Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji dne 19. aprila 2001

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 242/2000 z dne 9. 11. 2000, sodba Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1241/99 z dne 19. 1. 2000 in sodba Okrajnega sodišča v Ajdovščini št. P 17/99 z dne 6. 7. 1999 se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ajdovščini v novo odločanje.

1. Izvršilno sodišče je ustavno pritožnico (kot tretjo osebo v izvršilnem postopku) in dolžnika izvršilnega postopka zaradi ugovora, da sodi nepremičnina, ki je predmet izvršbe, v njuno skupno, v času trajanja zakonske zveze z delom pridobljeno premoženje, napotilo na pravdo. Pravdno sodišče prve stopnje je zahtevek ustavne pritožnice in dolžnika izvršilnega postopka, da se ugotovi, da sodi nepremičnina, ki je predmet izvršilnega postopka, v njuno skupno premoženje, in ugotovitveni zahtevek, da je izvršba na to nepremičnino nedopustna, zavrnilo. Pritožba in revizija sta bili zavrnjeni.
2. Ustavna pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da so jo sodišča obravnavala pristransko in neenakopravno, ker se niso opredelila do njenih navedb in dokaznih predlogov, ker niso izvedla, ocenila in presodila dokazov o relevantnih dejstvih in ker so svoje sodbe oprla le na načela zemljiškoknjižnega prava, ne pa na pravne norme. S tem naj bi ji sodišča kršila načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave), načelo uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen ustave), pravico do enakega varstva pravic (22. člen ustave), pravico do pravnega sredstva (25. člen ustave), pravico do zasebne lastnine (33. člen ustave) in pravico iz 67. člena ustave.
3. Senat ustavnega sodišča je dne 5. 3. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo Vrhovnemu sodišču, nasprotni stranki (tožencu) v pravdi ter drugotožeči stranki v pravdi. Nihče od njih na ustavno pritožbo ni odgovoril.

