Na podlagi 166. člena v zvezi s 170. členom poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 40/93, 80/94, 3/95, 28/96, 26/97, 46/00, 3/01 – pop. 9/01 in 13/01) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 21. 6. 2001 sprejel

Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije je temeljni dokument na področju nacionalne varnosti.
Resolucija o strategiji nacionalne varnosti opredeljuje nacionalne interese, varnostna tveganja in vire ogrožanja države, njenih institucij, državljank in državljanov (v nadaljnjem besedilu: državljani) ter usmeritve, ukrepe in mehanizme za zagotavljanje nacionalne varnosti. Kot konstitutiven dokument opredeljuje splošne politične okvire zagotavljanja varnosti države in njenih državljanov ter nakazuje sistemsko-organizacijske rešitve na zunanjepolitičnem, obrambnem in notranjevarnostnem področju ter področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Resolucija o strategiji nacionalne varnosti je tudi temelj za področne strategije oziroma razvojne in doktrinarne dokumente.
Zagotavljanje varnosti Republike Slovenije izhaja iz nacionalnih interesov ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, upoštevajoč ustavo, zakonodajo, načela pravne države, načela mednarodnega prava ter obveznosti države, sprejete z mednarodnimi pogodbami. Republika Slovenija želi zagotoviti svoj temeljni varnostni interes tudi v okviru članstva v Evropski uniji in NATO.

Trajna, življenjsko pomembna interesa Republike Slovenije sta ohranitev nacionalne identitete in samobitnosti slovenskega naroda, tako znotraj meja Slovenije kot v zamejstvu in po svetu, ter ohranitev neodvisnosti, suverenosti in ozemeljske celovitosti države v razmerah pospešenega vključevanja v mednarodne integracije.
Strateški interes Republike Slovenije je zagotovitev delovanja demokratičnega parlamentarnega političnega sistema, krepitev pravne in socialne države, dosledno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno z zaščito pravic narodnih manjšin ter zagotavljanjem ohranjanja in razvoja slovenskih avtohtonih narodnih manjšin v zamejstvu, zagotovitev stabilnega gospodarskega razvoja in krepitev konkurenčnega gospodarstva ter vključevanje v Evropsko unijo in NATO.
Iz življenjskih in strateških interesov Republike Slovenije izhajajo njeni ključni cilji, ki ji zagotavljajo nacionalno celovitost in blaginjo, izvajanje njenih mednarodnih aktivnosti ter delovanje v globaliziranem svetu.
Uresničevanje navedenih interesov se bo v okviru strategije nacionalne varnosti izvajalo z doslednim spoštovanjem človekovih pravic, demokracije, miru in razvoja.
Učinkovita diplomacija bo prispevala k utrjevanju mednarodnega politično-varnostnega položaja Republike Slovenije in h krepitvi njenega ugleda kot demokratične, stabilne, gospodarsko prosperitetne države z uspešno delujočo državno upravo. Republika Slovenija bo razvijala prijateljske odnose med državami, ki bodo temeljili na medsebojnem zaupanju, enakopravnosti in spoštovanju ter upoštevanju temeljnih načel demokracije in mednarodnega prava. Aktivno bo sodelovala v prizadevanjih mednarodne skupnosti za zagotovitev miru, varnosti in stabilnosti v svetu.
Republika Slovenija si prizadeva za vključitev v Evropsko unijo in NATO ter aktivno deluje v sistemu varnosti Evropske unije in NATO.
Republika Slovenija bo ustrezno organizirala in usposobila sistem lastne obrambe, notranje varnosti in sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter varovanje in ohranjanje naravnega okolja. Prvine nacionalnovarnostnega sistema bo povezala v učinkovit sistem kriznega upravljanja, ki bo sposoben delovati v varnostnih prizadevanjih naše države in mednarodne skupnosti pri reševanju sodobnih kompleksnih kriz.

