Na podlagi 41. člena zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 54/00) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Ta pravilnik določa metode in postopke ekološke pridelave oziroma predelave, kontrolo, označevanje in pogoje za uporabo označbe “ekološki“.

Izrazi uporabljeni v tem pravilniku, imajo naslednji pomen:
‘Ekološki kmetijski pridelek’ je kmetijski pridelek, ki je pridelan na način ekološke pridelave, kot ga določa ta pravilnik.
‘Ekološko živilo’ je ekološki kmetijski pridelek, ki je pridelan oziroma predelan in označen na način, kot ga določa ta pravilnik.
Ekološki kmetijski pridelek oziroma ekološko živilo je tudi tisti kmetijski pridelek oziroma tisto živilo, pri katerem so uporabljene druge tehnološke metode pridelave oziroma predelave (npr. biodinamično), če je pridelano oziroma predelano na način, kot ga določa ta pravilnik.
‘Ekološko kmetijsko gospodarstvo’ je ekološka pridelovalna enota oziroma predelovalni obrat, kjer se prideluje oziroma predeluje v skladu s tem pravilnikom.
‘Ekološka krma’ je ekološki kmetijski pridelek, ki je pridelan oziroma predelan v skladu s tem pravilnikom in je namenjen prehrani živali.
‘Označevanje’ pomeni navedbe, označbe, proizvodne in trgovske oznake, slike in znake na embalaži, dokumentih, tablicah, etiketah, obročih ali trakovih, ki spremljajo ekološki kmetijski pridelek oziroma ekološko živilo.
‘Ekološka pridelava’ (v nadaljevanju: pridelava) so delovni postopki na ekološkem kmetijskem gospodarstvu, ki zajemajo pridelavo in pakiranje, vključno s prvim označevanjem ekološkega kmetijskega pridelka oziroma ekološkega živila.
‘Ekološka predelava’ (v nadaljevanju: predelava) so delovni postopki na predelovalnem obratu, ki vključujejo predelavo vključno s konzerviranjem, klanjem in razrezom klavničnih ekoloških izdelkov ter pakiranjem in označevanjem svežih, predelanih in konzerviranih ekoloških živil oziroma ekološke krme.
‘Sestavina’ je vsaka snov, vključno z aditivi, ki se uporablja pri predelavi določenega ekološkega živila oziroma krmila in je še vedno prisotna v končnem ekološkem živilu oziroma ekološkemu krmilu, čeprav v spremenjeni obliki.
‘Sestavine nekmetijskega izvora’ so aditivi za ekološka živila oziroma ekološko krmo, vključno z nosilci aditivov, arom, vodo in soljo, kulturami mikroorganizmov, minerali (vključno z elementi v sledeh), vitamini, aminokislinami in drugimi dušikovimi spojinami ter pomožnimi tehnološkimi sredstvi in druge snovi oziroma izdelki, ki jih je dovoljeno uporabljati v predelavi v skladu s 3. členom tega pravilnika in so navedene v točki A Priloge II, ki je sestavni del tega pravilnika.
‘Sestavine kmetijskega izvora’ so nepredelani kmetijski pridelki, živila, krma in izdelki, pridobljeni iz njih, in sicer s pranjem, čiščenjem, termičnimi, mehanskimi ali drugimi fizikalnimi procesi, s pomočjo katerih se zmanjša količina vlage v pridelku-rastlinski izdelki in živalski proizvodi, ki so pridobljeni (proizvedeni) iz pridelkov oziroma živil in izdelkov, navedenih v prejšnjem odstavku, s pomočjo drugih tehnoloških postopkov, ki se uporabljajo v proizvodnji živil in ki so v skladu s tem pravilnikom ter so navedene v točki B Priloge II, ki je sestavni del tega pravilnika.
‘Ekološka sestavina’ je sestavina kmetijskega izvora, ki je pridelana v skladu s tem pravilnikom.
‘Predpakirano ekološko živilo’ je ekološko živilo, ki je vnaprej in brez prisotnosti kupca pakirano v embalažo, preden je dano v promet in je namenjeno za prodajo potrošniku. Pakirano je tako, da njegove vsebine ni možno spremeniti brez odpiranja ali poškodovanja embalaže.
‘Gensko spremenjeni organizmi’ (v nadaljnjem besedilu: GSO) so organizmi, katerih genski material je spremenjen drugače, kot bi bil v naravnih razmerah s križanjem ali naravnimi rekombinacijami ali drugimi običajnimi tehnikami gojenja.
‘Kmetijski pridelek, živilo ali krma pridobljena iz GSO’, je tisti pridelek, živilo ali krma, ki vsebuje GSO ali je bilo pridobljeno iz GSO oziroma s pomočjo GSO, ne glede na stopnjo pridelave oziroma predelave.
‘Homeopatski veterinarski medicinski izdelki’ so katerikoli veterinarski medicinski izdelki, ki so pripravljeni iz sestavin na homeopatski osnovi in ustrezajo predpisom, ki urejajo uporabo veterinarskih medicinskih izdelkov.

Ekološka pridelava temelji na naravnih metodah in kroženju snovi na ekološkem kmetijskem gospodarstvu, razen lova in ribolova. Dovoljena je le uporaba snovi, navedenih v prilogah I, II, III, in IV, ki so sestavni del tega pravilnika.
Ekološka predelava temelji na uporabi dovoljenih snovi in metod, določenih v prilogah k temu pravilniku.

Na ozemlju Republike Slovenije se mora ekološke kmetijske pridelke oziroma ekološka živila označevati enotno z označbo “ekološki“. Dovoljene so tudi dodatne označbe, kot biološko ali bio-dinamično, pod pogojem, da je pridelava oziroma predelava v skladu s tem pravilnikom.
Kmetijski pridelek je dovoljeno označevati z označbo “ekološki“ in uporabiti določen znak, če je zanj izdan certifikat.
Certifikat se lahko izda za kmetijski pridelek, če:
– je bil pridelan brez uporabe GSO;
– ni bil podvržen ionizirajočemu sevanju;
– je bil pridelan brez uporabe sintetičnih snovi za pospeševanje ali zaviranje rasti rastlin oziroma živali (npr. rastni regulatorji, hormoni);
– je bila njegova pridelava oziroma predelava podvržena kontroli;
– sta na označbi navedena ime oziroma firma organizacije za kontrolo ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma živil (v nadaljnjem besedilu: organizacije za kontrolo), ki izvaja naloge iz 51. člena tega pravilnika.
Živilo je dovoljeno označevati z označbo “ekološki“ in uporabiti za to določen znak, če je zanj izdan certifikat.
Certifikat se lahko izda za živilo, če:
– je bilo predelano brez uporabe GSO;
– živilo oziroma njegove sestavine niso bile podvržene ionizirajočemu sevanju;
– živilo vsebuje najmanj 95% sestavin kmetijskega izvora iz ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma živil in le tiste preostale sestavine kmetijskega in nekmetijskega izvora ter pomožna tehnološka sredstva in snovi, ki so navedene v Prilogi II;
– živilo vsebuje največ 5% sestavin iz snovi navedenih v Prilogi II;
– je bila njegova predelava podvržena kontroli;
– ga spremljajo dokumenti v skladu s tem pravilnikom.
Seznam sestavin na embalaži ekološkega živila mora poleg predpisanih podatkov o sestavinah vsebovati tudi navedbo o izvoru sestavin iz tretje in četrte alinee petega odstavka tega člena v odstotnih deležih.
Ekološki kmetijski pridelek in ekološko živilo v razsutem stanju mora spremljati certifikat. Na podlagi tega certifikata in po predelavi teh pridelkov v živilo ter v prodaji tega živila na drobno lahko organizacija za kontrolo dovoli uporabo označbe “ekološki“.
Pridelkov oziroma živil iz lova in ribolova ni dovoljeno označevati z označbo “ekološki“.

Na živilu, ki vsebuje najmanj 70% ekoloških sestavin, je dovoljeno posebej označiti ekološke sestavine.
Na seznamu sestavin je potrebno ekološke sestavine in njihov delež ali odstotek jasno navesti z naslednjimi besedami: “živilo z ekološkimi sestavinami“, vendar morajo biti te navedbe ali označbe napisane z enako barvo, velikostjo in vrsto črk kot ostale označbe.
Živilo je mogoče označiti na način iz prejšnjega odstavka v primeru, da za to izda dovoljenje organizacija za kontrolo. Dovoljenje izda v primeru, da je pridelava ekoloških sestavin potekala v skladu s tem pravilnikom.
Dovoljenje se izda na podlagi predloga za izdajo dovoljenja, če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka.

Certifikat lahko izda organizacija za kontrolo, če je kmetijski pridelek ali živilo pridelan oziroma predelan v skladu s tem pravilnikom.
Certifikat vsebuje ime in priimek oziroma firmo in naslov pridelovalca, vsakega predelovalca in vsakega prodajalca, naziv in šifro organizacije za kontrolo, vrsto in količino pridelka.
Medsebojna razmerja v zvezi s certifikatom uredita pridelovalec oziroma predelovalec in organizacija za kontrolo s pogodbo.

Ekološki kmetijski pridelek oziroma ekološko živilo mora v prometu spremljati certifikat, ki zagotavlja, da je bil ekološki kmetijski pridelek oziroma ekološko živilo, pridelano oziroma predelano v skladu s tem pravilnikom in ki zagotavlja sledljivost.
Promet ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma ekoloških živil je dovoljen le v embalaži ali v zabojnikih, ki so zaprti tako, da njihove vsebine ni mogoče zamenjati in so označeni v skladu s tem pravilnikom.
V primeru prodaje končnemu potrošniku zadostuje, da so izdelki označeni z označbo ekološki, certifikat pa mora biti na vpogled pri prodajalcu.
Ob prevzemu ekološkega kmetijskega pridelka oziroma ekološkega živila mora prejemnik preveriti, če je embalaža ali zabojnik zaprt, če so priloženi vsi predpisani dokumenti vključno s certifikatom in o tem sestaviti zapis. Zapis hrani prejemnik in je pogoj za izdajo certifikata in za nadaljnjo uporabo označbe “ekološki“.