4. Pravdno sodišče prve stopnje je zahtevek ustavne pritožnice in dolžnika izvršilnega postopka, naj se ugotovi, da sodi nepremičnina, ki je predmet izvršilnega postopka, v skupno premoženje zakoncev, in ugotovitveni zahtevek, da je izvršba na to nepremičnino nedopustna, zavrnilo. V obrazloživi sodbe je navedlo, da kot razlog nedopustnosti izvršbe na sporno nepremičnino ni moglo upoštevati trditve tožnikov, da je do sklenitve kupoprodajne pogodbe za to nepremičnino in posledično vknjižbe lastninske pravice na ime tožnika prišlo le zaradi naključja in neporavnanih obveznosti tožnice. Sodišče je nato še zapisalo, da dejstvo, da nepremičnina spada v skupno premoženje, v zemljiški knjigi ni evidentirano, temveč je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan samo dolžnik, zato je po mnenju sodišča prve stopnje upnik na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo in na podlagi načela, da se stvarne pravice lahko pridobijo z vpisom v zemljiško knjigo, upravičeno predlagal izvršbo na sporno nepremičnino. Višje sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, vendar iz drugačnih materialnopravnih razlogov. Navedlo je, da dolžnik v izvršilnem postopku ni oporekal samemu obstoju terjatve, temveč predmetu izvršbe, zato bi bilo treba njegovo tožbo zavrniti iz tega razloga. Pritožbo ustavne pritožnice pa bi bilo po mnenju Višjega sodišča treba zavrniti zaradi nesklepčnosti tožbenega zahtevka, saj pritožnica zahteva ugotovitev, da je izvršba na sporno nepremičnino v celoti nedopustna, čeprav v tožbi zatrjuje, da je njen delež na nepremičnini le 90/100. Tudi revizija je bila zavrnjena, ker je sodišče menilo, da bi bila ustavna pritožnica s svojim zahtevkom nasproti upniku uspešna samo, če bi bil ta v slabi veri, česar pa ustavna pritožnica ni zatrjevala.
5. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je tako na podlagi pritožničinih navedb, da se sodišča v zvezi z vprašanjem, ali spada sporna nepremičnina v skupno premoženje zakoncev, niso opredelila do njenih navedb in dokaznih predlogov, ker niso izvedla, ocenila in presodila dokazov o relevantnih dejstvih, izpodbijane sodbe preizkusilo z vidika morebitne kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave).
6. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, izhaja zahteva po kontradiktornem postopku. V njem mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Navedena ustavna določba terja od sodišča, da mora postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Ta zahteva temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, saj zagotavlja vsakomur možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi postal le predmet postopka.
7. Iz določbe 22. člena ustave izhaja tudi dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank, na podlagi enakopravno izvedenega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka in v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranki. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da kot razlog nedopustnosti izvršbe na sporno nepremičnino ni moglo upoštevati trditve tožnikov, da je do sklenitve kupoprodajne pogodbe za to nepremičnino in posledično vknjižbe lastninske pravice na ime tožnika prišlo le zaradi naključja in neporavnanih obveznosti tožnice. Ustavno sodišče ugotavlja, da taka obrazložitev ne vsebuje ustrezne utemeljitve, ali spada sporna nepremičnina v skupno premoženje zakoncev, saj jo je namreč mogoče razumeti bodisi kot, da sodišče kljub obstoju skupnega premoženja tega dejstva pri presoji dopustnosti izvršbe ni moglo upoštevati (na primer iz razloga, ker je bil samo eden od zakoncev vpisan v zemljiški knjigi), bodisi, da je sodišče zahtevek zavrnilo prav zato, ker ne gre za skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju obrazložitve še navedlo, da dejstvo, da nepremična spada v skupno premoženje, v zemljiški knjigi ni evidentirano, temveč je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan samo dolžnik, zato je upnik na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo in na podlagi načela, da se stvarne pravice lahko pridobijo z vpisom v zemljiško knjigo, upravičeno predlagal izvršbo na sporno nepremičnino. Tudi iz tega dela obrazložitve ni jasno razvidno, ali sodišče dejstvo neevidentiranosti v zemljiški knjigi šteje kot argument zoper obstoj skupnega premoženja zakoncev ali samo kot argument za to, da skupnega premoženja zakoncev ni mogoče uveljavljati kot razlog nedopustnosti izvršbe. Argumentov za zavrnitev zahtevka, s katerim naj se ugotovi, da spada sporna nepremičnina v skupno premoženje zakoncev, prav tako ne vsebuje obrazložitev Višjega sodišča. Ta namreč z navedbami, “da dolžnik v izvršilnem postopku ni oporekal samemu obstoju terjatve, temveč predmetu izvršbe in da bi bi bilo zato treba njegovo tožbo zavrniti iz tega razloga” ter “da bi bilo pritožbo ustavne pritožnice treba zavrniti zaradi nesklepčnosti tožbenega zahtevka, saj zahteva ugotovitev, da je izvršba na sporno nepremičnino v celoti nedopustna, čeprav v tožbi zatrjuje, da je njen delež na nepremičnini le 90/100”, argumentira le zavrnitev zahtevka o ugotovitvi dopustnosti izvršbe. Ni pa v obrazložitvi Višjega sodišča najti argumentov o tem, zakaj to sodišče meni, da sporna nepremičnina ne spada v skupno premoženje zakoncev in je bilo zato treba ta ugotovitveni zahtevek zavrniti. Opozoriti je tudi, da obrazložitev Vrhovnega sodišča, “da bi bila ustavna pritožnica s svojim zahtevkom nasproti upniku uspešna samo, če bi bil ta v slabi veri, česar pa ustavna pritožnica ni zatrjevala” izhaja iz predpostavke: četudi bi nepremičnina bila del skupnega premoženja, izvršba nanjo ne bi bila nedopustna. Postavlja pa se vprašanje, zakaj je Vrhovno sodišče, ki je svojo sodbo utemeljevalo s pomočjo predpostavke obstoja skupnega premoženja, zahtevek, s katerim naj bi se to skupno premoženje ugotovilo, zavrnilo. O tem revizijska sodba nima razlogov. Zato ustavno sodišče ugotavlja, da sodne odločbe, ki v obrazložitvi ne vsebujejo razlogov za odločitev sodišča, predstavljajo kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena ustave.
8. Ker je ustavno sodišče ugotovilo, da je bila pritožnici z izpodbijanimi sodbami kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave), je te sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri novem odločanju bo moralo sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložiti.
9. Ker je ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice iz 22. člena ustave in je že iz tega razloga razveljavilo izpodbijane sodbe, se ni spuščalo v presojo, ali so bile kršene tudi druge zatrjevane človekove pravice in svoboščine.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in na podlagi šeste alinee 52. člena poslovnika ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.