije

Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasi enoto dediščine:
– pri Kalce Logatcu – Domačija Kalce 2 (EŠD 8664).
Enota ima zaradi kulturnih, arhitekturnih, etnoloških in zgodovinskih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Zato jo razglašamo za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostmi etnološkega spomenika.

Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik državnega pomena:
Mihova domačija iz 17. stoletja sodi med najstarejše, trdne kmečke in še ohranjene furmanske postojanke, ki so doživele svoj razvojni vrh v logaškem prostoru. Predstavlja prostorsko zaokrožen in vsebinsko celoviti, vzorčni primer življenja, dela in načina gradnje v jugozahodnem delu Logaške kotline.

Spomenik obsega stavbno parcelo številka 132, k.o. Gorenji Logatec.
Meje spomenika so vrisane na zemljiško katastrski kopiji v merilu 1:2880 in na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1:5000. Meje vplivnega območja so vrisane na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1:5000. Izvirnika načrtov, ki sta sestavni del tega odloka, hranita Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino in Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: zavod).

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– varovanje kulturnih, arhitekturnih, etnoloških in zgodovinskih vrednot v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti,
– ohranjanje gabaritov, primarnih tlorisnih razporedov in izvirne gradbene substance,
– podrejanje vsake rabe in vseh posegov v objekte na domačiji, v stanovanjski in v gospodarskih stavbah ter v dvoriščnem prostoru ohranjanju in vzdrževanju varovanih spomeniških lastnosti,
– omogočanje predstavitve celote in posameznih zaščitenih elementov ter dostopnost javnosti v meri, ki ne ogroža varovanja spomenika.
Za vplivno območje spomenika velja varstveni režim, ki predpisuje:
– podrejanje vsake rabe in vseh posegov v vplivni prostor ohranjanju ter varovanju vedut na domačijo,
– znotraj vplivnega območja spomenika je prepovedano postavljanje objektov trajnega ali začasnega značaja, razen v primerih, ki jih s predhodnim kulturno-varstvenim soglasjem odobri pristojna enota javnega zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Spomenik je zavarovan z namenom, da se:
– ohranijo kulturne, arhitekturne, etnološke in zgodovinske vrednote spomenika,
– poveča pričevalnost kulturnega spomenika,
– predstavi kulturne vrednote spomenika in situ, v tisku in drugih medijih,
– spodbudi učno – predstavitveno in znanstvenoraziskovalno delo.

Za vsako spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela in za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali zemljišče, so potrebni predhodni pisni kulturno-varstveni pogoji in na njihovi podlagi kulturno-varstveno soglasje zavoda.

Pristojni organ mora v treh mesecih po uveljavitvi tega odloka izdati lastnikom spomenika ali njegovih sestavnih delov odločbo o varstvu na podlagi 13. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99).
Odločbe iz prejšnjega odstavka določajo pogoje za raziskovanje, načine vzdrževanja, pogoje za posege, fizično zavarovanje, pravni promet, način upravljanja in rabe spomenika, dostopnost spomenika za javnost in časovne okvire dostopnosti, posamezne druge ukrepe in prepovedi za čim bolj učinkovito varstvo spomenika.
Varstveni režim lahko omejuje lastninsko pravico le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika.

Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za področje kulturne dediščine.

Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.