Na podlagi 10. in 12. člena ter tretje in četrte alinee 73. člena v zvezi s četrtim odstavkom 60. člena zakona o zdravstvenem varstvu rastlin (Uradni list RS, št. 45/01) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Zaradi ugotavljanja navzočnosti, preprečevanja vnosa in širjenja, določitve kraja in obsega razširjenosti in zaradi zatiranja z namenom obvladovanja hmeljeve uvelosti, ki jo povzročata glivi Verticillium albo-atrum Reinke at Berthold in Verticillium dahliae Klebahn (v nadaljnjem besedilu: hmeljeva uvelost), se izvaja spremljanje zdravstvenega stanja hmelja in fitosanitarni ukrepi, določeni s to odredbo.

Navzočnost hmeljeve uvelosti se ugotavlja na gojenem hmelju, ukrepi pa veljajo za vse gostiteljske rastline na ogroženem območju.
Gostiteljske rastline za hmeljevo uvelost so:
– hmelj Humulus lupulus L.;
– gojene širokolistne rastline, zlasti: krompir (Solanum tuberosum L.), paradižnik (Lycopersicon esculentum (L.) Karsten ex Farw.), kumare (Cucumis sativus L.), lucerna (Medicago sativa L.);
– širokolistni pleveli, zlasti: pasja kamilica (Anthemis arvensis L.), navadni plešec (Capsela bursa-pastoris L.), bela metlika (Chenopodium album L.), prava kamilica (Matricaria chamomilla L. p. p. Matricaria recutita L.), ozkolistni trpotec (Plantago lanceolata L.), breskova dresen (Polygonum persicaria L.), navadni grint (Senecio vulgaris L.), pasje zelišče (Solanum nigrum L.), navadni regrat (Taraxacum officinale Weber) in mala kopriva (Urtica urens L.).

Izrazi, uporabljeni v tej odredbi, pomenijo:
1. Brezvirusne sadike so sadilni material hmelja s certifikatom A, ki se pridobiva iz brezvirusnih matičnih rastlin hmelja v zavarovanih prostorih.
2. Hmeljevina je ostanek zelene mase rastlin hmelja po obiranju hmelja.
3. Hmeljišče je strnjen nasad rastlin hmelja, ki ga obdeluje en imetnik, ki je vpisan v evidenco pri hmeljni komisiji, v skladu s predpisi, ki urejajo ureditev trga s hmeljem; vključuje površino, na kateri je žičnica ter obračališča in poti, potrebne za obdelavo hmeljišča.
4. Karantenska premena je obdobje pridelave rastlin, ki niso gostiteljske rastline, v času po uničenju okuženega hmeljišča do zasaditve novega hmeljišča.
5. Matično hmeljišče je mesto pridelave sadilnega materiala hmelja, kjer se pridobivajo sadike s certifikatom B, ki ga potrdi pooblaščeni strokovni organ.
6. Nadzorovano območje je območje, na katerem so gostiteljske rastline in drugi nadzorovani predmeti podvrženi fitosanitarnim ukrepom, z namenom preprečevanja vnosa oziroma širjenja hmeljeve uvelosti.
7. Neokužena enota pridelave je enota pridelave sadilnega materiala hmelja oziroma matično hmeljišče, ki ima status neokuženega mesta pridelave in predstavlja strnjeno površino, na kateri je posajen hmelj istega letnika, sorte ter vrste sadilnega materiala, v enakih sadilnih razdaljah ter po enakem sistemu napeljave vodil.
8. Neokuženo mesto pridelave je mesto pridelave na ogroženem območju, na katerem ni hmeljeve uvelosti, kar je bilo dokazano s sistematičnim nadzorom in na katerem se tako stanje tudi vzdržuje.
9. Ogroženo območje je del nadzorovanega območja, na katerem bi se hmeljeva uvelost ob neupoštevanju fitosanitarnih ukrepov razširila in s tem povzročila večjo gospodarsko škodo.
10. Okuženo območje je del ogroženega območja, na katerem je hmeljeva uvelost navzoča v vsaj enem hmeljišču in je pod uradnim nadzorom v skladu s to odredbo.
11. Pooblaščeni strokovni organ je organ, ki potrdi matično hmeljišče na podlagi zapisnika o pregledu na sortno čistost in zdravstveno stanje, ki ga izda izvajalec javne službe.
12. Pošiljke rastlin so pošiljke sadilnega materiala in drugih delov rastlin hmelja, razen storžkov.
13. Rastna doba je obdobje aktivne rasti hmelja in drugih gostiteljskih rastlin na območju.
14. Varovalni pas je območje, ki obdaja neokuženo enoto pridelave sadilnega materiala hmelja, v katerem se izvajajo fitosanitarni ukrepi z namenom preprečevanja širjenja hmeljeve uvelosti.