Ekološko kmetijsko gospodarstvo je v obdobju preusmerjanja, če se pridelovalna enota oziroma predelovalni obrat preusmerja iz drugih oblik pridelave oziroma predelave v ekološko pridelavo oziroma predelavo, v skladu s tem pravilnikom.
Ekološki kmetijski pridelek ali ekološko živilo, ki je pridelano oziroma predelano v obdobju preusmerjanja, se lahko označi z označbo “ekološki“ in hkrati z jasno vidno navedbo “obdobje preusmerjanja“, če:
– je pred spravilom kmetijskih pridelkov poteklo najmanj enoletno obdobje preusmerjanja, v katerem je pridelava potekala v skladu s tem pravilnikom;
– živilo vsebuje le eno sestavino kmetijskega izvora;
– je bil kmetijski pridelek oziroma živilo pridelano oziroma predelano brez uporabe GSO;
– kmetijski pridelek oziroma živilo ni bilo podvrženo ionizirajočemu sevanju.
Ekološka krma pridelana v obdobju preusmerjanja je krma, pridelana v skladu s tem pravilnikom v obdobju najmanj enega leta pred spravilom na ekološkem kmetijskem gospodarstvu.

Sledljivost se mora zagotoviti pri pridelavi, predelavi, pripravi, pakiranju in prometu vseh ekoloških kmetijskih pridelkov in ekoloških živil ter pri živih živalih.
Sledljivost pomeni, da je mogoče kadarkoli ugotoviti izvor, način pridelave oziroma predelave ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma živil.
Sledljivost morajo zagotavljati pridelovalci, predelovalci in vse druge pravne in fizične osebe, ki so udeležene v prometu ekološkega kmetijskega pridelka ali ekološkega živila.

V primerih, ko poteka ekološka pridelava oziroma predelava le na enem delu kmetijskega gospodarstva, mora biti celotno kmetijsko gospodarstvo oziroma predelovalni obrat podvrženo kontroli, posebno skladišča za obratna sredstva (semena, gnojila, sredstva za varstvo rastlin, idr.), skladišča pridelkov, pakirnice, predelovalni prostori in oprema.
Parcele, stavbe, proizvodni in skladiščni prostori kmetijskega gospodarstva, kjer pridelava oziroma predelava poteka v skladu s tem pravilnikom, morajo biti geografsko ločeni od enot, kjer pridelava oziroma predelava ne poteka v skladu s tem pravilnikom.
Na kmetijskem gospodarstvu, kjer poteka ekološka pridelava le na njegovem delu, je prepovedano skladiščenje snovi, ki so v nasprotju s tem pravilnikom.
Na istem kmetijskem gospodarstvu se ne sme pridelovati hkrati enakih vrst rastlin ali rediti enakih pasem živali na način ekološke pridelave in na način neekološke pridelave.
Kadar se na kmetijskem gospodarstvu predeluje, pakira ali skladišči tudi kmetijske pridelke oziroma živila, ki niso ekološka, mora nosilec kmetijskega gospodarstva:
– zagotoviti ločene prostore za skladiščenje ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma ekoloških živil in neekoloških kmetijskih pridelkov oziroma živil;
– zagotavljati neprekinjenost delovnih postopkov pri pridelavi oziroma predelavi ekoloških kmetijskih pridelkov, dokler ni predelana celotna serija istovrstnih kmetijskih ekoloških pridelkov;
– zagotoviti fizično ločen potek delovnih postopkov od enakih delovnih postopkov pri drugih pridelkih oziroma živilih;
– zagotavljati sledljivost in ločevanje ekoloških in neekoloških kmetijskih pridelkov oziroma živil med seboj;
– obvestiti organizacijo za kontrolo o spravilu in predelavi vsakega ekološkega kmetijskega pridelka oziroma živila vsaj 48 ur prej;
– obvestiti organizacijo za kontrolo takoj po končanem spravilu o natančnih količinah pridelka, o vseh posebnostih pridelka (npr. kakovost, barva, povprečna masa, itd.) in o poteku spravila ter o ukrepih za ločevanje pridelkov.

Ne glede na določila prejšnjega člena, sta mogoči hkrati ekološka in neekološka pridelava oziroma predelava na kmetijskem gospodarstvu kjer:
– potekajo raziskave, ki so nacionalnega pomena;
– poteka pridelava semen in sadik oziroma drugega vegetativnega razmnoževalnega materiala.

Obdobje preusmerjanja pri rastlinski pridelavi mora trajati najmanj dve leti pred setvijo, v primeru večletnih kultur oziroma trajnih nasadov pa tri leta pred prvim spravilom pridelkov (sadovnjaki, vinogradi, hmeljišča in nasadi špargljev).
V obdobju preusmerjanja mora potekati pridelava v skladu s tem pravilnikom.
Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko organizacija za kontrolo na podlagi soglasja ministra, pristojnega za kmetijstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu: minister), v posameznih primerih podaljša ali skrajša obdobje preusmerjanja, odvisno od načina predhodne rabe zemljišč.
Predlog za spremembo obdobja preusmerjanja vloži nosilec kmetijskega gospodarstva oziroma predelovalnega obrata z navedbo razlogov za spremembo obdobja preusmerjanja pri organizaciji za kontrolo, ki zaprosi ministra za soglasje.
Predlagatelj mora zagotoviti, da je bila pridelava najmanj eno leto že podvržena kontroli.
O podaljšanju obdobja preusmerjanja lahko odloči tudi organizacija za kontrolo na lastno pobudo, po pridobitvi soglasja ministra.
Organizacija za kontrolo odloči o podaljšanju ali skrajšanju obdobja preusmerjanja na podlagi poročila o kontroli in zapisov o kontroli in soglasja ministra.
V primeru, da organizaciji za kontrolo ni predloženo poročilo o kontroli ali zapis o kontroli ali minister zavrne soglasje, le-ta ne odloči o skrajšanju obdobja preusmerjanja in o tem obvesti predlagatelja.
Organizacija za kontrolo lahko skrajša obdobje preusmerjanja za polovico obdobja preusmerjanja ali podaljša obdobje preusmerjanja največ za dvakratno obdobje preusmerjanja.
Kadar gre za preusmeritev kmetijskega gospodarstva z večjimi intenzivnimi trajnimi nasadi, ki ob preusmeritvi v ekološko pridelavo zahteva novo zasaditev trajnih nasadov, lahko organizacija za kontrolo s soglasjem ministra rok iz prejšnjega odstavka še podaljša.

Za ekološko pridelavo se sme uporabljati samo tisto seme ali vegetativni razmnoževalni material, ki je bil pridelan v skladu s tem pravilnikom.
Seme in vegetativni razmnoževalni material je pridelan v skladu s tem pravilnikom, če:
– izhaja iz materinskih rastlin (pri semenu) ali starševskih rastlin (pri vegetativnem razmnoževalnem materialu), katerih pridelava je v obdobju najmanj ene generacije (enoletne kulture) ali vsaj dve gojitveni sezoni (večletne oziroma trajne kulture) potekala v skladu s tem pravilnikom;
– materinske oziroma starševske rastline niso GSO oziroma so bile pridelane brez uporabe GSO;
– je seme oziroma vegetativni razmnoževalni material obdelan izključno z dovoljenimi snovmi iz Priloge I.
Za ekološko pridelavo se sme uporabljati le tiste sadike, ki so bile pridelane v skladu s tem pravilnikom.

Pridelovalec na ekološkem kmetijskem gospodarstvu mora skrbeti za ohranjanje in izboljševanje rodovitnosti in biološke aktivnosti tal ter za preprečevanje erozije obdelovalnih tal z izbiro ustreznega kolobarja, gojenjem metuljnic, podorin in rastlin z globokim koreninskim spletom ter vnašanjem organske snovi (gnojil, kompostov), pridobljene na ekoloških kmetijskih gospodarstvih, v tla. Pridelovalec lahko uporabi za ta namen le snovi iz točke A Priloge I.
Pri kompostiranju pridelovalec lahko uporablja snovi, pridobljene na osnovi mikroorganizmov ali rastlin in snovi iz točke A Priloge I.
Pri kompostiranju je za ohranjanje in izboljšanje rodovitnosti tal dovoljeno uporabljati tudi biodinamične pripravke, ki so mešanice iz kamninske moke, hlevskega gnoja ali rastlin oziroma rastlinskih izvlečkov, navedenih v točki A Priloge I.
Uporabo snovi za ohranjanje in izboljšanje rodovitnosti tal določa letni načrt pridelave, s katerim mora soglašati organizacija za kontrolo.

Pojav bolezni, škodljivcev in plevelov na ekološkem kmetijskem gospodarstvu se lahko preprečuje oziroma omejuje:
– z izbiro ustreznih vrst in sort gojenih rastlin;
– z načrtovanjem ustreznega kolobarja;
– z uravnoteženo prehrano gojenih rastlin;
– z mehanskimi postopki oskrbe gojenih rastlin;
– z varstvom in ustvarjanjem ugodnih razmer za naravne sovražnike škodljivcev (npr. živih mej, gnezdišč, naravnih pregrad);
– z biotičnim varstvom (naselitev predatorjev);
– z zatiranjem plevela s pomočjo visoke temperature;
– z obdelovanjem substrata s paro v zavarovanih prostorih (rastlinjaki, zaprte grede).
Fitofarmacevtska sredstva iz točke B Priloge I se lahko uporabljajo na ekološkem kmetijskem gospodarstvu le v skladu s predpisi s področja fitofarmacevtskih sredstev.
Uporaba navedenih fitofarmacevtskih sredstev in drugih pripravkov za varstvo rastlin mora potekati v skladu s predhodno pripravljenim načrtom pridelave, ki ga potrdi organizacija za kontrolo in je sestavni del začetnega poročila o kontroli.
Pri uporabi pasti ali vab je potrebno preprečiti kakršenkoli odliv aktivnih snovi iz pasti ali vabe v okolje in preprečiti stik aktivne snovi z goječimi rastlinami. Pasti je potrebno po uporabi zbrati in jih varno odstraniti in uničiti.