Po koncu hladne vojne se je občutno zmanjšala verjetnost globalnega oboroženega spopada. Bipolarna svetovna ureditev se je preoblikovala v manj pregledno stanje, ki je v mednarodne odnose prineslo nove izzive, tveganja in vire ogrožanja. Za obdobje bipolarnosti sta bili na splošno značilni visoka stopnja vojaške ogroženosti in visoka stopnja stabilnosti, medtem ko sta za obdobje po letu 1989 značilni nižja stopnja vojaške ogroženosti in nizka stopnja stabilnosti mednarodnega varnostnega okolja.
Na področju mednarodne varnosti, predvsem pri preprečevanju mednarodnih kriz in vzpostavljanju mehanizmov za zagotavljanje splošne stabilnosti, je treba upoštevati tri ključne trende: 1) izrazito prevladujejo znotrajdržavni oboroženi spopadi, medtem ko so oboroženi spopadi med državami manj pogosti; 2) pri oblikovanju novega globalnega in regionalnih varnostnih sistemov ostaja pomen vojaške razsežnosti varnosti, povečuje pa se vloga gospodarskih razsežnosti; 3) krepi se vpliv mednarodnih organizacij, kot so Organizacija združenih narodov, Evropska unija, NATO ter Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi.
Za evropsko varnostno okolje je po koncu hladne vojne značilna visoka stopnja dinamičnosti. Za sam evropski prostor pa je značilno politično, ekonomsko, sociokulturno in varnostno združevanje, kar zagotavlja večjo varnost in stabilnost tega območja. Na obrobju celine potekajo tudi procesi, ki ogrožajo njeno stabilnost in varnost. Proces širitve NATO in Evropske unije bi lahko ločnico med združevalnimi in razdruževalnimi procesi, ki v Evropi potekajo sočasno, presegel.
Tranzicijski procesi v nekdanjih socialističnih državah, posledice globalizacije svetovnega gospodarstva ter tehnološko in socialno okolje v manj razvitih evropskih, afriških in azijskih državah vplivajo neugodno tudi na Republiko Slovenijo.
V Jugovzhodni Evropi je za Republiko Slovenijo še vedno prisotna določena stopnja varnostnega tveganja. Varnost Republike Slovenije je posredno odvisna od stanja v regiji. Zato si Slovenija, posebej v odnosih z državami, ki so nastale na območju nekdanje SFRJ, prizadeva za politično reševanje vseh odprtih vprašanj skladno z mednarodnim pravom.

Republika Slovenija je kontinentalna in pomorska država. Leži na prostoru, kjer se stikajo slovanska, germanska in romanska kultura. V zgodovinskem in kulturnem pogledu pripada Srednji Evropi.
Geostrateški položaj Republike Slovenije v evropskem prostoru je enkraten, saj je na njenem ozemlju stičišče treh geostrateških in geopolitičnih prostorov, in sicer srednjeevropskega, južnoevropskega in jadransko-sredozemskega. Čez njeno ozemlje potekajo najkrajše kopenske povezave, ki zahodno Evropo in osrednji del južne Evrope povezujejo s Podonavjem in Balkanom ter prek njih z vzhodno Evropo in Malo Azijo, obenem pa čez slovensko ozemlje vodijo najkrajše in najugodnejše povezave iz srednjeevropskih celinskih držav do obale Jadranskega morja in Apeninskega polotoka.
Republika Slovenija je izpostavljena različnim tujim vplivom in interesom. V širšem varnostnem okolju naše države se povečuje število različnih nevojaških tveganj in virov ogrožanja. Verjetno je tudi ponovno poslabšanje varnostnih razmer v regiji jugovzhodno od Republike Slovenije. Vendar so oboroženi spopadi večjih razsežnosti, ki bi neposredno ogrozili tudi Slovenijo, možni le, če bi prišlo do globoke evropske ali svetovne krize. Zato je varnost Republike Slovenije odvisna predvsem od dinamike zahodnih in evropskih vojaških, političnih in gospodarskih združevalnih procesov.

Ob upadanju pomena vojaških virov ogrožanja se vedno jasneje kažejo nevojaški viri ogrožanja, tveganja in izzivi, ki pa lahko, prav tako kot vojna, močno ogrozijo sodobne države in družbe. Ti so pogosto medsebojno povezani in soodvisni ter učinkujejo transnacionalno. Zadevajo predvsem politično, vojaško, ekonomsko, informativno, okoljevarstveno in notranjevarnostno raven.
Vire ogrožanja predstavljajo subverzivna dejavnost, grožnja z agresijo, vojaški napad, množične migracije, terorizem, organiziran kriminal, uničevanje okolja, gospodarske blokade vključno z energetsko krizo, informacijske oziroma kibernetične blokade ali delovanje, zdravstveno-epidemiološka ogrožanja ter naravne in druge nesreče.
Uresničevanje interesov Republike Slovenije je lahko izpostavljeno posrednemu delovanju, ki sega od delovanja obveščevalnih služb do ukrepov gospodarskega, tehnološkega, finančnega, trgovinskega in informacijskega delovanja, od demonstrativne uporabe oboroženih sil do individualnega, skupinskega ali državnega terorizma.
Oboroženi spopadi večjih razsežnosti, ki bi neposredno ogrozili tudi Republiko Slovenijo, so možni le ob pojavu globoke evropske ali svetovne krize, čeprav je možno poslabšanje varnostnih razmer v regiji jugovzhodno od ozemlja Republike Slovenije.
Zaradi svoje lege se Republika Slovenija sooča s transnacionalnimi grožnjami v obliki organiziranega kriminala, ilegalnih migracij, trgovanja z belim blagom, trgovanja z mamili, ilegalne trgovine z orožjem in materiali, terorizmom in pranjem denarja.
Notranje ogrožanje varnosti predstavljajo tudi splošna, gospodarska in posebne oblike kriminalitete.
Republika Slovenija, kot razvita informacijska družba, postaja ranljiva tudi na področju informacijske varnosti. Prometna infrastruktura, telekomunikacijsko omrežje, zdravstveni in socialni sistem, finančni sistem in preskrba so samo nekatera od področij, katerih delovanje je možno omejiti ali popolnoma preprečiti z ukrepi informacijskega značaja.
Ekološko tveganje za državo predstavljajo kemična, radioaktivna in druge vrste onesnaženja ter nenadzorovani posegi v naravo. Vse to se kaže v svetovnih klimatskih spremembah, škodljivih genetskih posledicah, živalskih in rastlinskih boleznih, zdravstveno oporečni hrani in vodi širših razsežnosti ter čezmejnih vplivih nekaterih ekoloških nesreč.
Stalnico ogrožanja varnosti Republike Slovenije in njenih državljanov predstavlja možnost nastanka velikih nesreč, ki imajo svoj izvor v delovanju naravnih sil ali pa so posledica človekove dejavnosti.

