Na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99 in 124/00) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba določa vsebino in vrste investicijske dokumentacije ter postopke in merila za ugotavljanje učinkovitosti in gospodarnosti v zdravstveni dejavnosti, ki so podlaga za odločanje o investicijah in je eden od pogojev za pričetek oddaje javnega naročila v skladu s predpisi, s katerimi se ureja poraba in gospodarjenje z javno-finančnimi sredstvi, in z načeli finančno-tržne ter narodno-gospodarske upravičenosti.

V metodologiji pomenijo posamezni pojmi naslednje:
1. “Analiza občutljivosti“ je analiza učinkov in tveganj, ki so posledica spreminjanja ključnih stroškov in koristi investicije.
2. “Analiza stroškov in koristi“ je način ekonomskega ovrednotenja, pri katerem se v denarju izrazijo stroški in koristi, upoštevajo pa se tudi stroški in koristi, ki se jih ne da izraziti v denarju.
3. “Analiza stroškovne učinkovitosti“ je primerjava stroškov različnih tehnologij izdelave ali zagotavljanja enakih ali podobnih končnih izdelkov ali storitev, pri čemer ni nujno, da je njihova vrednost izražena v denarju.
4. “Celovit projekt“ sestavlja več investicijskih projektov, od katerih vsak predstavlja tehnično-tehnološko in ekonomsko zaokroženo celoto, kot na primer naložba v izgradnjo kompleksa bolnišnic.
5. “Diskontiranje“ je postopek za pretvarjanje bodočih denarnih vrednosti v primerljivo sedanjo vrednost s pomočjo diskontne stopnje.
6. “Diskontna stopnja“ je letna odstotna mera, po kateri se sedanja vrednost denarne ali kake druge obračunske enote nacionalnega gospodarstva v naslednjih letih zmanjšuje s časom.
7. “Ekonomska analiza“ je skupni naziv za ovrednotenja, pri katerih se upoštevajo vsi ekonomski stroški in koristi.
8. “Ekonomska doba investicije“ je privzeto obdobje, za katerega se ugotavljajo učinki investicije. Ekonomska doba investicije se določi v zdravstvu za tisto dobo, ki je enaka normalni dobi amortizacije. Obsega obdobje od pričetka realizacije investicije, poskusnega in rednega obratovanja s predpisano standardno kvaliteto.
9. “Interna stopnja donosnosti“ je tista diskontna stopnja, pri kateri je neto sedanja vrednost projekta enaka nič.
10. “Investicije“ so naložbe v povečanje in ohranjanje premoženja države in drugih vlagateljev. Investicije so aktivnosti pri rabi resursov, ki bodo prinesle koristi v prihodnosti.
11. “Investicijska dokumentacija“ je opredeljena in navedena v metodologiji in predstavlja osnovo za odločanje v investicijskem ciklusu.
12. “Investicijski projekt“ je skupek vseh aktivnosti v okviru neke investicije, pri katerem se uporabljajo omejeni resursi z namenom pridobivanja koristi.
13. “Investitor ali soinvestitor“ je pravna oseba, ki je opredeljena v investicijski dokumentaciji. Investitor je lahko hkrati tudi naročnik.
14. “Lekarniška dejavnost“ je del zdravstvene dejavnosti, ki zagotavlja preskrbo prebivalstva ter zdravstvenih zavodov in drugih organizacij z zdravili (zakon o lekarniški dejavnosti, Uradni list RS, št. 9/92, 13/93 in 38/99). Dejavnost lahko opravljajo zavodi ali zasebni lekarnarji.
15. “Mreža javne zdravstvene službe“ pokriva potrebe po zdravstvenem varstvu državljanov Republike Slovenije in je določena na osnovi standardov v dejavnosti.
16. “Minimalna varianta“ je varianta, ki vključuje stroške za ohranjanje zmogljivosti na obstoječem nivoju v ekonomski dobi investicijskega projekta.
17. “Negotovost“ je verjetnost, da bo v procesu investiranja, poskusni in redni proizvodnji, prišlo do spremembe izhodiščnih pogojev ter posledično do spremembe rezultata; če je možno to verjetnost številčno izraziti, jo imenujemo stopnja tveganja.
18. “Neto sedanja vrednost“ je razlika med diskontiranim tokom vseh koristi in diskontiranim tokom vseh stroškov investicije.
19. “Odgovorni vodja za izvedbo investicijskega projekta“ je oseba, ki jo v ta namen imenuje investitor.
20. “Ovrednotenje“ je postopek določitve ciljev, raziskave različnih variant ter primerjave stroškov in koristi pred odločitvijo o nameravani investiciji.
21. “Projektna dokumentacija“ je dokumentacija, opredeljena v zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 59/96), in druga dokumentacija, ki je podlaga za pripravo investicijske dokumentacije (idejni projekt, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt informatizacije, tehnološki projekt itd.). Vsebina projektne dokumentacije je določena v pravilniku o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije (Uradni list RS, št. 35/98).
22. “Relativna neto sedanja vrednost“ je razmerje med neto sedanjo vrednostjo projekta in investicijskimi stroški.
23. “Stalne cene“ so enotni imenovalec vseh vrednostnih izrazov. To so cene, ki veljajo v času izdelave investicijske dokumentacije. Stalne cene lahko vključujejo tudi pričakovane strukturne spremembe, ki se preverjajo v analizi občutljivosti.
24. “Tekoče cene“ so cene, kakršne pričakujemo v času realizacije investicije; pri analizi delno realiziranih investicij so tekoče cene dejansko realizirane cene za realizacijo investicije na osnovi situacij oziroma obračunov del.
25. “Upravljavec investicije“ je pravna oseba, ki upravlja z izvedeno investicijo po predaji v uporabo in skrbi za zagotavljanje predvidenih učinkov.
26. “Varianta brez investicije“ je varianta, ki ne vključuje nobenih investicijskih izdatkov za ohranjanje obstoječih kapacitet.
27. “Zasedenost kapacitete“ je razmerje med polno kapaciteto in dejansko zasedenostjo.
28. “Zdravstvena dejavnost“ se opravlja na treh nivojih, in sicer:
– Primarna raven, ki obsega osnovno zdravstveno dejavnost in lekarniško dejavnost in se oblikuje na ravni občine,
– Sekundarna raven, ki obsega specialistično ambulantno in bolnišnično dejavnost, in
– Terciarna raven, med katero prištevamo dejavnost klinik in institutov ter drugih pooblaščenih zavodov.
29. “Zmogljivost zdravstvene službe“ predstavljajo prostori javnih zdravstvenih zavodov in koncesionarjev, medicinska in nemedicinska oprema in kadrovske zmogljivosti.

