Na podlagi drugega odstavka 282. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/00, 81/00 in 124/00) izdaja Vlada Republike Slovenije

S to uredbo se določajo merila in kriteriji, na podlagi katerih posebna komisija iz četrtega odstavka 282. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/00, 81/00 in 124/00) za ugotavljanje obveznosti dodatnega pokojninskega zavarovanja (v nadaljnjem besedilu: komisija) določa delovna mesta, na katerih je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje zaradi težavnosti in škodljivosti dela, oziroma ugotavlja, da niso več izpolnjeni pogoji za obvezno dodatno zavarovanje.

Delovna mesta, na katerih se zavarovanci vključijo v obvezno dodatno zavarovanje, ker so posebno težka in zdravju škodljiva, je možno določiti v primerih, ko so izpolnjeni naslednji pogoji:
– da obstajajo v zvezi z opravljanjem del znatnejši škodljivi vplivi na zdravstveno stanje in delovno zmožnost delavcev, kljub temu, da so bili uporabljeni vsi splošni in posebni varstveni ukrepi, določeni s predpisi, in drugi ukrepi, s katerimi jih je mogoče odpraviti ali zmanjšati;
– da opravljajo delavci dela v težkih in zdravju škodljivih razmerah neposredno ob virih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu;
– da se opravlja delo v okoliščinah iz prejšnjih dveh alinej polni delovni čas, pri tem pa se za polni delovni čas šteje tudi delovni čas, krajši od polnega, določen z zakonom in kolektivnimi pogodbami, če je tako določeno zaradi posebnih delovnih pogojev.

Delovna mesta, na katerih je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje, se določijo kot izjemni in skrajni varnostni ukrep v primerih, ko se ugotovi, da z vsemi predhodnimi varnostnimi ukrepi in normativi ni bilo mogoče v celoti odpraviti ali zmanjšati težkih in zdravju škodljivih delovnih razmer in delovnega okolja.
Določanje obveznosti dodatnega pokojninskega zavarovanja ne sme biti sredstvo za zgodnejše upokojevanje tam, kjer to ni nujno potrebno, prav tako pa tudi ne sredstvo za razreševanje kadrovske, starostne in druge problematike pri delodajalcih.
Če se delovne razmere toliko izboljšajo in škodljivi vplivi delovnega okolja toliko zmanjšajo, da niso več izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, komisija ugotovi, da za delavce, ki delajo na takšnih delovnih mestih, vključitev v dodatno zavarovanje ni več obvezna.

Pri določanju delovnih mest, na katerih je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje, se dosledno upoštevajo delovne razmere na določenih delih oziroma nalogah pri posameznih delodajalcih.

Minister, pristojen za delo, določi seznam članov komisije.
Sedež komisije je pri Uradu Republike Slovenije za varnost in zdravje pri delu. Predsednik komisije je direktor urada.
Predsednik komisije imenuje izmed članov, ki jih je določil minister, pristojen za delo, tričlansko komisijo za obravnavo predloga za vključitev v obvezno dodatno zavarovanje.
Poleg predsednika komisijo sestavljajo še naslednji člani:
– strokovnjak s področja dejavnosti, na katero se vloga nanaša,
– specialist medicine dela,
– strokovni delavec za upravno-pravne zadeve.

Predlog za določitev obveznosti dodatnega pokojninskega zavarovanja na posameznih delovnih mestih lahko vložijo pravne ali fizične osebe oziroma drugi subjekti, ki zaposlujejo delavce na podlagi pogodb o zaposlitvi (v nadaljnjem besedilu: delodajalec), združenja delodajalcev in reprezentativni sindikati.
Predlog iz prejšnjega odstavka mora vsebovati naslednje podatke:
– splošne podatke o delovnih mestih, za katera se zahteva obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje,
– oceno tveganja (opredelitev nevarnosti, opredelitev delovnih mest in delavcev, ki so izpostavljeni nevarnosti, ocena ravni oziroma stopnje tveganja) po metodi Ocenjevalna analiza delovnega mesta po pravilniku o načinu izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja (Uradni list RS, št. 30/00),
– določitev potrebnih ukrepov za preprečevanje ali zmanjševanje tveganja,
– podatke o osebah, ki so izvedle oceno tveganja,
– poročila periodičnih pregledov in preizkusov delovne opreme,
– poročila o periodičnih preiskavah fizikalnih, kemičnih in bioloških škodljivosti na delovnih mestih,
– epidemiološko spremljanje zdravstvenega stanja delavcev ter rezultati preventivnih pregledov delavcev, ki delajo na najtežjih in zdravju škodljivih delih.
Po potrebi lahko komisija za ugotovitev dejanskega stanja zahteva tudi druge potrebne podatke in dokazila.

Komisija odloči o predlogu na podlagi dokumentacije iz prejšnjega člena ter ogleda razmer na delovnih mestih pri delodajalcu, ki je vložil predlog, oziroma pri delodajalcu, pri katerem so delovna mesta, na katera se predlog nanaša.
O ogledu ter o obravnavi dokumentacije se piše zapisnik.
Odločitev o uvedbi obveznega dodatnega zavarovanja na posameznih delovnih mestih je sprejeta, če zanjo glasuje večina članov komisije, ki o zadevi odloča.
O odločitvi izda komisija sklep, ki se po pravnomočnosti objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Zoper sklep iz prejšnjega odstavka ni pritožbe.
Stroški postopka bremenijo predlagatelja.

Delovna mesta, na katerih je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje in ki so določena s sklepom iz prejšnjega člena, ugotavlja komisija pri posameznem delodajalcu.

Predlog za ugotavljanje delovnih mest iz prejšnjega člena vloži pri komisiji delodajalec ali sindikat, organiziran pri delodajalcu.
V predlogu morajo biti navedena delovna mesta, za katera se predlaga ugotovitev obveznosti dodatnega pokojninskega zavarovanja, na način, kot so opredeljena v sklepu iz 7. člena te uredbe ter število takšnih delovnih mest.

O predlogu iz prejšnjega člena odloča tričlanska komisija, ki jo imenuje predsednik komisije na način iz 5. člena te uredbe.
Za delo komisije se smiselno uporabljajo določbe prvega, drugega, četrtega in petega odstavka 7. člena te uredbe.

Obveznost dodatnega pokojninskega zavarovanja na posameznih delovnih mestih je časovno omejena. Traja lahko le toliko časa, dokler obstojajo razlogi, ki so jo narekovali.

Delovna mesta, za katera je dodatno zavarovanje obvezno, so predmet revizije, ki jo začne komisija iz 10. člena te uredbe po uradni dolžnosti 6 mesecev pred iztekom roka, določenega v sklepu o uvedbi obveznega dodatnega zavarovanja.

Postopek za ugotavljanje obstoja pogojev za obvezno dodatno zavarovanje se lahko začne tudi na predlog predlagateljev iz prvega odstavka 6. člena te uredbe.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.