Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji dne 10. maja 2001

Ustavna pritožba A. A. zoper:
– sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 662/97 z dne 23. 7. 1997 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. K 317/94 z dne 1. 7. 1997 in
– sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 17/95 z dne 27. 2. 1996 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije št. Sp 1746/91 z dne 21. 11. 1991 in z odločbo Sodišča združenega dela v Kranju št. S 111/90 z dne 19. 9. 1991 se zavrže.

1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija:
– sklep Višjega sodišča, s katerim je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba zoper prvostopenjski sklep o zavrženju pritožbe oziroma po vsebini zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zoper pravnomočni sklep o zavrženju subsidiarnega obtožnega predloga (gre za sklepe, ki izhajajo iz kazenskega postopka) in
– sodbo, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena revizija zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil kot neutemljen zavrnjen pritožnikov predlog za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije št. Sp 1606/90 z dne 13. 9. 1990 (gre za odločbe, ki izhajajo iz delovnopravnega spora).
2. V laično napisani ustavni pritožbi, ki jo pritožnik poimenuje “ustavna pritožba zaradi zahtevka za zaščitu zakonitosti”, pritožnik navaja, da so mu bile z izpodbijanima sklepoma, izdanima v kazenskem postopku, kršene (vse) pravice, določene v 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Zatrjevanih kršitev pravic ne obrazloži. Pritožnik samo navaja, da sodišče v kazenski zadevi ni hotelo razpisati glavne obravnave, pritožba pa ni prispela na Vrhovno sodišče. Kršena naj bi bila tudi pritožnikova pravica do poštenega obravnavanja. Sodišča naj bi pri odločanju spregledala odločilne okoliščine in svoje odločitve nepravilno oziroma nerazumljivo obrazložila, napačno naj bi bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Pritožnik predlaga, naj ustavno sodišče izpodbijane sklepe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Glede odločb, ki izhajajo iz delovnopravnega spora, pritožnik zatrjuje kršitev 14., 15., 21., 22., 23. in 25. člena ustave. Vsem sodiščem, ki so odločala v tem postopku, očita, da so bila pristranska. Prvostopenjsko sodišče naj bi ne upoštevalo njegovega pisnega dokaznega gradiva. Ker naj bi drugostopenjskemu sodišču ne bil odstopljen celoten spis, naj bi njegovo pritožbo obravnavalo samo pavšalno, prav tako naj bi bila pristranska odločitev o zavrnitvi revizije. Zlasti naj bi mu ne bilo zagotovljeno sodno varstvo, sodišča pa naj ne bi upoštevala načela kontradiktornosti. Kršena naj bi bila tudi pritožnikova pravica do enakega varstva pravic in do izvajanja dokazov, ki so bili bistvenega pomena za odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Pritožnik tudi navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno. Predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Po določbi 50. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.
4. Po določbi tretje alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS lahko ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba. Po praksi ustavnega sodišča lahko ustavno pritožbo vloži oseba, na katero se neposredno nanaša z ustavno pritožbo izpodbijani akt državnega organa.
5. Ustavno pritožbo je vložil pritožnik, ki je v kazenskem postopku, ki se je končal z zavrženjem njegovega subsidiarnega obtožnega predloga, nastopal v funkciji oškodovanca kot tožilca (subsidiarni tožilec). Funkcija kazenskega pregona storilcev kaznivih dejanj je sicer v pristojnosti države. V določenih primerih, ko država sama ni zainteresirana za pregon storilcev z zakonom določenih kaznivih dejanj oziroma ko državni tožilec ne začne pregona storilcev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti oziroma od njega odstopi, je država to svojo pristojnost z zakonom prenesla na oškodovanca. Po določbi 144. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP) je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Ko nastopa kot upravičeni tožilec, je država oškodovancu z zakonom zagotovila takšen procesni položaj, kot ga ima v kazenskem postopku državni tožilec, ko zastopa kazenske obtožbe, ni pa nanj prenesla tistih pravic, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Takšen oškodovanec je bodisi kot zasebni tožilec bodisi kot subsidiarni tožilec na podlagi zakona upravičen vložiti ustrezno pravno sredstvo, da bi od pristojnega organa (sodišča) dosegel začetek kazenskega postopka. V konkretnem kazenskem postopku je pritožnik (kot oškodovanec) od državnega tožilca prevzel kazenski pregon, ker je ta ovadbo zavrgel.1 Z vložitvijo subsidiarnega obtožnega predloga je oškodovanec (pritožnik) postal stranka v kazenskem postopku in s tem nosilec določenih procesnih pravic. Kazenski postopek, ki je zoper obdolženega tekel zaradi storitve dveh kaznivih dejanj na podlagi subsidiarnega obtožnega predloga pritožnika, se je pravnomočno končal z zavrženjem subsidiarnega obtožnega predloga (sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 38/97 z dne 22. 1. 1997 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. K 317/94 z dne 3. 12. 1996), ker eno dejanje, za katero je bil obdolženec obtožen, ni bilo več določeno kot kaznivo dejanje, za drugo dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, pa je kazenski pregon zastaral.
