Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Ž., in mld. C. C. C. iz Ž., ki jo zastopa Č. Č. iz Ž., njo pa zastopajo D. D., E. E., F. F. in G. G. G., odvetniki v Ž., na seji dne 10. maja 2001

Sodba in sklep vrhovnega sodišča št. II Ips 378/99 z dne 19. 4. 2000 se razveljavita in se zadeva vrne vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja, ki sta ga sklenila tožnica in njen bivši mož (ta je med pravdo umrl, zato so v pravdo na stran tožene stranke stopili obe ustavni pritožnici in tožničin sin). Menilo je, da v konkretnem primeru ne gre za fiksno pogodbo, ki bi jo bilo mogoče razdreti brez naknadnega roka za izpolnitev, niti ne gre za primer, ko je iz dolžnikovega ravnanja razvidno, da pogodbe ne bo izpolnil niti v dodatnem roku, saj je toženec v začetku pravde in pred njo tožnici ponujal takojšen prepis lastninske pravice na celotnem gostinskem lokalu U., kar je tožnica zavrnila. Tožnica bi tako po mnenju sodišča prve stopnje morala tožniku postaviti dodatni rok za izpolnitev njegove obveznosti, česar ni storila, zato pogoji za razdrtje pogodbe niso bili izpolnjeni, zaradi česar je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na to je moralo zavrniti tudi ugotovitveni zahtevek o obsegu skupnega premoženja. Hkrati je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe (ki sta jo vložili ustavni pritožnici), da mora tožnica na račun izpolnitve sporazuma sprejeti osebni avtomobil in solastninski delež 40/100 poslovnega prostora na Z. v Ž., ker je menilo, da dolžnik od upnika ne more izsiliti prevzema izpolnitve s tožbo, če se stranki v pogodbi nista izrecno dogovorili, da je prevzem dolžnikove izpolnitve upnikova dolžnost. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili tožnica, njen sin kot tretjetožena stranka in drugotožena C. C. C. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice v celoti zavrnilo. Prav tako je v delu, ki je izpodbijal odločitev o glavni stvari, zavrnilo tudi pritožbo drugotožene stranke, ugodilo je le njeni pritožbi zoper sklep o stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbo tretjetožene stranke glede odločitve o glavni stvari zavrglo z argumentom, da stranka, ki je v pravdi v celoti uspela, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Zahtevek tretjetožene stranke za povrnitev stroškov pritožbe je sodišče zavrnilo. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenilo tako, da je sporazum o razdružitvi skupnega premoženja razvezalo. Hkrati je razveljavilo odločitvi sodišč prve in druge stopnje o zahtevku na ugotovitev obsega skupnega premoženja. Vrhovno sodišče je menilo, da dolžnik svoje obveznosti iz sporazuma ni izpolnil, ker tožnici ni ponudil lokala na V. cesti, temveč solastniški del lokala U. na Z. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bila s sporazumom možnost ustreznega solastninskega deleža dogovorjena samo za nepremičnino na V., zato bi dolžnik svojo obveznost lahko izpolnil samo, če bi tožnici lokal na Z. ponudil v izključno last. Glede na to je tožnica upravičeno zavrnila podpis pogodbe o prenosu solastniškega deleža na lokalu U. Vrhovno sodišče opozarja, da sta si sodišči druge in prve stopnje napačno razlagali to, da je tožnica vseeno sprejela ključe lokala. Kot ugotavlja vrhovno sodišče, tega ravnanja tožnice ne gre razlagati kot sprejem nadomestne spolnitve, temveč kot tožničino pripravljenost za nadaljnja pogajanja. Vrhovno sodišče meni, da je odveč razpravljati o tem, da bi morala tožnica dati dolžniku dodaten rok za izpolnitev obveznosti, saj naj bi se najpozneje v začetku pravde pokazalo, da toženec ne bo izpolnil pogodbe, zato je od tega trenutka dalje stranka smela razdreti pogodbo tudi brez naknadnega roka.