Območje Republike Slovenije je nadzorovano območje za hmeljevo uvelost, na katerem se vzdržujejo neokužena mesta pridelave oziroma neokužene enote pridelave sadilnega materiala hmelja.

Zaradi hmeljeve uvelosti se štejejo za ogrožena območja:
– hmeljišča in
– zemljišča, ki neposredno mejijo na hmeljišča, na območjih iz Priloge 1, ki je sestavni del te odredbe, in
– zemljišča, ki jih obdeluje imetnik hmeljišč.

Deli ogroženih območij, kjer je bila potrjena navzočnost hmeljeve uvelosti, se štejejo za okužena območja. Okužena območja so navedena v Prilogi 2, ki je sestavni del te odredbe.

Na ogroženih območjih iz prve in druge alinee 5. člena te odredbe se izvaja sistematični nadzor hmeljeve uvelosti v skladu z letnim programom iz 21. člena te odredbe.
Sistematični nadzor vključuje ugotavljanje zdravstvenega stanja hmelja in v primeru potrjene okužbe odrejanje ukrepov iz 13. člena te odredbe.
Ugotavljanje zdravstvenega stanja hmelja obsega vizualne preglede, vzorčenje in laboratorijsko testiranje.
Ukrepi se lahko nanašajo tudi na ogrožena območja iz tretje alinee 5. člena te odredbe.

Vizualne preglede opravlja pooblaščeni izvajalec javne službe zdravstvenega varstva rastlin na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec (v nadaljnjem besedilu: izvajalec javne službe), in sicer vsaj enkrat v rastni dobi in vsaj enkrat v času 30 dni pred spravilom hmelja na vseh:
– okuženih območjih,
– matičnih hmeljiščih s pripadajočimi varovalnimi pasovi,
– neokuženih mestih oziroma neokuženih enotah pridelave, ki so prijavljena za sajenje matičnega hmeljišča v skladu s tretjim odstavkom 20. člena te odredbe ter
– neokuženih mestih pridelave brezvirusnih sadik.
Ob sumu na okužbo s hmeljevo uvelostjo je potrebno v hmeljišču odvzeti vsaj en vzorec trte rastline hmelja zaradi laboratorijske analize. Vzorec je uraden, če ga odvzame izvajalec javne službe ali fitosanitarni inšpektor in o tem napiše zapisnik.
Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena lahko fitosanitarni inšpektor opravi inšpekcijski pregled naključno, kadarkoli in kjerkoli, da se zagotovi zdravstveno varstvo hmelja.

Na okužbo s hmeljevo uvelostjo se sumi, če so na hmelju katera od naslednjih znamenj:
– primarni listi začnejo rumeneti, kar se stopnjuje v nekroze na robovih in med žilami listov; robovi listov se obrnejo navzgor, prizadeti listi pa ob dotiku odpadejo;
– ob nadaljnjem razvoju obolenja ovenijo stranski poganjki s storžki; listi se posušijo in odpadejo, storžki pa se posušijo in ostanejo na rastlini;
– ob prerezu obolele trte v spodnji tretjini rastline je vidno nekrotično prevajalno tkivo;
– pri manj patogenih sevih se trte odebelijo, skorja postaja premajhna, poka in postane hrapava; debeljenje trt poteka od tal navzgor, vendar le v spodnji polovici rastline;
– pri bolj patogenih sevih se trte ne odebelijo oziroma se trte odebelijo le mestoma;
– pri manj patogenih sevih obolele rastline ne odmrejo, naslednjo rastno dobo lahko normalno odganjajo, pojav znamenj pa je odvisen od ekoloških razmer;
– pri bolj patogenih sevih obolele rastline odmrejo v času ene ali dveh rastnih dob, znamenja pa se pojavijo neodvisno od ekoloških razmer;
– znamenja se pojavijo na posamičnih rastlinah hmelja in se nato širijo od tal navzgor po rastlini ter na sosednje rastline v smeri obdelave hmeljišča, v manjši meri pa tudi v sosednje vrste.

