Na podlagi 73. člena zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99 in 124/00) in devetega odstavka 21. člena zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2001 (Uradni list RS, št. 32/01) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) S to uredbo se določajo:
1. obvezne sestavine posameznega (konkretnega) programa prodaje premoženja države, in
2. podrobnejši postopki prodaje finančnega premoženja države ter prodaje, oddaje v zakup (najem) in zamenjave stvarnega premoženja države.
(2) Določbe te uredbe, ki izrecno govorijo le o prodaji, se uporabljajo tudi za zamenjavo, razen če ni v uredbi izrecno drugače določeno, ali iz vsebine ali narave stvari smiselno ne izhaja drugače.
(3) Uredba se ne uporablja za razpolaganje:
1. s tistim finančnim in stvarnim premoženjem, za katerega se po drugem odstavku 20. člena zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2001 (Uradni list RS, št. 32/01; v nadaljnjem besedilu: ZIPRS 2001) ne uporabljajo določbe podpoglavja 4.2.,
2. s premoženjem, za katerega je njegova prodaja, oddaja v zakup (najem) ali zamenjava urejena v drugih predpisih,
3. živalmi, ki so v lasti države in imajo poseben položaj (npr. psi vodniki),
4. s posebno tehnično opremo za varovanje oseb, in
5. v drugih primerih neodplačnega razpolaganja z državnim premoženjem, o katerih odloči Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada), če je tako določeno z zakonom.

Uporabniki po tej uredbi so vsi državni organi, določeni v prvem odstavku 22. člena ZIPRS 2001, pri čemer so pri prodaji stvarnega premoženja lahko uporabniki tudi ministrstva in Generalni sekretariat Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: generalni sekretariat vlade) in sicer:
1. ministrstvo za premoženje, s katerim upravljajo ministrstvo in organi ter organizacije v njegovi sestavi, in
2. generalni sekretariat vlade za premoženje, s katerim upravljajo vladne službe.

Posamezni izrazi imajo v tej uredbi naslednji pomen:
1. “državno premoženje“ je finančno in stvarno premoženje države;
2. “finančno premoženje države“ so kapitalske naložbe države in terjatve;
3. “kapitalske naložbe države“ so:
– delnice in poslovni deleži v gospodarskih družbah,
– delnice in poslovni deleži, ki jih ima pravna oseba, v kateri ima država več kot 50% vseh delnic ali več kot 50% poslovni delež (v nadaljnjem besedilu: družba mati), v drugih gospodarskih družbah (v nadaljnjem besedilu: hčerinska družba), pri čemer družba mati v razmerju do hčerinske družbe v pretežni meri izvaja dejavnost upravljanja hčerinske družbe, glavnina pridobitne gospodarske dejavnosti, ki je lahko drugačna od dejavnosti matere, pa se izvaja v hčerinski družbi,
– ustanoviteljske, članske oziroma druge pravice upravljanja v drugih pravnih osebah, katerih imetnik je država;
4. “stvarno premoženje države“ so premičnine in nepremičnine v lasti države;
5. “organiziran trg“, “borzni trg“ in “prosti trg“ so enaki pojmom iz zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99; v nadaljnjem besedilu: ZTVP);
6. “javna ponudba“ je na nedoločen oziroma določen krog oseb naslovljeno javno vabilo k nakupu pod vnaprej objavljenimi pogoji;
7. “javno zbiranje ponudb“ je na nedoločen oziroma določen krog oseb naslovljeno vabilo k dajanju ponudb za nakup določenega premoženja;
8. “javna dražba“ je javna prodaja, pri kateri je prodajna pogodba sklenjena s ponudnikom, ki ponudi najvišjo ceno nad izklicno ceno;
9. “neposredna pogodba“ je prodajna, zakupna (najemna) ali menjalna pogodba, katere predmet je nepremičnina in/ali premičnina, pri kateri ni potrebno, da je pred njeno sklenitvijo izvedena katera od prej naštetih licitacijskih metod prodaje;
10. “pristojno ministrstvo“ je ministrstvo, ki glede na področje dela ministrstva upravlja s kapitalsko naložbo oziroma drugo obliko državnega premoženja;
11. “razpolaganje“ je skupni pojem za prodajo finančnega in stvarnega premoženja ter za oddajo v zakup (najem) in zamenjavo stvarnega premoženja države;
12. po tej uredbi imata pojma “najem“ in “zakup“ enak pomen.

Postopek za prodajo državnega premoženja se začne, ko je imenovana komisija iz 6. člena te uredbe.

Postopek za prodajo državnega premoženja se konča:
1. s prenosom lastninske pravice na stvarnem premoženju oziroma imetništva kapitalskih naložb ali terjatev na kupca, ali
2. z odločitvijo komisije iz 6. člena te uredbe, da se postopek prodaje ustavi.

(1) Postopek v zvezi z razpolaganjem z državnim premoženjem v imenu države izvajajo uporabniki preko Komisije za vodenje in nadzor postopka prodaje državnega stvarnega in finančnega premoženja (v nadaljnjem besedilu: komisija). Komisija je organ uporabnika.
(2) Komisija je lahko imenovana za vodenje in nadziranje izvedbe prodaje posamičnega programa prodaje, ki lahko vsebuje enega ali več predmetov prodaje.