Ta metodologija se uporablja v postopku izdelave programov za javna naročila investicijskega značaja in sprejemanja odločitev o:
1. investicijah v nakup, gradnjo, rekonstrukcijo, adaptacijo in investicijsko vzdrževanje osnovnih sredstev (objektov, opreme, zemljišč, nematerialnega premoženja, blagovnih rezerv, strateških zalog),
2. investicijah, ki zahtevajo državna poroštva,
3. investicijah, vključenih v nacionalne programe.

Metodologija določa:
1. metodološko osnovo za pripravo dokumentov, ki se uporabljajo kot strokovna podlaga za ocenjevanje upravičenosti in učinkovitosti investicij;
2. vrsto in vsebino investicijske dokumentacije v postopku investiranja;
3. mejne vrednosti za izdelavo posamezne vrste investicijske dokumentacije po stalnih cenah v času priprave le-te, in sicer:
– za investicijske projekte vrednosti med 50,000.000 in 100,000.000 tolarjev, najmanj dokument identifikacije investicijskega projekta,
– za investicijske projekte nad vrednostjo 100,000.000 tolarjev, dokument identifikacije investicijskega projekta in investicijski program,
– za investicijske projekte nad vrednostjo 500,000.000 tolarjev, dokument identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijsko zasnovo in investicijski program,
– za investicijske projekte pod vrednostjo 50,000.000 tolarjev je potrebno zagotoviti dokument identifikacije investicijskega projekta, in sicer:
1. pri tehnološko zahtevnih investicijskih projektih,
2. pri investicijah, ki imajo v svoji ekonomski dobi pomembne finančne posledice (na primer visoki stroški vzdrževanja itd.),
3. v primerih, ko obstaja več variant za doseganje določenih ciljev;
4. postopke in udeležence investiranja pri pripravi investicijske dokumentacije, ocenjevanju učinkovitosti investiranja ter odločanju o investicijah;
5. minimum meril za ocenjevanje upravičenosti ter učinkovitosti investicij, ki se izvaja v vseh fazah investicijskega procesa, to je od priprave investicijske dokumentacije do spremljanja učinkov izvedenih investicij.
V primeru, ko je bila izdelana predinvesticijska zasnova za celovit projekt, ni potrebno ponovno izdelovati predinvesticijske zasnove za posamezne investicijske projekte, čeprav njihova vrednost presega 500,000.000 tolarjev; osnovni pogoj pa je, da so ciljne predpostavke iz celovitega projekta ostale nespremenjene.

Pri izračunih se v metodologiji uporabljajo naslednje metode:
1. analiza stroškov in koristi,
2. analiza stroškovne učinkovitosti,
3. podjetniška analiza poslovanja za tisti del dejavnosti, ki se trži,
4. analiza vplivov investicije na proračun,
5. analiza občutljivosti.