Nabiranje užitnih prostorastočih rastlin in njihovih delov v naravi ali na območjih ekoloških kmetijskih gospodarstev se šteje kot ekološka pridelava, če:
– je mogoče natančno določiti območje nabiranja;
– je mogoče izvesti na teh območjih kontrolo v skladu z določbami tega pravilnika;
– območje nabiranja v treh letih pred nabiranjem ni bilo podvrženo sredstvom v nasprotju s Prilogo I;
– če organizacija za kontrolo v soglasju z zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine predhodno ugotovi, da nabiranje ne bi neugodno vplivalo na stabilnost naravnega habitata in na ohranitev vrst na območju nabiranja.

Pri ekološkem gojenju gob se sme uporabljati le substrat, ki je sestavljen iz hlevskega gnoja in živalskih izločkov z ekoloških kmetijskih gospodarstev.
Kadar ni na razpolago substratov iz prejšnjega odstavka, je substrat lahko sestavljen iz snovi iz točke A Priloge I, vendar le do 25% teh snovi. Odstotek se izračuna na osnovi teže vseh komponent substrata (brez materiala za prekrivanje in dodane vodo) pred kompostiranjem.
Kadar ni na razpolago substratov iz prvega ali drugega odstavka tega člena, je substrat lahko sestavljen iz:
– snovi kmetijskega izvora (npr. slame), ki prihajajo iz ekoloških kmetijskih gospodarstev; šote, ki ni kemično obdelana;
– lesa, ki po sekanju ni bil obdelan s kemičnimi sredstvi;
– mineralnih snovi iz Priloge I tega pravilnika.
Uporabo snovi iz drugega in tretjega odstavka tega člena mora predhodno odobriti organizacija za kontrolo.

Ekološka živinoreja je mogoča na ekološkem kmetijskem gospodarstvu, kjer se pridelava oziroma predelava krme izvaja v skladu s tem pravilnikom.
Na živinorejskem kmetijskem gospodarstvu je možna ekološka živinoreja:
– hkrati z neekološko ekstenzivno živinorejo, ki poteka v skladu z navodilom, ki ureja izvajanje dobre kmetijske prakse pri gnojenju ali;
– hkrati z rejo različnih vrst živali, če ta ne poteka na industrijski način ali;
– v objektih in na zemljiščih, ki so fizično in funkcionalno ločeni od objektov in zemljišč, kjer se živali ne redijo v skladu s tem pravilnikom.
Pašne površine, ki so del ekološkega kmetijskega gospodarstva in so namenjene ekološki živinoreji, lahko v omejenem obdobju uporabljajo tudi živali iz ekstenzivne reje, če je zagotovljeno:
– da število živali na hektar ne presega obremenitev, določenih v Prilogi III in
– da živali iz ekstenzivne živinoreje niso na paši hkrati z živalmi iz ekološke živinoreje.
Pašne površine, ki niso del ekološkega kmetijskega gospodarstva (npr. skupni pašniki, planine), smejo živali iz ekološke prireje uporabljati, če:
– ta zemljišča vsaj tri leta pred pašno sezono niso bila tretirana s sredstvi, ki niso v skladu s Prilogo I tega pravilnika;
– vse živali, ki niso rejene v skladu s tem pravilnikom in ki se hkrati pasejo na teh površinah, izhajajo iz ekstenzivne prireje;
– skupna obremenitev pašnih površin v času paše ne presega števila živali iz Priloge III tega pravilnika.
Živila živalskega izvora iz živali, rejenih v skladu s tem pravilnikom, ki so se pasle na skupnih površinah z živalmi, ki niso rejene na način v skladu s tem pravilnikom, smejo biti označena z označbo “ekološki“ le v primeru, da je zagotovljeno ločevanje živali in je kadar koli možno izvesti kontrolo ekološke reje.
Z načini reje iz drugega in tretjega odstavka tega člena mora predhodno soglašati organizacija za kontrolo.
Na ekološkem kmetijskem gospodarstvu je dovoljeno shranjevanje veterinarskih zdravil, pripravkov in pripomočkov, ki jih je predpisal veterinar, če se shranjujejo nadzorovano in ločeno od dovoljenih snovi po tem pravilniku in, če so evidentirane v dokumentaciji, ki je na ekološkem kmetijskem gospodarstvu in če je o tem obveščena organizacija za kontrolo.

Obdobje preusmerjanja v ekološko živinorejo traja najmanj dve leti, če je kmetijsko gospodarstvo zaključilo obdobje preusmerjanja v ekološko rastlinsko pridelavo v skladu z 12. členom tega pravilnika.
Ne glede na prejšnji odstavek se obdobje preusmerjanja lahko skrajša z dovoljenjem organizacije za kontrolo, če se preusmerja le živinorejski del kmetijskega gospodarstva, in sicer:
– na eno leto, kadar gre za prilagoditev objektov na prostem, to je za pašnike, ograde na prostem in površine za izpust, ki jih uporabljajo nerastlinojede živali ali
– na 6 mesecev, če površine ekološkega kmetijskega gospodarstva predhodno vsaj dve leti ustrezajo določilom tega pravilnika in če tudi vsi objekti ustrezajo zahtevam tega pravilnika.
Preusmerjanje celotnega kmetijskega gospodarstva v ekološko traja najmanj 24 mesecev za živali in njihove potomce, ki se krmijo v glavnem s pridelki iz domačega kmetijskega gospodarstva in so bile na kmetijskem gospodarstvu ob začetku preusmerjanja in če se kot skupni pašnik uporablja le zemljišča, ki so se v te namene uporabljala že pred začetkom preusmerjanja.
Ekološki kmetijski pridelki oziroma ekološka živila živalskega porekla morajo izvirati iz živali, ki so rejene na ekološkem kmetijskem gospodarstvu v skladu s tem pravilnikom najmanj:
– 12 mesecev oziroma najmanj 3/4 njihove življenjske dobe konji in govedo za prirejo mesa;
– 2 meseca teleta;
– 6 mesecev drobnica;
– 6 mesecev prašiči;
– 6 mesecev živali za prirejo mleka;
– 10 tednov za perutninsko meso, če je perutnina pripeljana v starosti največ treh dni, in za prirejo jajc 6 tednov;
– 2/3 življenjske dobe ribe.

Število živali na enoto površine obdelovalnih površin ekološkega kmetijskega gospodarstva ne sme presegati števila živali, določenega s predpisi, ki urejajo dobro kmetijsko prakso in vnos nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla ter vrednosti, ki so za posamezne vrste živali navedene v Prilogi III.
Na ekološkem kmetijskem gospodarstvu uporaba organskih gnojil v enem letu ne sme presegati 170 kg dušika na hektar obdelovalnih zemljišč in travnikov.

Živali morajo imeti zagotovljeno možnost prostega izpusta in dostop do izpustnih površin vedno, ko to dovoljuje fiziološko stanje živali, vremenske razmere in stanje zemljišča razen, če to prepovedujejo predpisi s področja veterine, in sicer:
– sesalci: do pašnikov, izpustov ali ograd na prostem, ki so lahko delno pokrite;
– rastlinojede živali: v obdobju paše. Kadar imajo rastlinojede živali dostop do pašnikov v pašnem obdobju in kjer zimsko vhlevitveni sistem dopušča svobodno gibanje živalim, jim v času zimskih mesecev odprte površine za izpust ali ograde na prostem ni potrebno zagotavljati;
– biki, starejši od enega leta: do pašnikov ali izpustov ali ograd na prostem in morajo biti ločeni od ostale črede, razen ko gre za plemenjake pri naravnem pripustu.
Število živali na enoto površine izpusta je lahko tolikšno, da okolje ni ogroženo in da se s tem ne povzroča degradacije zemljišč in onesnaževanje voda ter da je omogočeno ustrezno ravnanje z živalmi.
Območja, namenjena prosti reji, površine za izpust in ograde na prostem morajo zagotavljati zadostno zaščito pred dežjem, vetrom, soncem in temperaturnimi skrajnostmi, prilagojeno krajevnim vremenskim razmeram in zahtevam pasme.
Končna stopnja pitanja goveda, prašičev in ovac za prirejo mesa sme največ tri mesece potekati tudi samo v objektih brez izpusta ali ograd na prostem, če to obdobje ni daljše od 1/5 življenjske dobe teh živali.

Ekološka kmetijska gospodarstva se lahko povežejo z drugimi kmetijskimi gospodarstvi za zagotavljanje površin za uporabo organskih gnojil. Te površine morajo biti evidentirane v načrtu pridelave na ekološkem kmetijskem gospodarstvu in v poročilu organizacije za kontrolo. Prav tako se mora evidentirati količina gnojil, ki se tam porabi.

Ob izbiri vrste ali pasme živali v ekološki živinoreji je potrebno upoštevati sposobnost živali za prilagoditev na lokalne razmere in odpornost na bolezni. Pri izbiri ima prednost vzreja avtohtonih pasem. Izogibati se je potrebno vrstam ali pasmam, ki so podvržene specifičnim boleznim ali zdravstvenim težavam (npr. sindrom maligne hipertermije, BSE sindrom (transmisivna spongiformna encefalopatija) ali nenadna smrt, spontani splav, težki porodi, ki zahtevajo carski rez itd.).