6. Temeljni namen kazenskega postopka je ugotoviti, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje in ali je zanj kriv, ter mu, če je odgovor na obe vprašanji pritrdilen, izreči kazensko sankcijo. Kazenski pregon sproži upravičeni tožilec, odločanje sodišča pa poteka po natančnih, z zakonom določenih pravilih v poštenem postopku, ki ga zagotavljata ustava in zakon. Oškodovanec se v primerih, ko državni tožilec ne začne pregona storilcev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti oziroma od njega odstopi, povsem svobodno odloča o tem, ali naj stopi v procesno razmerje in s tem postane stranka kazenskega postopka ali ne. V primerih, ko je funkcija kazenskega pregona v rokah subsidiarnega tožilca, uvedba kazenskega postopka in kaznovanje storilca sicer lahko pomenita tudi moralno zadoščenje oškodovancu za zlo, ki mu je bilo prizadejano s kaznivim dejanjem. Vendar pa ta nagib, ki ga morebiti zasleduje subsidiarni tožilec s tem, ko prevzame oziroma nadaljuje kazenski pregon, v ničemer ne vpliva na kazenski pregon sam; tudi za odločanje sodišča je pravno povsem irelevanten. Zadoščenje zaradi posega v svoje pravice, v konkretnem primeru zaradi varovanja osebnega dostojanstva, lahko uveljavlja oškodovanec v kazenskem postopku neposredno in sicer z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v t.i. adhezijskem postopku (členi 100 do 111 ZKP), vendar bo ta odločitev sodišča o njegovem zahtevku v mnogočem odvisna od odločitve v kazenski zadevi. V okvirih postavljenih dovoljenih zahtevkov (povrnitev škode, vrnitev stvari, razveljavitev pravnega posla) sme kazensko sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, prisoditi oškodovancu zahtevek v celoti ali deloma (in ga s presežkom napotiti na pravdo) ali pa ga napotiti na pravdo s celotnim zahtevkom. Če izda kazensko sodišče oprostilno ali zavrnilno sodbo ali kazenski postopek ustavi ali obtožnico oziroma subsidiarni obtožni predlog zavrže, vselej napoti oškodovanca, naj svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi.