2. Ustavni pritožnici revizijskemu sodišču očitata, da pomenijo naslednje ugotovitve vrhovnega sodišča spremembo pravnorelevantnih dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje: da je tožnica s prevzemom lokala pokazala le pripravljenost za pogajanja o sklenitvi pogodbe; da se je najkasneje v času odgovora na tožbo izkazalo, da prvotni toženec ne namerava izpolniti obveznosti iz IV. točke sporazuma; ter da je treba IV. točko sporazuma interpretirati tako, da je izpolnitev v obliki solastninskega deleža možna le na lokalu na V., ne pa tudi v obliki solastniškega deleža, ki ustreza izmeri ca. 50 m2 na drugem lokalu. Navajata, da ocena sodišča, da gre v teh primerih za presojo materialnega prava, ne pa za presojo dejstev, neutemeljeno odstopa od ustaljene sodne prakse. Pri tem sodišče ni povedalo, da od sodne prakse odstopa, niti ni za ta odstop navedlo razlogov. Vse to naj bi, kot navajata pritožnici, predstavljalo arbitrarno odločanje in s tem kršitev načela enakega varstva pravic (22. člen ustave), pravice do poštenega sojenja (6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) in pravice do sodnega varstva (23. člen ustave). Mladoletna pritožnica tudi navaja, da jo je v postopku zastopal skrbnik, ki pa je imel le pooblastilo za zastopanje v zapuščinski pravdi. Nepravilno zastopanje naj bi po mnenju pritožnice nujno povzročilo njeno nemožnost, da pravilno in nedvoumno izjavi svojo voljo, kar naj bi predstavljalo kršitev načela enakega varstva pravic (22. člen ustave) v zvezi s kršitvijo pravic otrok (prvi odstavek 56. člena ustave oziroma 12. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah; – Uradni list SFRJ, MP, št. 15/90, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92). Vrhovnemu sodišču nadalje očita, da je s tem, ko je sporazum razvezalo in prepustilo premoženje novi delitvi, zapustniku odvzelo pravico razpolaganja s tem premoženjem. S tem naj bi mladoletno pritožnico, ki naj bi po ustavi uživala še prav posebno varstvo, prikrajšalo za delež, ki naj bi ji šel po zakonu in volji zapustnika. Tako naj bi ji kršilo tudi pravico do dedovanja (33. člen ustave) in pravico iz tretjega odstavka 53. člena ustave, ki otrokom in mladini zagotavlja posebno varstvo. Mladoletna pritožnica sodišču tudi očita, da je od trenutka vložitve tožbe do vročitve revizijske odločbe njenemu pooblaščencu preteklo osem let, kar naj bi predstavljalo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen ustave).
3. Senat ustavnega sodišča je dne 30. 1. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo vrhovnemu sodišču, nasprotni stranki (tožnici) v pravdi ter tretjetoženi stranki v pravdi. Nihče od njih na ustavno pritožbo ni odgovoril.

4. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava utemeljen in da svojo materialno presojo pri tem opira na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe. Izrecno je tudi navedlo, da so dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče pri presoji materialnega prava vezano, naslednje: (1) da je prvotni toženec tožnici priskrbel poslovni prostor in ji ponudil v podpis dodatek k sporazumu, na podlagi katerega bi lahko dosegla prenos lastninske pravice na poslovnem prostoru, ter da je toženec tožnici najprej ponudil solastninski delež 40/100, s poravnalno pogodbo pa izključno lastnino in (2) da je tožnica pred iztekom enoletnega roka s sprejemom ključev lokala U. privolila v njegov prevzem in tudi nastopila posest poslovnega prostora ter da tožnica ni sprejela nobene od ponudb za sklenitev dodatka k sporazumu o delitvi skupnega premoženja. V nadaljevanju obrazložitve je vrhovno sodišče zapisalo, da ugotovljenih tožničinih dejanj, kot je prevzem ključev lokala U., ni mogoče razlagati na način, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje (da gre za pristanek na nadomestno izpolnitev), temveč ima prav tožnica, ki v reviziji zatrjuje, da prevzem ključev pomeni le izraz pripravljenosti za nadaljnja pogajanja. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je potem, ko je tožnica vložila tožbo in je prvotni toženec vztrajal pri stališču, da je toženki za izpolnitev obveznosti iz IV. točke sporne pogodbe dolžan izročiti le solastninski delež 40/100 poslovnega prostora, odveč govoriti, da bi mu morala tožnica določiti naknadni rok za izpolnitev obveznosti in da bi se šele po tem roku pogodba štela za razdrto. Po mnenju vrhovnega sodišča namreč iz pogodbe izhaja, da je izpolnitev v obliki solastninskega deleža mogoča samo na lokalu na V. cesti in ne na drugem lokalu. Ob tem je Vrhovno sodišče navedlo, da ima v tem primeru razlaga določb sporne pogodbe naravo uporabe materialnega prava, saj naj bi v mejah svobodnega urejanja obligacijskih razmerij tudi v našem pravu veljalo klasično pravilo, da ima pogodba za pogodbenike moč zakona. Na podlagi tega je vrhovno sodišče ugotovilo, da se je najpozneje v odgovoru na tožbo izkazalo, da prvotni toženec pogodbene obveznosti ne bo izpolnil, s čimer naj bi nastopili pogoji za razdrtje pogodbe brez naknadnega roka.
