Na podlagi 12. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) izdaja Vlada Republike Slovenije

Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasi enoto dediščine: Sečovlje – Muzej solinarstva v Krajinskem parku Sečoveljske soline (EŠD 13697).
Muzej solinarstva ima zaradi kulturnih, zgodovinskih, etnoloških, tehniških, krajinskih in drugih izjemnih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Zato ga razglašamo za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostmi etnološkega in tehniškega spomenika.

Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev Muzeja solinarstva za spomenik državnega pomena:
Ohranjena je edinstvena kulturna dediščina v slovenskem prostoru, ki je pomembno sooblikovala gospodarski, družbeni in kulturni razvoj slovenskega Primorja. Najstarejši pisni viri o solinah segajo v 13. stoletje, verjetno pa je njihov začetek še starejši. Na obsežnem južnem predelu Sečoveljskih solin, imenovane Fontanigge, so pridobivali sol po srednjeveških postopkih do 60-ih let 20. stoletja. Muzej solinarstva ponovno vzpostavlja tradicionalno solinarstvo po srednjeveških postopkih.
Muzej solinarstva deluje v območju Krajinskega parka Sečoveljske soline.

Kulturni spomenik iz 1. člena obsega parcelne številke:
746 (del), 748 (del), 754, 757, 759 (del), 761, 764, 765, 768, 769, 771, 773, 775, 778, 779, 786, 787, 790, 794, 3807 (del), 3814, 3815, 3818, 3819 (del), 3820, 3821, 3822, 3823, 3826, 3827, 3830, 3831, 3835, 3836, 3838, 3839, 3840, 3841, 3842, 5444, 5493, 5494, vse k.o. Sečovlje.
Vplivno območje kulturnega spomenika obsega solna polja med kanalom Giassi in cesto ter od Cavane 131 do solnih polj Muzeja solinarstva in od solnih polj Muzeja solinarstva do morja.
Meji kulturnega spomenika in vplivnega območja spomenika sta vrisani na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1:5000. Izvirnik načrta, ki je sestavni del odloka hranijo Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino in Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine.

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– varovanje kulturnih, etnoloških, tehniških, arhitekturnih, krajinskih, likovnih in zgodovinskih vrednot v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti;
– ohranjanje gabaritov, primernih tlorisnih razporedov, izvirne gradbene substance ter značilne opreme vseh spomeniških objektov in naprav, solnih fondov in kanalov;
– podrejanje vsake rabe in posegov v objekte in njihove robne površine ohranjanju in vzdrževanju varovanih spomeniških lastnosti;
– podrejanje rabe spomenika tradicionalnemu solinarstvu po srednjeveških postopkih in muzejski dejavnosti;
– usklajena raba in posegi v vplivnem območju za nemoteno delovanje Muzeja solinarstva;
– omogočanje predstavitve celote in posameznih zaščitenih elementov ter dostopnost za javnost v meri, ki ne ogroža varovanja spomenika;
– znotraj območja spomenika je prepovedano postavljanje objektov trajnega in začasnega značaja, vključno z nadzemno in podzemno infrastrukturo ter nosilce reklam;
– označevanje spomenika je mogoče le ob predhodnem kulturnovarstvenem soglasju.
Za vplivno območje velja varstveni režim, ki zagotavlja nemoteno delovanje Muzeja solinarstva in varovanje njegovih kulturnih, etnoloških, tehniških, arhitekturnih, krajinskih, likovnih in zgodovinskih vrednot v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti in je v skladu z uredbo o krajinskem parku Sečoveljske soline.
Pri izvajanju varstvenih režimov iz prejšnjih dveh odstavkov se upošteva varstvo naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti v Krajinskem parku Sečoveljske soline, kot je določeno z uredbo iz prejšnjega odstavka.

Zavarovano območje je namenjeno:
– trajni ohranitvi kulturnih, tehniških, etnoloških, krajinskih, likovnih in zgodovinskih vrednot;
– ohranjanju tradicionalnega solinarstva in pridobivanju soli po srednjeveških postopkih;
– ohranjanju pričevalnosti kulturnega spomenika;
– prezentaciji kulturnih vrednot in situ, v tisku in drugih medijih;
– muzejski dejavnosti;
– znanstveno-raziskovalnemu delu;
– učno-demonstracijskemu delu.

Za vsako spremembo funkcije in dejavnosti Muzeja solinarstva in za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali zemljišče je potrebno predhodno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in na njihovi podlagi kulturnovarstveno soglasje.
Dejavnosti, ki so potrebne za opravljanje nalog v zvezi z varstvom solinarske kulturne dediščine in muzejske dejavnosti, opravlja Pomorski muzej Sergej Mašera, Piran.

Pristojni organ mora v treh mesecih po uveljavitvi tega akta izdati lastnikom spomenika odločbo o varstvu na podlagi 13. člena zakona o varstvu kulturne dediščine, v soglasju z ministrom, pristojnim za ohranjanje narave.

Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za področje kulturne dediščine.

Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.