Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in drugega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o preoblikovanju prostih carinskih prodajaln na cestnih mejnih prehodih z državami članicami Evropskih skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije, v mejne prodajalne in o posebnih ukrepih nadzora teh prodajaln (ZPPCPEU), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 31. januarja 2001 in o njem ponovno odločal na seji 21. februarja 2001.

Ta zakon določa posebne ukrepe nadzora, ki jih pristojni organi izvajajo v zvezi z blagom, ki se prodaja v prodajalnah na območju mejnih prehodov (v nadaljnjem besedilu: mejne prodajalne) ter pravice in obveznosti oseb v zvezi z izvajanjem posebnih ukrepov nadzora, način preoblikovanja prostih carinskih prodajaln na cestnih mejnih prehodih z državami članicami Evropskih skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije, v mejne prodajalne ter ukrepe državne pomoči zaradi spremembe pogojev poslovanja teh prodajaln.

(1) Mejne prodajalne so v skladu s tem zakonom prodajalne, ki na območju cestnih mejnih prehodov z državami članicami Evropskih skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije, prodajajo blago potnikom, ki imajo v skladu z veljavno zakonodajo namen prestopiti državno mejo.
(2) Mejne prodajalne v skladu s prejšnjim odstavkom niso proste carinske prodajalne, ki poslujejo v skladu s carinskim zakonom (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99 – popr.) na letališču ali v pristanišču, odprtem za mednarodni promet ter na cestnih mejnih prehodih na meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško oziroma Republiko Madžarsko.

Pristojni organi po tem zakonu so Carinska uprava Republike Slovenije – Generalni carinski urad, carinski uradi in izpostave kot notranje organizacijske enote carinskih uradov.

(1) Posebni ukrepi nadzora v skladu s tem zakonom so ukrepi, kot je na primer pregled in preiskava blaga, prevoznih in prenosnih sredstev, preverjanje obstoja, verodostojnosti in točnosti dokumentov, preverjanje obstoja, verodostojnosti in točnosti poslovnih knjig in drugih evidenc, pregled prtljage in stvari, ki jih potniki nosijo s seboj ali na sebi in izvajanje uradnih preiskav z namenom, da se:
1. prepreči oskrbovanje mejnih prodajaln v nasprotju s predpisi in
2. omogoči identifikacijo blaga, kupljenega v mejnih prodajalnah in njegovo razlikovanje od carinskega blaga, ki ga potniki vnašajo na slovensko carinsko območje v potniškem prometu.
(2) Izvajanje posebnih ukrepov nadzora v skladu s tem zakonom v ničemer ne omejuje ali spreminja pristojnosti, ki jih imajo carinski in drugi državni organi v zvezi z izvajanjem veljavne zakonodaje v Republiki Sloveniji.

Za izvajanje tega zakona je imetnik mejne prodajalne in vsaka druga oseba, ki je posredno ali neposredno vključena v posle v zvezi z blagom, ki se prodaja v mejnih prodajalnah, dolžna pristojnim organom na njihovo zahtevo omogočiti pregled in preiskavo blaga, predložiti vse potrebne dokumente in pojasnila, ne glede na obliko njihovega zapisa, ter zagotoviti pristojnim organom potrebno pomoč.

(1) Imetnik mejne prodajalne sme v mejnih prodajalnah prodajati:
1. uvoženo blago, ki je v Republiki Sloveniji sproščeno v prost promet v skladu z veljavno zakonodajo;
2. blago, proizvedeno v Republiki Sloveniji, ki se v skladu z veljavno zakonodajo sme dati v promet na območju Republike Slovenije.
(2) Imetnik mejne prodajalne sme v mejnih prodajalnah opravljati tudi storitve, povezane s prodajo blaga iz prvega odstavka tega člena.

(1) Za potrebe izvajanja tega zakona mora račun, ki ga imetnik mejne prodajalne izda vsakemu kupcu vsebovati vsaj podatke o vrsti, količini in vrednosti blaga, kupljenega v posamezni mejni prodajalni.
(2) Kupec mora račun iz prejšnjega odstavka hraniti dokler se nahaja na območju mejnega prehoda in dokler pristojni organ ne sprejme odločitve o morebitni kontroli blaga, ki ga potnik nosi s seboj.