Nacionalnovarnostna politika Republike Slovenije je uravnotežena celota dejavnosti, programov in načrtov države za doseganje ciljev nacionalne varnosti. Sestavljajo jo zlasti zunanja politika, obrambna politika, politika zagotavljanja notranje varnosti, gospodarska politika, politika varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter politika varovanja in ohranjanja okolja in prostora, ob upoštevanju demografskih, socialno-zdravstvenih, znanstvenih, informativnih, tehnoloških in drugih vidikov.
Nacionalnovarnostna politika Republike Slovenije temelji na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin ter temeljnih načelih demokracije in mednarodnega prava. Namen nacionalnovarnostne politike je, da Republika Slovenija s sprejetjem obveznosti in odgovornosti v evroatlantskem in svetovnem varnostnem okolju prispeva k vzdrževanju in krepitvi trajnega miru, varnosti in stabilnosti na lokalni, regionalni in globalni ravni. V skladu z načeli nacionalnovarnostne politike bo Republika Slovenija krepila prijateljske odnose z drugimi državami na podlagi medsebojnega spoštovanja in enakopravnosti.
Cilj nacionalnovarnostne politike mora biti tudi varovanje in ohranjanje nacionalne identitete.

Izhajajoč iz deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 108/99) je naloga zunanje politike zagotoviti varnost in blaginjo državljanov v pogojih miru in stabilnosti v Evropi ter svetu.
Republika Slovenija se zavzema za mirno reševanje sporov in zavrača uporabo sile. Podpira nadzor oboroževanja, razoroževanja in neširjenja orožij za množično uničevanje ter spoštuje in podpira pravico narodov do samoodločbe. Zavzema se za krepitev sodelovanja in zaupanja ter za celovito spoštovanje človekovih pravic, kot jih določajo mednarodne pogodbe oziroma mednarodno običajno pravo.
Prednostna naloga slovenske zunanje politike je vključitev Republike Slovenije v Evropsko unijo in NATO.
Za uspešen vsestranski razvoj slovenske družbe in države v okoliščinah globalizacije ter za blaginjo njenih državljanov tudi v prihodnje, je članstvo v Evropski uniji enkratnega pomena in nima alternative. Republika Slovenija si bo s članstvom v Evropski uniji zagotovila mesto v skupnosti držav, ki delijo enake vrednote demokratičnega naprednega sveta, ki temelji na vladavini prava, spoštovanju človekovih pravic in nenehnem materialnem in duhovnem napredku. Republika Slovenija se tvorno vključuje tudi v nastajajočo skupno evropsko varnostno in obrambno politiko.
Med temeljnimi vrednotami, ki jih zagotavlja zunanja politika Republike Slovenije, je tudi varen položaj v mednarodni skupnosti, ki ga namerava Republika Slovenija zagotavljati s članstvom v NATO. Uresničevanje tega nacionalnega interesa zahteva, da se Republika Slovenija aktivno in vsestransko pripravlja na prevzem zavezniških nalog s pomočjo akcijskega načrta za članstvo in partnerstva za mir. Z graditvijo lastnih oboroženih sil ter z ustreznimi zunanjepolitičnimi odločitvami si Republika Slovenija utrjuje svoj položaj bodoče članice NATO. Še posebej pomembna je aktivna vloga in sodelovanje Republike Slovenije z NATO pri prizadevanjih za odpravo kriznih žarišč v Jugovzhodni Evropi. Kot članica zveze NATO in Evropske unije bo Republika Slovenija okrepila svoje delovanje na lastnem znanstvenotehnološkem razvoju in ga povezala ter še okrepila s sodelovanjem s partnerskimi državami. To bo na daljši rok omogočilo Republiki Sloveniji, da se pridruži skupini najbolj razvitih držav na svetu.
S članstvom v Organizaciji združenih narodov in drugih pomembnejših mednarodnih organizacijah Republika Slovenija uresničuje svoje temeljne zunanjepolitične cilje in interese. To je hkrati temeljni okvir uresničevanja njene globalne politike, ki je v funkciji krepitve mednarodnega položaja Republike Slovenije in uveljavljanja nacionalnih interesov.
Republika Slovenija sodeluje in se bo aktivno vključevala v različne mirovne in humanitarne operacije, kot tudi v operacije ohranjanja in zagotavljanja miru.
Regionalna politika Republike Slovenije je pomemben element njene evropske in evroatlantske politike ter odnosov s sosedi. Regionalna politika Republike Slovenije prioritetno zajema območje v njeni neposredni soseščini, v Srednji in Jugovzhodni Evropi. Z aktivnim delovanjem v raznih oblikah regionalnega sodelovanja ima Slovenija možnost uveljavitve v regiji in krepitve pozicije znotraj širše evroatlantske politike.
Strateški interes Republike Slovenije in ključni element varnosti so urejeni odnosi s sosednjimi državami, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju in intenzivnem vsestranskem sodelovanju, v skladu z mednarodnimi pogodbami, vključno z varstvom manjšin. Republika Slovenija spremlja položaj slovenskih narodnostnih manjšin v sosednjih državah in si prizadeva, da države, v katerih živijo, spoštujejo in izvajajo mednarodne obveznosti do varstva in pravic manjšin.