Če pri vizualnem pregledu hmelja izvajalec javne službe ali fitosanitarni inšpektor posumi, da gre za okužbo s hmeljevo uvelostjo, odvzame vzorce rastlin in jih pošlje na testiranje v laboratorij Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec. Stroške odvzema in laboratorijskega testiranja uradnega vzorca nosi imetnik hmeljišča, razen za vzorce v skladu z letnim programom iz 21. člena te odredbe.
Hmeljišče se šteje za okuženo, če se z laboratorijsko analizo potrdi vsaj ena okužena rastlina hmelja.
Hmeljišče se ne šteje več za okuženo po preteku štirih rastnih dob brez ugotovitve navzočnosti hmeljeve uvelosti oziroma po preteku karantenske premene.

V primeru potrjene okužbe s hmeljevo uvelostjo izvajalec javne službe takoj obvesti fitosanitarnega inšpektorja, ki odredi ukrepe iz 13. člena te odredbe.
Če se med pregledi iz 8. člena te odredbe ugotovi, da obstaja nevarnost za širjenje hmeljeve uvelosti oziroma da niso izpolnjeni pogoji, predpisani po tej odredbi, fitosanitarni inšpektor odredi ukrepe v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno varstvo rastlin.

Imetniki hmeljišč na ogroženem območju so dolžni:
– rastline hmelja med rastno dobo redno pregledovati in ob sumu, da so okužene s hmeljevo uvelostjo, o tem takoj obvestiti fitosanitarnega inšpektorja in izvajalca javne službe;
– skrbeti za redno čiščenje in razkuževanje orodja, mehanizacije, traktorskih koles, obutve in ostale opreme, ki se uporablja v hmeljiščih.
Imetniki mehanizacije, ki opravljajo storitve za imetnike hmeljišč na ogroženem območju, so dolžni:
– ob sumu, da so zasledili s hmeljevo uvelostjo okužene rastline, o tem takoj obvestiti imetnika hmeljišča in fitosanitarnega inšpektorja oziroma izvajalca javne službe;
– skrbeti za redno čiščenje ostankov rastlin in zemlje s strojev in koles;
– mehanizacijo obvezno temeljito mehansko očistiti in razkužiti pred vsakim premikom iz enega hmeljišča v drugo;
– upoštevati način obdelave hmeljišč na okuženih območjih kot ga določa 17. člen te odredbe.
Vračanje sveže hmeljevine nazaj v hmeljišča je prepovedano.
Vračanje hmeljevine z okuženega območja nazaj v hmeljišča je prepovedano.

V primeru laboratorijsko potrjene okužbe hmeljišča s hmeljevo uvelostjo fitosanitarni inšpektor odredi:
– uničenje posamičnih žarišč okuženih rastlin hmelja in rastlin v krogu s polmerom 3 m od žarišča v skladu s 14. členom te odredbe ali
– uničenje celotnega hmeljišča na podlagi strokovnega mnenja izvajalca javne službe v skladu s 15. členom te odredbe;
– izvajanje ukrepov v skladu s 16. členom te odredbe;
– prepoved pridelovanja sadilnega materiala hmelja na okuženem hmeljišču.
V primeru laboratorijsko potrjene okužbe hmeljišča s hmeljevo uvelostjo lahko fitosanitarni inšpektor dovoli spravilo pridelka pod pogojem, da:
– so jasno označene meje okuženega hmeljišča in nameščeni opozorilni napisi, da je prepovedan vstop nepooblaščenim osebam;
– imetniki upoštevajo ukrepe iz 17. člena te odredbe;
– imetnik redno tedensko pregleduje okuženo hmeljišče vse do konca spravila;
– imetnik ob spravilu hmelja upošteva ukrepe iz 18. člena te odredbe.