Živali, ki se redijo na ekološkem kmetijskem gospodarstvu, lahko izvirajo le z ekoloških kmetijskih gospodarstev.
Ne glede na prejšnji odstavek se lahko s predhodnim dovoljenjem organizacije za kontrolo, na ekološko kmetijsko gospodarstvo pripelje tudi živali, ki niso iz ekološke vzreje v naslednjih primerih:
– zaradi posledic velikega pogina živali, ki so ga povzročile zdravstvene okoliščine ali naravna katastrofa;
– če jarčke za prirejo jajc niso starejše od 18 tednov;
– če perutnina za prirejo mesa ni starejša od treh dni;
– če prašiči tehtajo manj kakor 25 kg in jih redijo v skladu s tem pravilnikom takoj, ko nehajo sesati.
Če ni na razpolago ekološko vzrejenih živali za dopolnitev naravne rasti in prenovo črede, se sme pripeljati na ekološko kmetijsko gospodarstvo do največ 10% odraslih kobil in krav ali 20% odraslih svinj, ovc in koz. To velja le za živali, ki še niso kotile.
Na ekološko kmetijsko gospodarstvo s staležem manj kot 10 konjev ali govedi, pet prašičev, ovc ali koz, se lahko za dopolnitev naravne rasti in prenovo črede pripelje le eno žival letno.
Ne glede na prejšnji odstavek se število živali lahko poveča na podlagi dovoljenja organizacije za kontrolo, če:
– se obseg živinoreje na ekološkem kmetijskem gospodarstvu bistveno poveča;
– se zamenja pasma ali vrsta živali;
– se ekološko kmetijsko gospodarstvo na novo usmerja v živinorejo.
Dovoljenje se izda na podlagi predloga za izdajo dovoljenja in, če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka tega člena.
Moške živali za pleme (razplod) iz živinorejskih kmetij, ki niso ekološke, se smejo pripeljati na ekološko kmetijsko gospodarstvo pod pogojem, da se živali pozneje redijo in vedno krmijo v skladu s pravili, predpisanimi v tem pravilniku.

Bivalne razmere v objektih za živali morajo ustrezati biološkim in etološkim potrebam živali (npr. vedenjskim potrebam v zvezi z ustrezno svobodo gibanja in udobja). Živali morajo imeti prost dostop do krme in vode. Izolacija, ogrevanje in prezračevanje hleva morajo zagotavljati, da se kroženje zraka, raven prahu, temperatura, relativna vlažnost zraka in koncentracija plinov vzdržujejo v mejah, ki niso škodljive za živali. Zgradba mora omogočati naravno prezračevanje in dostop svetlobe.
Na območjih, kjer vremenski pogoji omogočajo živalim bivanje na prostem, hlevi za živali niso obvezni.
Število živali v objektih mora omogočati udobje in dobro počutje živali, kar je odvisno predvsem od vrste, pasme in starosti živali. Upoštevati je treba vedenjske značilnosti živali in potrebe, ki izhajajo predvsem iz velikosti skupine in spola živali. Živalim mora biti omogočeno, da lahko stojijo v naravnem položaju, da se zlahka uležejo, obračajo, se negujejo, zavzemajo vse naravne lege in delajo vse naravne gibe (na primer: iztegovanje peruti in prhutanje).
Za presojo primernosti reje se uporabi indeks ustreznosti reje živali po Bartusseku.
Tla v objektih za rejo živali morajo biti gladka, vendar ne spolzka. Najmanj polovica celotne talne površine mora biti čvrsta, brez rešetkaste ali mrežaste konstrukcije.
Ležišče oziroma počivališče za živali mora biti dovolj veliko, udobno, čisto in suho, zgrajeno iz čvrste konstrukcije, nastlano s slamo ali drugim primernim naravnim materialom. Stelja je lahko izboljšana in obogatena z mineralnimi izdelki, ki se smejo v skladu s Prilogo I tega pravilnika uporabljati kot gnojila.
Govedo, ki je starejše od sedem dni, ne sme bivati v individualnih boksih.
Svinje se mora rediti v skupinah, razen v zadnjih stopnjah brejosti in obdobju dojenja. Pujski ne smejo biti na golih deskah ali v kletkah za pujske. Površine za izpust morajo omogočati tem živalim, da se valjajo in rijejo.
Minimalne površine prostorov in površin za izpust ter druge bivalne zahteve za posamezne vrste in kategorije živali so predpisane v Prilogi IV.

Reja živali na privez je prepovedana.
Oganizacija za kontrolo lahko dovoli ta način reje za posamezne živali, če je to potrebno iz zdravstvenih in varnostnih razlogov.
Ne glede na določbe prvega odstavka, se sme po predhodnem dovoljenju organizacije za kontrolo govedo privezovati tudi na majhnih ekoloških kmetijskih gospodarstvih, kjer ni mogoča skupinska reja, pod pogojem, da se govedo lahko pase na pašnikih oziroma se lahko giba v ogradah na prostem ali na površinah za izpust in da to predhodno dovoli organizacija za kontrolo.

Perutnina mora biti v prosti reji oziroma v rejah z izpusti in se ne sme zapirati v kletke.
Objekti za rejo perutnine morajo izpolnjevati naslednje pogoje:
– najmanj ena tretjina talne površine mora biti gladka, brez rešetk in mrež ter prekrita s steljo (slama, lesni ostružki, pesek ali šota);
– v kurnici za nesnice mora biti dovolj velik del tal namenjen zbiranju kokošjih iztrebkov;
– imeti morajo grede v velikosti in številu, ki je sorazmerno z velikostjo skupine in številom perutnine, kot je predpisano v Prilogi IV;
– imeti morajo izhodne/vhodne odprtine z loputami ustrezne velikosti perutnine, te odprtine pa morajo imeti skupno dolžino najmanj 4 m na 100 m2 perutnini razpoložljive površine objekta.
V objektu za rejo perutnine je lahko največ:
– 4.800 piščancev ali
– 3.000 kokoši nesnic ali
– 5.200 pegatk ali
– 4.000 muškatnih rac ali pekinških rac ženskega spola ali 3.200 muškatnih rac ali pekinških rac moškega spola ali drugih rac ali
– 2.500 kopunov ali gosi ali puranov.
Na ekološkem kmetijskem gospodarstvu celotna uporabna površina objektov za rejo perutnine ne sme presegati 1.600 m2.
Pri reji kokoši nesnic se lahko naravno svetlobo nadomesti oziroma dopolni z umetno, da se zagotovi skupaj največ 16 ur svetlobe na dan. Kokoši nesnice morajo imeti zagotovljen neprekinjen nočni počitek brez umetne svetlobe najmanj osem ur na dan.
Objekte za rejo perutnine je potrebno v času med dvema turnusoma vzreje izprazniti iz zdravstvenih razlogov. V tem času jih je potrebno očistiti in razkužiti. Po zaključku vsakega turnusa reje je potrebno pustiti površine na prostem prazne, da se spet obnovi rastlinje in zaradi zdravstvenih razlogov. Dolžino tega obdobja določi organizacija za kontrolo.
Perutnina mora imeti najmanj v 1/3 svojega življenja dostop do travnih površin na prostem vselej, ko to dovoljujejo vremenski pogoji. Površine na prostem naj bodo večinoma travniki, ki morajo biti zavarovani z ustreznimi zaščitnimi napravami. Živali morajo imeti prost dostop do ustreznega števila napajalnih in krmilnih korit.
Vodna perutnina mora imeti dostop do vodnih površin (npr.: rek, ribnikov ali jezer) vedno, ko to dovoljujejo vremenske razmere.
Določbe tega člena se ne uporabljajo za majhno število perutnine, ki se ne vzreja v ograjenih izpustih in se lahko prosto giblje ves dan.

Perutnino je pred zakolom potrebno rediti najmanj:
– 81 dni za piščance,
– 150 dni za kopune,
– 49 dni za pekinške race,
– 70 dni za muškatne race ženskega spola, 84 dni za muškatne race moškega spola,
– 92 dni za druge vrste rac,
– 94 dni za pegatke,
– 140 dni za pure in gosi za pečenje, razen pri reji posebnih počasi rastočih pasem.

Objekti, naprave, oprema in orodje, ki se uporabljajo v ekološki živinoreji, morajo biti primerno očiščeni in razkuženi, da se prepreči okužbe in prenašanje bolezni. Za čiščenje in razkuževanje se lahko uporabljajo samo sredstva in pripravki našteti v Prilogi I.
Izločke, ostanke krme in izbljuvano hrano je potrebno redno odstranjevati, da se zmanjša smrad in privabljanje žuželk ali glodalcev. Za zatiranje mrčesa v objektih in napravah za živali se lahko uporabljajo samo sredstva in pripravki našteti v Prilogi I.