Obrambna politika je usmerjena v zagotavljanje obrambne sposobnosti države in v nadaljnji razvoj obrambnega sistema. Na področju vojaške in civilne obrambe si Republika Slovenija prizadeva doseči ustrezno pripravljenost, ki vključuje primerno opremljenost in usposobljenost Slovenske vojske ter subjektov civilne obrambe za opravljanje nalog, ki jih nalagajo tako vojaški, kot nevojaški viri ogrožanja. V okviru krepitve nacionalne varnosti države si Republika Slovenija z nadaljnjim izpolnjevanjem zahtevanih meril, prilagajanjem standardom NATO ter dejavno in konstruktivno vlogo v mednarodnih odnosih še naprej prizadeva za članstvo v NATO in s tem za vključitev v sistem kolektivne obrambe. V proces opremljanja Slovenske vojske in k dvigu obrambne sposobnosti države je potrebno v čim večji meri vključiti domačo industrijo in domače znanstvenoraziskovalne potenciale in jih ustrezno povezati s tujimi partnerji v okviru sodelovanja z zvezo NATO in Evropsko unijo.
Načrtovanje obsega in strukture Slovenske vojske ter njenega razvoja, opremljanja in delovanja bo temeljilo na poglobljeni presoji potreb in zmogljivosti slovenske države, pri čemer bodo zagotovljeni ustrezna kritičnost, selektivnost pri sprejemanju tujih rešitev in ohranjanje posebnosti Republike Slovenije in Slovenske vojske. Temeljno vodilo pri uresničevanju razvojnih ciljev bo preusmeritev od količine h kakovosti. S preoblikovanjem in modernizacijo Slovenske vojske bo postopno zmanjšan njen obseg, povečan delež poklicne sestave, izboljšana kadrovska struktura ter opremljenost s sodobnimi oborožitvenimi sistemi in vojaško opremo ter omogočeno vključevaje prostovoljcev v vojaške enote. Vzpostavljena bo prožnejša organizacijska struktura, ki bo zagotavljala sposobnost primernega odzivanja na vse oblike morebitnega vojaškega ogrožanja, kot tudi uresničevanje sprejetih mednarodnih obveznosti.
Republika Slovenija bo nadaljevala z izgradnjo sistema civilne obrambe, ki mora zagotoviti celovito, realno in stalno ocenjevanje nevarnosti ter sprotno prilagajanje civilne obrambe spremenjenim razmeram. Obrambna politika bo zagotavljala usklajenost civilne obrambe z vojaško obrambo in drugimi dejavnostmi sistema nacionalne varnosti. Republika Slovenija bo zagotovila tudi razmere za delovanje civilne obrambe v mednarodnih mirovnih in humanitarnih operacijah, kjer bo civilna obramba logistično in informacijsko dopolnjevala in podpirala napore Slovenske vojske pri opravljanju njenih mednarodnih obveznosti.
Obrambna politika bo zagotovila financiranje obrambnih potreb, ki bo po obsegu in strukturi primerljivo s financiranjem v državah članicah NATO.