Naslednji osnovni postopek ovrednotenja je potrebno smiselno uporabiti glede na vrsto investicijske dokumentacije:
1. Določitev ciljev
– cilji se določijo na osnovi evidentiranja zdravstvenega stanja prebivalstva ter demografskih značilnosti, potreb in možnosti ter načinov njihovega uresničevanja;
– cilji morajo biti usklajeni s strategijo in nacionalnim programom zdravstvenega varstva Republike Slovenije – zdravje za vse do leta 2004 (NPZV) in zakoni ter opredeljeni tako, da je možno ugotavljati in preverjati njihovo uresničevanje;
– cilji morajo biti definirani tako, da je možno na osnovi meril za oblikovanje mreže zdravstvene službe identificirati ekonomične variante za njihovo realizacijo;
– cilji morajo biti definirani in upoštevani tako, da bo izvajanje le teh ohranjalo, krepilo in povrnilo zdravje prebivalcem.
2. Priprava predlogov variant za doseganje ciljev mora upoštevati usmeritve in merila za oblikovanje mreže javne zdravstvene službe iz Nacionalnega programa zdravstvenega varstva Republike Slovenije – zdravje za vse do leta 2004 (NPZV, Uradni list RS, št. 49/00):
– za oceno izvedljivosti ciljev investicije je obvezna izdelava najmanj primerjave minimalne variante (ali variante “brez“ investicije) z varianto “z“ investicijo. Variante se med seboj razlikujejo glede na različne možne lokacije, predračunske vrednosti investicije, vire in načine financiranja, roke izvedbe in druge pomembnejše elemente investicije;
– variante obsegajo investicijo v celoti ter posamezne ekonomsko-tehnične celote, ki so podlaga za projekt za razpis ter razpisno dokumentacijo za oddajo del;
– v posameznih primerih se upoštevajo variante, ki so posledica vsebinskih razlik pri oddaji del ali načinov financiranja (fazna gradnja, koncesije, gradnja na ključ itd.);
– pri oceni zmogljivosti (ocena kapacitet, velikost in število prostorov, vrsta in število medicinske opreme in drugo) posamezne variante je potrebno v analizi upoštevati, da zmogljivosti zdravstvene službe posameznega gravitacijskega območja občine, mesta ali regije predstavljajo prostorske kapacitete javnih zdravstvenih zavodov in koncesionarjev, medicinska in nemedicinska oprema ter kadrovske zmogljivosti, ki so določene na osnovi kadrovskih standardov.
3. Opredelitev vrednostnega in fizičnega obsega stroškov in koristi vsake od variant:
– v ovrednotenje so vključeni stroški in koristi posameznih udeležencev v celotnem procesu investiranja;
– ocenjevanje količin temelji na predpisani projektni dokumentaciji (predhodne idejne rešitve in študije, idejni projekt, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt za izvedbo, tehnološki načrt, standardi in normativi dejavnosti, prostorski izvedbeni akt z lokacijsko dokumentacijo v primeru prostorskih ureditvenih pogojev itd.);
– stroški in koristi, ki jih upoštevamo pri ovrednotenju, so:
1. naložbe v zemljišča, objekte, opremo ter ostali investicijski stroški (stroški investicijske dokumentacije, stroški nadzora, stroški financiranja itd.) ter investicijsko vzdrževanje v ekonomski dobi investicije,
2. stroški obratovanja v ekonomski dobi investicije,
3. koristi, ki jih lahko izrazimo v denarju in nedenarne koristi (posredne in neposredne);
– stroški in koristi se ugotavljajo po statični (za reprezentativno leto v ekonomski dobi) in dinamični metodi (za celotno ekonomsko dobo investicije) in v obdobju, v katerem pričakujemo njihov nastanek;
– izhodiščni podatki morajo biti usklajeni s podatki, s katerimi razpolagajo ali jih objavljajo institucije z javnimi pooblastili;
– vsi stroški in koristi so izraženi v denarju na primerljivih osnovah (stalne cene, diskontiranje, eskontiranje);
– vsaka varianta vsebuje izračun finančno-tržnih, ekonomskih in drugih kazalcev učinkovitosti investicij ter opis meril, ki jih ni možno izraziti v denarju;
– pri ocenjevanju programov za javna naročila investicijskega značaja se uporablja splošna diskontna mera, ki upošteva stanje in tendence dolgoročne obrestne mere in tveganja v okolju splošnega gospodarskega (ne)ravnotežja.
Splošna diskontna stopnja je spodnja cena rabe kapitala, ki jo ob upoštevanju tveganja zagotavlja investicijski program v času svoje ekonomske dobe.
4. Ugotavljanje občutljivosti variant:
– investicijska dokumentacija vsebuje analizo občutljivosti investicije tako, da:
- opredeli kritične parametre investicijskega projekta, pri katerih so projekcije nezanesljive, po vrstnem redu vplivanja na končni rezultat investicije oziroma po stopnjah tveganja, ter
- izkaže ugotovitve analize v možnih vplivih na končni rezultat oziroma v možnih odmikih od projekcij.
5. Izbor optimalne variante in predstavitev rezultatov:
– vsako od variant je potrebno presojati tudi z vidika omejitvenih dejavnikov (finančnih, zakonskih, regionalnih, okoljevarstvenih, institucionalnih itd.);
– v predstavitvi rezultatov morajo biti navedeni cilji, obravnavane variante, primerjava variant, optimalna varianta, način ocenjevanja izvedbe in obratovanja investicije.
6. Novelacija investicijskega programa:
– novelacija investicijskega programa se izdela, če se spremenijo ključne predpostavke iz investicijskega programa (na primer sprememba tehnologije, terminskega plana izvedbe, virov financiranja, sprememb na tržišču itd.) v takem obsegu, da se bodo najmanj za 15% spremenili stroški ali koristi investicije;
– v novelaciji investicijskega programa se ugotavljajo odstopanja, ki so v mejah odstopanj iz analize občutljivosti, odstopanja, ki so posledica pomanjkljivosti pri projektiranju in odstopanja, na katera projektanti niso mogli vplivati;
– upravičenost izdelave novelacije investicijskega programa se preveri pred pričetkom izvajanja investicije in ob poročilih o izvajanju investicije ter v primeru, ko je od veljavnega investicijskega programa do odločitve o investiciji preteklo več kot eno leto.
7. Ministrstvo za zdravstvo bo izdelalo minimalne prostorske in kadrovske standarde ter standarde za medicinsko opremo, vključno z minimalnim dnevnim obratovanjem, v zdravstveni dejavnosti.

