Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. – Zunanja trgovina, d.o.o., Ž., ki jo zastopa Odvetniška družba B., C. & partnerji, o.p., d.n.o., Z. na seji senata dne 3. julija 2001

Ustavna pritožba družbe A. – Zunanja trgovina zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 701/99-2 z dne 26. 1. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 942/97- 12 z dne 15. 7. 1999 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, Carinske uprave Republike Slovenije, št. 02-Up/II-1115/95 z dne 2. 4. 1997 in v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, Carinske uprave Republike Slovenije, Carinarnice Ljubljana, št. 02/3-17 št. Up/I-2216/1 z dne 19. 4. 1995 se ne sprejme.

1. Pritožnica navaja, da je bila na podlagi 30.b člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 in nasl. – v nadaljevanju: CZ76) pri uvozu avtomobilov za opravljanje dejavnosti rent-a-car oproščena plačila carine. Zaradi mnenja prvostopenjskega carinskega organa, da je uvožene avte uporabljala za drugačne namene, kar naj bi izhajalo iz pogodbene klavzule, da postane najemnik po izteku najema lastnik avta, ji je bilo plačilo carine naloženo naknadno. Kljub ugotovitvi, da take klavzule v pogodbi ni, je drugostopenjski carinski organ pritožbo zavrnil. V utemeljitev je navedel, da sklenjena pogodba nima značilnosti, ki so za rent-a-car dejavnost v gospodarstvu že dalj časa uveljavljene. Ker je Upravno sodišče le potrdilo, da se strinja z zaključki carinskega organa druge stopnje, in se do tožbenih navedb ni opredelilo, se je pritožnica pritožila še na Vrhovno sodišče. V tej pritožbi je, kot je razvidno iz prilog k ustavni pritožbi, zatrjevala, da:
– je bila odločba utemeljena z nepravilno materialno pravno podlago,
– ni vedela, da organ druge stopnje izvaja dokazni postopek, zaradi česar ni imela možnosti predstaviti svojih stališč,
– se Upravno sodišče ni opredelilo do pravne narave rent-a-car pogodbe,
– bi opredelitev rent-a-car dejavnosti morala temeljiti na veljavnih pravnih normah in standardih, na v gospodarstvu uveljavljene značilnosti pa bi se lahko sklicevala le po predhodno izvedenem ugotovitvenem postopku, saj rent-a-car pogodba nima posameznih uveljavljenih značilnih sestavin, kot sta npr. čas najema in nosilec posameznih stroškov.
2. Ker pa naj bi se tudi Vrhovno sodišče ne opredelilo do pritožbenih navedb oziroma do pravne narave rent-a-car pogodbe, zaradi česar naj bi sodbe v tem delu ne bilo mogoče preizkusiti, je pritožnica vložila še Ustavno pritožbo. V njej zatrjuje kršitev 2., 22., 25. in 74. člena ustave.
3. V utemeljitev zatrjevanih kršitev navaja, da bo Ustavno sodišče moralo, čeprav praviloma ne ugotavlja, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali sta dokazna ocena ter uporaba materialnega prava pravilni, preveriti pravilno uporabo materialnega prava. Ta naj bi, kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča, temeljila na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča (sodbi U 1360/94 in U 1351/94). Ker pa naj bi to mnenje temeljilo na ustaljeni gospodarski praksi in ne na materialnih predpisih, naj bi bilo nadaljnje utemeljevanje odločbe z napačno sodno prakso v nasprotju z načelom, da je Slovenija pravna država (2. člen ustave).
4. Načelo enakega varstva pravic (22. člen ustave) naj bi bilo kršeno, ker Vrhovno sodišče pritožbenih navedb ni obravnavalo in ovrednotilo oziroma zavrnitve pritožbe ni obrazložilo. Pri tem pritožnica poudarja, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do pravne narave rent-a-car pogodbe, ki sta jo opredelila Upravno sodišče in drugostopenjski carinski organ, oziroma do pritožbenih stališč, da se je sporno vozilo uporabljalo v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo oproščeno carine. Hkrati poudarja, da je navedeno določbo ustave kršil tudi drugostopenjski carinski organ, ker ob tem, ko je ugotavljal dejstva oziroma izvajal dokaze, ki jih ni ugotavljal oziroma izvajal prvostopenjski organ, stranke v postopku ni zaslišal.