(1) Komisija je sestavljena iz članov, ki jih imenuje predstojnik uporabnika ter predsednika, ki ga imenuje minister, pristojen za finance. V komisijo so lahko imenovane tudi zunanje neodvisne in strokovne osebe. Komisija ima lahko največ sedem članov. O številu članov komisije odloči predstojnik uporabnika.
(2) Kadar se prodaja stvarno premoženje, ne glede na določbo prejšnjega odstavka, predsednika komisije imenuje predstojnik uporabnika.
(3) Če do 30. junija 2001 pristojni minister ne imenuje komisije iz prvega odstavka tega člena, jo lahko imenuje minister, pristojen za finance.
(4) Strokovna in administrativna opravila za komisijo opravlja tajnik, ki ga imenuje predstojnik uporabnika.

(1) Postopke v zvezi s prodajo državnega premoženja vodi in koordinira komisija. Naloge in pristojnosti komisije so predvsem naslednje:
1. koordinira pripravo posamičnega programa prodaje in uskladi njegovo vsebino;
2. vodi in nadzira izvedbo ostalih dejanj postopka prodaje, odobri posamezna dejanja v okviru postopka prodaje ali uporabniku predlaga, da dopolni ali odpravi nastale pomanjkljivosti;
3. v primeru prodaje z javnim zbiranjem ponudb, pozove k stavljanju ponudb, opravi potrebne postopke v zvezi s ponudbami ter pogajanja z izbranimi zainteresiranimi kupci oziroma jih izvede v sodelovanju s finančnim svetovalcem (če je ta predviden v programu prodaje), predlaga zaključek prodajnega postopka ter uporabniku predlaga kupca oziroma najugodnejšega ponudnika, s katerim naj vlada sklene pogodbo o prodaji;
4. poda poročilo o opravljenih dejanjih hkrati s predlogom za prodajo uporabniku in ministru, pristojnemu za finance;
5. opravlja druge naloge, ki jih ima po tej uredbi v cilju doseči uspešno realizacijo posamičnega programa prodaje.
(2) Za izvedbo posameznih dejanj v postopku lahko komisija pooblasti strokovne osebe, ter pravne ali finančne svetovalce.

(1) Mandat predsednika komisije in članov traja do konca postopka prodaje državnega premoženja.
(2) Med postopkom lahko v skladu s pooblastili iz 7. člena te uredbe predstojnik uporabnika oziroma minister, pristojen za finance, razrešita člana ali predsednika komisije in imenujeta novega.

Predsednik komisije ima naslednje pristojnosti:
1. sklicuje in vodi seje komisije;
2. ugotavlja rezultate glasovanja in razglasi sprejete sklepe;
3. opravlja druge naloge v skladu s to uredbo in pooblastili.

(1) Seje komisije sklicuje predsednik komisije z vabilom, v katerem je naveden kraj in čas seje ter dnevni red seje. Vabilo morajo člani prejeti praviloma tri dni pred sejo.
(2) Na seji so praviloma prisotni samo člani komisije, o navzočnosti ostalih oseb na posamezni seji pa odloči komisija vsakič posebej.
(3) Seja komisije je sklepčna, če je na seji prisotnih več kot polovica njenih članov.
(4) Glasuje se javno. Odločitev je sprejeta, če zanjo glasuje večina vseh prisotnih članov komisije. V primeru neodločenega izida glasovanja odloči glas predsednika.
(5) O delu seje in sprejetih sklepih se vodi zapisnik, ki ga podpiše predsednik ali vsi navzoči člani komisije, če sprejmejo tak sklep.

Če vsi člani soglašajo, se lahko seja komisije izvede tudi korespondenčno. V primeru korespondenčne seje morajo člani komisije prejeti pisen predlog sklepa, o katerem se glasuje. Člani komisije glasujejo tako, da na lističu, na katerem so prejeli predlog sklepa, pod predlogom obkrožijo besedico “ZA“ ali “PROTI“, se na listič podpišejo, navedejo datum in uro glasovanja, ter listič vrnejo predsedniku komisije v roku in na način kot je določeno v navodilih za glasovanje. Seja se lahko izvede tudi z uporabo elektronskih medijev.

(1) Člani komisije so dolžni kot poslovno tajnost varovati vse podatke, s katerimi so se seznanili v zvezi s postopkom.
(2) Varovanje tajnosti podatkov v skladu s to točko veže tudi vse druge osebe, ki so bile navzoče pri delu komisije.
(3) Dokumentacijo v zvezi s prodajo mora tajnik komisije hraniti ločeno od ostalih listinskih dokumentov. Vsebovati mora celotno listinsko gradivo, ki je v kakršnikoli povezavi s prodajo.