Glede na fazo investicijskega procesa (načrtovanje, izvedba in obratovanje investicije), je potrebno izdelati naslednje vrste investicijske dokumentacije:
1. dokument identifikacije investicijskega projekta,
2. predinvesticijsko zasnovo,
3. investicijski program ali novelacijo investicijskega programa,
4. študijo izvedbe nameravane investicije,
5. poročilo o izvajanju investicijskega projekta,
6. poročilo o spremljanju učinkov investicije.
Investicijska dokumentacija vsebuje vse potrebne elemente in izračune, tako da je na njeni osnovi možno vsestransko oceniti finančno-tržne, ekonomske in druge posledice odločitve o investiciji.
Vsebino investicijske dokumentacije določajo vrsta in namen investicije ter pravila stroke, ki veljajo v dejavnosti, v katero se uvršča investicija. Investicijska dokumentacija mora biti izdelana strokovno in v okviru razpoložljivih podatkov ter tako podrobno, kolikor je še ekonomsko upravičeno.
Projektna in investicijska dokumentacija morata biti med seboj usklajeni v vseh fazah investiranja.

Dokument identifikacije investicijskega projekta vsebuje podatke, ki so potrebni za določitev investicijske namere in njenih ciljev v obliki funkcionalnih zahtev, ki jih bo morala investicija izpolnjevati. Dokument identifikacije investicijskega projekta lahko vsebuje tehnične ali tehnološke elemente rešitev in je osnova za odločanje o nadaljnji izdelavi investicijske dokumentacije ali nadaljevanju investicije.
Pri izdelavi dokumenta identifikacije investicijskega projekta je potrebno smiselno upoštevati osnovni postopek ovrednotenja iz 6. člena te uredbe.
Dokument identifikacije investicijskega projekta vsebuje najmanj naslednje podatke:
1. opredelitev investitorja ter določitev strokovnih delavcev oziroma služb, odgovornih za nadzor in izdelavo ustrezne investicijske ter projektne dokumentacije,
2. analizo sedanjega stanja (razlogov za investicijsko namero),
3. opredelitev ciljev investicije,
4. ugotovitev različnih variant, vendar najmanj minimalne variante oziroma variante “brez“ investicije in variante “z“ investicijo,
5. opredelitev vrste investicije, določitev vrednosti investicije po stalnih cenah (če je možno, na podlagi analize že izvedenih investicij) in potrebne investicijske dokumentacije,
6. opredelitev osnovnih elementov, ki določajo investicijo (predhodna idejna rešitev ali študija, lokacija, obseg in specifikacija naložbe, varstvo okolja, terminski plan izvedbe, kadrovsko-organizacijska shema s prostorsko opredelitvijo, finančni in drugi resursi),
7. ugotovitev smiselnosti in možnosti izdelave predinvesticijske zasnove oziroma investicijskega programa,
8. terminski plan izdelave investicijske in projektne dokumentacije.
V primeru, da investicijski program po 3. točki 4. člena te uredbe ni obvezen, vsebuje dokument identifikacije investicijskega projekta poleg obvezne vsebine še:
– analizo stroškov in koristi za posamezne variante, ter
– izbor optimalne variante, ki temelji na projektni dokumentaciji iz 10. člena te uredbe. V tem primeru pridobi dokument identifikacije investicijskega projekta svojstvo investicijskega programa ter predstavlja osnovo za odločitev o investiciji.