5. Pravica do pravnega sredstva (25. člen ustave) naj bi bila kršena, ker je Vrhovno sodišče kršitev namena carinske oprostitve obrazložilo s terminom “in podobno“, ki ga ni mogoče preizkusiti. Prav tako naj bi kritične presoje ne vzdržalo stališče, da utemeljitev odločbe z nepravilno materialno podlago (Vrhovno sodišče je, kot je razvidno iz prilog k ustavni pritožbi, v obrazložitvi sodbe navedlo, da bi odločba, glede na dopolnitev dokaznega postopka na drugi stopnji, morala temeljiti na 242. členu zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. – v nadaljevanju ZUP86, in ne na njegovem 240. členu) ne vpliva na zakonitost odločbe.
6. V nadaljevanju ustavna pritožnica še navaja, da je pogodbo o oddaji vozila v najem brez voznika (rent-a-car) sklenila skladno z določbami zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR). Ker iz izpodbijanih aktov izhaja, da naj bi sklenjene pogodbe (na podlagi dovoljenja za uvoz iz leta 1990) morale upoštevati tudi definicije in pravne standarde, ustvarjene naknadno (za njih naj bi zvedela iz odločbe Upravnega sodišča, ki se je sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča iz leta 1994), oziroma ki sploh ne obstajajo kot pravni vir, pa naj bi bilo kršeno tudi načelo svobodne gospodarske pobude (74. člen ustave). To določbo namreč pritožnica razume tako, da ji pravo dopušča, da ureja svoje poslovne odnose na izbrani način. Na koncu dodaja še, da posla sploh ne bi sklenila, če bi zakon jasno določal še kakšno omejitev poleg prepovedi odtujitve uvoženega predmeta pred potekom petih let.

7. Glede na določbo prvega odstavka 50. člena zakona o Ustavnem sodišču1 (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z Ustavno pritožbo preveri le, ali je bila z izpodbijanim aktom kršena kakšna od v ustavi navedenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne pa tudi, ali je bilo kršeno katero od splošnih ustavnih načel. Zaradi tega Ustavno sodišče pritožničinih navedb v delu, v katerem zatrjuje, da so izpodbijane odločbe v nasprotju z načelom, da je Slovenija pravna država (2. člen Ustave), ni preizkušalo.
8. Z vidika 22. člena ustave pa je pritožničino zatrjevanje kršitev neutemeljeno, saj je Vrhovno sodišče pritožbene navedbe obravnavalo ter obrazložilo zavrnitev pritožbe. Tako je navedlo, da se s pritožbenim ugovorom, da bi morala biti odločba oprta na 242. člen ZUP86 in ne na 240. člen ZUP86 sicer strinja, da pa sama nepravilna navedba procesne določbe ni takšna bistvena kršitev določb postopka, zaradi katere bi bilo odločbo treba odpraviti. V zvezi z zatrjevano nezmožnostjo predstavitve stališč je poudarilo, da je stranka v pritožbenem postopku sama predložila pogodbo o najemu vozila, zaradi česar ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, da se ni mogla izjasniti glede tega dokaza ter da opravi uradna oseba presojo predložene listine v skladu s temeljnim načelom presoje dokazov. Zatrjevanje, da se Upravno sodišče ni opredelilo do pravne narave rent-a-car pogodbe, je zavrnilo z obrazložitvijo, da se je sodišče s tem, ko je navedlo, da se strinja z značilnostmi rent-a-car pogodbe, ki jih je državni organ navedel v izpodbijani odločbi, opredelilo do strankinih stališč. Glede temelja za opredelitev rent-a-car dejavnosti pa je obrazložilo, da je bila presoja pogodbe o najemu opravljena glede na namen takrat veljavnega CZ76, ki je bil v stimulaciji vlaganja tujega kapitala v Slovenijo. Ta ob uvozu uveljavljen in priznan namen pa je bil z vsebino sklenjene pogodbe presežen.