5. Revizijo je mogoče vložiti zaradi kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 – v nadaljevanju: ZPP), ni pa je mogoče vložiti zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na to revizijsko sodišče ne more posegati v dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. To tudi izrecno poudarja revizijsko sodišče v izpodbijani odločbi.
6. Pri presoji, ali gre v konkretnem primeru za dejansko ali pravno vprašanje, je treba razlikovati med ugotavljanjem konkretnega dejanskega stanja (življenjskega dogodka) in subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo. Ugotavljanje konkretnih dejstev je dejansko vprašanje, ne glede na to, ali sodišče ta dejstva ugotavlja neposredno ali posredno – s sklepanjem z uporabo pravil logičnega mišljenja in splošne življenjske izkušnje z znanih dejstev na neznana.1 V slednjem primeru lahko sicer sodišče druge stopnje spremeni prvostopenjsko sodbo celo brez obravnave, vendar je splošno sprejeto stališče, da gre v tem primeru za spremembo dejanskega stanja.2 Subsumpcija dejstev pod pravno normo pa pomeni presojo, ali se ugotovljena dejstva konkretnega življenjskega dogodka prilegajo opisu abstraktnega dejanskega stanu iz pravne norme. Subsumpcijo praviloma sestavljata določitev vsebine norme, ki je zlasti zapletena pri tako imenovanih nedoločenih pojmih ali pravnih standardih (npr. določitev vsebine pojma skrbnosti dobrega gospodarja) in subsumpcija v ožjem smislu (ugotovitev, ali konkretno ravnanje ustreza abstraktnemu pravnemu pojmu iz pravne norme). Bolj preprosta pa je subsumpcija takrat, kadar gre za pojme v pravni normi, ki jih poznamo iz vsakdanjega življenja. V nekaterih primerih mora sodišče opraviti samo sklepanje od splošnega k posebnemu, pri še bolj konkretiziranih pojmih pa lahko pride celo do tega, da se ugotovljeno dejstvo povsem prilega pojmu, uporabljenem v pravni normi. V teh primerih na zunaj niti ni vidne ločitve med dejanskim in pravnim sklepanjem: s tem ko sodišče ugotovi pravno relevantna dejstva, opravi tudi že subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo.3 Kljub temu je ugotavljanje konkretnih dejstev (npr. kaj sta se stranki dogovorili, kako sta ravnali, kakšen je bil pri tem njun namen itd.) tudi v teh primerih še vedno dejansko vprašanje, samo subsumpcija je tem enostavnejša, čim bolj konkretizirana je pravna norma.