Predinvesticijsko zasnovo se izdela po osnovnem postopku iz 6. člena te uredbe.
V predinvesticijski zasnovi so obravnavane vse variante, za katere je verjetno, da bi na ekonomsko, finančno, terminsko in tehnično sprejemljiv način izpolnile cilje iz dokumenta identifikacije investicijskega projekta, najmanj minimalna varianta oziroma varianta “brez“ investicije in varianta “z“ investicijo. Pri tem se upoštevajo tehnične, finančne, zakonske in druge omejitve in ugotovijo posledice posameznih variant ter utemelji predlog optimalne variante.
Predinvesticijska zasnova je povzetek predhodnih del in analiz in njihovih rezultatov, med katere spadajo:
– študije in raziskave povpraševanja, ekonomske analize in študije, ki utemeljujejo vrsto, potrebnost, smotrnost in koristnost investicije ter usklajenost s predvideno strategijo razvoja;
– tehnološke raziskave in študije ter tehnološki načrt z izborom in pregledom potrebne opreme;
– idejne gradbene in druge rešitve;
– geološke, geomehanske, seizmološke, vodnogospodarske, ekološke in druge raziskave;
– podatki o možnih lokacijah objekta ter analiza vplivov na okolje in drugih vplivov s predvidenimi ukrepi.
Predinvesticijska zasnova obravnava posamezne variante tako podrobno, da je možno čimbolj zanesljivo izbrati in utemeljiti optimalno varianto.
Obvezna vsebina predinvesticijske zasnove vključuje:
1. povzetek dokumenta identifikacije investicijskega projekta z določitvijo investitorja ter ciljev oziroma strategije,
2. analizo obstoječega stanja z vidika predmeta investiranja s prikazom potreb po predmetni investiciji ter usklajenosti investicijskega projekta s strategijo gospodarskega razvoja Slovenije oziroma z nacionalnim programom dejavnosti,
3. analizo variant z oceno investicijskih stroškov in koristi ter izračunom učinkovitosti za ekonomsko dobo investicije,
4. analizo lokacij variant z opisom pomembnejših vplivov investicije (posebej vplivov na okolje), analizo možnih lokacij z vidika zagotavljanja skladnega regionalnega razvoja,
5. analizo zaposlenih po posameznih variantah,
6. okvirni terminski plan realizacije investicije z dinamiko financiranja po variantah,
7. okvirno finančno konstrukcijo posameznih variant,
8 izračun finančnih in ekonomskih kazalcev (doba vračanja investicijskih sredstev, neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost) posameznih variant z opisi stroškov in koristi, ki se ne dajo ovrednotiti z denarjem; za predinvesticijske zasnove večjih predračunskih vrednosti tudi razvojna merila,
9. analizo občutljivosti vsake od variant,
10. opis meril in ponderjev za izbor optimalne variante,
11. predlog z opisom optimalne variante.

Investicijski program s svojim tehnično-tehnološkim in ekonomskim delom predstavlja strokovno osnovo za investicijsko odločitev.
Investicijski program je potrebno izdelati po osnovnem postopku iz 6. člena te uredbe.
Investicijski program je podrobno razdelana optimalna varianta, ki temelji na naslednji projektni dokumentaciji:
– najmanj idejnem projektu, kot tehnično-tehnološki osnovi za izdelavo investicijskega programa, in mora vsebovati vse potrebne elemente in ugotovitve za čimbolj realno oceno vrednosti investicije,
– prostorskem izvedbenem aktu z lokacijsko dokumentacijo v primeru prostorskih ureditvenih pogojev (z opredeljenimi pogoji investicije),
– tehnološkem projektu s specifikacijo opreme,
– geoloških, geomehanskih, seizmoloških, vodnogospodarskih, ekoloških in drugih raziskavah.
Obvezna vsebina investicijskega programa obsega:
1. povzetek dokumenta identifikacije investicijskega projekta oziroma predinvesticijske zasnove z ugotovitvijo sprememb in vzrokov zanje;
2. uvodno pojasnilo s povzetkom investicijskega programa, ki vsebuje najmanj:
– cilje investicije,
– spisek strokovnih podlag,
– kratek opis upoštevanih variant ter izbora optimalne variante,
– navedbo odgovorne osebe za izdelavo investicijskega programa in projektne dokumentacije ter odgovornega vodjo za izvedbo investicije,
– predvideno organizacijo za izvedbo investicije, če ni posebej izdelana študija izvajanja investicije,
– prikaz vrednosti investicije s predvideno finančno konstrukcijo,
– prikaz rezultatov izračuna upravičenosti investicije;
3. osnovne podatke o investitorju;
4. analizo obstoječega stanja z vidika predmeta investiranja s prikazom potreb, ki jih bo zadovoljevala predmetna investicija ter usklajenosti investicijskega projekta s strategijami gospodarskega razvoja Slovenije oziroma posameznih dejavnosti;
5. tehnično-tehnološki del (opredelitev investicijskega projekta na osnovi normativov in materialnih bilanc; podlaga za tehnično-tehnološki del je najmanj idejni projekt);
6. analizo zaposlenih za minimalno varianto oziroma varianto “brez“ investicije ter varianto “z“ investicijo;
7. oceno vlaganj po stalnih in tekočih cenah;
8. analizo lokacije;
9. analizo vplivov investicijskega projekta na okolje ter oceno stroškov za odpravo negativnih vplivov;
10. terminski plan izvedbe investicije;
11. finančno konstrukcijo po tekočih cenah (v primeru financiranja s krediti tudi izračun stroškov financiranja in odplačil kreditov);
12. izračun upravičenosti v ekonomski dobi, izračun finančnih in ekonomskih kazalcev po statični in dinamični metodi (doba vračanja investicijskih sredstev, neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost) za investicijski projekt z opisi stroškov in koristi, ki se ne dajo ovrednotiti z denarjem;
13. predstavitev in razlaga rezultatov.

