Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji dne 10. maja 2001

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 574/97 z dne 19. 3. 1998 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 106/96 z dne 30. 9. 1997 se zavrže.

1. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočno sodbo, s katero sta bili dve osebi oproščeni obtožbe, da sta storili, prva dve kaznivi dejanji in druga eno kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Obtožbo je pritožnik vložil kot zasebni tožilec.
2. Pritožnik izrecno zatrjuje kršitev “načel zakonitosti in enakosti pred zakonom (člen 14 ustave), varstva človekove osebnosti in dostojanstva (člen 21 ustave) in enakega varstva pravic (člen 22 ustave)”. Iz ustavne pritožbe pa je razvidno, da uveljavlja tudi kršitve 2., 15. in 23. člena ustave. Predlaga, naj ustavno sodišče razpiše javno obravnavo in izda odločbo, da se izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča razveljavita.

3. Po določbi 50. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.
4. Po določbi tretje alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba. Po praksi ustavnega sodišča lahko ustavno pritožbo vloži oseba, na katero se neposredno nanaša z ustavno pritožbo izpodbijani akt državnega organa.
5. Ustavni pritožnik je v kazenskem postopku, ki se je končal z izpodbijano oprostilno sodbo, nastopal kot zasebni tožilec. Funkcija pregona storilcev kaznivih dejanj je sicer v pristojnosti države. V nekaterih primerih, ko država sama ni zainteresirana za pregon storilcev z zakonom določenih kaznivih dejanj oziroma ko državni tožilec ne začne oziroma odstopi od pregona storilcev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, je država svojo pristojnost z zakonom prenesla na oškodovanca. Po določbi 144. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP) je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Ko nastopa kot upravičeni tožilec, je država oškodovancu z zakonom zagotovila tak procesni položaj, kot ga ima v kazenskem postopku državni tožilec, ko zastopa kazenske obtožbe, ni pa nanj prenesla tistih pravic, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Takšen oškodovanec je bodisi kot zasebni tožilec bodisi kot subsidiarni tožilec na podlagi zakona upravičen vložiti ustrezno pravno sredstvo, da bi od pristojnega organa (sodišča) dosegel začetek kazenskega postopka. V konkretnem kazenskem postopku je pritožnik zoper dve osebi vložil zasebno tožbo zaradi storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 171. člena kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ). Na podlagi prvega odstavka 178. člena KZ se pregon zaradi navedenega kaznivega dejanja začne na zasebno tožbo. Z vložitvijo zasebne tožbe je oškodovanec (pritožnik) postal stranka v kazenskem postopku in s tem nosilec procesnih pravic po ZKP. Kazenski postopek, ki je tekel zoper obdolženi osebi na podlagi zasebne tožbe pritožnika, se je pravnomočno končal z oprostilno sodbo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 171. člena KZ (ker dejanja, za katera sta bili osebi obtoženi, po zakonu niso kazniva dejanja).
6. Temeljni namen kazenskega postopka je ugotoviti, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje in ali je zanj kriv, ter mu, če je odgovor na obe vprašanji pritrdilen, izreči kazensko sankcijo. Kazenski pregon sproži upravičeni tožilec, odločanje sodišča pa poteka po natančnih, z zakonom določenih pravilih v poštenem postopku, ki ga zagotavljata ustava in zakon. Zasebni tožilec je edini od subjektov kazenskega postopka, ki se povsem svobodno odloča o tem, ali naj stopi v procesno razmerje ali ne. V primerih, ko je funkcija kazenskega pregona v rokah zasebnega tožilca, uvedba kazenskega postopka in kaznovanje storilca sicer lahko pomenita tudi moralno zadoščenje oškodovancu za zlo, ki mu je bilo prizadejano s kaznivim dejanjem. Vendar pa ta nagib, ki ga morebiti zasleduje zasebni tožilec s sprožitvijo kazenskega pregona, v ničemer ne vpliva na kazenski pregon sam; tudi za odločanje sodišča je pravno povsem irelevanten. Zadoščenje zaradi posega v svoje pravice, v konkretnem primeru zaradi varovanja osebnega dostojanstva, lahko uveljavlja oškodovanec v kazenskem postopku neposredno in sicer z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v t.i. adhezijskem postopku (členi 100 do 111 ZKP), vendar bo ta odločitev sodišča o njegovem zahtevku v mnogočem odvisna od odločitve v kazenski zadevi. V okvirih postavljenih dovoljenih zahtevkov (povrnitev škode, vrnitev stvari, razveljavitev pravnega posla) sme kazensko sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, prisoditi oškodovancu zahtevek v celoti ali deloma (in ga s presežkom napotiti na pravdo) ali pa ga napotiti na pravdo s celotnim zahtevkom. Če izda kazensko sodišče oprostilno ali zavrnilno sodbo ali kazenski postopek ustavi ali obtožnico zavrže, vselej napoti oškodovanca, naj svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi.