(1) Prodaja kapitalskih naložb, terjatev, nepremičnin ali premičnih stvari se lahko izvede na podlagi sprejetega posameznega (konkretnega) programa prodaje (v nadaljnjem besedilu: posamezni program prodaje). Posamezni program prodaje se lahko nanaša na enega ali več predmetov prodaje.
(2) Posamezni program prodaje in njegove spremembe oziroma dopolnitve sprejme vlada v skladu z 22., 23. in 24. členom ZIPRS 2001. Uporabnik mora pred predložitvijo predloga posameznega programa prodaje ali njegovih sprememb oziroma dopolnitev v sprejem vladi pridobiti soglasje ministra, pristojnega za finance. Ne glede na določbe prejšnjih stavkov tega odstavka se šteje, da je posamezen program prodaje, ki se nanaša na stvarno premoženje, vlada sprejela že s sprejemom programa prodaje državnega premoženja za leto 2001 in ga uporabniku ni potrebno ponovno predložiti vladi, zato posamezen program prodaje sprejme samo komisija kot podlago za izvedbo prodaje.
(3) Predlog posameznega programa prodaje oblikuje komisija v sodelovanju z uporabnikom.
(4) Če komisija med postopkom prodaje oceni, da je potrebno vsebino programa spremeniti oziroma dopolniti, predlaga uporabniku, naj pripravi obrazložen predlog sprememb oziroma dopolnitev. Predlog sprememb oziroma dopolnitev lahko pripravi tudi komisija.

Posamezen program prodaje mora obsegati:
1. opredelitev ciljev prodaje in razloge, s katerimi se utemeljuje, da bodo s prodajo ti cilji doseženi ter pravni temelj prodaje;
2. opis kapitalske naložbe, terjatve, nepremičnin ali premičnih stvari, ki so zajete v tem programu in so predmet prodaje in sicer:
– pri delnicah oziroma deležih: opis dejavnosti pravne osebe, število delnic oziroma odstotek poslovnega deleža, pravice ki izhajajo iz lastništva in morebitne druge okoliščine, ki vplivajo na prodajno ceno,
– pri nepremičninah: opis nepremičnine. Posameznemu programu prodaje mora biti priložen izpis iz zemljiške knjige ali druga listina, ki izkazuje lastništvo nepremičnine,
– pri premičninah: opis, ki omogoča identifikacijo stvari,
– pri terjatvah: višino terjatve in dolžnika ter listino, ki izkazuje lastništvo terjatve;
3. opredelitev metod prodaje, ki bodo uporabljene, in razloge, s katerimi se utemeljuje, da je izbrana metoda ustrezna za dosego ciljev prodaje;
4. obrazložitev pripravljalnih dejanj, ki bodo opravljena v zvezi s prodajo ali navedbo razlogov, zaradi katerih pripravljalna dejanja, upoštevaje določbe te uredbe, niso potrebna.

Prodajo finančnega in stvarnega premoženja je potrebno izvesti po tisti metodi, ki zagotavlja javnost in preglednost postopkov in upošteva cilje prodaje posamičnega premoženja države.

(1) Če ni drugače določeno, se državno premoženje proda na podlagi ene od naslednjih metod:
1. javna ponudba,
2. javno zbiranje ponudb,
3. javna dražba.
(2) Kadar je potrebno pri prodaji kapitalskih naložb poleg doseganja čim višje kupnine upoštevati tudi uresničitev širših gospodarskih interesov države, se prodaja v skladu s šestim odstavkom 21. člena ZIPRS 2001, opravi na podlagi pogajanj z zainteresiranimi kupci, izbranimi na podlagi javnega zbiranja ponudb. Pogodba se sklene z najugodnejšim ponudnikom.
(3) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov se v primeru, ko se z vrednostnim papirjem trguje na javnem organiziranem trgu vrednostnih papirjev, prodaja lahko opravi na organiziranem trgu v skladu s pravili trgovanja tega trga.
(4) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena se prodaja stvarnega premoženja države lahko opravi na podlagi neposredne pogodbe v naslednjih primerih, če:
1. se prodajo solastniški deleži na nepremičninah,
2. se zamenjuje nepremičnina, če je zamenjava v javnem interesu in je ponudnik samo eden ter se vrednost državnega premoženja z zamenjavo ne zmanjša,
3. v roku treh mesecev od dneva, ko se je izkazalo, da je bila izbrana metoda prodaje iz prvega odstavka tega člena neuspešna, komisija soglašala s prodajo na podlagi neposredne pogodbe, pri čemer je lahko cena nižja od izklicne cene največ za 30% od izklicne cene nepremičnine in največ za 50% od izklicne cene za premičnino,
4. je knjigovodska vrednost premičnin enaka nič in bi bili stroški prodaje na podlagi ene od metod iz prvega odstavka tega člena višji od predvidene kupnine,
5. je posamezna revalorizirana ocenjena vrednost nepremičnine ali premične stvari nižja od 500.000 tolarjev, ali
6. cenitev po 27. členu te uredbe, ni bila izvedena, pa je revalorizirana knjigovodska vrednost stvarnega premoženja nižja od 500.000 tolarjev.
(5) Prodaja stanovanj države se opravi na podlagi javne dražbe, pri čemer morajo imeti osebe, ki jih uporabljajo, pod enakimi pogoji predkupno pravico.
(6) Če se premičnine prodajo po sistemu staro za novo, se, ne glede na določbo prvega odstavka tega člena, pri prodaji uporabijo določila predpisov o javnih naročilih in se v razpisni dokumentaciji določi obveza ponudnika, da mora ponuditi tudi možnost odkupa po sistemu staro za novo. Kot najnižja vrednost se določi ocenjena vrednost, ponudnik pa lahko ponudi višjo odkupno ceno, kar se šteje kot posebno merilo.