Investitor dokumentira investicije skladno s posebnim predpisom ministra, pristojnega za finance.

Študija izvedbe nameravane investicije je popis vseh potrebnih aktivnosti za izvedbo investicije, vključno z aktivnostmi za zagon obratovanja. Študija izvedbe nameravane investicije je lahko tudi sestavni del investicijskega programa.
Študija izvedbe nameravane investicije vsebuje:
1. organizacijske rešitve pri izvedbi,
2. način in postopek izbora izvajalcev oziroma dobaviteljev opreme,
3. terminski plan vseh aktivnosti, ki so potrebne za realizacijo investicije in vzpostavitev poslovanja (obratovanja),
4. seznam potrebne investicijsko-projektne dokumentacije po obstoječih predpisih,
5. način zaključnega prevzema in vzpostavitve obratovanja.
Študija izvedbe je prilagojena posebnostim investicijskega projekta in pripravljena najkasneje do pričetka postopka javnega razpisa v skladu z zakonom o javnih naročilih.

Poročilo o izvajanju investicijskega projekta je namenjeno pravočasnemu ugotavljanju odstopanj od planirane izvedbe ter ukrepom za njihovo odpravo.
Poročilo o izvajanju investicijskega projekta vsebuje najmanj:
1. rezultate primerjave realizacije terminskega plana izvedbe investicije s terminskim planom, predvidenim v investicijskem programu do datuma izdelave poročila (nadziranje izvajanja terminskega plana),
2. primerjavo dejanske porabe finančnih sredstev s predvideno v investicijskem programu (nadziranje porabe proračuna investicijskega projekta),
3. vzroke in posledice morebitnih odstopanj in ukrepe za njihovo odpravo.
Poročilo o izvajanju investicijskega projekta predstavlja strokovno osnovo za odločitev o morebitni izdelavi novelacije investicijskega programa.

Namen poročila je ugotavljanje dejanskih učinkov investicije v primerjavi z učinki iz investicijskega programa. Poročilo o spremljanju učinkov izvedene investicije se izdela enkrat letno ob zaključnem računu.
Poročilo o spremljanju učinkov vsebuje najmanj:
1. opis izhodiščnega stanja oziroma tistih rezultatov iz investicijskega programa, ki predstavljajo osnovo za primerjavo z rezultati investicijskega projekta (nadziranje sprememb rezultatov investicijskega projekta v smislu zmogljivosti in kakovosti),
2. primerjavo rezultatov z izhodiščnim stanjem in analizo odstopanj, predvsem z vidika izkoriščenosti zmogljivosti, doseženih normativov in stroškov poslovanja.

Izdelavo dokumenta identifikacije investicijskega projekta zagotovi investitor.
Do dokumenta identifikacije investicijskega projekta se opredeli investitor, ki s pisnim sklepom:
– odobri dokument identifikacije investicijskega projekta in s tem odobri izdelavo predinvesticijske zasnove ali investicijskega programa oziroma izvedbo investicije v skladu s 3. točko 4. člena te uredbe, ali
– vrne dokument identifikacije investicijskega projekta v postopek za pridobivanje dodatnih informacij, ali
– zavrne dokument identifikacije investicijskega projekta z navedbo razlogov predlagatelju.

Predinvesticijsko zasnovo, ki je potrebna za obsežnejše in zahtevnejše investicijske projekte, zagotovi investitor.
Investitor, po predhodni zagotovitvi pregleda skladnosti izdelane dokumentacije s predpisi in preveritvi pravilnosti izračunanih kazalcev, s pisnim sklepom:
– potrdi predinvesticijsko zasnovo in odobri izdelavo investicijskega programa, ali
– zavrne predinvesticijsko zasnovo kot neustrezno podlago za izdelavo investicijskega programa z navedbo razlogov.
Investitor lahko imenuje strokovno komisijo za pregled in oceno investicijske dokumentacije, ki izdela strokovno oceno v skladu z določili prvega odstavka 19. člena te uredbe.

Investicijski program zagotovi investitor.
Investitor po predhodni zagotovitvi pregleda skladnosti izdelane dokumentacije s predpisi in preveritvi pravilnosti izračunanih kazalcev:
– potrdi investicijski program s pisnim sklepom o odobritvi izvedbe investicije, ali
– zavrne investicijski program s pisnim sklepom, v katerem so navedeni razlogi za zavrnitev.
Investitor lahko imenuje strokovno komisijo za pregled in oceno investicijske dokumentacije, ki izdela strokovno oceno v skladu z določili prvega odstavka 20. člena te uredbe.
Novelacijo investicijskega programa potrdi investitor po postopku, ki je predpisan za investicijski program.
V primeru, da naročnik po zakonu o javnih naročilih ni hkrati tudi investitor, mora tudi naročnik potrditi investicijski program v skladu s 3. točko 4. člena zakona o javnih naročilih.