Republika Slovenija zagotavlja notranjo varnost z zaščito ustavne ureditve, demokratičnega političnega sistema, človekovih pravic ter temeljnih svoboščin in drugih ustavnopravno varovanih vrednot ter z vzdrževanjem notranjepolitične stabilnosti. Za uspešno zagotavljanje notranje varnosti je zelo pomembno uravnoteženo delovanje zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti, učinkovita gospodarska politika in ustrezne politike na socialnem, zdravstvenem, zaposlitvenem in drugih področjih, ki predstavljajo tveganja za notranjo varnost.
Republika Slovenija preko subjektov varnostnega sistema in njihovih funkcij poskuša obvladovati varnostno okolje na različnih področjih človekovega dela in življenja, družbe ter države. Politika zagotavljanja notranje varnosti se izraža tako z delovanjem oblastnih organov, kot tudi z delovanjem subjektov varnostnega sistema v ožjem smislu. Ob naštetih aktivnostih je za uspešno zagotavljanje notranje varnosti zato pomembno delovanje subjektov kot so policija, obveščevalne in varnostne službe, državno tožilstvo, pravosodni ter inšpekcijski in drugi nadzorni organi. Delovanje teh organov temelji na spoštovanju pravnega reda, evropskih konvencij in priporočil, etičnosti in profesionalnosti.
Republika Slovenija dejavnost organov in služb varnostnega sistema v ožjem smislu usklajuje z evropskim pravnim redom. Njihova preventivna in kurativna dejavnost je usmerjena tako v zagotavljanje notranje varnosti, kot tudi v prevzemanje ustreznega dela odgovornosti za globalno varnost.
Ključna naloga Republike Slovenije na področju notranje varnosti je tudi učinkovit nadzor in varovanje meja Republike Slovenije na kopnem, morju in v zračnem prostoru.

Gospodarska politika Republike Slovenije je usmerjena v krepitev gospodarske stabilnosti in rasti, kar je pomembno tudi za razvoj varnostnih funkcij države. Dinamičen, trajnostni gospodarski razvoj in spodbujanje mednarodnega gospodarskega sodelovanja zmanjšujeta verjetnost napetosti, tveganj in konfliktov tako znotraj države, kot v mednarodnem prostoru.
Strateški okvir gospodarske politike v naslednjem srednjeročnem obdobju bo opredeljen z novo strategijo gospodarskega razvoja Slovenije. Izhajala bo iz enakovrednega obravnavanja gospodarske, socialne in okoljske razsežnosti blaginje kot svojega osnovnega cilja, s čimer ustvarja podlago za integriranje razvojnih aktivnosti. S tem se opredeljuje za trajnostni razvoj. Iz nove strategije gospodarskega razvoja Republike Slovenije sledi, da je gospodarski napredek možen le s sočasnim intenzivnim razvojem lastnih znanstveno-raziskovalnih potencialov in z intenzivnim izobraževanjem na vseh ravneh. To pa zahteva izdelavo strategije znanstveno-raziskovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji.
Trem sestavinam blaginje – gospodarski, socialni in okoljski – ustrezajo gospodarski, socialni in okoljski razvojni dejavniki. Razumevanje njihove vsebine v sodobnih razmerah in spoznanje ključnih pomanjkljivosti pri njihovi razvitosti v Sloveniji, je osnova za opredelitev mehanizmov za uresničevanje nove strategije gospodarskega razvoja Slovenije.
Vsebino gospodarskega razvojnega dejavnika v sodobnih razmerah opredeljujeta intenzivna internacionalizacija gospodarjenja, inovativnost v vseh fazah proizvodnega procesa ter razvoj novih, zlasti informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Glavna razvojna naloga je zato izboljšanje konkurenčne sposobnosti in inovativnosti gospodarstva, ki je pogoj za aktivno prilagajanje spremembam v tehnologiji in na svetovnem trgu. V tem okviru sta osrednjega pomena ofenzivno prestrukturiranje podjetniškega sektorja ter razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije in infrastrukture. Potrebno bo dokončati tudi proces tranzicijskega prestrukturiranja, zlasti pa finančnega in infrastrukturnega sektorja.
Pomen človeškega razvojnega dejavnika narašča skladno z vlogo, ki jo imajo pri globalni konkurenčnosti znanje, inovativnost, ustvarjalno izkoriščanje in obvladovanje informacij, organizacija in vodenje ter drugi kakovostni dejavniki. Narašča pomen infrastrukture in institucij, ki omogočajo mobilnost in prilagodljivost delovne sile ter njeno vseživljenjsko učenje. Spreminja se tudi vsebina človeškega razvojnega dejavnika. Poleg individualnih lastnosti, kot sta izobraženost in zdravje posameznika (človeški kapital), narašča tudi pomen socialnih odnosov, ki se oblikujejo v interakcijah med ljudmi (socialni kapital). Vse večji pomen dobivata tudi kultura in omika ljudi.
Razumevanje okolja kot dejavnika ekonomskega razvoja pomeni, da je potrebno tradicionalno “varovanje okolja” nadgraditi z razvojnim aktiviranjem naravnih virov in storitev za ustvarjanje blaginje iz doslej neuporabljenega okoljskega kapitala.
Temeljni mehanizmi za krepitev kakovosti razvojnih dejavnikov so 1) prehod v na znanju temelječo družbo, 2) krepitev konkurenčnosti gospodarstva in nadaljevanje investicij v gospodarsko infrastrukturo in infrastrukturo varstva okolja, 3) izboljšanje učinkovitosti države, 4) politike za uspešno vključitev v notranji trg Evropske unije – politika konkurence, politika državnih pomoči in politika ekonomskih odnosov s tujino ter 5) regionalno skladnejši razvoj.