7. Pri revizijski presoji, ali je tožnica s prevzemom lokala pokazala le pripravljenost za pogajanja o sklenitvi pogodbe, bi sicer lahko šlo za vprašanje pravne kvalifikacije – to je za vprašanje, ali se dejstvo, da je tožeča stranka prevzela lokal v posest, prilega pravnemu pojmu “če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme nekaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje” iz prvega odstavka 308. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 – v nadaljevanju: ZOR).To, ali je za presojo, ali pomeni prevzem stvari v posest prevzem nadomestne izpolnitve, pomemben tudi namen prevzemnika, je sicer pravno vprašanje, vendar pa je revizijsko sodišče s tem, ko je ugotovilo, da tožnica ni imela namena sprejeti nadomestne izpolnitve, temveč je samo pokazala pripravljenost za pogajanja, poseglo tudi na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Prav tako bi revizijski zaključek, da se je najkasneje v času odgovora na tožbo izkazalo, da prvotni toženec ne namerava izpolniti obveznosti iz IV. točke sporazuma, sicer lahko pomenil presojo, ali ravnanje prvotnega toženca ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz 127. člena ZOR, po katerem upniku ni treba dati dolžniku dodatnega roka za izpolnitev, “če iz dolžnikovega vedenja sledi, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil“. Toda revizijsko sodišče je v tem primeru iz ugotovljenih dejstev sklepalo o tem, ali je toženec hotel izpolniti pogodbo. Vprašanje, kaj je toženec hotel, pa je presoja njegove volje, kar predstavlja dejansko vprašanje. Rezultat te presoje je zato nujno dejanske narave in s tem poseg v dejansko stanje. Pri revizijski ugotovitvi, da je treba IV. točko sporazuma interpretirati tako, da je izpolnitev v obliki solastninskega deleža mogoča le na lokalu na V., ne pa tudi v obliki solastniškega deleža v izmeri ca. 50 m2 na drugem lokalu, pa je treba odgovoriti na vprašanje, ali pomeni razlaga pogodbe dejansko ali pravno vprašanje. Pravna teorija ugotavlja, da stranki s pogodbo urejata svoja razmerja v konkretnem primeru, zato je ugotavljanje pogodbene vsebine dejansko vprašanje, njena napačna razlaga pa pomeni nepravilno ugotovitev dejanskega stanja.4 Izjema so le splošni poslovni pogodbeni pogoji, ki so s časom dobili splošen pomen in prerasli v pravo nekega področja in s tem nadomestili zakon, česar v konkretnem primeru ne bi mogli trditi.
8. Iz povedanega sledi, da je revizijsko sodišče poseglo v dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Vprašanje je, ali tak poseg v dejansko stanje že sam po sebi pomeni, da je sodišče uporabilo zakon tako, da mu je dalo vsebino, ki je v nasprotju z ustavo. Za presojo tega vprašanja je relevantna t.i. Schumannova formula, ki pravi, da bo ustavna pritožba uspešna, če izpodbijane odločitve sodišča zakonodajalec ne bi smel zapisati v pravni normi.5 Glede na to je v konkretnem primeru odločilen odgovor na vprašanje, ali bi bilo v nasprotju z ustavo, če bi zakonodajalec določil, da sme revizijsko sodišče spremeniti dejansko stanje iz enakih razlogov kot drugostopenjsko sodišče (358. člen ZPP). Za tako normo ni videti posebnih zadržkov, še zlasti, ker tudi zoper odločitev sodišča druge stopnje ni predvideno, da bi stranka spremenjeno dejansko stanje lahko izpodbijala s kakšnim pravnim sredstvom, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja na drugi stopnji.
9. Glede na to je moralo ustavno sodišče odgovoriti še na vprašanje, ali je odločitev revizijskega sodišča, ki je imela za posledico nedovoljen poseg v ugotovljeno dejansko stanje, tako očitno napačna oziroma brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Ustavni pritožnici sta v ustavni pritožbi navedli nekaj odločb revizijskega sodišča, v katerih naj bi to odločilo drugače, vendar se nobena od njih ne nanaša na povsem enak primer.
10. V sodni praksi in teoriji je kot splošno uveljavljeno stališče, da gre pri sklepanju z znanih dejstev na neznana za dejansko vprašanje. Prav za to gre tudi v primeru spornih ugotovitev vrhovnega sodišča, ki pa jih je to sodišče štelo za drugačno pravno presojo zadeve. Vrhovno sodišče ob tem ni povedalo, v čem naj bi se ta primer razlikoval od drugih primerov, v katerih je bilo glede tega sprejeto drugačno stališče. V obrazložitvi sodbe je sicer utemeljilo svojo odločitev, da pomeni razlaga sporne pogodbe pravno vprašanje, vendar ta utemeljitev ni prepričljiva. Po mnenju vrhovnega sodišča so za presojo odločilne določbe pogodbe popolnoma jasne, zato zanje velja pravilo, da se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 99. člena ZOR). Iz tega naj bi glede na splošno pravilo, da ima v mejah svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR) pogodba za pogodbenike moč zakona, izhajalo, da ima njena razlaga naravo uporabe materialnega prava. Presoja, ali je sodišče upoštevalo pogodbeno voljo strank, je sicer res vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, vendar pa je vprašanje, kakšna je ta volja bila, še vedno dejansko vprašanje. Glede na to je po presoji ustavnega sodišča odločitev vrhovnega sodišča v tem delu tako očitno napačna, da pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.