Vlada Republike Slovenije imenuje medresorsko komisijo za pregled in oceno predinvesticijskih zasnov in investicijskih programov:
– ki so predmet investiranja več ministrstev, s predračunsko vrednostjo nad 5.000,000.000 tolarjev, in
– do katerih mora Vlada Republike Slovenije zavzeti svoja stališča po zahtevah ministrstev (48. člen zakona o upravi, Uradni list RS, št. 67/94).

Minister, pristojen za zdravstvo, imenuje strokovno komisijo za pregled in oceno (revizijo);
– projektne dokumentacije in dokumenta identifikacije investicijskega projekta,
– projektne dokumentacije in predinvesticijske zasnove,
– projektne dokumentacije in investicijskega programa ter
– poda mnenje o ekonomskem, finančnem, zakonodajnem in tehničnem vidiku investicije.
Strokovna komisija ima dva stalna člana (stalno zaposlena na ministrstvu – sektor za investicije), predsednika in tajnika komisije. Nestalne člane strokovne komisije vsakokrat imenuje predsednik komisije (lahko tudi za večje število dokumentov oziroma projektov) iz spiska strokovnjakov, ki se vodi na Ministrstvu za zdravstvo – sektorju za investicije, za posamezno strokovno področje (ekonomist, gradbenik, tehnolog in drugi) ter določi poročevalce (revidente) za posamezno strokovno področje. Pri seji komisije sodelujejo (brez pravice odločanja) tudi odgovorne osebe (odgovorni projektant, izdelovalec študije in drugi) naročnika in izdelovalca dokumentacije, glede na vrsto obravnave dokumenta. Minister, pristojen za zdravstvo, izda poslovnik o vsebini in delu komisije, v roku 30 dni po imenovanju stalnih članov komisije. Člani komisije, ki so pregledali in podali oceno o posameznem projektu podajo tudi analizo o učinkih realizirane investicije glede na predhodne dokumente.

Ocena upravičenosti investicije vsebuje strokovno oceno o skladnosti investicijske dokumentacije z metodologijo in upravičenosti investicije z vidika veljavnih meril učinkovitosti.
V strokovno ocenjevanje ne morejo biti vključene osebe, ki so sodelovale pri pripravi investicijske dokumentacije.
Strokovna ocena upravičenosti je obvezna za dokument identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijsko zasnovo in za investicijski program.

Investitor naslovi pisno prijavo Ministrstvu za finance za evidentiranje investicije v skladu s posebnim predpisom ministra, pristojnega za finance.

Študijo izvedbe investicije zagotovi investitor najkasneje do pričetka oddaje del ali nabave blaga ali storitev v skladu z zakonom o javnih naročilih.
Odgovorni vodja za izvedbo investicijskega projekta s pisnim sklepom sprejme odločitev o pričetku izvajanja investicijskega projekta.

Odgovorni vodja za izvedbo investicijskega projekta pripravi poročilo o izvajanju investicije najmanj enkrat letno ali ob predvidenih odstopanjih iz 6. člena te uredbe ter ob izdaji uporabnega dovoljenja, ki je sestavni del poročila.
Odgovorni vodja izvedbe investicijskega projekta pripravi tudi predlog za morebitno novelacijo investicijskega programa. O morebitni izdelavi novelacije odloči odgovorna oseba investitorja.

Poročilo o spremljanju učinkov izvedene investicije pripravi upravljavec investicije v obratovanju najmanj enkrat letno v obdobju do dosežene stopnje izkoriščenja kapacitet, predvidene v investicijskem programu.
Upravljavec pošlje poročilo investitorju, ki ga prouči ter na njegovi podlagi pripravi predlog za morebitne potrebne ukrepe.