(1) Zaradi preverjanja ali gre za carinsko blago ali za blago kupljeno v mejni prodajalni, je potnik dolžan pristojnemu organu predložiti blago, ki ga nosi s seboj in račun iz prejšnjega člena.
(2) Blago iz prejšnjega odstavka je lahko predloženo na kakršen koli način, ki pristojnemu organu omogoča, da lahko nedvomno ugotovi, kje se blago nahaja. Blago, ki ni očitno videno in blago, ki se ne prevaža ali prenaša na običajnem mestu, mora potnik predložiti izrecno.
(3) Pristojni organ sme zaradi izvajanja ukrepov po tem zakonu preverjati predloženo blago in izjave potnika s pregledom blaga, ki ga potnik nosi s seboj ali na sebi, s pregledom računov in drugih dokumentov, povezanih s tem blagom, ter s pregledom prevoznih oziroma prenosnih sredstev.
(4) Če pristojni organ ne more ugotoviti, da je določeno blago dejansko kupljeno v mejni prodajalni, ukrepa, kot da bi bilo to carinsko blago.

(1) Pristojni organ sme zaradi izvajanja nadzora v skladu s tem zakonom pri imetnikih mejnih prodajaln:
1. preverjati evidence, ki jih imetniki mejnih prodajaln vodijo v skladu z zakonom o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93) in podzakonskimi akti, izdanimi na njegovi podlagi;
2. pregledati blago in dokumentacijo v zvezi z blagom, ki ga imetnik prodajalne hrani v mejni prodajalni;
3. zahtevati, da imetnik mejne prodajalne zaradi preverjanja pravilnosti poslovanja prodajalne opravi popis vsega blaga na zalogi v prodajalni ali popis posamezne vrste blaga na zalogi v prodajalni.
(2) Evidence o nabavi in prodaji blaga iz 1. točke prejšnjega odstavka ter dokumentacija o blagu, ki ga imetnik hrani v mejni prodajalni se mora voditi oziroma hraniti v prostorih posamezne mejne prodajalne.
(3) Pristojni organ lahko zahteva, da se popis blaga iz 3. točke prvega odstavka tega člena opravi v prisotnosti carinskega delavca.

(1) Dobavitelj, ki oskrbuje mejno prodajalno mora pred vnosom v prodajalno predložiti pristojnemu organu blago in dokumente, ki se nanašajo na dobavljeno blago zaradi preverjanja, če blago izpolnjuje pogoje iz 6. člena tega zakona.
(2) Pristojni organ z žigom potrdi, da je blago namenjeno za oskrbo mejne prodajalne, potem ko preveri, da so izpolnjeni pogoji iz 6. člena tega zakona.
(3) Pristojni organ lahko pri dobavitelju, ki oskrbuje mejno prodajalno, preverja točnost in verodostojnost podatkov, ki se nanašajo na oskrbovanje mejnih prodajaln.
(4) Določbe prvega do tretjega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi, če imetnik mejne prodajalne blago vrne dobavitelju ali ga premesti v drugo mejno prodajalno. Blago se predloži tudi pri pristojnem organu na mejnem prehodu, od koder se blago iznaša, skupaj z dokumenti, ki jih je pristojni organ pred vnosom v mejno prodajalno potrdil v skladu z drugim odstavkom tega člena.

(1) Ukrepi za spodbujanje skladnega regionalnega razvoja se nanašajo na sofinanciranje podjetniških projektov v občinah ob državni meji z državami članicami Evropskih skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije, pri čemer imajo prednost projekti na območjih s posebnimi razvojnimi problemi v skladu z drugim odstavkom 22. člena zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Uradni list RS, št. 60/99).
(2) Obmejna območja Republike Slovenije na meji z državami članicami Evropskih skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije, so upravičena tudi do sredstev iz okvira programov predpristopne pomoči Evropske unije, zlasti sredstev Phare za zagotavljanje ekonomske in socialne kohezije ter programa čezmejnega sodelovanja.
(3) Spodbude, pomembne za skladni regionalni razvoj se dodeljujejo v skladu z zakonodajo s področja spodbujanja skladnega regionalnega razvoja in v skladu s shemo regionalnih državnih pomoči “Pomoč za spodbujanje regionalnega razvoja”, potrjeno na podlagi zakona o nadzoru državnih pomoči (Uradni list RS, št. 1/00).

