Na podlagi 12. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) izdaja Vlada Republike Slovenije

Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasi enoto dediščine:
– Knežak – Domačija Knežak 103 (EŠD 9133).
Enota ima zaradi kulturnih, etnoloških, umetnostnih in arhitekturnih ter naselbinskih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Zato jo razglašamo za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostmi etnološkega spomenika.

Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik državnega pomena:
Domačija je primer bogate domačije z nekdanjo furmansko gostilno in trgovino, katere nastanek ob koncu 19. stoletja in razvoj je omogočila lega na prehodnem območju med celinsko Slovenijo in Sredozemljem. Oblikovanje domačije in posameznih stavbnih delov se navzven izkazuje kot edinstven primer ljudskega stavbarstva s prevlado sredozemskih elementov nad osrednje slovenskimi.

Spomenik zajema parceli številka 2513 in 110, k.o. Knežak.
Meje spomenika so vrisane na zemljiško katastrskem načrtu v merilu 1:1000 in na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1:5000. Izvirnika načrtov, ki sta sestavni del tega odloka, hranita Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino in Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: zavod).

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– varovanje kulturnih, etnoloških, umetnostnih in arhitekturnih ter naselbinskih vrednot v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti,
– podrejanje vsake rabe in vseh posegov v objekte in njihove robne površine ohranjanju in vzdrževanju varovanih spomeniških lastnosti,
– podrejanje vseh posegov znotraj spomenika varovanim lastnostim kulturnega spomenika,
– omogočanje predstavitve celote in posameznih zaščitenih elementov ter dostopnost javnosti v meri, ki ne ogroža varovanja domačije in v 2. členu odloka imenovanih posameznih elementov te enote.
Spomenik je zavarovan z namenom, da se:
– ohranijo kulturne, etnološke, umetnostne in arhitekturne ter naselbinske vrednote spomenika,
– poveča pričevalnost kulturnega spomenika,
– predstavi kulturne vrednote spomenika in situ, v tisku in drugih medijih,
– spodbudi učno – predstavitveno in znanstvenoraziskovalno delo.

Za vsako morebitno spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela in za vsak poseg v spomenik, njegove sestavne dele ali odprti prostor so potrebni predhodni pisni kulturno-varstveni pogoji in na njihovi podlagi kulturno-varstveno soglasje zavoda.

Pristojni organ mora v dveh mesecih po uveljavitvi tega odloka izdati lastnikom spomenika odločbo o varstvu na podlagi 13. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99).
Odločba iz prejšnjega odstavka določa pogoje za raziskovanje, načine vzdrževanja, pogoje za posege, fizično zavarovanje, pravni promet, načine upravljanja in rabe spomenika, dostopnost spomenika za javnost in časovne okvire dostopnosti, posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za čim bolj učinkovito varstvo spomenika.
Varstveni režim lahko omejuje lastninsko pravico le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika.

Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine.

Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.