V rastni dobi mora imetnik sproti uničevati posamezne okužene rastline. Okužene rastline imetnik izkoplje skupaj s podzemnim delom in uniči s sežigom v okuženem hmeljišču ali z dovoljenjem fitosanitarnega inšpektorja na drugem primernem mestu oziroma jih odpelje na najbližjo primerno deponijo.
Morebitne ponovno vznikle poganjke okužene rastline mora imetnik poškropiti z neselektivnim sistemičnim herbicidom na podlagi glifosata.

Uničenje okuženega hmeljišča pomeni škropljenje rastlin hmelja z neselektivnim sistemičnim herbicidom. Tako uničene rastline je dovoljeno izkopati po preteku najmanj 14 dni. Izkopane rastline morajo imetniki odstraniti v skladu s prvim odstavkom 14. člena te odredbe.
Uničenje okuženega hmeljišča je lahko delno, in sicer na delu hmeljišča, kjer so skoncentrirana žarišča iz prve alinee prvega odstavka 13. člena te odredbe, če to dopuščajo druge razmere.

Na uničenih hmeljiščih je prepovedano gojenje gostiteljskih rastlin iz prve in druge alinee drugega odstavka 2. člena te odredbe za štiri rastne dobe.
Na uničenih hmeljiščih, ki jih želi imetnik obnoviti, je obvezna štiriletna karantenska premena z žiti ali travami.
V času karantenske premene mora imetnik redno uničevati ponovno vznikle poganjke rastlin hmelja v skladu z drugim odstavkom 14. člena te odredbe in zatirati širokolistne plevele iz 2. člena te odredbe.
Ob neupoštevanju ali nepravilnem izvajanju karantenske premene lahko fitosanitarni inšpektor na podlagi strokovnega mnenja izvajalca javne službe odredi podaljšanje karantenske premene.
Na hmeljiščih, ki so bila okužena s hmeljevo uvelostjo, je dovoljeno po preteku karantenske premene saditi:
– brezvirusne sadike sorte Magnum oziroma druge na hmeljevo uvelost odporne ali tolerantne sorte hmelja ali
– sadike s certifikatom B drugih sort v skladu s predpisi, ki urejajo sortno listo.

Imetniki okuženih hmeljišč in imetniki hmeljišč, ki neposredno mejijo na okužena hmeljišča, so dolžni:
– rastline hmelja med rastno dobo redno pregledovati in ob sumu, da so okužene s hmeljevo uvelostjo, o tem takoj obvestiti fitosanitarnega inšpektorja in izvajalca javne službe;
– skrbeti za redno čiščenje in razkuževanje orodja, mehanizacije, traktorskih koles, obutve in ostale opreme, pred vsakim premikom iz hmeljišča ali njive na drugo lokacijo;
– upoštevati vrstni red obdelave hmeljišč na način, da se najprej obdelajo neokužena hmeljišča in šele na koncu okužena hmeljišča;
– skrbeti za redno zatiranje širokolistnih plevelov iz 2. člena te odredbe.
Imetniki zemljišč, ki neposredno mejijo na okužena hmeljišča, so dolžni:
– skrbeti za redno čiščenje in razkuževanje orodja, mehanizacije, traktorskih koles, obutve in ostale opreme po obdelavi teh zemljišč in pred vsakim premikom na drugo lokacijo;
– upoštevati vrstni red obdelave, da se najprej obdelajo druga zemljišča;
– skrbeti za redno zatiranje širokolistnih plevelov iz 2. člena te odredbe.
Premeščanje pošiljk rastlin in zemlje z okuženega območja v ostalo ogroženo območje iz Priloge 1 je prepovedano.

