Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A., z.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji dne 12. julija 2001

Sodba vrhovnega sodišča št. U 481/96 z dne 1. 3. 2000 se razveljavi in se zadeva vrne upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Z izpodbijano sodbo je bila zavrnjena tožba v upravnem sporu zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 36301/084/95 0012 01 z dne 31. 1. 1996 o zavrnitvi pritožbe zoper sklep Upravne enote Ljubljana št. 363-664/93-07/DK-MS, 351-1068/93-07/DK-MS z dne 17. 5. 1995, s katerim je bila zavržena pritožničina zahteva “za denacionalizacijo nepremičnin stavbišče v izmeri 1 338 m2, ki je v upravljanju bivše Občine Ljubljana Center in 52/1000 stavbe V. 4, U., poslovni prostor v II. nadstropju v izmeri 141,46 m2, ki je v upravljanju Kmetijskega zavoda Š.”. Vrhovno sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je bila ničnost odločbe o nacionalizaciji ugotovljena že s sodbo Vrhovnega sodišča Jugoslavije št. Uis 27/68 z dne 6. 2. 1970, posledica česar naj bi bila odprava morebitnih posledic navedene odločbe, ne pa vračanje zadružnega premoženja v postopku denacionalizacije.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da ni zahtevala vrnitve 52/1000 stavbe na V. 4 v U. zaradi nacionalizacije, temveč zato, ker je bila Glavna zadružna zveza LRS, ki je bila zadnja zadružna lastnica predmetnih nepremičnin, oblastno ukinjena in nima pravnih naslednikov, ki bi lahko uveljavljali odpravo pravnih posledic nične nacionalizacijske odločbe. Zahtevo za vrnitev zadružnega premoženja naj bi vložila na podlagi prvega odstavka 65. člena in drugega odstavka 66. člena zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in nasl. – v nadaljevanju: ZZad). Upravni organi in vrhovno sodišče naj bi navedbe in argumente za uporabo določb ZZad, ki naj bi jih uveljavljala pritožnica, ne upoštevali. Zato naj bi ji bili z izpodbijano sodbo kršeni pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) in pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave). Zatrjuje tudi kršitev načel pravne države (2. člen ustave). Ustavnemu sodišču predlaga, naj samo odloči in ugodi zahtevku pritožnice za vrnitev lastninske pravice na 52/1000 stavbe na V. 4 v U. ali pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
3. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-162/00 z dne 29. 5. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavno sodišče je že v tem sklepu pojasnilo, da v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, za kar pri določbi 2. člena ustave ne gre. V skladu s 56. členom zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana vrhovnemu sodišču. Poslana je bila tudi Mestni občini Ljubljana in Kmetijskemu zavodu Š., p.o., T., ker sta bili stranki v upravnem postopku, v katerem sta bila izdana sklep Upravne enote Ljubljana št. 363-664/93-07/DK-MS, 351-1068/93- 07/DK-MS z dne 17. 5. 1995 in odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 36301/084/95 0012 01 z dne 31. 1. 1996. Navedena odločba Ministrstva za okolje in prostor je bila izpodbijana v upravnem sporu, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče in Mestna občina Ljubljana na ustavno pritožbo nista odgovorila. Kmetijski zavod Š. pa v odgovoru navaja, da je bil ustanovljen z odločbo št. 32/1961 z dne 16. 1. 1961, ki jo je izdala Okrajna kmetijska zbornica Ljubljana, ki je bila del Glavne zadružne zveze Slovenije. Kmetijski zavod Ljubljana naj bi zato bil že pred ukinitvijo Glavne zadružne zveze Slovenije integralni del zadružništva v Sloveniji. Zato, in ker je prav Kmetijski zavod Š. izpeljal postopek, ki je privedel do odločitve vrhovnega sodišča Jugoslavije, s katero je bila ugotovljena ničnost odločbe o nacionalizaciji, naj bi prenos premoženja nanj ne bil neupravičen. Predpisi o denacionalizaciji, del katerih naj bi bile tudi določbe ZZad, pa naj bi bili namenjeni izključno popravi krivic zaradi neupravičenih odvzemov premoženja. Kmetijski zavod Ljubljana meni, da izpodbijana sodba ne pomeni kršitve enakega varstva pravic, ker naj bi iz navedenega izhajalo, da ustavni pritožnik ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za uveljavitev svoje pravice, izpodbijana sodba pa naj bi tudi ne bila očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve.

4. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je tako na podlagi pritožničinih navedb, da se sodišče v zvezi z vprašanjem, ali je upravičena do vrnitve premoženja na podlagi 65. in 66. člena ZZad, ni opredelilo do njenih navedb, izpodbijano sodbo preizkusilo z vidika morebitne kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave).
5. Člen 22 ustave pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Poseg v to pravico je podan, če je izpodbijani akt sprejet v postopku, v katerem pritožnica ni mogla uveljaviti ali je lahko le omejeno uveljavljala svojo pravico, kar lahko posledično prizadene tudi kakšno drugo njeno pravico.
6. Iz določbe 22. člena ustave izhaja tudi dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank, odloči o utemeljenosti zahtevka in v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranki. Ustavno sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane sodbe vrhovnega sodišča sploh ne vsebuje utemeljitve o zavrnitvi zahteve za vračilo premoženja na podlagi določb ZZad. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo tožbene navedbe sedanje ustavne pritožnice v zvezi z določbami ZZad, ki naj bi bile pravna podlaga za njen zahtevek za vračilo premoženja. Pri argumentiranju odločitve o neutemeljenosti tožbe pa vrhovno sodišče na te navedbe ni odgovorilo. Svojo utemeljitev je omejilo le na obrazložitev presoje pravnega stališča, po katerem odprava pravnih posledic ničnosti nacionalizacijske odločbe ne more biti predmet denacionalizacijskega postopka. Ustavno sodišče se v presojo, ali so s takim pravnim stališčem pritožnici kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine ni spuščalo, ker pritožnica tega niti ni zatrjevala; poleg tega pa je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že zato, ker izpodbijana sodba v obrazložitvi ne vsebuje razlogov za odločitev sodišča glede zavrnitve tožbenih ugovorov o upravičenosti do vrnitve premoženja po določbah ZZad. Sodna odločba, ki v obrazložitvi ne vsebuje razlogov za odločitev sodišča, namreč predstavlja kršitev pritožničine pravice iz 22. člena ustave ne glede na to, ali je njen tožbeni zahtevek utemeljen ali ne.
7. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo vrhovnega sodišča razveljavilo. V novem postopku bo moralo upravno sodišče (ki je po uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 70/00 in nasl.- ZUS-A, pristojno odločati tudi o zadevah, ki jih je do 30. 6. 1996 prejelo vrhovno sodišče) svojo odločitev ustrezno obrazložiti. V zvezi z mnenjem Kmetijskega zavoda Ljubljana, da ustavna pritožnica ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za uveljavitev pravice do vračila premoženja, pa ustavno sodišče pojasnjuje, da te navedbe v tem postopku ustavne pritožbe ne morejo biti relevantne. Mnenje udeleženca v postopku o razlogih za neutemeljenost tožbenega zahtevka namreč ne more nadomestiti manjkajočih razlogov o tem v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.