Naravne in druge nesreče sodijo med najpogostejše dejavnike ogrožanja varnosti Republike Slovenije in njenih državljanov. Zato bo država največjo pozornost namenila aktivnostim za zmanjšanje števila nesreč ter preprečitev oziroma ublažitev njihovih posledic. Delovanje sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami mora biti usmerjeno v preventivo. Vseh nevarnosti, ki povzročajo nesreče, ni mogoče odpraviti, zato morajo biti enakovredno obravnavane tudi vse tiste oblike varstva in pripravljenosti, ki omogočajo hitro in učinkovito ukrepanje ob nesrečah.
Odnos do nevarnosti in nesreč mora zaradi spreminjanja razmerij med naravo in družbo in s tem tudi značilnosti naravnih, tehničnih in tehnoloških nesreč, temeljiti na stalnem proučevanju, spoznavanju in upoštevanju teh medsebojnih vplivov. Nadaljevati se mora prilagajanje sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami nevarnostim in ogroženosti ter zagotavljanju usklajenega odzivanja na nevarnosti in nesreče. Pri tem je treba glede na interdisciplinarno naravo dejavnosti varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami še izboljšati medsebojno sodelovanje ministrstev in drugih državnih organov ter organov lokalne samouprave in njihovo pripravljenost ter sposobnost za samostojno in učinkovito odzivanje na nevarnosti in nesreče. Temu mora slediti tudi organiziranost sil za zaščito, reševanje in pomoč, ki bo temeljila na bolj usklajeni uporabi razpoložljivih človeških in materialnih virov ter skupni infrastrukturi. Izboljšati je treba njihovo usposobljenost in opremljenost.
Stalna in neposredna nevarnost naravnih in drugih nesreč zahteva dejavno sodelovanje v mednarodnih integracijah in organizacijah, še posebej pa s sosednjimi državami na obmejnih območjih. Cilji tega sodelovanja so preventiva, medsebojna podpora držav pri razvijanju lastnih sistemov za obvladovanje nesreč in kriznih pojavov, medsebojna pomoč ob nesrečah ter izvajanje skupnih mednarodnih humanitarnih in reševalnih akcij.

Stanje posameznih sestavin okolja ter večina ekoloških nesreč, ki se zgodijo na ozemlju Republike Slovenije, so posledica človekovega delovanja na okolje, pa tudi neustreznega delovanja državne uprave in lokalne samouprave, še posebej pa gospodarskih družb, zavodov in drugih organizacij. Tranzicijski procesi so povzročili tudi pri nas poslabšanje razmer z vidika varstva okolja in stanje se le počasi popravlja. Da bi čimbolj obvarovala naravno okolje, si Republika Slovenija prizadeva za tehnološko visoko razvito gospodarstvo, ki bo čim manj negativno vplivalo na okolje. S celovitim, pravočasnim in usklajenim delovanjem državnih organov, javne uprave in lokalne samouprave bo preprečevala nastanek nesreč oziroma zagotavljala hitro in učinkovito sanacijo posledic nesreč.
Ukrepi varstva okolja in uporabe naravnih dobrin so usmerjeni v obvladovanje problemov okolja v državi s poudarkom na prednostnem reševanju najpomembnejših ekoloških problemov ter na podpori vključevanja v Evropsko unijo. Poudarjeno je uveljavljanje vseh zakonsko opredeljenih načel varstva okolja ter vključevanje okoljskih vsebin in načel razvoja na tem področju v programe drugih ministrstev.