(1) Gospodarskim družbam, ki so na dan uveljavitve tega zakona imetniki prostih carinskih prodajaln, katerih poslovanje morajo prilagoditi določbam tega zakona in gospodarskim družbam, samostojnim podjetnikom posameznikom, zadrugam in zavodom, ki zaradi prilagoditve prostih carinskih prodajaln določbam tega zakona, zaposlijo trajno presežne delavce, se zagotavljajo ukrepi aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92, 71/93, 38/94 in 69/98).
(2) Ukrepi iz prejšnjega odstavka se izvajajo v skladu s shemo zaposlovanja in usposabljanja, potrjeno na podlagi zakona o nadzoru državnih pomoči (Uradni list RS, št. 1/00).

(1) Posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, se kaznuje za prekršek z denarno kaznijo od 300.000 do 12,000.000 tolarjev, pravna oseba pa z denarno kaznijo od 1,000.000 do 18,000.000 tolarjev, če:
1. ne ravna v skladu s 5. členom tega zakona,
2. v mejni prodajalni prodaja blago v nasprotju s 6. členom tega zakona,
3. ne izda računa kupcu v skladu s 7. členom tega zakona,
4. ne vodi evidenc o nabavi in prodaji blaga ter druge dokumentacije o blagu v mejni prodajalni v skladu z drugim odstavkom 9. člena tega zakona,
5. pred vnosom blaga v prodajalno ne predloži le-tega oziroma ne predloži dokumentov, ki se nanašajo na dobavljeno blago pristojnemu organu v skladu s prvim odstavkom 10. člena tega zakona.
(2) Z denarno kaznijo od 200.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekrške iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.

(1) Z denarno kaznijo od 30.000 do 450.000 tolarjev se za prekršek kaznuje fizična oseba, ki:
1. ne ravna v skladu s 5. členom tega zakona,
2. ne hrani računa v skladu z drugim odstavkom 7. člena tega zakona,
3. ne predloži blaga, ki ga nosi s seboj ali računa iz 7. člena tega zakona v skladu z 8. členom tega zakona.
(2) Z denarno kaznijo 20.000 tolarjev carinski delavec takoj na kraju samem kaznuje fizično osebo, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka v zvezi z blagom, katerega vrednost ne presega 50.000 tolarjev.

31. maja 2001 preneha veljati 181. člen zakona o spremembah in dopolnitvah carinskega zakona (Uradni list RS, št. 32/99 in 40/99 – popr.) v delu, ki se nanaša na proste carinske prodajalne na mednarodnih cestnih mejnih prehodih na meji z državami članicami Evropskih skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije.

(1) Dovoljenja za proste carinske prodajalne iz 87. člena carinskega zakona na mednarodnih cestnih mejnih prehodih na mejah z državami članicami Evropskih skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije, prenehajo veljati 31. maja 2001.
(2) Pristojni carinski organ do 1. maja 2001 po uradni dolžnosti izda ugotovitvene odločbe o razveljavitvi dovoljenj iz prejšnjega odstavka. Zoper ugotovitveno odločbo o razveljavitvi dovoljenja iz 87. člena carinskega zakona ni dovoljena pritožba.
(3) Od 1. junija 2001 dalje smejo mejne prodajalne prodajati le blago iz 6. člena tega zakona. Mejne prodajalne lahko začnejo poslovati v skladu s tem odstavkom, potem ko v skladu z odločbo carinskega organa uredijo carinski status blaga na zalogi na dan 31. maja 2001.
(4) V odločbi iz drugega odstavka tega člena carinski organ določi tudi način in roke, v katerih mora imetnik dovoljenja iz prvega odstavka tega člena:
1. popisati blago na zalogi v prostih carinskih prodajalnah na dan 31. maja 2001 po vrstah, količinah in carinskem statusu blaga,
2. popis iz prejšnje točke predložiti carinskemu organu in
3. urediti carinski status blaga na zalogi v prostih carinskih prodajalnah v skladu s carinskimi predpisi.
(5) Če je v zvezi z ureditvijo statusa carinskega blaga na zalogi v prostih carinskih prodajalnah treba obračunati trošarino za trošarinske izdelke, se trošarino obračuna in plača v višini razlike med trošarino, ki je bila obračunana na podlagi tretjega odstavka 43. člena oziroma osmega odstavka 51. člena zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98 in 57/99) in trošarino, ki na dan 31. maja 2001 velja za enakovrstne trošarinske izdelke, dane v porabo na območju Republike Slovenije.
(6) Trošarina iz prejšnjega odstavka se obračuna in plača, kot da bi bila uvozna dajatev.