Skrben finančni, pravni in organizacijski pregled (v nadaljnjem besedilu: skrben pregled) je postopek pridobivanja, preverjanja in analitične obdelave podatkov o poslovno finančnih procesih in pravnem statusu družbe, katere delež oziroma delnice so predmet prodaje z namenom, da:
1. omogoči prodajalcu oziroma finančnemu svetovalcu podrobnejši vpogled in razumevanje poslovnih procesov družbe,
2. zagotovi identifikacijo ključnih finančnih, operativnih in poslovnih tveganj, in s tem usposobi prodajalca za pogajanja z zainteresiranimi kupci,
3. ugotovi ključne prednosti/slabosti in oblikuje predlog morebitnih sprememb pred prodajo (npr. dezinvestiranje poslovno nepotrebnega premoženja), ki bi bodisi povečale interes potencialnih kupcev, bodisi maksimirale prodajno vrednost,
4. zagotovi informacije, ki so potrebne za kvalitetno izvedbo vrednotenja ter pripravo osnovnih informacijskih dokumentov, potrebnih za izvedbo prodaje (informacijskega memoranduma oziroma prospekta).

Skrben pregled družbe praviloma obsega naslednje segmente:
1. Finančni:
– analiza finančnih izkazov za zadnja tri poslovna leta,
– pregled računovodske politike,
– analiza finančne moči družbe, ustreznost virov financiranja, likvidnosti in plačilne sposobnosti,
– opis in komentar strukture sredstev in obveznosti podjetja (pregled gibanja zalog, terjatev do kupcev in obveznosti do dobaviteljev; ocena ustreznosti oblikovanih popravkov terjatev in zalog; nepremičnine in oprema v lasti družbe, najemu oziroma leasingu; pregled finančnih obveznosti v zvezi z opremo in nepremičninami družbe),
– povzetek vsebine pomembnejših pogodb s kupci in dobavitelji,
– pregled pomembnejših pogodb in pogojev za najetje posojil, zavarovanja za posojila, poravnavanje finančnih obveznosti ter opis relacij z poslovnimi bankami in drugimi posojilodajalci,
– opis politike zavarovanja in pregled sklenjenih zavarovalnih pogodb; tveganja glede produktne odgovornosti,
– pregled plačevanja davčnih obveznosti, potencialne obveznosti,
– pregled finančnih in kapitalskih naložb; poslovne povezave in transakcije z odvisnimi družbami.
2. Organizacijski:
– opis informacijskih sistemov, ki jih uporablja poslovodstvo za kontrolo poslovnih procesov; pregled organizacije poslovnega procesa.
3. Pravni:
– povzetek statuta in drugih pomembnejših aktov družbe,
– opis in verifikacija lastniških upravičenj, ki pripadajo lastnikom kapitala,
– pregled pomembnejših sodnih postopkov v teku,
– pregled zastavnih pravic na nepremičninah, opremi, zalogah ali drugih sredstvih ter finančnih naložbah,
– pregled potencialnih obveznosti iz naslova danih jamstev, sporov ipd., oziroma iz naslova izvrševanja pogodbenih obveznosti,
– pregled zemljiško knjižnega stanja v zvezi z lastništvom nepremičnin.

(1) V prejšnjem členu navedene sestavine skrbnega pregleda, značilne za podjetje, so instruktivnega pomena. Sestavine konkretnega skrbnega pregleda izvajalec skrbnega pregleda prilagodi dejavnosti, ki jo družba opravlja.
(2) Razen v primerih, ko je v zakonu in tej uredbi drugače določeno, lahko program posamične prodaje kapitalske naložbe predvidi le nekatere od zgoraj naštetih segmentov skrbnega pregleda.

Kadar kapitalska naložba države predstavlja več kot 50% delež v osnovnem kapitalu družbe in je knjigovodska vrednost kapitalske naložbe večja od 100,000.000 tolarjev, je v posamičnem programu prodaje potrebno predvideti, da se opravi skrben pregled te družbe za zadnja tri leta.
(2) Izvedba skrbnega pregleda ni potrebna v primeru, če:
1. niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka, ali
2. so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka in komisija utemeljeno ugotovi, da bi bili stroški skrbnega pregleda nesorazmerni z vrednostjo predmeta prodaje.

(1) Skrben pregled opravi revizijska družba po zakonu o revidiranju (Uradni list RS, št. 11/01; v nadaljnjem besedilu: ZRev-1) oziroma mednarodno priznana revizijska družba. Finančni del skrbnega pregleda lahko opravi tudi pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij iz prvega odstavka 63. člena Zrev-1. Pravni del skrbnega pregleda lahko opravi oseba, ki ji je dovoljeno opravljanje dejavnosti pravnega svetovanja oziroma oseba, ki je diplomiran pravnik z opravljenim državnim pravniškim izpitom in petletnimi delovnimi izkušnjami, šteto od opravljenega izpita dalje.
(2) Izbiro izvajalca skrbnega pregleda opravi komisija, ki tudi nadzira njegovo delo.

(1) Izvajalec oziroma izvajalci skrbnega pregleda ali njegovih posameznih segmentov ter pravnega pregleda svoje poročilo predložijo komisiji.
(2) Komisija lahko izvajalcu skrbnega pregleda naloži, naj obstoječe poročilo dopolni ali, da poleg opravljenih segmentov skrbnega pregleda, opravi še dodatni pregled.