Krmljenje izpolnjuje prehrambene potrebe živali na različnih stopnjah njenega razvoja in je namenjeno zagotavljanju kakovostne prireje in ne sme biti namenjeno povečanju prireje do skrajnosti. Pitanje je dovoljeno, če ga je mogoče brez škodljivega vpliva za živali prekiniti na vsaki stopnji reje.
Prisilno pitanje ni dovoljeno.
Živali morajo biti krmljene z ekološko pridelano krmo z domačega ekološkega kmetijskega gospodarstva v skladu s tem pravilnikom. Obrok za živali lahko vsebuje do 30% suhe snovi sestavin iz kmetijskih pridelkov, ki niso pridelani na domačem ekološkem kmetijskem gospodarstvu. Na ekološkem kmetijskem gospodarstvu v preusmerjanju se sme ta odstotek povečati do 60%.
Krmne mešanice so sestavljena krmila iz organskih oziroma anorganskih snovi z ali brez aditivov, namenjene hranjenju živali. Dovoljene krmne surovine za krmne mešanice so navedene v točki C Priloge I.
Krmljenje mladih sesalcev mora temeljiti na naravnem mleku, po možnosti materinem. Sesalce se hrani z naravnim mlekom najmanj:
– 3 mesece govedo in konje;
– 45 dni ovce in koze;
– 40 dni prašiče.
Poleg mleka morajo imeti govedo in konji na voljo tudi voluminozno krmo. V dnevnem obroku jo morajo imeti tudi prašiči in perutnina.
Pri pridelavi in predelavi krme se lahko uporabljajo le silirni dodatki, izdelki in pripomočki, našteti v točki D Priloge I.
Krmne mešanice so sestavljena krmila iz organskih oziroma anorganskih snovi z ali brez aditivov, namenjene hranjenju živali.
Pri krmljenju živali se lahko uporablja le snovi, ki so navedene v točkah C in D Priloge I.
Vzreja rastlinojedih živali mora temeljiti na sistemu paše skladno z razpoložljivostjo površin v različnih obdobjih leta. Najmanj 60% suhe snovi v dnevnih obrokih mora sestavljati voluminozna krma (seno z otrobi, suha ali sveža krma in silaža). Organizacija za kontrolo lahko dovoli za živali v mlečni proizvodnji v zgodnji laktaciji zmanjšanje voluminozne krme na 50% suhe snovi za obdobje največ 3 mesecev.
Minister lahko v letih, ko na določenem območju, zlasti zaradi izrednih vremenskih razmer, ni dovolj krme, ki je pridelana ekološko, na zahtevo organizacije za kontrolo, dovoli uporabo višjega odstotka krme, ki ni pridelana ekološko.

Preprečevanje bolezni v ekološki živinoreji temelji na:
– izbiri primerne vrste in pasme živali;
– tehnologiji reje, ki je prilagojena zahtevam posamezne živalske vrste in ki spodbuja odpornost živali na bolezni;
– uporabi kakovostne ekološke krme in zagotavljanju možnosti gibanja živali in izbiri pašnih sistemov, kar ugodno vpliva na naravno imunsko sposobnost živali;
– zagotavljanju primerne gostote živali in s tem izogibanju negativnim vedenjskim in zdravstvenim pojavom.
Če žival v ekološki živinoreji zboli ali se poškoduje, jo je treba takoj oskrbeti in ji nuditi primerno bivališče, jo po potrebi izolirati od ostalih živali in ji nuditi pomoč veterinarja, ki pri izbiri zdravljenja v največji možni meri uporabi dovoljena sredstva in načine v skladu s tem pravilnikom.
Zdravljene živali morajo biti individualno vidno označene, razen pri perutnini, ribah in čebelah, kjer posamično označevanje ni mogoče in se mora označiti skupino.

Uporaba veterinarskih medicinskih izdelkov rastlinskega izvora (razen antibiotikov), homeopatskih izdelkov (npr. rastlinskih, živalskih ali mineralnih snovi) in elementov v sledeh in snovi, naštetih v Prilogi I tega pravilnika, ima prednost pred kemično sintetiziranimi veterinarskimi medicinskimi izdelki ali antibiotiki.
Če uporaba snovi iz prejšnjega odstavka ni učinkovita ali smiselna in je zdravljenje bistvenega pomena za lajšanje trpljenja živali, se lahko pod nadzorom veterinarja uporabi tudi druge veterinarske medicinske izdelke ali antibiotike.
Preventivna uporaba kemično sintetiziranih veterinarskih medicinskih izdelkov ali antibiotikov ni dovoljena.
Uporaba snovi za pospeševanje rasti ali prireje (vključno z antibiotiki, kokcidiostatiki in drugimi kemično sintetiziranimi sredstvi) in uporaba hormonov in podobnih snovi za kontrolo razmnoževanja (npr. za indukcijo ali sinhronizacijo estrusa) ali za druge namene ni dovoljena. Hormoni se lahko predpišejo posamezni živali le, če gre za obliko terapevtskega veterinarskega zdravljenja.
Obdobje karence mora biti v ekološki živinoreji dvakrat tako dolgo, kot je deklarirana karenca medicinskega izdelka oziroma 48 ur v primerih, ko le-ta ni posebej določena, razen v primerih obveznega cepljenja.
Zdravljene živali v obdobju karence ne morejo pridobiti značbe “ekološki“.
Živali in izdelki živalskega izvora se ne smejo označevati kot ekološki, kadar je bila žival več kot trikrat v enem letu podvržena zdravljenju s kemično sintetiziranimi medicinskimi izdelki ali antibiotiki, razen v primeru cepljenja in zdravljenja zaradi parazitov in vseh obveznih programov izkoreninjanja bolezni v skladu z drugimi predpisi.
Predpisano obvezno veterinarsko zdravljenje živali oziroma kemična obdelava zgradb, opreme in naprav, vključno s predpisano uporabo imunoloških veterinarskih medicinskih izdelkov na določenem območju, se izvaja tudi na ekoloških kmetijskih gospodarstvih.
Vsako uporabo veterinarskih medicinskih izdelkov mora veterinar evidentirati in rejcu posredovati:
– podrobno diagnozo;
– vrsto uporabljenega izdelka in prisotnih aktivnih farmakoloških substanc ter njihovega odmerka;
– trajanje zdravljenja in priporočeno karenco.
Podatke iz prejšnjega odstavka mora rejec hraniti v evidenci v skladu s 55. členom tega pravilnika in jih nemudoma sporočiti organizaciji za kontrolo.

Razmnoževanje v ekološki živinoreji temelji na naravnih metodah, dovoljena je tudi umetna osemenitev. Druge oblike umetnega razmnoževanja so prepovedane.

Operacije kot so: kupiranje repov z elastičnimi obročki, rezanje mesnatega dela repa, brušenje zob, krajšanje kljunov in odstranjevanje rogov pri ekološkem kmetovanju niso dovoljene, razen kadar jih za izboljšanje zdravja, za preprečevanje poškodb ali obolenj živali dovoli organizacija za kontrolo z upoštevanjem najprimernejše starosti živali. Trpljenje živali ob operacijah mora biti čim manjše. Operacije lahko izvaja le strokovno usposobljeno osebje v skladu s predpisi s področja veterinarstva.
Telesna kastracija je dovoljena le, če je nujna zaradi zagotavljanja kakovosti ekoloških živil in v tradicionalni prireji (mesni tip prašičev, volov, kopunov, konjev itd).

Prevoz živih živali mora biti v skladu s predpisi, ki urejajo zaščito živali in se mora izvajati tako, da se omeji stres, ki ga doživijo živali. Natovarjanje in raztovarjanje se mora izvajati pazljivo, brez nasilja in brez uporabe električnega priganjalca. Uporaba kemičnih pomirjeval pred in med transportom je prepovedana. Živalim je med prevozom potrebno zagotoviti dovolj gibalnega prostora in preprečiti njihove poškodbe.
Neposredno pred zakolom in med njim je treba z živalmi ravnati tako, da je stres živali čim manjši.

Ekološko čebelarstvo lahko poteka v sklopu ekološkega kmetijskega gospodarstva in v samostojnih čebelnjakih, če so registrirani in se je čebelar priglasil ali registriral za opravljanje te dejavnosti v skladu s predpisi s področja veterinarstva.
Pridelava oziroma predelava čebeljih pridelkov oziroma živil se lahko označuje kot ekološka le, če je njihova pridelava oziroma predelava potekala v skladu s tem pravilnikom.
Če se ekološko čebelari v več čebelnjakih na istem območju, morajo vse proizvodne enote ustrezati določbam tega pravilnika.

Na območju Slovenije se za potrebe ekološkega čebelarstva lahko čebelari le z avtohtono kranjsko čebelo (Apis mellifera carnica).
Čebelje družine, ki so uporabljene za ekološko čebelarjenje, lahko izhajajo le iz delitve čebeljih družin, združevanja rojev ali iz panjev iz ekoloških čebelnjakov, razen 10% čebeljih matic in rojev, ki se ob redni letni menjavi vključijo v ekološke čebelje družine.
Organizacija za kontrolo lahko odobri obnovo ekološkega čebelnjaka z družinami, ki niso ekološke, če ni na razpolago ekoloških družin in v primeru visoke smrtnosti živali, povzročene z zdravstvenimi okoliščinami ali naravno katastrofo.
Pridelke oziroma živila iz prejšnjega odstavka se mora poleg označbe “ekološki“ označiti tudi z označbo “obdobje preusmerjanja“.

Ekološko čebelarjenje je dovoljeno samo na območju, ki ga predpiše minister. Izbira lokacije za čebelnjak ne tem območju pa mora:
– zagotavljati dovolj virov nektarja cvetov, mane, cvetnega prahu za čebele in dostop do neoporečne vode;
– biti takšna, da viri nektarja cvetov oziroma cvetnega prahu v obsegu 3 km od lokacije čebelnjaka izvirajo predvsem iz ekoloških kmetijskih gospodarstev oziroma gozda;
– biti zadosti oddaljena od virov onesnaževanja, in sicer najmanj: 1 km od avtomobilskih cest in strnjenih mestnih središč, 3 km od industrijskih območij, odlagališč in sežigališč smeti ter drugih večjih onesnaževalcev okolja.
Čebelar mora lokacijo čebelnjaka nemudoma sporočiti organizaciji za kontrolo.
Čebelar mora obveščati organizacijo za kontrolo o premiku čebel vsaj 48 ur pred premikom.