(1) Imetniki dovoljenj za proste carinske prodajalne, ki so v skladu s prejšnjim členom opravili popis blaga na zalogi v prostih carinskih prodajalnah na dan 31. maja 2001, morajo v popisu trošarinskih izdelkov na zalogi v prostih carinskih prodajalnah, ki niso carinsko blago, posebej navesti, kdo so lastniki oziroma dobavitelji trošarinskih izdelkov.
(2) Za trošarinske izdelke iz prejšnjega odstavka se v skladu s 7. točko tretjega odstavka 17. člena zakona o trošarinah obračuna in plača trošarina v višini razlike med trošarino, ki je bila obračunana na podlagi tretjega odstavka 43. člena oziroma osmega odstavka 51. člena zakona o trošarinah in trošarino, ki na dan 31. maja 2001 velja za enakovrstne trošarinske izdelke, dane v porabo na območju Republike Slovenije.
(3) Zavezanci za plačilo trošarine iz prejšnjega odstavka so:
– imetniki dovoljenj za proste carinske prodajalne, če so lastniki trošarinskih izdelkov oziroma
– lastniki ali dobavitelji trošarinskih izdelkov, če gre za trošarinske izdelke, ki so predmet komisijskih oziroma konsignacijskih poslov.
(4) Zavezanci iz prejšnjega odstavka morajo:
– najkasneje 15. dan po opravljenem popisu predložiti krajevno pristojnemu carinskemu organu obračun razlike trošarine iz prejšnjega odstavka in
– najkasneje do 31. julija 2001 plačati razliko trošarine.

(1) Imetniki dovoljenj za proste carinske prodajalne iz 16. člena tega zakona lahko tobačne izdelke, ki jih imajo na zalogi na dan 31. maja 2001, v skladu z 52. členom zakona o trošarinah pa niso označeni s tobačno znamko, in za katere so obračunali razliko trošarine v skladu s 16. oziroma 17. členom tega zakona, prodajo v mejni prodajalni, ne da bi jih označili s tobačno znamko.
(2) Dobavitelji tobačnih izdelkov prostim carinskim prodajalnam iz prejšnjega odstavka lahko tobačne izdelke, ki jih imajo na zalogi v trošarinskih oziroma carinskih skladiščih na dan 31. maja 2001, v skladu z 52. členom zakona o trošarinah pa niso označeni s tobačno znamko, in za katere so obračunali trošarino v skladu z zakonom o trošarinah oziroma tem zakonom, dobavljajo mejnim prodajalnam, ne da bi jih označili s tobačno znamko, vendar ne dalj kot do 31. avgusta 2001.
(3) Ureditev iz prejšnjega odstavka velja le, če dobavitelj popiše tobačne izdelke, ki niso označeni s tobačno znamko in jih ima na zalogi na dan 31. maja 2001, po vrstah, količinah in carinskem statusu ter zapisnik o opravljenem popisu predloži pristojnemu carinskemu organu najpozneje v 15 dneh po opravljenem popisu.

(1) Minister, pristojen za finance izda v roku enega meseca od uveljavitve tega zakona podrobnejše predpise glede izvajanja ukrepov nadzora v skladu z 8., 9. ali 10. členom tega zakona ter glede obračuna razlike trošarine v skladu s 17. in 18. členom tega zakona.
(2) Minister, pristojen za finance s pravilnikom o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost določi posebnosti glede izvajanja vračila DDV v potniškem prometu tujim fizičnim osebam, ki kupujejo blago v mejnih prodajalnah.
(3) Minister, pristojen za trgovino s pravilnikom o obratovalnem času prodajaln določi posebnosti, ki se glede obratovalnega časa upoštevajo pri določitvi obratovalnega časa mejnih prodajaln.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

V skladu s 3. točko izreka in v povezavi s 54. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-104/01-17 z dne 14. 6. 2001, objavljene v Uradnem listu Republike Slovenije št. 52/01, se hkrati z objavo zakona o preoblikovanju prostih carinskih prodajaln na cestnih mejnih prehodih z državami članicami Evropskih skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije, v mejne prodajalne in o posebnih ukrepih nadzora teh prodajaln objavi tudi ustrezen del te odločbe:
“Ustavno sodišče je z odločbo U-I-104/01-17 z dne 14. 6. 2001 na seji dne 14. junija 2001