Pravni pregled stanja (v nadaljnjem besedilu: pravni pregled) nepremičnine se lahko opravi v primerih:
1. ko zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu in uporabnik oziroma država ni vpisana v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine oziroma imetnik pravice uporabe, ampak lastninsko pravico izkazuje na drug način;
2. ko je nepremičnina ali njen del oddana v najem, ali na njej obstajajo ali bi lahko obstajale druge stvarne ali obligacijske pravice v korist tretjih oseb;
3. v drugih primerih, ko je to potrebno za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z lastništvom, stanjem posesti, obremenitvami ali dovoljenji za uporabo nepremičnine in je to nujno potrebno zaradi učinkovitejše izvedbe postopka prodaje.

Pravni pregled stanja nepremičnine se opravi po sprejemu posamičnega programa prodaje, v katerem je tako pripravljalno dejanje predvideno in preden se začne z izvedbo izbrane metode prodaje nepremičnine.

(1) Pravni pregled lahko izvede oseba, ki je diplomiran pravnik z opravljenim državnim pravniškim izpitom in petletnimi delovnimi izkušnjami, šteto od opravljenega izpita dalje.
(2) Izbiro izvajalca pregleda opravi komisija, ki tudi nadzira njegovo delo.

(1) Komisija je dolžna poskrbeti za to, da se državno premoženje, ki je predmet prodaje, oceni.
(2) Ocenitev vrednosti premoženja, ki je predmet prodaje, ni potrebna le v primeru, če komisija utemeljeno ugotovi, da:
1. je izhodiščna cena terjatve enaka njeni knjigovodski vrednosti, ali
2. bi bili stroški cenitve nesorazmerni z vrednostjo premoženja.

(1) Cenitev vrednosti premoženja se izvede po sprejemu posamičnega programa prodaje, v katerem je taka cenitev predvidena in preden se začne z izvedbo izbrane metode prodaje državnega premoženja.
(2) V primeru prodaje kapitalske naložbe se cenitev, če to ne bi predstavljalo velike časovne ovire za samo prodajo, izvede po tem, ko je končan skrbni pregled pravne osebe (če je predviden v posameznem programu prodaje).

(1) Kadar je predmet prodaje finančno premoženje, ga mora oceniti pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij iz prvega odstavka 63. člena ZRev-1 oziroma mednarodno priznana finančno svetovalna institucija.
(2) Kadar je predmet prodaje stvarno premoženje, ga mora oceniti pooblaščeni ocenjevalec nepremičnin oziroma pooblaščeni ocenjevalec vrednosti strojev in opreme iz 63. člena ZRev-1, ki ima po pravilih stroke veljavno licenco za cenitev posameznega predmeta prodaje.
(3) Izbiro pooblaščenega ocenjevalca iz prvega in drugega odstavka tega člena opravi komisija, ki tudi nadzira njegovo delo.

(1) Cenitev, ki predstavlja osnovo za določitev izhodiščne cene za potrebe izvedbe javne ponudbe in javne dražbe, mora vsebovati predlog izhodiščne cene v enoznačni številčni vrednosti, izraženi v tolarjih.
(2) Cenitev, ki predstavlja osnovo za izvedbo javnega zbiranja ponudb za prodajo kapitalske naložbe, pri čemer višina kupnine ni edini kriterij, z izbranimi kupci pa so predvidena pogajanja po šestem odstavku 21. člena ZIPRS 2001, mora vsebovati razpon vrednosti kapitalske naložbe, izražen v tolarjih.
(3) Cenitev ne sme biti starejša od 12 mesecev:
– glede na datum javne dražbe oziroma glede na rok za oddajo ponudb pri javni ponudbi za prodajo stvarnega premoženja,
– glede na rok za oddajo ponudb za kapitalske naložbe pri javnem zbiranju ponudb.

(1) Pooblaščeni ocenjevalec iz 29. člena te uredbe predloži cenitev komisiji.
(2) Komisija lahko odloči, da se izvede dodatna cenitev s strani drugega pooblaščenega ocenjevalca, če obstaja utemeljen dvom, da pri ocenjevanju niso bile dovolj upoštevane vse okoliščine, ki vplivajo na ocenjeno vrednost. Dodatna cenitev se ne šteje kot sprememba programa prodaje.

(1) Če so bila v postopku posamične prodaje v skladu s programom opravljena posamezna pripravljalna dejanja, se postopek prodaje opravi potem, ko je vsa poročila in cenitev odobrila komisija.
(2) Postopek prodaje vodi in nadzira komisija, pri čemer lahko za posamezna izvedbena dejanja pooblasti druge osebe.

(1) Po opravljenih posameznih pripravljalnih dejanjih, če pripravljalna dejanja niso bila opravljena pa po sprejemu programa prodaje, pripravi komisija ali uporabnik po uskladitvi s komisijo:
1. vsebino objave javne dražbe, ki mora vsebovati podatke iz 34. člena te uredbe;
2. pogodbo, ki vsebuje vse bistvene elemente v skladu z vsebino razpisa (in v katero se po opravljeni dražbi vstavi na dražbi dosežena cena).
(2) Listine iz prejšnjega odstavka komisija skupaj s cenitvijo in predlogom izklicne cene predloži predstojniku uporabnika.
(3) Uporabnik predlagano pogodbo predloži v soglasje vladi. Če vlada s predlagano pogodbo (in izklicno ceno) soglaša, se šteje, da je dano soglasje k sklenitvi pogodbe z najvišjo ceno, doseženo na javni dražbi, pri čemer cena ne sme biti nižja od izhodiščne, ostali pogodbeni pogoji pa ne smejo biti drugačni od tistih, vsebovanih v predlagani pogodbi. Nadalje se šteje, da vlada soglaša tudi s pogodbo, ki bi bila sklenjena v skladu s prvo točko četrtega odstavka 17. člena te uredbe. Prodajna pogodba, s katero vlada ni soglašala, je nična.