11. Ustavno sodišče tudi ugotavlja, da je vrhovno sodišče s svojo odločitvijo nedovoljeno in v nasprotju z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, poseglo v dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. S tem je prekoračilo pooblastila, ki jih ima v skladu z namenom revizije kot pravnega sredstva za odpravo kršitev materialnega in procesnega prava po ZPP. Tako ravnanje je tudi iz tega razloga mogoče označiti kot poseg v pravico do enakega varstva pravic (22. člen ustave).
12. Glede na navedeno je ustavno sodišče izpodbijano odločitev vrhovnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Ker je odločitev o tožbenem zahtevku, glede katerega je vrhovno sodišče spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, neločljivo povezana z odločitvijo o zahtevku, glede katerega je vrhovno sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je ustavno sodišče razveljavilo sodbo in sklep vrhovnega sodišča v celoti. Pri novem odločanju bo moralo sodišče spoštovati določbe pravnega reda, ki mu prepovedujejo poseganje v dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.
13. Mladoletna C. C. C. je v ustavni pritožbi uveljavljala tudi kršitve v zvezi z njenim zastopanjem. Ustavno sodišče ugotavlja, da dejstvo, da je otroka v postopku, kjer si interesi otroka in zakonitega zastopnika nasprotujejo, zastopal posebni neodvisni zastopnik, namreč ne more samo za to, ker ta zastopnik ni imel posebnega pooblastila tudi za ta postopek, avtomatično povzročiti nepravilnosti pri izjavljanju volje otroka. Celo nasprotno, navedbe pritožnice govorijo za to, da ji načelo enakega varstva pravic (22. člen ustave) v zvezi s kršitvijo pravic otrok (prvi odstavek 56. člena ustave) oziroma 12. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah ni bil kršen, saj ji je bila prav s postavitvijo posebnega zastopnika de facto dana možnost, da v postopku izjavi svojo voljo.
14. Očitek mladoletne pritožnice C. C. C., da je bila z razvezo sporazuma o delitvi premoženja zapustniku odvzeta pravica do razpolaganja s tem premoženjem, kar naj bi pritožnico prikrajšalo za dedni delež in s tem za pravico do dedovanja (33. člen ustave) ter ji kršilo pravico iz tretjega odstavka 53. člena ustave, pomeni grajo pravilne uporabe materialnega prava in dokazne ocene sodišč, česar ustavno sodišče ne more presojati. Zgolj dejstvo, da mladoletna pritožnica v postopku ni uspela, pa še ne pomeni kršitve pravice do dedovanja (33. člen ustave) in pravice iz tretjega odstavka 53. člena ustave.
15. Glede očitka o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku pa ustavno sodišče opozarja, da se lahko po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Kolikor se očitek nanaša na zahtevek, o katerem postopek še teče, je ustavno sodišče že sprejelo stališče, da je za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v skladu z drugim odstavkom 157. člena pristojno upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdlUS VII, 116). Smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice je namreč prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ustavna pritožnica ni izkazala, da je takšno pravno sredstvo vložila. Glede odločitve, s katero je vrhovno sodišče spremenilo sodbi druge in prve stopnje, pa je bil postopek z izdajo revizijske odločbe končan, zato kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne more več biti in ga tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev (tako v odločbi št. Up-73/97 z dne 7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/01). Ker pritožnica ni predhodno izčrpala pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, ni formalnih pogojev za obravnavanje očitka kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena ustave pred ustavnim sodiščem.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in šeste alinee 52. člena poslovnika ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi za in tremi glasovi proti. Proti so glasovali sodnika Testen in Fišer ter sodnica Modrijan. Sodnik Testen je dal odklonilno ločeno mnenje.
Št. Up 232/00-21
Ljubljana, dne 10. maja 2001.