Ob koncu proizvodne čebelarske sezone je treba v panjih pustiti toliko medu in cvetnega prahu, da je ekološkim čebeljim družinam omogočeno preživetje zime.
Nadomestno hranjenje ekoloških čebeljih družin je dovoljeno le, če je zaradi skrajnih vremenskih razmer ogroženo preživetje čebel. Nadomestno hranjenje se izvede z ekološkim medom. Nadomestno hranjenje se lahko izvaja od zadnjega točenja v sezoni do petnajst dni pred začetkom naslednje sezone pridelovanja medu.
Organizacija za kontrolo lahko namesto ekološkega medu za nadomestno hranjenje predhodno dovoli uporabo ekološkega sladkornega sirupa ali ekološke sladkorne melase, kadar to zahtevajo naravne razmere, ki izzovejo kristalizacijo medu.
V obdobju preusmerjanja lahko organizacija za kontrolo dovoli nadomestno hranjenje s sladkornim sirupom, sladkorno melaso in medom, ki niso pridelani oziroma predelani v skladu s tem pravilnikom.

Preprečevanje bolezni čebel pri ekološkem čebelarjenju temelji na naslednjih načelih:
– selekcija čebeljih rodov odpornih na čebelje bolezni;
– uporaba tehnoloških ukrepov, ki spodbujajo visoko odpornost čebel na bolezni in preprečevanje okužb, kot na primer: redna menjava čebeljih matic, sistematično pregledovanje čebeljih družin, odkrivanje morebitnih zdravstvenih sprememb ali nepravilnosti pri čebelji in trotovski zalegi, razkuževanje materialov in opreme v rednih presledkih, uničevanje okuženega materiala in odstranjevanje virov okužbe, redno obnavljanje satja in zadostne rezerve cvetnega prahu in medu v panjih.
Če ekološke čebelje družine zbolijo ali se okužijo, se jih mora takoj zdraviti oziroma jih prestaviti v izolirane čebelnjake.
Uporaba veterinarskih medicinskih izdelkov pri ekološkem čebelarstvu mora biti v skladu z naslednjimi načeli:
– uporabljati se smejo le dovoljeni veterinarsko medicinski izdelki;
– uporaba fitoterapevtskih in homeopatskih izdelkov ima prednost pred izdelki, ki so kemično sintetizirani;
– za zatiranje bolezni ali okužbe, ki predstavlja tveganje, da bodo ekološke čebelje družine uničene, se lahko uporabijo kemično sintetizirani medicinski izdelki, če njihovo uporabo predpiše veterinar in, če učinka ni mogoče zagotoviti s sredstvi iz prejšnje alinee;
– uporaba kemično sintetiziranih medicinskih izdelkov v preventivne namene je prepovedana;
– ne glede na prvo alineo tega odstavka, se lahko uporabljajo pri preprečevanju zatiranja varoze čebel (Varroa jacobsoni) mravljična, mlečna, ocetna in oksalna kislina ter naslednje snovi: mentol, timol, evkaliptusovo olje in kafra.
Ob uporabi kemično sintetiziranih izdelkov se mora ekološke čebelje družine prestaviti v izolirane čebelnjake, ves vosek pa zamenjati z voskom, ki je v skladu s tem pravilnikom. Po zdravljenju se mora ozdravljene čebelje družine pred ponovno vključitvijo v ekološko čebelarjenje vključiti v enoletno obdobje preusmerjanja, razen v primeru, ko so za zdravljenje uporabljeni izdelki iz zadnje alinee prejšnjega odstavka.
Vsako uporabo veterinarskih medicinskih izdelkov mora čebelar evidentirati in jo prijaviti organizaciji za kontrolo. Navesti je potrebno: vrsto izdelka (vključno z navedbo aktivnih farmakoloških snovi), podrobno diagnozo, odmerke in način uporabe, trajanje zdravljenja in priporočeno karenco.

Pri odvzemu medu in medenih satov iz ekoloških čebeljih družin je prepovedano uničevati čebele in čebeljo zalego.
Pohabljenje matic s striženjem kril je prepovedano.
Uničenje stare matice je dovoljeno le ob redni letni menjavi čebeljih matic.
Izrezovanje in uničevanje trotovine je dovoljeno le za zmanjševanje napadenosti čebeljih družin z varoo (Varroa jacobsoni).
V času pridobivanja ekološkega medu je pri čebelarjenju prepovedana uporaba kemičnih sintetičnih repelentnih sredstev.
Čebelar mora evidentirati odvzem mediščnih satov, točenje medu in pobiranje drugih ekoloških pridelkov. Ob tem mora navesti datum točenja in pobiranja, količino pridelka, pridelek in vrsto pridelka.

Panji morajo biti izdelani iz naravnih materialov, ki ne predstavljajo tveganja za zastrupitev okolja.
V panjih se lahko uporabljajo samo naravne snovi kot so vosek in rastlinska olja ter snovi, ki so navedene v zadnji alinei tretjega odstavka 40. člena.
Čebelji vosek za izdelavo satnic mora izvirati iz ekološkega čebelarjenja. Povzročitelji kužnih bolezni morajo biti uničeni.
Organizacija za kontrolo lahko za ekološke čebelnjake v preusmerjanju predhodno dovoli uporabo klasičnega čebeljega voska samo iz pokrovcev, če ni na razpolago ekološko pridelanega voska.
Točenje medu iz satov z zalego ni dovoljeno.
Za zaščito satja, satnic, panjskih delov in panjev ter za čiščenje in razkuževanje materialov, zgradb, opreme, orodja ali izdelkov, ki se uporabljajo v ekološkem čebelarstvu, so dovoljene samo snovi, ki so navedene v Prilogi I. Dovoljena je fizikalna obdelava panjev s paro ali neposrednim plamenom.

Ekološko ribogojstvo je ribogojstvo na ekološkem kmetijskem gospodarstvu ali na samostojnem obratu, priglašenem ali registriranem za ribogojstvo, ki poteka v skladu s tem pravilnikom.
Pridelki oziroma živila, ki so pridelani oziroma predelani v ekološkem ribogojstvu se označijo z označbo “ekološki“.
V ekološkem ribogojstvu se vzrejajo nesalmonidne vrste rib.
Vzreja je možna le v ribnikih s kontroliranimi pogoji reje, ustrezno zgrajenim dotokom in iztokom vode, vsedalnikom mulja ter izlovno jamo.
Ribe se lahko dodatno krmi s krmili rastlinskega porekla; ribojede vrste rib morajo imeti na voljo naravno živo hrano. Hrana mora izvirati iz ekološke pridelave in predelave.
Ekološko ribogojstvo lahko poteka le v ribniku:
– kjer kakovost vode ustreza standardom za kakovost površinskih voda za prvi in drugi kakovostni razred; kisika mora vsebovati najmanj 5 mg/l vode, pH vode pa mora biti med 6,0 in 9,0;
– kjer ne more priti do izpiranja snovi iz kmetijskih gospodarstev ali industrijskih obratov, naselij in drugih lokacij, ki bi lahko povzročile onesnaženje;
– ki se ga vsako leto med jesenjo in pomladjo presuši razen pri dotoku vode v ribnik nad 5 litrov na uro, ki se ga presuši najmanj vsaka štiri leta in ki se ga do začetka rastne sezone ponovno napolni z vodo;
– iz katerega se v času presušitve odstrani mulj, ki ga mora zadrževati usedalnik;
– v katerem se ohranja struktura naravnega biotopa in možnosti za umik in zatočišča živali;
– kjer je najmanj 20% obrežnega pasu vsaj 1,5 m globoko, poraslega s trstičjem;
– v katerem se vodne rastline, ki škodujejo vzreji rib, odstranjujejo le biotično ali mehanično, ne pa kemično;
– kjer se nasip najmanj enkrat na leto pokosi;
– kjer je možno kontrolirati vodotok in iztok; dotoki in iztoki morajo biti konstruirani tako, da preprečujejo prebege rib iz ribnika in vnos drugih rib iz vodotoka;
– ki imajo zgrajen tudi obtočni jarek in je zgrajen tako, da ne preprečuje svobodnega gibanja rib v naravnih vodotokih;
– kjer se uporablja le organska gnojila (gnoj, seno, trava itd.) z ekološkega kmetijstva, kalcijev karbonat ter čiste in neobdelane kamninske moke in kjer se ne uporablja žganega apna.
Kakovost vode oziroma vodotokov se zaradi ekološkega ribogojstva ne sme poslabšati.
Vzdrževanje objektov in naprav, prevoz, izlov, ubijanje rib ter vsi drugi ukrepi v ekološkem ribogojstvu morajo potekati skladno s predpisi, ki urejajo zaščito živali oziroma tako, da živali niso izpostavljene nobenim nepotrebnim obremenitvam, stresu ali trpljenju (npr. ubijanje z zadušitvijo, premalo kisika ob izlovu, vzdrževanju ali prevozu).

Dovoljeno je vzrejati le avtohtone vrste rib. Število rib se mora prilagoditi lokalnim razmeram (povprečna letna oziroma poletna temperatura, ekspozicija) in naravnim potencialom za gojenje.
Največje dovoljeno število rib na hektar je:
2.500 – 3.000 enoletnih krapov;
500 – 600 dveletnih krapov;
4.000 – 4500 enoletnih linjev;
2.000 – 2.500 dveletnih linjev;
1.500 – 1.200 triletnih linjev.
Pri polikulturni vzreji se mora število rib prilagoditi sestavi ribjih vrst. Naseljenost ribojedih vrst v ribniku (npr. bele ribe, ribe roparice) ne sme presegati 10% polikulture.
Ob začetku vzreje je priporočljivo naseliti več vrst, da bi zagotovili vsestransko izkoriščanje primarne in sekundarne proizvodnje ter ustrezno zapolnitev prehranskih niš.