9. Prav tako Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati, da se ni opredelilo do pravne narave rent-a-car pogodbe in namena oprostitve, saj je v obrazložitvi potrdilo pravilnost presoje pogodbe o najemu glede na CZ76.
10. Očitek, da drugostopenjski carinski organ pritožnice ni zaslišal o dejstvih oziroma dokazih, ki jih ni ugotavljal oziroma izvajal prvostopenjski carinski organ, se nanaša na ugotovitev organa druge stopnje, da v pogodbi ni dikcije “vozilo po zaključku najema postane last najemnika“. Neresničnost navedene ugotovitve carinskega organa prve stopnje je pritožnica, kar izhaja iz povzetka pritožbenih navedb v drugostopenjski odločbi carinskega organa, dokazovala s pogodbo o najemu osebnega vozila z dne 22. 6. 1994 (navedena pogodba je tudi priloga obravnavane ustavne pritožbe) in uspela. Zato ni dvoma, da pritožnici s tem, da ni bila zaslišana o dejstvu, ki ga je sama dokazovala z listinskim dokazom in z dokazovanjem uspela, čeprav to na vsebinsko odločitev ni vplivalo, načelo enakega varstva pravic ni bilo kršeno.
11. Prav tako pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da ji je bila kršena pravica do pravnega sredstva v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem s tem, ko je Vrhovno sodišče v obrazložitvi odločbe uporabilo termin “in podobno“. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča namreč pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave več od pritožbe ali drugega pravnega sredstva zoper prvostopenjsko odločbo ne zagotavlja. To pa je pritožnica imela možnost vložiti in jo je tudi vložila.
12. Zatrjevana nemožnost preizkusa obrazložitve zaradi pomanjkanja razlogov odločitve bi sicer lahko pomenila kršitev 22. člena ustave. Vendar pa Vrhovno sodišče v spornem delu v bistvu le ponavlja razloge, na katerih temelji sklep o uporabi določbe 30.b člena CZ76 v nasprotju z njenim namenom, in s tem razloge, na katerih temelji odločitev obveznosti plačila carine. Ti razlogi so razvidni iz izpodbijanih odločb, ki so oprte na sklenjeno pogodbo o najemu, zato je Vrhovno sodišče navedlo le nakatere določbe pogodbe. Preostale določbe, tudi tiste, ki so v izpodbijanih odločbah opredeljene kot značilne za rent-a-car pogodbe, zaradi česar naj bi jih tipična rent-a-car pogodba vsebovala (drugostopni carinski organ tako primeroma med posameznimi značilnostmi navaja, da se pogodbe o najemu sklepajo za krajši čas, da je potrebnih več zaporednih najemov iste dobrine različnim uporabnikom ter da je dobrina amortizirana šele po več najemih), pa zajame s terminom “in podobno“.
13. Pritožnica meni, da ji je bila pravica do pravnega sredstva kršena tudi zaradi utemeljitve upravne odločbe z nepravilno materialno pravno podlago. Kot je Ustavno sodišče že večkrat obrazložilo, pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava samega po sebi ni pristojno presojati. Tako izpodbijana odločitev kot njene kasnejše potrditve pa tudi ne temeljijo na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma tudi niso očitno napačne oziroma brez razumne pravne obrazložitve, da bi jih bilo mogoče zaradi tega oceniti za samovoljne.