Za zagotavljanje nacionalne varnosti Republika Slovenija organizira sistem nacionalne varnosti, ki temelji na pravnih, političnih, gospodarskih, materialnih, socialno-zdravstvenih, informacijskih, infrastrukturnih, znanstvenih, izobraževalnih in drugih zmogljivostih države. Pri tem ne zanemarja pomena stopnje razvitosti varnostne kulture v družbi.
Pravni temelj sistema nacionalne varnosti predstavljajo ustava, zakoni in drugi predpisi, sklenjene mednarodne pogodbe ter splošno veljavna načela mednarodnega prava.
Politični temelj sistema nacionalne varnosti države so demokratično izvoljeni in oblikovani organi zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti.
Gospodarski temelj sistema nacionalne varnosti je stopnja razvitosti gospodarstva in njegova učinkovitost. Razvito in učinkovito gospodarstvo omogoča zagotavljanje finančnih sredstev za zadovoljevanje nacionalnovarnostnih potreb države in družbe. Delovanje sistema nacionalne varnosti Republike Slovenije je močno odvisno od gospodarske moči države.
Socialno-zdravstveni temelj nacionalne varnosti je mreža socialnih in zdravstvenih zavodov ter drugih pravnih in fizičnih oseb, ki skrbijo za počutje in zdravje ljudi v vseh razmerah.
Informacijski temelj delovanja sistema nacionalne varnosti so predvsem informacije, ki se nanašajo na prepoznavanje in analiziranje tveganj ter nevarnosti za nacionalno varnost. Te informacije se zagotavljajo vsem organom in službam, ki skrbijo za nacionalno varnost Republike Slovenije.
Infrastrukturni temelj za razvoj sistema nacionalne varnosti je ključnega pomena, saj je ustrezna prometna, komunikacijska, energetska in preskrbovalna infrastruktura nasploh nujno potrebna za nemoteno in učinkovito delovanje nacionalnovarnostnega sistema.
Izobraževalni temelj sistema nacionalne varnosti so vsi izobraževalni, vzgojni, vrednotni in drugi elementi, s katerimi se zagotavlja pripravljenost in usposobljenost ljudi, organov, organizacij in služb za zagotavljanje lastne in skupne varnosti.
Pomemben nacionalnovarnostni temelj je tudi varnostna kultura državljanov, posebej tistih na vodilnih in vodstvenih položajih, saj stopnja razvitosti varnostne kulture vpliva na učinkovitost delovanja sistema nacionalne varnosti in njegov razvoj.