1. Razveljavijo se določbe drugega odstavka 254. člena in tretjega odstavka 292. člena poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 40/93, 80/94, 3/95 – popr., 28/96, 26/97, 46/00, 3/01, 9/01 in 13/01) ter del drugega stavka drugega odstavka 292. člena poslovnika Državnega zbora, ki se glasi: »razen v primeru iz drugega odstavka 254. člena tega poslovnika ali v primeru, če je v 7 dneh po sprejemu zakona dobil zahtevo Državnega sveta, naj Državni zbor o zakonu še enkrat odloča«.
2. Zakon o preoblikovanju prostih carinskih prodajaln na cestnih mejnih prehodih z državami članicami Evropskih skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije, v mejne prodajalne in o posebnih ukrepih nadzora teh prodajaln (Uradni list RS, št. 13/01) ni bil razglašen in objavljen v skladu z ustavo, zato ni začel veljati in se ne sme uporabljati.
3. Druga točka tega izreka se izvrši na način, določen v 50. do 54. točki obrazložitve te odločbe.
4. Ta odločba začne učinkovati naslednji dan po vročitvi Državnemu zboru.

50. Ker je z zadržanjem izvrševanja ZPPCPEU in s to odločbo ustavnega sodišča nastal zelo specifičen položaj, je ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo tudi način izvršitve te odločbe. Ustavno sodišče z določitvijo načina izvršitve razrešuje dileme, ki bodo morebiti nastale zaradi zadržanja izvrševanja ZPPCPEU in te odločbe, predvsem glede vprašanja teka različnih rokov. Pri tem je ustavno sodišče upoštevalo predvsem dejstvo, da zakonodajalec sam ne more več prilagoditi vsebine zakona novonastalim okoliščinam, ki so nastale zaradi zadržanja zakona in poteka časa. Ob tem ustavno sodišče pripominja, da so njegove pristojnosti in s tem tudi možnosti omejene; upoštevajoč načelo delitve oblasti je ustavno sodišče poseglo le-tam, kjer je bilo to nujno (kjer bi zaradi zadržanja zakona prišlo do nevzdržnega položaja, ki bi povzročil neskladnost z ustavo ali pa neizvedljivost ureditve), in le-toliko, kot je bilo nujno potrebno. Zato takšna določitev načina izvršitve ni nujno optimalna, vendar ustavno sodišče nima in ne more imeti pri določitvi načina izvršitve odločbe toliko manevrskega prostora kot zakonodajalec pri urejanju pravnih razmerij. Specifičnost in tudi problematičnost položaja, ki bi lahko nastal ob morebitni uveljavitvi ZPPCPEU, pa je tudi posledica ravnanja zakonodajalca v tem konkretnem postopku sprejemanja ZPPCPEU, predvsem pa posledica nedodelane oziroma pomanjkljive zakonske ureditve referenduma.
51. Ugotovitev, da zakon ni začel veljati, pomeni, da na njegovi podlagi niso mogle nastati nobene pravne posledice, zato so tudi vse morebiti že izdane ugotovitvene odločbe iz 16. člena ZPPCPEU neobstoječe. Vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred razglasitvijo in objavo zakona, v tem primeru ZPPCPEU, pomeni, da se lahko (in mora) izvesti in zaključiti postopek v zvezi z referendumom v skladu z ustavo in ZRLI, ki predstavlja ustavnopravno “oviro” za razglasitev, objavo in uveljavitev ZPPCPEU. O pobudi volivcem, naj vložijo zahtevo za razpis referenduma o ZPPCPEU, ki jo je vložila Nova stranka, zaenkrat še ni pravnomočno odločeno. Odvisno od tega, kakšna bo ta odločitev, bo odvisen tudi nadaljnji potek. Glede na smiselno uporabo 273. člena zakona splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP) ima predsednik Državnega zbora možnost, da še pred končanjem upravnega spora spremeni svojo odločitev in ugodi dne 28. 2. 2001 vloženi pobudi Nove stranke za vložitev zahteve volivcev za razpis naknadnega referenduma o ZPPCPEU.