Ribe za ekološko ribogojstvo (ikre, zarod, mladice), morajo izvirati iz enot, katerih reja je v skladu s tem pravilnikom. Po predhodnem dovoljenju organizacije za kontrolo je mogoč dokup mladic iz drugih ribogojskih obratov, če se ribe najmanj dve tretjini vzrejne dobe vzreja v skladu s tem pravilnikom.
Matične ribe morajo izvirati iz ekološkega ribogojstva in le če teh ni na razpolago, sme do 20% rib izhajati iz ekstenzivne vzreje, če nato vsaj 2/3 vzrejne dobe preživijo v ekološkem ribogojstvu. Ekstenzivno ribogojstvo je reja rib, ki temelji na naravnih prirastih brez dopolnilnega krmljenja.

V ekološkem ribogojstvu je dovoljeno vzrejanje in odlaganje iker matičnih rib v ogrevanem drstišču za toplovodne ribe (ogrevanem po možnosti s sončno energijo). V klimatsko neugodnih legah in letih so dovoljeni tudi umetno nadzirana drst in nadzirana valitev ter krmljenje ličink (npr. s planktonom).
Uporaba hormonov (tudi za vrsto lastnih, npr. izvleček hipofize) pri razmnoževanju oziroma gospodarjenju z matičnimi ribami ni dovoljena.
Z dokrmljevanjem z rastlinskimi krmili se lahko poveča naravni prirast rib. Največ 20% krme lahko izvira iz neekološkega obrata.
Dokupljena krma mora izvirati iz ekoloških kmetijskih gospodarstev.
Če v Sloveniji ni ekološko pridelane oziroma predelane krme, tedaj sme največ 20% krme izvirati iz neekološke pridelave oziroma predelave.
Dodaten vir maščob v krmi lahko izvira le iz hladno prešanih pogač.
Sintetična krmila (npr. sintetične aminokisline) niso dovoljena.

Pri prvih znakih bolezni je treba poklicati pristojnega veterinarja ali pristojnega specialista za zdravstveno varstvo rib.
Pri uporabi zdravil, ki jih predpiše pristojni veterinar ali pristojni specialist za zdravstveno varstvo rib, je v ekološkem ribogojstvu potrebno v navodilih predpisano karenco pred prodajo rib podvojiti.
Ribogojec sme ribe zdraviti sam le z apnom, kuhinjsko soljo in kalijevim permanganatom.
Uporaba žganega apna v ribniku ni dovoljena, razen če to ob nevarnosti za zdravje ljudi ali higieno svetuje pristojni veterinar ali pristojni specialist za zdravstveno varstvo rib. Uporaba klorovega apna ni dovoljena.

Evidenco rejnih živali vodi na predpisan način Služba za identifikacijo in registracijo živali na ministrstvu, pristojnem za kmetijstvo.
Imetnik živali mora zagotoviti, da se lahko kadarkoli ugotovi istovetnost živih živali z uporabo ustreznih tehnik za posamezne vrste živali: posamično v primeru ugotavljanja istovetnosti goveda in konjev in posamično ali po skupinah v primeru ugotavljanja istovetnosti perutnine, rib, čebel, ovc, koz, kuncev in prašičev.

Podatki o ekološki reji živali se vodijo na ekološkem kmetijskem gospodarstvu in morajo biti skladni z evidenco rejnih živali in kadarkoli na razpolago pristojnim inšpektorjem, organizacijam za kontrolo ali Službi za identifikacijo in registracijo živali pri ministrstvu, pristojnem za kmetijstvo.
Podatki iz prejšnjega odstavka so:
– o vrstah živih živali, ki prihajajo na ekološko kmetijsko gospodarstvo oziroma enoto: izvor in datum prihoda, obdobje preusmeritve, identifikacijske številke in veterinarsko spričevalo;
– o vrstah živih živali, ki zapuščajo ekološko kmetijsko gospodarstvo oziroma enoto: starost, število živali, telesna masa v primeru zakola, identifikacijska številka in namembni kraj ali nova lokacija;
– podrobnosti o vsaki izgubljeni živali in vzrokih;
– o krmi: vrsta, vključno s krmnimi nadomestki, deleži različnih sestavin v obrokih in obdobja dostopa do območij na prostem, obdobja sezonskih premikov čred oziroma paše, razne omejitve;
– o morebitnih boleznih in zdravljenju: datum zdravljenja, diagnoza, vrsta in količina uporabljenega veterinarskega medicinskega izdelka, metoda zdravljenja, zdravniški recept za veterinarsko nego z navedbo vzrokov in trajanjem karence in druge morebitne omejitve, preden se lahko kmetijski pridelki oziroma živila lahko označijo kot “ekološki“.
Pri hkratni ekološki in neekološki reji veljajo tudi za živali iz neekološke reje določila tega člena.

Kontrolo ekološke pridelave oziroma predelave opravljajo organizacije za kontrolo, ki izpolnjujejo tehnične, administrativne in organizacijske pogoje, ki jih predpiše minister.

Naloge organizacije za kontrolo ekološke pridelave in predelave so:
– da najmanj enkrat letno na kraju samem opravi popoln redni pregled ekološkega kmetijskega gospodarstva oziroma obratov, ki se ukvarjajo z ekološkim čebelarstvom ali ribogojstvom, ki je prijavljeno za kontrolo po tem pravilniku; ta pregled izvede v času rastne sezone;
– da izvaja izredne oziroma nenapovedane preglede ekoloških kmetijskih gospodarstev oziroma obratov;
– da po potrebi odvzame ustrezne vzorce za analizo;
– da v primeru, ko pridelovalec oziroma predelovalec označi kmetijski pridelek ali živilo z označbo “ekološki“ v nasprotju z določili tega pravilnika, obvesti pristojnega inšpektorja;
– da vodi evidenco pridelovalcev in predelovalcev ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma živil oziroma ekoloških kmetijskih gospodarstev ter obratov, ki se ukvarjajo z ekološkim čebelarstvom in ribogojstvom;
– da podatke iz evidence pridelovalcev in predelovalcev ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma živil posreduje Uradu za priznavanje označb kmetijskih pridelkov oziroma živil (v nadaljnjem besedilu: Urad za priznavanje označb);
– da vodi podatke o vseh kontrolah, o vsakem opravljenem kontrolnem obisku in da sestavi poročilo o kontroli, ki vsebuje ukrepe in podatke, ki jih pridelovalec oziroma predelovalec posreduje ob prijavi; to poročilo podpiše tudi odgovorna oseba ekološkega kmetijskega gospodarstva oziroma oziroma čebelarskega ali ribogojskega obrata;
– da za vsakega pridelovalca oziroma predelovalca prijavljenega za kontrolo določi potrebne ukrepe, ki jih mora le-ta na svojem obratu upoštevati, da zagotovi spoštovanje določb tega pravilnika;
– da v razumnem roku izdaja dovoljenja in soglasja v skladu s tem pravilnikom;
– da pridobi soglasja ministra v skladu s tem pravilnikom;
– da izda certifikat, če so izpolnjeni pogoji iz tega pravilnika;
– da razveljavi certifikat, če kmetijski pridelki ali živila niso pridelani oziroma predelani v skladu s tem pravilnikom;
– da v primeru neizpolnjevanja določb tega pravilnika zavrne izdajo certifikata za celotno serijo ali celotno proizvodnjo kmetijskih pridelkov oziroma živil, na katere se nepravilnost nanaša;
– da v primeru ugotovitve, da certifikat temelji na neresničnih podatkih, razveljavi certifikat in obvesti pristojnega inšpektorja;
– da Uradu za priznavanje označb vsako leto najkasneje do 31. januarja posreduje evidenco pridelovalcev oziroma predelovalcev, ki jih je nadzirala do 31. decembra prejšnjega leta in letno poročilo o kontrolah s podatki, ki jih predpiše minister;
– da Uradu za priznavanje označb vsako leto najkasneje do 1. marca posreduje evidenco pridelovalcev in predelovalcev, ki so se prijavili za kontrolo v naslednjem letu, s podatki, ki jih predpiše minister;
– da pristojnim inšpektorjem omogoči dostop do svojih pisarn in objektov ter do vse dokumentacije, ki je povezana z njihovo dejavnostjo, ter jim nudi potrebne informacije;
– da Uradu za priznavanje označb in Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja omogoči dostop do vse dokumentacije, ki je povezana z njihovo dejavnostjo, ter jim nudi potrebne informacije;
– da na podlagi zahteve organizacije za kontrolo, ki opravlja kontrolo pridelovalcev oziroma predelovalcev v tekočem letu mora organizacija za kontrolo, ki je opravljala kontrole v prejšnjih letih, posredovati vse podatke o pridelovalcih oziroma predelovalcih ter izdaji certifikatov;
– da se evidence o pridelovalci oziroma predelovalcih trajno hranijo;
– da izda soglasje za letni načrt pridelave, če so izpolnjeni pogoji iz tega pravilnika;
– da sopodpiše poročilo o kontroli;
– da opravlja druge naloge, določene s tem pravilnikom.