Skladno s parlamentarno ureditvijo države so v upravljanje in vodenje sistema nacionalne varnosti vključeni zakonodajni in izvršilni organi oblasti.
Državni zbor Republike Slovenije predstavlja institucionalno oziroma politično raven upravljanja sistema nacionalne varnosti. Državni zbor določa zakonske okvire in dolgoročne smernice razvoja nacionalnovarnostne politike ter s sprejemanjem državnega proračuna omogoča materialne možnosti za njeno uresničevanje. Državni zbor določa tudi strateške smeri zunanje, obrambne, notranjevarnostne, gospodarske, obveščevalne in varnostne politike ter drugih politik in preko pristojnih delovnih teles izvaja nadzor nad zakonitostjo dela obveščevalnih in varnostnih služb.
Predsednik republike je po ustavi vrhovni poveljnik obrambnih sil Republike Slovenije.
Vlada Republike Slovenije kot nosilka izvršilne veje oblasti skrbi za uresničevanje nacionalnovarnostne politike in delovanje sistema nacionalne varnosti na vseh področjih in ravneh. V ta namen sprejema potrebne politične, pravne, organizacijske in druge ukrepe.
Svet za nacionalno varnost deluje pri Vladi Republike Slovenije kot posvetovalni in usklajevalni organ za nacionalno varnost. Pristojen je za koordiniranje nacionalnovarnostne politike ter usmerjanje in koordiniranje dejavnosti, ki se izvajajo za zagotavljanje nacionalne varnosti. V vojni se lahko preoblikuje v državni operativni štab obrambe, ki operativno usklajuje vojaško in civilno obrambo ter izvajanje ukrepov zaščite in reševanja.
V prihodnosti si bo Republika Slovenija prizadevala za oblikovanje in uresničenje takšnega koncepta nacionalne varnosti, ki bo v skladu z ustavnimi opredelitvami poudaril vlogo nacionalnega kriznega upravljanja kot stičišča številnih navidez ločenih področij nacionalnovarnostnega načrtovanja in priprav. Pri tem je kriza razumljena kot situacija, v kateri so ogrožene temeljne družbene vrednote, ter za katero je značilna negotovost razmer in relativno kratek čas za ukrepanje. Preprečevanje kriz, priprave na delovanje v krizi, soočanje z njenimi posledicami in sanacija nastalih razmer so skupne vsem področjem zagotavljanja nacionalne varnosti, zato zahtevajo usklajeno delovanje in še posebej preseganje tradicionalnih delitev med vojaško in civilno sfero. Glede na dejstvo, da krize učinkujejo medsektorsko in presegajo državne meje, bo v prihodnje večja pozornost posvečena koordiniranju priprav na krize s sosednjimi državami in mednarodnimi organizacijami, še posebej z Evropsko unijo in NATO.
Sistem nacionalne varnosti Republike Slovenije je sestavljen iz treh podsistemov, in sicer obrambnega podsistema, podsistema notranje varnosti in podsistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki jih bomo tudi v bodoče nadgrajevali, dopolnjevali in povečevali njihovo učinkovitost.
Obrambni sistem Republike Slovenije sestavljata vojaška in civilna obramba. Obrambni sistem Republike Slovenije izvaja vojaške, tehnološke, organizacijsko-tehnične, kadrovske, normativne, materialne in druge priprave za obrambo države. Predstavlja celoto mehanizmov, ki zagotavljajo varnost države na obrambnem področju. Namenjen je obrambi pred zunanjo vojaško agresijo in drugimi nasilnimi posegi tujih oboroženih sil zoper neodvisnost, samostojnost in ozemeljsko celovitost Republike Slovenije. Obrambni sistem bo v sistemu kolektivne obrambe izvajal naloge, ki jih bo prevzela Republika Slovenija z vključitvijo v NATO.
Nosilec vojaške obrambe Republike Slovenije je Slovenska vojska. Vojaška obramba države je ob odvračanju agresije glavna naloga Slovenske vojske. Njene naloge so tudi izvajanje obveznosti, ki izhajajo iz sklenjenih mednarodnih pogodb, sodelovanje v operacijah v podporo miru in humanitarnih operacijah, sodelovanje v zaščiti in reševanju ob naravnih in drugih nesrečah ter izvajanje drugih nalog, določenih z zakonom.
Civilna obramba je celota ukrepov in dejavnosti državnih organov, organov lokalne samouprave, gospodarskih družb, zavodov in drugih organizacij ter državljanov, s katerimi se z nevojaškimi sredstvi in načini dopolnjuje in podpira vojaška obramba države, zagotavlja neprekinjenost delovanja oblasti in delovanje gospodarstva ter preskrba, zaščita in preživetje prebivalstva v izrednem in vojnem stanju ter drugih krizah. Civilna obramba obsega ukrepe za delovanje organov oblasti, gospodarsko obrambo, psihološko obrambo in druge neoborožene oblike odpora.
Sistem notranje varnosti predstavljajo organi varnostnega sistema v ožjem smislu, kot so policija, državno tožilstvo, pravosodni organi ter nadzorni in inšpekcijski organi. V ta sistem se vključujejo tudi drugi državni organi ter institucije z uresničevanjem aktivnosti, ki prispevajo k notranji stabilnosti in varnosti.
S sistemom notranje varnosti se zagotavlja preprečevanje in odpravljanje ogrožanja osebne varnosti in premoženja ljudi ter javnega reda, kaznivih dejanj in prekrškov, varovanje državne meje, izvajanje upravno notranjih zadev, zagotavljanje obveščevalnih informacij ter izvajanje nadzornih in inšpekcijskih nalog ter sodnega varstva. Pri zagotavljanju notranje varnosti sodelujejo z naštetimi institucijami in organizacijami tudi državljani, ki tako prispevajo k preprečevanju protipravnih in škodljivih dejavnosti ter pojavov. K notranji varnosti prispeva tudi dejavnost zasebnega varstva, sestavljena iz zasebnega varovanja in detektivske dejavnosti, pa tudi druge dejavnosti po posameznih področjih zagotavljanja splošne varnosti ljudi in premoženja.
Sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami je normativno, organizacijsko, funkcionalno in nadzorno enoten in celovit sistem varstva ljudi, živali, premoženja, kulturne dediščine in okolja, ki deluje v miru in v vseh spremenjenih razmerah, tudi v izrednem in vojnem stanju. Naloge, ki jih opravlja, so preprečevanje naravnih in drugih nesreč, odkrivanje, spremljanje in opozarjanje na nevarnost nesreč, izvajanje priprav za zaščito in reševanje, neposredno izvajanje zaščite, reševanja in pomoči ter odpravljanje in zmanjševanje posledic teh nesreč.
Sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami vključuje vse oblike in dejavnosti, pomembne za preprečevanje nesreč in ublažitev njihovih posledic. V okviru svojih pristojnosti, pravic in odgovornosti so v sistem vključeni državljani, društva in druge nevladne organizacije, ki opravljajo dejavnosti, pomembne za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, javne reševalne službe, gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije ter državni organi in lokalne skupnosti. Civilna zaščita je za opravljanje nalog zaščite, reševanja in pomoči namensko organiziran del sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Uresničevanje te resolucije bo na podlagi pristojnosti, ki jih določajo ustava, zakoni, poslovnik Državnega zbora in odloki, izdani na podlagi tega poslovnika, spremljal Državni zbor Republike Slovenije neposredno in preko pristojnih delovnih teles. Državni zbor bo po potrebi celovito ocenil njeno uveljavljanje ter jo dopolnil.
Z dnem uveljavitve te resolucije preneha veljati resolucija o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 71/93 in 2/94 – popravek).

Ta resolucija začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.