Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Ane Forte iz Trbovelj, na seji dne 12. aprila 2001

1. V odloku o ureditvenem načrtu za območje urejanja IZ 9/5 Bolnica (Uradni vestnik Zasavja, št. 2/99, 9/99 in 10/99) se razveljavijo:
– v enajsti alinei 8. člena besedilo “in sprememba namembnosti“ in
– v 10. členu celotno besedilo točke C “objekt 18 – Kozolec“ in del besedila točke D “objekt 21 – Pastoralni objekt Baptistične cerkve“, ki se glasi: “Sprememba namembnosti stanovanjskega objekta Rudarska cesta 13 v pastoralni objekt Baptistične cerkve ter“.
2. Določbe 5. in 6. člena ter prve alinee 8. člena odloka o ureditvenem načrtu za območje urejanja IZ 9/5 Bolnica niso v neskladju z ustavo in zakonom.

1. Pobudnica izpodbija odlok o ureditvenem načrtu za območje urejanja IZ 9/5 Bolnica (v nadaljevanju: odlok) v tistem delu, ki posega na zemljišča in objekte v njeni lasti oziroma na sosednja zemljišča (5., 6., 8. in 10. člen). Z odlokom je predvideno rušenje oziroma sprememba namembnosti dveh objektov, ki jih uporablja za opravljanje kmetijske dejavnosti, kar naj bi vplivalo na zmanjšanje njene kmetijske proizvodnje. Takšna ureditev pomeni poseg v njene pravice do gospodarskega izkoriščanja lastnine – kmetije, zato naj bi bila v nasprotju z 2., s 33., s 67. in z 71. členom ustave. Pobudnica očita izpodbijanemu aktu tudi neskladje z zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju: ZUN). Pobudnica je v okviru javne razgrnitve in javne obravnave dala k osnutku izpodbijanega akta številne pripombe, ki pa v sprejetem odloku niso bile upoštevane. V izpodbijani akt naj bi bila naknadno vključena tudi sprememba namembnosti stanovanjskega objekta na Rudarski 13, ki v planskih aktih občine ni bila zajeta. Osnutek izpodbijanega akta naj bi tudi ne bil pripravljen na podlagi celovitih podatkov o obstoječi rabi prostora. Te pomanjkljivosti naj bi pomenile kršitev 23., 26., 37. in 40. člena ZUN. Ker se z odlokom urejajo območja, na katerih za posamezne nepremičnine še niso bili končani denacionalizacijski postopki, naj bi bila izpodbijana ureditev v nasprotju tudi z 88. členom zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen). Pobudnica zato predlaga, naj ustavno sodišče izpodbijani odlok razveljavi in začasno zadrži njegovo izvrševanje.
2. Pobudnica utemeljuje svoj pravni interes s tem, da je lastnica nepremičnin, ki jih zajema izpodbijani odlok, oziroma da njeno zemljišče neposredno meji na objekt na Rudarski 13, na katerega se tudi nanaša izpodbijani odlok.
3. Občina Trbovlje v odgovoru na pobudo navaja, da je postopek priprave izpodbijanega akta potekal v skladu z ZUN: osnutek je bil pripravljen ob upoštevanju strokovnih podlag in nato predložen v javno razgrnitev in javno obravnavo. V okviru javne razgrnitve so bili sporni posegi pobudnici še posebej obrazloženi. Z izpodbijanim aktom je predlagano rušenje dotrajanega in že več let opuščenega hleva na parc. št. 78/2 k.o. Trbovlje, ker je bila s planskimi akti za to območje predvidena gradnja reševalne postaje in prostorov higiensko-epidemiološke službe, ureditev parkiranja in dovozov na območju bolnice in prestavitev lokalne ceste. Z odstranitvijo hleva (po poprejšnjem odkupu od pobudnice) po mnenju občine dosedanje aktivnosti kmetovanja na navedenem območju ne bodo okrnjene. Za kozolec na parc. št. 75/2 k.o. Trbovlje, ki je prav tako že več let opuščen, pa je dopuščena možnost postavitve pokritega igrišča. Sporni objekt stanovanjske hiše na parc. št. 78/1 k.o. Trbovlje na Rudarski 13, ki ga je hčerka pobudnice leta 1996 prodala Baptistični cerkvi, je bil po programski zasnovi najprej predviden za rušitev. Zaradi poznejše izločitve gradnje objekta higiensko-epidemiološke službe iz projekta pa ta rušitev ni bila potrebna, zato je bila sprejeta pobuda za spremembo njegove namembnosti. Po mnenju občine z izpodbijanim aktom niso bile kršene ustavne pravice do lastnine, kot to navaja pobudnica, saj odlok ne posega v lastninska razmerja, temveč predvideva le možne posege na obravnavanih območjih. Zato predlaga, naj ustavno sodišče pobudo kot neutemeljeno zavrne.

4. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
5. V 5. in 6. členu odloka so določene meje ureditvenega območja in navedene parcele, ki spadajo v to območje. V 8. členu odloka so navedeni posegi, ki so dopustni na območju, ki se ureja z ureditvenim načrtom. Med temi posegi je v prvi alinei predvidena porušitev gospodarskega poslopja na parc. št. 78/2 (hlev), v enajsti alinei pa sprememba namembnosti objekta Rudarska cesta 13, ki je podrobneje konkretizirana v 10. členu točka D. V 10. členu točka C “objekt 18 – Kozolec“ pa je predvidena sprememba namembnosti kozolca v nadkrito igrišče vzgojnovarstvenega zavoda.
6. Po navedbah pobudnice naj bi bilo v postopku sprejemanja izpodbijanega akta storjenih več kršitev ZUN. Iz navedb v odgovoru in iz dokumentov v spisu izhaja, da je postopek priprave in sprejemanja odloka potekal v skladu s pravili, ki so določena v 37. do 39. členu ZUN. Pri pripravi osnutka so bile upoštevane strokovne podlage, ki so bile sprejete ob dolgoročnem in srednjeročnem planu (23. člen ZUN). Osnutek je bil predložen v javno razgrnitev, ki je trajala več kot 30 dni (od 15. 6. do 22. 7. 1998); v okviru javne razgrnitve je bila opravljena javna obravnava. K osnutku izrečene pripombe je obravnaval pristojni organ in do njih zavzel stališče. Pripombe, ki jih je k osnutku dala pobudnica, pri pripravi dokončnega osnutka niso bile upoštevane. Pri sprejemanju stališč do pripomb in predlogov iz javne razgrnitve in javne obravnave pristojni občinski organ ni vezan na dane pripombe. V postopku sprejemanja prostorskih izvedbenih aktov mora biti prebivalcem in zainteresiranim organizacijam dana možnost, da se izjavijo o predlaganih rešitvah. Pripravljalcu akta oziroma občinskemu svetu pa je prepuščena odločitev o tem, katere pripombe bodo glede na njihovo sprejemljivost oziroma utemeljenost upoštevane pri končni pripravi akta (39. člen ZUN). Zato okoliščina, da pri pripravi izpodbijanega akta niso bile upoštevane pripombe pobudnice, ne pomeni neskladja z ZUN. Takšno stališče je ustavno sodišče že sprejelo v več obravnavanih zadevah (sklep št. U-I-57/98 z dne 18. 2. 1999, OdlUS VIII, 38, odločba št. U-I-283/98 z dne 13. 5. 1999, Uradni list RS, št. 41/99 in OdlUS VIII, 99 ter odločba št. U-I-64/98 z dne 21. 8. 2000, Uradni list RS, št. 100/00).
7. Določbe 8. člena odloka, kolikor se nanašajo na spremembo namembnosti objekta Rudarska cesta 13, in 10. člena odloka, kolikor se nanašajo na spremembo namembnosti objektov št. 18 (Kozolec) in št. 21 (Pastoralni objekt Baptistične cerkve), je ustavno sodišče presojalo glede na določbe 1., 3. in 4. člena ZUN. V prvem odstavku 1. člena ZUN je določena vsebina urejanja naselij. Urejanje naselij je urbanistično načrtovanje graditve, širitve in prenove naselij, določanje pogojev za prenos načrtovanih objektov in naprav v prostor ter urbanistični nadzor nad njihovim izvajanjem. Prva sestavina urejanja naselij je urbanistično načrtovanje, ki po 3. členu ZUN obsega pripravo in sprejem prostorskih izvedbenih aktov. Druga sestavina urejanja naselij je upravni institut lokacije. Po 4. členu ZUN se pogoji za prenos načrtovanih objektov in naprav ter drugih posegov v prostor kakor tudi drugi pogoji, ki se nanašajo na oblikovanje in rabo, določijo v lokacijskem dovoljenju. Tretja sestavina urejanja naselij pa je urbanistični nadzor nad izvajanjem predpisov. Pogoji oblikovanja in rabe posameznih objektov se po 4. členu ZUN določijo v lokacijskem dovoljenju, kar pomeni, da ti niso predmet urejanja prostorskih izvedbenih aktov oziroma njihovih sprememb in dopolnitev. Sprememba namembnosti obstoječega objekta je mogoča le na zahtevo investitorja v upravnem postopku za pridobitev lokacijskega dovoljenja ob pogojih, ki jih določa prostorski izvedbeni načrt za to območje.