(1) Javna dražba mora biti objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: uradni list), lahko pa je objavljena tudi v drugih sredstvih javnega obveščanja. Med objavo razpisa v uradnem listu in javno dražbo mora preteči najmanj 15 dni.
(2) V primeru javne dražbe mora objava vsebovati najmanj:
1. Naziv in sedež organizatorja javne dražbe ter naziv in sedež uporabnika, če ta ni obenem organizator javne dražbe.
2. Opis predmeta prodaje.
3. Vrsto pravnega posla, ki je predmet dražbe (npr. prodaja ali zamenjava stvarnega premoženja).
4. Izklicno ceno in najnižji znesek njenega višanja.
5. Način in rok plačila kupnine, pri čemer rok plačila ne sme biti daljši kot osem dni od sklenitve pogodbe.
6. Prehod lastništva, pri čemer lastništvo preide na kupca s plačilom celotne kupnine.
7. Kraj in čas javne dražbe.
8. Višino kavcije, ki jo je potrebno položiti pred začetkom dražbe in ki ne sme biti manjša od 10% izklicne cene in se vplača na poseben račun proračuna.
9. Obvestilo dražiteljem, da bo po končani dražbi kavcija vrnjena tistim, ki na dražbi ne bodo uspeli in navedbo roka, v katerem bo vrnjena.
10. Informacijo o tem, kje in pod kakšnimi pogoji se lahko interesenti pred začetkom dražbe seznanijo s podrobnejšimi pogoji dražbe in si ogledajo predmet dražbe.
11. Druge pogoje, ki jih mora uspeli dražitelj izpolnjevati.
(3) Objava lahko vsebuje še druge pogoje prodaje, ki postanejo vsebina prodajne pogodbe, sklenjene z uspelim dražiteljem.

(1) Javno dražbo vodi predsednik komisije ob navzočnosti članov.
(2) Na javni dražbi, kot dražitelji ne morejo sodelovati cenilec, člani komisije in z njimi povezane osebe. Povezane osebe so osebe, ki so s člani komisije povezane na enega od naslednjih načinov:
1. Ožji družinski člani (oče, mati, otrok, zakonec, izvenzakonski partner.
2. Pravne osebe, v katerih kapitalu oziroma pri uresničevanju glasovalnih pravic je član komisije oziroma ožji družinski član udeležen s 5% ali več.
3. Pravne osebe, v katerih član komisije oziroma njegov ožji družinski član opravlja funkcijo člana uprave oziroma nadzornega sveta, ali je v njej zaposlen.
4. Druge osebe, s katerimi je na kakršnem koli pravnem temelju povezan član komisije tako, da zaradi te povezave obstaja dvom v njegovo nepristranost pri opravljanju funkcije člana komisije.
(3) Izklicna cena oziroma vsaka nadaljnja cena se izkliče trikrat. V primeru, da nobeden od udeležencev javne dražbe navedene cene ne zviša pred tretjim izklicem, se šteje, da je sprejeta tista cena, ki je bila izklicana trikrat. Ko je cena izklicana trikrat, predsednik komisije ugotovi komu in po kakšni ceni je bil predmet javne dražbe prodan in kupca pozove k podpisu pogodbe.
(4) Če izklicna cena ni bila dosežena, je javna dražba neuspešna.

Po zaključeni javni dražbi komisija sestavi zapisnik, ki vsebuje naslednje podatke:
– kraj, kjer se dražba opravlja, datum in uro;
– imena članov komisije;
– predmet dražbe;
– imena ponudnikov oziroma njihovih zastopnikov;
– ugotovitev o izpolnjevanju pogojev dražiteljev, ki pristopijo k dražbi;
– najvišjo izklicano ceno in ime oziroma firmo kupca ter ugotovitev, da je bil kupec pozvan k sklenitvi pogodbe, ali;
– ugotovitev, da izklicna cena ni bila dosežena in javna dražba ni bila uspešna.

Z najugodnejšim dražiteljem se sklene pogodba najkasneje v tridesetih dneh po zaključku dražbe. Če dražitelj ne podpiše pogodbe v navedenem roku, uporabnik zadrži njegovo kavcijo.

(1) Kadar je izbrana metoda prodaje javna ponudba, se poziv zainteresiranim kupcem objavi v takšnih domačih in po potrebi tudi tujih sredstvih javnega obveščanja, ki ustrezajo v programu opredeljenim ciljem prodaje.
(2) Nakup na podlagi javne ponudbe se lahko prične po poteku 15 dni od objave javnega vabila k nakupu. Javna ponudba velja do poteka v vabilu določenega časa.
(3) Za postopek javne ponudbe se smiselno uporabljajo določbe 33., 34., 35., 36. in 37. člena te uredbe s tem, da je v objavi javne ponudbe potrebno navesti tudi rok vezanosti na ponudbo in rok, v katerem se ponudba lahko sprejme.
(4) V primeru javne ponudbe vrednostnih papirjev, se uporabljajo določbe ZTVP in drugih predpisov, ki urejajo področje trgovanja z vrednostnimi papirji.