Pridelovalec oziroma predelovalec, ki želi kmetijske pridelke oziroma živila označevati z označbo “ekološki“, se mora organizaciji za kontrolo do 31. decembra prijaviti za kontrolo v naslednjem letu.
Pri prijavi mora pridelovalec oziroma predelovalec organizaciji za kontrolo posredovati:
– ime in priimek oziroma firmo in sedežu oziroma naslov s hišno številko;
– davčno številko;
– enotno matično številko občana oziroma matično številko poslovnega objekta;
– pravno organizacijsko obliko in vrsto dejavnosti;
– identifikacijsko številko kmetijskega gospodarstva – KMG-MID;
– podatke o kmetijskih zemljiščih in gozdovih v uporabi po parcelah in vrstah rabe;
– podatke o staležu rejnih živali;
– podatke o razvrstitvi v območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko pridelavo;
– podatke o vključenosti v posebne programe (v primeru, da gre za kmetijsko gospodarstvo);
– podatek o vrsti ekoloških pridelkov oziroma živil in v primeru, da poteka tudi pridelava oziroma predelava, ki ni v skladu s tem pravilnikom, tudi vrsto in količino pridelkov in živil ter delovne postopke pri pridelavi oziroma predelavi le-teh;
– podatek o rabi in datumu prenehanja v primeru uporabe sredstev, ki so po tem pravilniku prepovedana;
– načrt nabiranja in dokazila v skladu s 16. členom tega pravilnika, ko gre za nabiranje prostorastočih rastlin;
– zemljevid v merilu 1: 25000 z vrisanim območjem paše in posestni list z vrisanimi lokacijami čebeljih panjev in čebelnjakov v primeru ekološkega čebelarjenja;
– podatke o nadomestnem hranjenju, in sicer: vrsto izdelka, datume, količine in panje, kjer se izvaja nadomestno hranjenje za posamezne čebelnjake;
– podatek o organizaciji za kontrolo, ki je opravljala kontrolo v predhodnih letih;
– izjavo pridelovalca oziroma predelovalca, da bo prideloval oziroma predeloval v skladu z določili tega pravilnika;
– izjavo pridelovalca oziroma predelovalca, da dovoljuje organizaciji za kontrolo ter pristojnim inšpektorjem dostop do skladiščnih, proizvodnih in predelovalnih prostorov ter parcel kot tudi do zapisov in ustrezne dokumentacije;
– podatke o uporabi veterinarskih izdelkov;
– druge podatke v skladu s tem pravilnikom.

Ob uvajanju ekološke živinoreje mora rejec organizaciji za kontrolo predložiti:
– popoln opis objektov in naprav, pašnikov, površin za izpust, ograd na prostem ter prostorov oziroma poslopij, v katerih poteka prireja, skladiščenje, predelava oziroma pakiranje ekoloških pridelkov oziroma ekoloških živil živalskega izvora, krme in drugih proizvodnih sredstev, namenjenih živinoreji, vključno s popolnim opisom skladišč za živalske izločke;
– celotni opis objektov in naprav za skladiščenje živalskega gnoja, načrt uporabe organskih gnojil, skupaj s celotnim opisom območij, namenjenih pridelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil.
Pridelovalec oziroma predelovalec sklene z organizacijo za kontrolo pogodbo, ki ureja razmerja med njim in organizacijo za kontrolo v zvezi s kontrolo ekološke pridelave oziroma predelave v tekočem letu ter izdajo certifikatov.

Na podlagi prijave pridelovalca oziroma predelovalca organizacija za kontrolo sestavi poročilo o kontroli, ki vsebuje:
– natančen opis ekološkega kmetijskega gospodarstva oziroma čebelarskega ali ribogojskega obrata, z navedbo sklopov za pridelavo, predelavo, pakiranje in skladiščenje kmetijskih pridelkov oziroma živil pred obdelavo le-teh in po njej;
– določitev vseh postopkov, ki jih mora ekološko kmetijsko gospodarstvo oziroma čebelarski ali ribogojski obrat izvajati za pridobitev certifikata v skladu s tem pravilnikom;
– izvedbo in obdobje označevanja ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma živil ter kmetijskih pridelkov oziroma živil v obdobju preusmerjanja.
Poročilo o kontroli podpišeta odgovorna oseba organizacije za kontrolo in pridelovalec oziroma predelovalec.

Nosilec ekološkega kmetijskega gospodarstva oziroma čebelarskega ali ribogojskega obrata mora hraniti dokumentacijo, ki dokazuje:
– izvor, vrste in količine vseh nabavljenih snovi oziroma sestavin ter njihovo uporabo;
– vrsto, količine in kupce prodanih ali predelanih kmetijskih pridelkov oziroma živil, razen končnega potrošnika; v primeru prodaje končnemu potrošniku se beležijo le dnevno prodane količine.
Podatke se hrani najmanj pet let.

Ne glede na prvo alineo drugega odstavka 13. člena tega pravilnika se lahko na podlagi dovoljenja ministrstva do 31. 12. 2003 uporablja seme oziroma vegetativni razmnoževalni material, ki ni v skladu s prvo alineo drugega odstavka 8. člena tega pravilnika, če:
– na trgu Slovenije v tem obdobju ni ekološko pridelanega semena oziroma vegetativnega razmnoževalnega materiala ustreznih sort in
– je seme oziroma vegetativni razmnoževalni material obdelan izključno z dovoljenimi snovmi iz Priloge I.
Ne glede na tretji odstavek 13. člena tega pravilnika se lahko na podlagi dovoljenja ministrstva do 31. 12. 2004 uporablja sadike za sajenje za ekološko pridelavo, ki niso bile pridelane v skladu s tem pravilnikom, če:
– na trgu Slovenije ni moč nabaviti ustreznih ekološko pridelanih sadik in so bila pri pridelavi sadik po saditvi uporabljene le snovi iz Priloge I;
– se sadike do izkopa pridelujejo najmanj šest tednov v skladu s tem pravilnikom.
Ne glede na prvi odstavek 24. člena tega pravilnika se lahko z dovoljenjem organizacije za kontrolo na ekološko kmetijsko gospodarstvo do 31. 12. 2002 pripelje tudi živali, ki niso iz ekološke vzreje, če ob oblikovanju osnovne črede ali jate ni na razpolago zadostnega števila ekološko vzrejenih živali in gre za:
– jarčke za prirejo jajc, ki niso starejše od 18 tednov ob njihovem prihodu na ekološko kmetijsko gospodarstvo;
– pitovne piščance (brojlerje), ki so mlajši od treh dni, ko zapustijo valilnico;
– teleta in konje, mlajše od 6 mesecev, ki se jih takoj ko nehajo sesati začne rediti v skladu s tem pravilnikom;
– ovce in koze mlajše od 45 dni, ki se jih takoj, ko nehajo sesati, začne rediti v skladu s tem pravilnikom;
– pujske, ki takrat ko prenehajo sesati, tehtajo manj kakor 25 kg in se jih takoj po prenehanju sesanja začne rediti v skladu s tem pravilnikom.
Ne glede na prvi, tretji, četrti, peti, šesti, sedmi, osmi in deveti odstavek 25. člena tega pravilnika, lahko ministrstvo za objekte, ki so bili zgrajeni pred uveljavitvijo tega pravilnika, do 31. decembra 2010 izda soglasje za povečanje gostote živali v objektih.
Nosilci kmetijskih gospodarstev vložijo vlogo za soglasje iz prejšnjega odstavka z načrtom preureditve objektov pri organizaciji za kontrolo, ta pa jo strokovno obrazloži in jo posreduje v soglasje ministrstvu. Ministrstvo ne izda soglasja v primeru, če načrt preureditve ne ureja bivalnih pogojev v skladu s tem pravilnikom.
Ne glede na prvi odstavek 26. člena tega pravilnika se lahko govedo do 31.12. 2010 privezuje le v objektih, ki so bili zgrajeni pred uveljavitvijo tega pravilnika, če je omogočen prost izpust in je reja v skladu z etološkimi potrebami živali, v prostorih z dovolj stelje in s posamično obravnavo, kar predhodno odobri organizacija za kontrolo.
Ne glede na tretji odstavek 30. člena tega pravilnika se lahko v obdobju do 24. 8. 2005 uporablja omejene odmerke krme, ki ni pridelana ekološko, če na domačem kmetijskem gospodarstvu ali trgu ni na voljo ekološke krme. Ta sme biti največ 10% letne količine za rastlinojede živali in 20% za druge vrste, računano kot odstotek suhe snovi v krmi kmetijskega porekla. V dnevnem obroku (razen v obdobju sezonskega potovanja čred) sme biti 25% krmil, ki niso ekološka.
Ne glede na drugi odstavek 37. člena tega pravilnika se lahko do 31. 12. 2003 prevzemajo roji čebel od družin, ki niso rejene v skladu s tem pravilnikom.
Ne glede na peti odstavek točke A Priloge I se lahko kompostirani odpadki iz gospodinjstva uporabljajo le do 31. marca 2002.
Industrijsko apno iz predelave sladkorja iz osemindvajsetega odstavka točke A Priloge I, se lahko uporablja le do 31. marca 2002.
Izvleček (vodna raztopina) iz Nicotiana tabacum iz šestega odstavka točke B Priloge I, se lahko uporablja le do 31. marca 2002.
Metaldehid iz trinajstega odstavka točke B Priloge I, se lahko uporablja le do 31. marca 2002.
Piretroide iz petnajstega odstavka točke B Priloge I, se lahko uporablja le v obdobju do 31. marca 2002.
Baker v obliki bakrovega hidroksida (trivalentni), bakrovega sulfata in bakrovega oksida iz šestnajstega odstavka točke B Priloge I, se lahko uporablja le v obdobju do 31. marca 2002.
Mineralna olja iz dvaindvajsetega odstavka točke B Priloge I, se lahko uporabljajo le v obdobju do 31. marca 2002.
Natrijev hidroksid iz desete alinee točke A Priloge II, se lahko uporablja le do 31. marca 2002.
Izopropanol (propan-2-ol) iz dvanajste alinee točke A Priloge II, se lahko uporablja le v obdobju do 31. decembra 2006.
Navadni poprovec (Piper nigrum) iz točke B Priloge II, se lahko uporablja le v obdobju do 30. aprila 2001.
Pesni sladkor iz točke B Priloge II, se lahko uporablja le v obdobju do 1. aprila 2003.
Pinjenec v prahu iz točke B Priloge II, se lahko uporablja le v obdobju do 31. avgusta 2001.
Laktoza iz točke B Priloge II, se lahko uporablja le v obdobju do 31. avgusta 2001.

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.