7. Primarno pa ima oškodovanec pravico uveljavljati svoj civilni zahtevek v pravdi in sicer povsem neodvisno od tega, ali je bil kazenski postopek sploh uveden in kako se je končal. Iz 14. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 – ZPP) namreč izhaja, da pravdno sodišče ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Varstvo civilnih pravic, kamor sodi tudi pravica do osebnega dostojanstva, je torej v prvi vrsti zagotovljeno v pravdnem postopku. V kazenskem postopku že pojmovno ne bi bilo mogoče varovati vseh pravic, ki jih priznava pravni red, temveč kvečjemu tiste, ki so (neposredno ali posredno) objekt varstva pri posameznem kaznivem dejanju. Poleg tega je uvedba kazenskega postopka vselej predvidena le kot zadnja možnost (ultima ali extrema ratio), ki jo ima družba za reagiranje na nevarna dejanja. Če se oškodovanec kljub temu odloči, da bo sprožil kazenski pregon, se mora podrediti temeljnemu namenu kazenskega postopka, pravilom, ki uveljavljajo ta namen, in zlasti upoštevati z ustavo zagotovoljene pravice obdolženca. V kazenskem postopku je zaradi njegovega posebej občutljivega položaja obdolženec tisti subjekt, kateremu so na podlagi ustave, veljavnih mednarodnih instrumentov in zakona priznana in zagotovljena pravna jamstva v največjem obsegu. Med tem je zlasti treba opozoriti na ustavno določbo o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen ustave), ki preprečuje razveljavitev oziroma spremembo pravnomočne kazenske sodbe, s katero je bil obtoženec oproščen od obtožbe, da je storil očitano kaznivo dejanje. Glede na to varstvo pravice do časti in dobrega imena po pravnomočnosti oprostilne sodbe v kazenskem postopku tudi ne bi moglo biti več učinkovito. Poleg tega pa oškodovancu v kazenskem postopku ni mogoče priznati večjega obsega varstva njegovih materialnopravnih pravic samo zato, ker v njem nastopa kot zasebni tožilec, v primerjavi z varstvom, ki bi ga užival, če bi kazenski postopek tekel po obtožbi državnega tožilca.
8. To, da ima oškodovanec v nekaterih primerih možnost sprožiti kazenski pregon zoper tistega, ki je s kaznivim dejanjem posegel v njegove pravice, še ne pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči kazensko obsodbo. S kazensko sodbo se odloča o kazenski odgovornosti ali nedolžnosti domnevnega storilca kaznivega dejanja. Ne glede na izid kazenskega postopka pa se neposredno ne odloča o materialnopravnem položaju ali pravicah upravičenega tožilca.1 V tem je kazenski postopek bistveno drugačen od pravdnega postopka, v katerem stoji stranki, ki uveljavlja svoj civilnopravni zahtevek, nasproti druga stranka, ki ji grozi obveznost izpolnitve tega zahtevka. S civilno sodbo se praviloma odloča o zahtevku, ki ga ima tožnik proti tožencu in ki ima svojo podlago v materialnem pravu. Od izida postopka je odvisno, kateri udeleženec v postopku bo imel pravni interes za vložitev ustavne pritožbe. Če bi mu bile v pravdnem postopku kršene njegove človekove pravice, bi imel možnost po predhodnem izčrpanju pravnih sredstev ob pogojih, določenih v ZUstS, zoper odločitev sodišča vložiti tudi ustavno pritožbo.
9. Glede na navedeno (kot to izhaja iz 7. in 8. točke te obrazložitve) zasebnemu tožilcu zgolj s tem, da je bil obtoženec v kazenskem postopku oproščen od obtožbe, da je storil kaznivo dejanje, ne more biti kršena nobena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Zato se postavlja vprašanje, ali je upravičen vložiti ustavno pritožbo iz razloga, da mu je bila v kazenskem postopku kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena ustave. Po mnenju ustavnega sodišča zgolj dejstvo, da je bil pritožnik stranka v kazenskem postopku, še ne pomeni, da je aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe. Iz 22. člena ustave namreč izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, za tak položaj pa v primeru zasebnega tožilca ne gre. To pa ne pomeni, da zasebni tožilec ne uživa temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku. Povedano pomeni le, da jih ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Če bi temu ne bilo tako, bi prišli v nelogičen in nesprejemljiv položaj, ko bi celo stranka, ki je s svojim materialnopravnim zahtevkom uspela, z ustavno pritožbo lahko uveljavljala morebitne kršitve njenih temeljnih procesnih pravic.
10. Ker je ustavno pritožbo po stališču ustavnega sodišča vložila neupravičena oseba, jo je bilo treba zavreči.
11. Ustavno sodišče je do sedaj vsebinsko presojalo le eno ustavno pritožbo, ki jo je kot ustavni pritožnik vložil zasebni tožilec iz kazenskega postopka (sklep št. Up- 35/93 z dne 19. 9. 1995, OdlUS IV, 170). V tej zadevi ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo, ker očitno ni šlo za kršitev človekovih pravic, pri tem pa se izrecno ni opredelilo do tega ali je zasebni tožilec iz kazenskega postopka upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe. Nekaj tovrstnih ustavnih pritožb je bilo obravnavanih tudi zgolj s procesnega vidika, vendar so bile zavržene zaradi pomanjkanja različnih drugih procesnih predpostavk po ZustS. Zato se z vprašanjem, ali je zasebni tožilec iz kazenskega postopka upravičen vložiti ustavno pritožbo, ustavno sodišče v teh primerih ni ukvarjalo. Od takrat, pa do odločitve v tem konkretnem primeru je na ustavno sodišče prispelo večje število tovrstnih ustavnih pritožb, kar je terjalo bolj poglobljeno analizo teh primerov, predvsem z vidika obstoja aktivne legitimacije zasebnega tožilca iz kazenskega postopka za vložitev ustavne pritožbe. Na podlagi tako opravljene analize in razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve tega sklepa, je ustavno sodišče sprejelo stališče, da takšna ustavna pritožba ni dopustna, ker jo je vložila neupravičena oseba.
12. Ker ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, se ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do pritožnikovega predloga za razpis javne obravnave.

13. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretje alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodniki Čebulj, Janko, Ribičič in Ude, odklonilna ločena mnenja so dali sodniki Čebulj, Ribičič in Ude, sodnik Janko je napovedal odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Testen je dal pritrdilno ločeno mnenje.

1. Evropska komisija za človekove pravice (v nadaljevanju: komisija) je v zadevi X. v. Federal Republic of Germany z dne 4. 10. 1976 (Appl. 7116/75, D&R) zavzela stališče, da kazenski pregon, ki ga je pritožnik sprožil z namenom, da bi dosegel rehabilitacijo zaradi zatrjevanih napadov na njegovo čast, ni zajet v prvem odstavku 6. člena EKČP). Komisija nadalje ugotavlja, da za razliko od civilnega postopka zaradi obrekovanja, ki bi ga pritožnik tudi lahko sprožil na podlagi 823. člena BGB, kazenski pregon poteka po procesnih pravilih kazenskega postopka, katerega namen je kaznovati obtoženo osebo zaradi storitve kaznivega dejanja. Pravica do dostopa do sodišča, ki jo prvi odstavek 6. člena EKČP zagotavlja vsakomur, ki skuša doseči odločitev o njegovih civilnih pravicah, po mnenju komisije ne vsebuje pravice sprožiti kazenski postopek zoper tretjo osebo niti na podlagi javne niti zasebne obtožbe.