52. Če se bo pri odločanju o pobudi Nove stranke izkazalo, da kljub temu, da rok za vložitev pobude začne teči od sprejema zakona po ponovnem odločanju Državnega zbora po suspenzivnem vetu dalje, pobuda ne izpolnjuje vseh formalnih in vsebinskih pogojev po ZRLI, ne bo več ovir za razglasitev, objavo in uveljavitev ZPPCPEU. Če se bo izkazalo, da pobuda izpolnjuje vse predpisane pogoje, bo treba določiti rok za zbiranje podpisov. Zaradi omenjenega specifičnega položaja v obravnavanem primeru je rok tridesetih dni od sprejema ZPPCPEU v Državnem zboru iz drugega odstavka 21. člena ZRLI že potekel, zato glede na smisel določbe drugega odstavka 21. člena ZRLI ustavno sodišče kot način izvršitve te odločbe nalaga, da je treba v primeru, če bo prišlo do te situacije, določiti rok tridesetih dni za zbiranje podpisov tako, da teče od vročitve odločitve o pobudi dalje. Če v tem roku zahteva 40 000 volivcev za razpis referenduma ne bo vložena, bo to pomenilo, da ni ovir za razglasitev, objavo in uveljavitev ZPPCPEU. Če bo takšna zahteva volivcev v skladu z ZRLI vložena, bo treba razpisati in izvesti referendum v skladu z ZRLI. Če bo ZPPCPEU na referendumu potrjen, ne bo ovir za njegovo razglasitev, objavo in uveljavitev.
53. V vseh zgoraj navedenih primerih, ko ni ovir za uveljavitev ZPPCPEU, to pomeni, da se ZPPCPEU pošlje v razglasitev in objavo in od tedaj bodo nastopili tudi vsi pravni učinki, ki iz tega izhajajo. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 154. člena ustave, upoštevajoč tudi določitev uveljavitve zakona v 20. členu ZPPCPEU, bo v tem primeru ZPPCPEU začel veljati petnajsti dan po tej objavi. ZPPCPEU določa številne roke v obliki fiksnega datuma. Osrednjega pomena je določitev roka o tem, kdaj preneha dosedanji režim prostih carinskih prodajaln (31. 5. 2001) in začne veljati nov režim mejnih prodajaln (1. 6. 2001), ostali roki v ZPPCPEU so določeni v odvisnosti od tega. Ustavno sodišče je s sklepom U-I-104/01 z dne 28. 5. 2001 zadržalo izvrševanje ZPPCPEU ter s tem preprečilo iztek tega roka in nastanek posledic ob njegovem izteku. Ker z izdajo te odločbe prenehajo učinki začasnega zadržanja, je ustavno sodišče ob upoštevanju določbe 155. člena ustave in namena zakonodajalca (ki ni imel namena, da določi retroaktivno učinkovanje zakona) kot način izvršitve te odločbe določilo tudi tek rokov iz ZPPCPEU. Ustavno sodišče poudarja, da se pri tem ni spuščalo v vsebinsko presojo ureditve rokov v ZPPCPEU, temveč je le zamaknilo iztek rokov, kot jih določil zakonodajalec. Roki iz ZPPCPEU, ki so določeni s fiksnim datumom, zapadejo naslednje:
– rok, ki je določen z datumom 1. 5. 2001, zapade 10. dan po uveljavitvi zakona,
– rok, ki je določen z datumom 31. 5. 2001, zapade 30. dan po dnevu iz prve alinee,
– rok, ki je določen z datumom 1. 6. 2001, zapade naslednji dan po dnevu iz druge alinee,
– rok, ki je določen z datumom 31. 7. 2001, zapade po dveh mesecih od dneva iz druge alinee,
– rok, ki je določen z datumom 31. 8. 2001, zapade po treh mesecih od dneva iz druge alinee.
54. Čeprav bo v skladu z 42. členom ZUstS ta odločba že objavljena, tako da bodo imeli vsi možnost seznaniti se z njo, pa ustavno sodišče zaradi načela pravne varnosti (kot enega od načel pravne države iz 2. člena ustave) z določitvijo načina izvršitve te odločbe tudi nalaga, da se v primeru, če bo prišlo do objave ZPPCPEU, hkrati z njim, v isti številki Uradnega lista RS in neposredno, takoj za njim, objavi tudi kopija dela te odločbe, in sicer izrek odločbe in 50. do 55. točka obrazložitve. “