14. Drugostopenjski carinski organ se je namreč v obrazložitvi skliceval na prvi odstavek 240. člena ZUP86, skladno s katerim “organ druge stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena“. Po mnenju pritožnice pa je drugostopni carinski organ izvajal dokazni postopek, zaradi česar bi moral v odločbi navesti, da je postopal skladno s tretjim odstavkom 240. člena ZUP86, ki določa, da “če organ druge stopnje spozna, da je odločba prve stopnje po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v odločbi, navede v svoji odločbi te razloge, pritožbo pa zavrne“. Upravno sodišče je sklicevanje na prvi odstavek 240. člena ZUP86 ocenilo za utemeljeno, saj odločba potrjuje stališče organa prve stopnje. Poleg tega je Upravno sodišče še menilo, da sklicevanje na neustrezno podlago za izdajo odločbe o pritožbi ne predstavlja kršitve pravil postopka, ki je ali bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, torej bistvene kršitve pravil postopka. Pritožnica je zato v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča zatrjevala, da bi se, ker je drugostopni organ izvajal dokazni postopek, moral uporabiti prvi odstavek 242. člena ZUP86. Ta določa, da “kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali da v postopku niso bila upoštevana pravila postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari, ali da je dispozitiv izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, stvar rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši stvar“. Vrhovno sodišče se je s pritožbenim ugovorom, da bi morala biti odločba oprta na 242. člen ZUP86 in ne na 240. člen ZUP86, strinjalo. Ob tem pa je še dodalo, da sama nepravilna navedba procesne določbe ni takšna bistvena kršitev določb postopka, zaradi katere bi bilo treba odločbo odpraviti.
15. Iz navedenega v 14. točki obrazložitve je razvidno, da se pritožničin očitek v tem delu nanaša zgolj na tiste določbe ZUP86, ki pojasnjujejo, kako je organ druge stopnje pri odločanju o pritožbi ravnal, ne pa morebiti na kakšne druge pravne predpise, ki narekujejo dispozitiv odločbe. Glede na to bi bila lahko sporna le procesna pravna podlaga, ne pa materialna pravna podlaga, kot to zatrjuje pritožnica. Vendar določbe prvega odstavka 240. člena, tretjega odstavka 240. člena in prvega odstavka 242. člena ZUP86, tako kot se glasijo, vsebinsko ne bi mogle pripeljati do drugačne odločitve. Uporaba katerekoli od navedenih določb pa tudi nima vpliva na potek postopka oziroma na krog možnih pravnih sredstev, zaradi česar do vpliva na pravico do pravnega varstva v zadevi, v kateri je bistveno vprašanje nastanek obveznosti plačila carine, sploh ni moglo priti.
16. Prav tako z izpodbijanimi odločbami ni bilo poseženo v pobudničino svobodno gospodarsko pobudo (prvi odstavek 74. člena ustave), saj ji je bilo omogočeno, da je poslovne odnose uredila na način, ki ga je izbrala. Iz izpodbijanih odločb namreč le izhaja, da v primerih takšnega urejanja poslovnih odnosov, kot je pritožničin, ki presega s 30.b členom CZ76 uveljavljen in priznan namen, obstoji obveznost plačila carine.
17. Neutemeljeno je tudi pritožničino zatrjevanje, da naj bi izpodbijane odločbe v svobodno gospodarsko pobudo posegle zaradi upoštevanja definicij in pravnih standardov, ki sploh ne obstojijo kot pravni vir. Svobodna gospodarska pobuda oziroma pogodbena svoboda kot ena njenih izraznih oblika2 glede na to, da sistem obligacijskega prava ne temelji na numerus claususu pogodbenih oblik, obsega tako svobodo sklepanja pogodb, svobodo vsebinskega urejanja kot tudi svobodo oblikovanja tipa zaveze. Posledično so tako določene pogodbe popolnoma odvisne od vsakokratne volje strank, kar pomeni, da stranke vsakokrat posebej izoblikujejo celotno pogodbo. Ob tem pa lahko zaradi pogostosti uporabe posameznih sestavin v pravnem prometu te pogodbe postanejo prometnotipične, s čimer vplivajo tudi na klasifikacijo pogodb (razvijejo se pogodbe, ki so tipične za poslovni promet). Ne glede na zakonsko neurejenost,3 ki je