7. Primarno pa ima oškodovanec pravico uveljavljati svoj civilni zahtevek v pravdi in sicer povsem neodvisno od tega, ali je bil kazenski postopek sploh uveden in kako se je končal. Iz 14. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 – ZPP) namreč izhaja, da pravdno sodišče ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Varstvo civilnih pravic, kamor sodi tudi pravica do osebnega dostojanstva, je torej v prvi vrsti zagotovljeno v pravdnem postopku. V kazenskem postopku že pojmovno ne bi bilo mogoče varovati vseh pravic, ki jih priznava pravni red, temveč kvečjemu tiste, ki so (neposredno ali posredno) objekt varstva pri posameznem kaznivem dejanju. Poleg tega je uvedba kazenskega postopka vselej predvidena le kot zadnja možnost (ultima ali extrema ratio), ki jo ima družba za reagiranje na nevarna dejanja. Če se oškodovanec kljub temu odloči, da bo nadaljeval oziroma prevzel kazenski pregon, se mora podrediti temeljnemu namenu kazenskega postopka, pravilom, ki uveljavljajo ta namen, in zlasti upoštevati z ustavo zagotovoljene pravice obdolženca. V kazenskem postopku je zaradi njegovega posebej občutljivega položaja obdolženec tisti subjekt, kateremu so na podlagi ustave, veljavnih mednarodnih instrumentov in zakona priznana in zagotovljena pravna jamstva v največjem obsegu. Med tem je zlasti treba opozoriti na ustavno določbo o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen ustave), ki preprečuje razveljavitev oziroma spremembo pravnomočne kazenske sodbe, s katero je bil obtoženec oproščen od obtožbe, da je storil očitano kaznivo dejanje oziroma spremembo oziroma razveljavitev kakršnekoli druge pravnomočne odločitve, s katero je bil kazenski postopek zoper obtoženca končan (npr. pravnomočno zavrženje subsidiarnega obtožnega predloga kot v konkretnem primeru). Glede na to varstvo pravice do časti in dobrega imena po pravnomočnosti oprostilne sodbe v kazenskem postopku oziroma po pravnomočno končanem kazenskem postopku tudi ne bi moglo biti več učinkovito. Poleg tega pa oškodovancu v kazenskem postopku ni mogoče priznati večjega obsega varstva njegovih materialnopravnih pravic samo zato, ker v njem nastopa kot zasebni oziroma subsidiarni tožilec, v primerjavi z varstvom, ki bi ga užival, če bi kazenski postopek tekel po obtožbi državnega tožilca.
8. To, da ima oškodovanec v nekaterih primerih možnost prevzeti oziroma nadaljevati kazenski pregon zoper tistega, ki je s kaznivim dejanjem posegel v njegove pravice, še ne pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči kazensko obsodbo. S kazensko sodbo se namreč odloča o kazenski odgovornosti ali nedolžnosti domnevnega storilca kaznivega dejanja. Ne glede na izid kazenskega postopka pa se neposredno ne odloča o materialnopravnem položaju ali pravicah upravičenega tožilca.2 V tem je kazenski postopek bistveno drugačen od pravdnega postopka, v katerem stoji stranki, ki uveljavlja svoj civilnopravni zahtevek, nasproti druga stranka, ki ji grozi obveznost izpolnitve tega zahtevka. S civilno sodbo se praviloma odloča o zahtevku, ki ga ima tožnik proti tožencu in ki ima svojo podlago v materialnem pravu. Od izida postopka je odvisno, kateri udeleženec v postopku bo imel pravni interes za vložitev ustavne pritožbe. Če bi bile pritožniku v pravdnem postopku kršene njegove človekove pravice, bi imel možnost po predhodnem izčrpanju pravnih sredstev ob pogojih, določenih v ZUstS, zoper odločitev sodišča vložiti tudi ustavno pritožbo.
9. Glede na navedeno (kot to izhaja iz 7. in 8. točke te obrazložitve) subsidiarnemu tožilcu zgolj s pravnomočno odločitvijo o zavrženju subsidiarnega obtožnega predloga (ki je imel v konkretnem primeru značaj delno oprostilne in delno zavrnilne sodbe) oziroma z izpodbijanimi odločitvami o zavrženju nedovoljenih pravnih sredstev zoper takšno odločitev sodišča, ne more biti kršena nobena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Zato se postavlja vprašanje, ali je upravičen vložiti ustavno pritožbo iz razloga, da mu je bila v kazenskem postopku kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena ustave. Po mnenju ustavnega sodišča zgolj dejstvo, da je bil pritožnik stranka v kazenskem postopku, še ne pomeni, da je aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe. Iz 22. člena ustave namreč izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Za tak položaj pa v primeru subsidiarnega tožilca ne gre. To pa ne pomeni, da subsidiarni tožilec ne uživa temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku. Povedano pomeni le, da jih ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Če bi temu ne bilo tako, bi prišli v nelogičen in nesprejemljiv položaj, ko bi celo stranka, ki je s svojim materialnopravnim zahtevkom uspela, z ustavno pritožbo lahko uveljavljala morebitne kršitve temeljnih procesnih pravic.