(1) Kadar je izbrana metoda prodaje javno zbiranje ponudb, komisija pripravi za objavo vsebino objave, ki mora vsebovati podatke iz 40. in 41. člena te uredbe.
(2) V primeru javnega zbiranja ponudb, se mora poziv objaviti v najmanj enem dnevnem časopisu v Republiki Sloveniji. V primeru pozivanja tujih kupcev, se vabilo k pošiljanju ponudb lahko objavi v ustreznih tujih javnih medijih oziroma se posamezne potencialne kupce k temu pozove pisno.

V primeru javnega zbiranja ponudb, ko ponujena cena ni izključni kriterij izbora, objava javnega zbiranja ponudb praviloma vsebuje:
1. Namen poziva, navedbo prodajalca in kratek opis predmeta prodaje.
2. zakonsko podlago za prodajo.
3. Opis predmeta prodaje.
4. Opredelitev podatkov, s katerimi naj potencialni kupec predstavi svoj finančni in poslovni položaj.
5. Kriterije, ki jih mora zainteresirani kupec zadovoljevati, da bo uvrščen v skupino primernih kupcev.
6. Pogoje, po katerih bodo primerni kupci pridobivali podrobnejše informacije o predmetu prodaje za namen oblikovanja ponudbe za nakup.
7. Obliko in pogoje, pod katerimi mora kupec predložiti ponudbo oziroma elemente, ki naj jih ponudba vsebuje in navedbo, da bo uporabljenih več faz ponudbe (kadar se v prvi fazi uporabi nezavezujoča ponudba).
8. Osnovne kriterije, po katerih se bodo vrednotile ponudbe.
9. Omejitve prodajalca v zvezi s postopkom prodaje.
10. Določilo, da je obveznost prodajalca, da sklene pogodbo s ponudnikom, ki ponudi najugodnejše pogoje, izključena.
11. Navedbo finančnega svetovalca, če je le-ta angažiran pri izvedbi prodaje.
12. Kontaktne osebe prodajalca.

V primeru javnega zbiranja ponudb, ko je za izbor najugodnejšega ponudnika edini kriterij višina ponujene kupnine, javna objava praviloma vsebuje:
1. Namen poziva, navedbo prodajalca in kratek opis predmeta prodaje.
2. Zakonsko podlago za prodajo.
3. Opis predmeta prodaje.
4. Pogoje, po katerih bodo zainteresirani kupci pridobivali podrobnejše informacije o predmetu prodaje za namen oblikovanja ponudbe za nakup oziroma pogoje za pridobitev informacijskega memoranduma.
5. Obliko in pogoje, pod katerimi mora kupec predložiti ponudbo oziroma elemente, ki naj jih ponudba vsebuje in navedbo, da bo uporabljenih več faz ponudbe (kadar se v prvi fazi uporabi nezavezujoča ponudba).
6. Omejitve prodajalca v zvezi s postopkom prodaje.
7. Določilo, da je obveznost prodajalca, da sklene pogodbo s ponudnikom, ki ponudi najugodnejše pogoje, izključena.
8. Kontaktne osebe prodajalca.

(1) Komisija se lahko odloči za dvofazni postopek zbiranja ponudb in sicer tako, da v prvi fazi zbira le nezavezujoče ponudbe. Razlog za tako odločitev, ki mora biti utemeljena v programu prodaje, je namera pridobiti strateškega investitorja in hkrati omejiti podroben vpogled v poslovanje družbe zgolj na tiste, ki so ocenjeni kot primerni kupci.
(2) Komisija izmed prispelih nezavezujočih ponudb izbere tiste, ki po razpisnih merilih ustrezajo primernim kupcem. Vse primerne kupce se pisno obvesti, da imajo možnost pridobitve podrobnih informacij oziroma izvedbe skrbnega pregleda družbe ter navede pogoje, pod katerimi lahko pregled opravijo. Pred začetkom se z vsemi podpiše izjavo o varovanju tajnosti podatkov.
(3) Komisija določi datum, do katerega morajo primerni zainteresirani kupci dostaviti zavezujoče ponudbe in dopolni zahtevo po obličnosti ponudbe, če je to potrebno. Zahtevo pisno posreduje vsakemu od primernih zainteresiranih kupcev posebej.

(1) Pred obravnavo prispelih zavezujočih ponudb komisija preveri, če so bile poslane v razpisnem roku in če vsebujejo vse objavljene elemente in vso dokumentacijo, ki jo je bilo na podlagi razpisa potrebno priložiti ponudbi.
(2) Ponudbo, ki je prispela po razpisnem roku, komisija zavrže in o tem obvesti ponudnika.
(3) Nepopolne ponudbe lahko komisija zavrže ali pa odloči, da zahteva od ponudnika njegovo dopolnitev.
(4) Po ugotovitvi izpolnjevanja procesnih pogojev za veljavno obravnavo ponudb komisija pristopi k njihovemu vsebinskem pregledu. Pri tem presoja elemente ponudbe po kriterijih za izbiro najboljšega ponudnika.
(5) Kriteriji, ki jih komisija pri obravnavi ponudb in izbiri upošteva, so enaki kriterijem kot so objavljeni v javnem pozivu za zbiranje ponudb. Merila za tehtanje posameznih elementov ponudbe komisija določi ob pripravi posamičnega programa prodaje.