8. Ker se z izpodbijanimi določbami 8. in 10. člena odloka spreminja namembnost že izvedene prostorske ureditve v nasprotju z namenom urejanja naselij po prvem odstavku 1. člena ZUN, je ustavno sodišče te določbe razveljavilo. Takšno stališče je ustavno sodišče sprejelo že v odločbi št. U-I-276/98 z dne 15. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 17/01).
9. Izpodbijana 5. in 6. člen odloka (razlogi za izpodbijanje v pobudi niso navedeni) določata le meje ureditvenega območja in parcele, ki spadajo v to območje, zato nista v neskladju z ustavo in zakonom.
10. Na prvo alineo 8. člena – porušitev hleva se nanaša trditev, da izpodbijani akt posega pobudnici v njene pravice do gospodarskega izkoriščanja lastnine – kmetije, zato naj bi bil v nasprotju z 2., 33., 67. in 71. členom ustave. Takšna trditev ni utemeljena, saj izpodbijani odlok kot prostorski izvedbeni akt v ničemer ne posega v zatrjevane ustavne pravice, temveč le v okviru zakonskih določb in planskih usmeritev ureja namembnost prostora. Po 22. členu ZUN se namreč s prostorskimi izvedbenimi akti obdelajo v planskih aktih sprejete odločitve o posegih v prostor. Prostorski izvedbeni akt tako le predvideva oziroma omogoča ustrezne posege, medtem ko se posegi uresničujejo na podlagi individualnih upravnih aktov, kot so lokacijska in gradbena dovoljenja. Eden od temeljnih pogojev za izdajo navedenih dovoljenj je, da predlagatelj izkaže lastništvo nad zemljiščem, na katerem želi graditi objekt ali opraviti drug poseg v prostor. Kdor bi torej na podlagi izpodbijanega akta želel opraviti predvidene posege na zemljiščih, ki so v lasti pobudnice, bo moral izkazati lastništvo nad zemljišči oziroma bo moral zemljišča od pobudnice odkupiti. Do prenosa lastnine bo tako lahko prišlo le na podlagi kupoprodajne pogodbe ali z razlastitvijo, če bo za gradnjo na teh zemljiščih v skladu z zakonom izkazan javni interes, ob plačilu odškodnine. Prav tako niso utemeljene trditve pobudnice, da izpodbijani akt krši ustavno načelo o smotrnem izkoriščanju zemljišč in o posebnem varstvu zemljišč, saj z izpodbijanim aktom pobudnici ni onemogočeno opravljanje kmetijske dejavnosti. To dejavnost bo lahko pobudnica opravljala še naprej, dokler ne bodo zemljišča oziroma objekti na podlagi kupoprodajne pogodbe ali akta o razlastitvi prenešena na drugega uporabnika. Sicer pa pobudnica po navedbah iz odgovora občine in ugotovitvah iz dokumentov v spisu spornega objekta že dalj časa ne uporablja za opravljanje kmetijske proizvodnje, saj je hlev na parc. št. 78/2 k.o. Trbovlje že več let povsem opuščen in zelo dotrajan. Območje z navedenim objektom po planskih aktih Občine Trbovlje ni namenjeno za kmetijsko proizvodnjo, temveč za zdravstvo in izobraževanje (z nazivom IZ 9/5 Bolnica).
11. Z izpodbijanim odlokom niso bile kršene določbe 26. člena in četrtega odstavka 40. člena ZUN, kot to navaja pobudica, saj se te nanašajo na vsebino prostorskih ureditvenih pogojev in na uporabo toleranc pri gabaritih, kar ni neposredno povezano z obravnavano zadevo. Z izpodbijanim odlokom tudi niso bile kršene določbe 88. člena ZDen (ob tej trditvi pobudnica ne pojasnjuje, v čem naj bi bila ta kršitev), saj se z ZDen urejajo vprašanja v zvezi z vračanjem neupravičeno odvzetega premoženja, medtem ko izpodbijani akt določa le posege v prostor in ne posega v lastniška razmerja. Pobudnica v pobudi sicer opozarja na dolgotrajnost postopkov v zvezi z vračanjem njenega premoženja (zemljišč, ki so zajeta v izpodbijanem aktu), vendar uresničevanje denacionalizacijskih zahtevkov ni predmet vprašanj v zvezi z obravnavano zadevo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.