10. Ker je ustavno pritožbo po stališču ustavnega sodišča vložila neupravičena oseba, jo je bilo treba zavreči.
11. Ustavno sodišče je do sedaj vsebinsko presojalo le eno ustavno pritožbo, ki jo je kot ustavni pritožnik vložil subsidiarni tožilec iz kazenskega postopka (sklep št. Up-30/95 z dne 20. 3. 1996). V tej zadevi ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo, ker očitno ni šlo za kršitev človekovih pravic, pri tem pa se izrecno ni opredelilo do tega ali je subsidiarni tožilec iz kazenskega postopka upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe. Nekaj tovrstnih ustavnih pritožb je bilo obravnavanih tudi zgolj s procesnega vidika, vendar so bile zavržene zaradi pomanjkanja različnih drugih procesnih predpostavk po ZUstS. Zato se z vprašanjem, ali je subsidiarni tožilec iz kazenskega postopka upravičen vložiti ustavno pritožbo, ustavno sodišče v teh primerih ni ukvarjalo. Od takrat pa do odločitve v tem konkretnem primeru je na ustavno sodišče prispelo večje število tovrstnih ustavnih pritožb, kar je terjalo bolj poglobljeno analizo teh primerov, predvsem z vidika obstoja aktivne legitimacije subsidiarnega tožilca iz kazenskega postopka za vložitev ustavne pritožbe. Na podlagi tako opravljene analize in razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve tega sklepa, je ustavno sodišče sprejelo stališče, da takšna ustavna pritožba ni dopustna, ker jo je vložila neupravičena oseba.

12. V delu, v katerem se ustavna pritožba nanaša na odločitve, ki izhajajo iz delovnopravnega spora, bi bila ustavna pritožba dopustna, če ne bi bila prepozna. Ena od predpostavk za vložitev ustavne pritožbe je po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS pravočasnost njene vložitve. Vloži se v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Iz vročilnice izhaja, da je bila sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 17/95 z dne 27. 2. 1996 pritožniku vročena že 5. 4. 1996. Ustavna pritožba, vložena dne 25. 9. 1997, je v tem delu torej več kot eno leto prepozna in jo je bilo zato treba zavreči.

13. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretje in prve alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Criril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Drugo alineo sklepa je sprejelo soglasno, prvo pa s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodniki Čebulj, Janko, Ribičič in Ude, odklonilna ločena mnenja so dali sodniki Čebulj, Ribičič in Ude, sodnik Janko pa je napovedal odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Testen je dal pritrdilno ločeno mnenje.

1 Procesna zakonodaja izrecno določa primere, v katerih lahko oškodovanec prevzame oziroma nadaljuje kazenski pregon, ki ga je za uradno pregonljiva kazniva dejanja začel državni tožilec. Tako ima oškodovanec možnost, da sam začne pregon v primeru, če državni tožilec: 1. spozna, da ni podlage za pregon oziroma zavrže ovadbo, 2. odstopi od pregona v fazi preiskave, pred začetkom glavne obravnave oziroma do konca glavne obravnave, 3. če tožilec odstopi od pregona na glavni obravnavi pred sodiščem druge stopnje ali 4. če se preiskava ustavi s sklepom. Oškodovanec kot tožilec lahko vloži tudi neposredno obtožnico.

2 Evropska komisija za človekove pravice (v nadaljevanju: komisija) je v zadevi X. v. Federal Republic of Germany dne 4. 10. 1976 (Appl. 7116/75, D&R 7) zavzela stališče, da kazenski pregon, ki ga je pritožnik sprožil z namenom, da bi dosegel rehabilitacijo zaradi zatrjevanih napadov na njegovo čast, ni zajet v prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Komisija nadalje ugotavlja, da za razliko od civilnega postopka zaradi obrekovanja, ki bi ga pritožnik tudi lahko sprožil na podlagi 823. člena BGB, kazenski pregon poteka po procesnih pravilih kazenskega postopka, katerega namen je kaznovati obtoženo osebo zaradi storitve kaznivega dejanja. Pravica do dostopa do sodišča, ki jo prvi odstavek 6. člena EKČP zagotavlja vsakomur, ki skuša doseči odločitev o njegovih civilnih pravicah, po mnenju komisije ne vsebuje pravice sprožiti kazenski postopek zoper drugega niti na podlagi javne niti zasebne obtožbe.