(1) V primeru, da komisija oceni, da zgolj na osnovi opredeljenih kriterijev izmed zavezujočih ponudb iz prejšnjega člena ne more izbrati najboljšega ponudnika, ali da je mogoče doseči ugodnejše pogoje prodaje, lahko pozove vse ponudnike ali pa samo tiste, katerih ponudbe ocenijo kot najbolj ustrezne, da ponudbo še dopolnijo v posameznih elementih.
(2) Komisija lahko odloči, da z vsemi ponudniki ali le s posameznimi od njih opravi pogajanja z namenom doseganja čim boljših pogojev prodaje ter preciziranja pogojev prodaje.

(1) Ko komisija oceni, da je ugotovila vsa dejstva, na podlagi katerih je mogoče sprejeti odločitev o izboru najugodnejšega ponudnika, pripravi zapisniški povzetek poteka razpisnega postopka in pogajanj, odloči, katerega od ponudnikov je izbrala kot najugodnejšega, ter predlaga vse v pogajanjih dogovorjene elemente pravnega posla, pod katerim naj se sklene pogodba oziroma poda predlog pogodbe, ki naj se sklene z najugodnejšim ponudnikom. Svojo odločitev o izboru mora komisija vsebinsko obrazložiti.
(2) Predlog komisije o izboru najugodnejšega ponudnika z vsebino iz prejšnjega odstavka predsednik komisije pošlje predstojniku uporabnika. Predstojnik uporabnika predlog za prodajo oziroma sklenitev pogodbe s kupcem posreduje vladi v soglasje. K predlogu se predloži ocena vrednosti premoženja iz 30. člena te uredbe.
(3) Ne glede na pogodbena določila o uveljavitvi pogodbe, pogodba ne prične veljati, če vlada ne izda soglasja oziroma je pogodba, s katero vlada ne soglaša, nična.

(1) V primerih, ko je v programu prodaje predvidena prodaja stvarnega premoženja, na podlagi neposredne pogodbe, pripravi komisija ali ob uskladitvi s komisijo uporabnik, predlog pogodbe, ki naj se sklene s kupcem. Predlog pogodbe se pripravi po opravljenih posameznih pripravljalnih dejanjih razen, če pripravljalna dejanja v programu niso bila predvidena.
(2) Predlog se skupaj s cenitvijo predloži predstojniku uporabnika. Uporabnik predlagano pogodbo predloži v soglasje vladi.
(3) Prejšnji odstavki se ne uporabljajo za prodajo, ki se izvaja v skladu s tretjo točko četrtega odstavka 17. člena te uredbe.

(1) Razen, če je v zakonu ali v tej uredbi drugače določeno, lahko kupec plača kupnino v obrokih le pod pogojem, da je neplačani del zavarovan z nepreklicno bančno garancijo na prvi poziv, izdano od prvovrstne banke ali z drugim ustreznim instrumentom zavarovanja.
(2) Kupnina, pridobljena s prodajo premoženja, se po odbitku stroškov izvedbe postopka prodaje v celoti vplača v proračun Republike Slovenije, razen v primeru iz druge alinee tretje točke 3. člena te uredbe.

(1) Pri oddaji stvarnega premoženja države v najem, mora biti uporabljena metoda javne ponudbe oziroma javne dražbe.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, se oddaja stvarnega premoženja države lahko opravi na podlagi neposredne pogodbe:
1. v primeru oddaje nepremičnin v najem, če je država manj kot 50% solastnik nepremičnine;
2. v primeru oddaje stanovanj v najem zaposlenim pri neposrednih uporabnikih;
3. če je glede na ocenjeno vrednost najemnine in trajanje najema, predviden letni prihodek nižji od 500.000 tolarjev, in
4. če javna dražba oziroma javna ponudba ni uspela v roku dveh mesecev po končani neuspeli licitacijski metodi.
(3) Odločitev o oddaji sprejme vlada s potrditvijo programa najema, kar pa ne velja za nepremičnine, v katerih se izvaja počitniška dejavnost, kjer odločitev sprejme predstojnik uporabnika.

Za postopek oddaje stvarnega premoženja v najem se smiselno uporabljajo določbe o prodaji državnega premoženja z metodo javne dražbe in javne ponudbe, razen če ni določeno, da se premoženje odda v najem z neposredno pogodbo.

(1) Z dnem uveljavitve te uredbe prenehata veljati:
1. uredba o odprodaji, oddaji ali zamenjavi nepremičnin in premičnin v lasti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 52/98 in 61/99), in
2. uredba o načinu in postopku prodaje kapitalskih naložb (Uradni list RS, št. 54/00).
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, se v njem navedena predpisa uporabljata v postopku prodaje tistega finančnega in stvarnega premoženja države, za katerega je bil postopek prodaje začet pred uveljavitvijo te uredbe.

Ta uredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.