praviloma posledica novosti, teoretične nedognanosti in judikatne neobdelanosti, pogodbe skozi rabo pridobivajo svojo samolastno obliko, ki je kot taka tudi deležna pravnega varstva. Ker pa gre za zakonsko neurejene pogodbe, je v ospredju pravnega varstva sodno kreiranje pravil; sodnik, upoštevaje določena pravila (predvsem splošne norme obligacijskega prava) in metode, zapolni praznino s samostojno kreiranim pravilom. Pri tem je ta njegova kreativnost pri tipičnih pogodbah poslovne prakse manjša kot pri specifičnih izvenzakonskih pogodbah, saj se primernost ustvarjenega pravila ugotavlja na večjem vzorcu pogodb. To sodno kreiranje prava se tako kaže kot nujna posledica priznavanja zakonsko neurejenih pogodb. Ali se posamezno sodno kreirano pravo v določenem primeru tudi uporabi, pa je povsem odvisno od ugotovljenih namenov in ciljev pravnega posla, ki jih stranki zasledujeta s pogodbo. Samo poimenovanje pogodbe je namreč irelevantno.4
18. Prav tako so neutemeljene pritožničine navedbe, da bi morala upoštevati definicije in pravne standarde, ustvarjene po tem, ko je sama že sklenila pogodbe. Glede na to, da je pritožnica carinsko oprostitev utemeljevala z opravljanjem rent-a- car dejavnosti, je gotovo, da so ji bile značilnosti pogodbe za nedvoumno ugotavljanje namena in cilja pravnega posla za tovrstno dejavnost znane. Prav tako pa ji niso mogle biti neznane značilnosti leasing pogodbe (ki je blizu pravilom o najemu oziroma zakupu, njena bistvena značilnost in razlikovalni znak, tudi med posameznimi pojavnimi oblikami leasinga, pa je možnost odkupa), saj je ta bila v času, ko je pritožnica sklepala pogodbe (v zadevi predložena pogodba je bila sklenjena 22. 6. 1994), že uveljavljena. Navedeno uveljavljenost potrjuje tudi novela pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92 in nasl.), ki je po objavi v Uradnem listu RS, št. 39/93 začela veljati dne 16. 7. 1993, in iz katere je razviden način obdavčitve leasinga.5
19. Glede na navedeno Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

20. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.
Št. Up-110/01-7
Ljubljana, dne 3. julija 2001.

1 Prvi odstavek 50. člena ZUstS se glasi:
“Vsakdo lahko ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.“

2 Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994 (Uradni list RS, št. 74/94 in OdlUS III, 99) sprejelo stališče, da določbi prvega in drugega odstavka 399. člena ZOR nista v neskladju z ustavo, in navedlo, da je splošna avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju pogodb obligacijskega prava utemeljena v splošni svobodi ravnanja, izhajajoči iz nedotakljivosti osebnostnih pravic, ki so zagotovljene s 35. členom ustave, in v svobodni gospodarski pobudi, določeni v 74. členu ustave.
3 Kar je na eni strani posledica dejstva, da zakon uredi tiste pogodbene tipe, ki so v času izdaje zakona oziroma njegove novele sposobni uzakonitve (to z drugimi besedami pomeni, da niso uveljavljene le v praksi temveč raziskane v pravni teoriji). Na drugi strani pa so zakonsko neurejena pogodbena razmerja posledica pogodbene svobode, ki jo zakonodajalec dopušča v želji, da praksa oblikuje potrebno ravnanje glede na posebne okoliščine primerov. Zaradi tega krog pogodbenih oblik (vsebin) tudi ni zaprt.
4 Več o tem Peter Grilc, Stopnjevanje pojavnih oblik pogodb, doktorska disertacija, Ljubljana 1993.

5 Skladno s 6. členom novele se je za 37.a členom pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku dodal 37.b člen, ki se je glasil:
“Od proizvodov, ki se dajejo v najem z možnostjo odkupa, mora biti plačan davek od prometa proizvodov pri nabavi proizvodov oziroma pred dajanjem v najem, po predpisani davčni stopnji od davčne osnove po 15. členu zakona.
Od proizvodov, ki se dajejo v najem z možnostjo odkupa, in jih najemojemalec rabi kot opremo po prvem in drugem odstavku 10. člena zakona, se plačuje davek po 1. točki tarifne številke 3 tarife davka od prometa proizvodov, ob izpolnitvi pogojev iz 7. člena zakona.“