Pri ocenjevanju učinkovitosti investicije se, glede na dejavnost in predvideno vrednost investicije, upoštevajo finančno-tržna, ekonomska in razvojna merila ter merila usklajenosti z normativi, standardi in stroški na enoto učinka.
1. Finančno-tržna merila
Osnova za izračun finančno-tržnih meril za ugotavljanje učinkovitosti investicije je finančni tok gotovine. Pri izračunih dinamičnih meril uporabljamo metodo diskontiranja.
Finančno-tržna naložbena merila so:
– neto sedanja vrednost,
– interna stopnja donosnosti,
– relativna neto sedanja vrednost.
2. Ekonomska merila
Za investicije nad 1.000,000.000 tolarjev se izdela ekonomska ocena razvojne učinkovitosti na osnovi ovrednotenja s tako imenovanimi popravljenimi oziroma pripisanimi cenami zaradi že obstoječih disparitet oziroma nujnosti internalizacije eksternih stroškov.
Osnova za izračun ekonomskih meril je ekonomski tok. Pri izračunih dinamičnih meril uporabljamo metodo diskontiranja.
Ekonomska naložbena merila so:
– ekonomska neto sedanja vrednost,
– ekonomska interna stopnja donosnosti,
– ekonomska relativna neto sedanja vrednost.
3. Razvojna merila
Poleg meril iz 1. in 2. točke se pri ocenjevanju investicij nad 5.000,000.000 tolarjev uporabljajo tudi razvojna merila. Izdela se ocena ustreznosti ciljem narodnogospodarskega, sektorskega in okoljevarstvenega razvoja, ki sistematično upošteva tudi nemonetarne učinke in to s točkovanjem in tehtanjem prisojenih učinkov investicijskega projekta.
Predinvesticijska zasnova ali investicijski program ustreza ciljem narodnogospodarskega, sektorskega razvoja in varstva okolja, če doseže določen odstotek možnih točk, ki jih določi komisija iz 16. in 17. člena te uredbe oziroma sektorska metodologija, upoštevaje naslednja merila:
A) Merila sledenja ciljem narodnogospodarskega razvoja:
– povečanje konkurenčnosti, posebno mednarodne,
– vzdrževanje socialne varnosti in zaposlitve,
– izboljšanje medsektorskih zmogljivosti,
– prispevek k izboljšanju regionalnega razvoja;
B) Merila sektorske proizvodno-storitvene moči, zanesljivosti in kvalitete delovanja:
– izboljšanje zadostnosti, kvalitete in zanesljivosti sistema obratovanja,
– povečanje učinkovitosti rabe medicinske opreme,
– disperzija načinov oskrbe oziroma poslovanja;
C) Merila varstva okolja:
– izboljšanje kvalitete zraka in zmanjšanje onesnaževanja,
– izboljšanje čistoče vode in koristi iz vodnih virov,
– zmanjšanje škod na kmetijske pridelke in gozd,
– ohranitev identitete krajine ter kulturne in naravne dediščine,
– zmanjšanje škod na strukturo in sestavo tal,
– ohranjanje in upravljanje vodnega režima.
4. Merila usklajenosti z normativi, standardi in stroški na enoto učinka
– površina ali vrednost investicije na enoto (na bolnika, na zaposlenega, posteljo itd.),
– skupni stroški investicije na enoto (na m2 površine itd.),
– stroški na enoto učinka v obratovanju (zdravnika, bolnika itd.).

Minimalna merila se uporabljajo v odvisnosti od načina pridobivanja prihodkov v zdravstveni dejavnosti. Kolikor investicijski projekt vključuje različne dejavnosti glede na način pridobivanja prihodkov (na primer iz proračunskih sredstev, s prodajo storitev itd.), se jih ovrednoti z merili za dejavnosti, na katere se ta nanašajo.
Za posamezne investicije oziroma njene dele, ki pomenijo ekonomsko-tehnične celote, se uporabljajo naslednja merila:
1. Za investicije v dejavnosti zdravstvenega varstva:
– finančno-tržna merila,
– ekonomska merila,
– razvojna merila,
– usklajenost z normativi (prostorskimi, kadrovskimi, izkoriščenost medicinske opreme ali vrednost investicije na enoto – neto površino, bolniško posteljo ali na bolnika itd.) se šteje za normalno pri 85% izkoriščenosti kapacitet, razen v intenzivnih enotah, kjer je 70%, na infektoloških in pediatričnih oddelkih 80% in na psihiatričnih oddelkih 90%,
– skupni stroški in stroški na enoto učinka v času obratovanja (na primer pri gradbenih investicijah na m2 površine).

S to uredbo vsi izvajalci v okviru mreže javne zdravstvene službe urejajo izdelavo investicijske dokumentacije za vodenje investicijskih projektov za javna naročila za vse naročnike po zakonu o javnih naročilih (ZJN) in zakonu o javnih financah (ZJF).

Na predlog ministra, pristojnega za finance, Vlada Republike Slovenije določi splošno diskontno stopnjo v proračunskem memorandumu. Dokler Vlada Republike Slovenije ne določi splošne diskontne stopnje, se šteje, da je ta 8-odstotna.

Pri izračunih tekočih cen se upoštevajo inflacijske stopnje, ki so predvidene v Proračunskem memorandumu Republike Slovenije.

Ministrstvo pripravi (6. in 26. člen) do 1. junija 2001 minimalne kadrovske, prostorske standarde v zdravstveni dejavnosti ter določi zgornjo mejo vrednosti izvedbe investicije za neto enoto površine za manjšo adaptacijo, večjo adaptacijo in novogradnjo. Za medicinsko opremo določi minimalni čas obratovanja in koeficient izkoriščenosti.
V vmesnem obdobju do sprejema standardov, normativov in meril za ocenjevanje investicij in odločanje o njih se na področju priprave investicijske dokumentacije v zdravstvu upošteva povprečne kazalnike slovenskega zdravstvenega sistema.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.