Ob obiranju hmelja na okuženih območjih fitosanitarni inšpektor na predlog izvajalca javne službe odredi naslednje ukrepe:
– pripravo in izvedbo prevozov pošiljk na način, ki preprečuje trošenje in odnašanje hmelja;
– skrb za redno čiščenje in razkuževanje orodja, mehanizacije, traktorskih koles, obutve in ostale opreme, ki je prišla v stik s hmeljevino z okuženega hmeljišča in pred vsakim premikom iz enega hmeljišča v drugo;
– termično obdelavo mehansko zdrobljene hmeljevine ob obiralnem stroju ali na ustrezni deponiji na način iz 19. člena te odredbe oziroma termično obdelavo nerazrezane hmeljevine s sežigom na okuženem hmeljišču ali na ustrezni lokaciji.
V primeru, da ob spravilu ni zagotovljeno ločevanje hmeljevine z okuženih hmeljišč od ostale hmeljevine, se z vso hmeljevino ravna v skladu s prejšnjim odstavkom in četrtim odstavkom 12. člena te odredbe.

Za namen termične obdelave mehansko zdrobljene hmeljevine imetnik uredi deponijo hmelja tako, da je višina in širina sveže nasutega kupa večja od 2 m. Takoj po nasutju se deponijski kup prekrije s folijo, da se zagotovi segrevanje tudi na površini kupa in da se prepreči raznašanje hmeljevine z vetrom.
V primeru prevoza mehansko zdrobljene hmeljevine na oddaljeno deponijo mora imetnik ob izmetu hmeljevine iz obiralnega stroja zagotoviti neposredno odlaganje na prevozno sredstvo na način, da se prepreči raznašanje hmeljevine.
Hmeljevino z okuženega hmeljišča je po termični razgradnji dovoljeno odvažati po preteku enega meseca na zemljišča izven ogroženega območja, ki so oddaljena najmanj 1 km od hmeljišč in kjer ne pridelujejo gostiteljskih rastlin. Za termično razgradnjo se šteje tudi kompostiranje.
Na lokacijah, kjer se je razgrajevala, kompostirala, sežigala in odlagala hmeljevina z okuženega hmeljišča, ni dovoljeno pridelovanje hmelja in ostalih gojenih gostiteljskih rastlin za dobo 5 let.

Pooblaščeni strokovni organ potrdi hmeljišče, ki je zasajeno z brezvirusnimi sadikami kot matično hmeljišče, če se s pregledi in laboratorijskim testiranjem ugotovi, da ustreza določbam predpisov, ki urejajo zdravstveno varstvo rastlin in sadilni material.
Za matično hmeljišče je obvezen 500 m širok varovalni pas.
Imetnik prijavi lokacijo sajenja novega matičnega hmeljišča izvajalcu javne službe do 30. aprila eno leto pred zasaditvijo. Fitosanitarni inšpektor dovoli zasaditev matičnega hmeljišča na predlog izvajalca javne službe, če na predvideni lokaciji in v varovalnem pasu v zadnjih štirih rastnih dobah ni bila potrjena okužba s hmeljevo uvelostjo.
Imetnik prijavi obstoječe matično hmeljišče izvajalcu javne službe vsako leto do 30. aprila. Izvajalec na podlagi vizualnih pregledov oziroma laboratorijskega testiranja izda potrdilo, na podlagi katerega je v tej in naslednji rastni dobi dovoljeno nabiranje sadilnega materiala. V primeru potrjene okužbe v matičnem hmeljišču fitosanitarni inšpektor na predlog izvajalca javne službe prepove nabiranje sadilnega materiala, dokler se v vsaj štirih zaporednih rastnih dobah ne dokaže odsotnosti okužbe.
Na okuženem območju pooblaščeni strokovni organ ne more potrditi hmeljišča kot matično hmeljišče, če so bila ugotovljena znamenja iz pete in sedme alinee 9. člena te odredbe.
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka je imetniku, pri katerem je bila ugotovljena okužba s hmeljevo uvelostjo, dovoljena zasaditev matičnega hmeljišča v skladu s prvo alineo petega odstavka 16. člena te odredbe.
Imetniku, pri katerem je bila ugotovljena okužba s hmeljevo uvelostjo v varovalnem pasu matičnega hmeljišča, pooblaščeni strokovni organ znova potrdi matično hmeljišče, če se v treh rastnih dobah ne ugotovi okužba s hmeljevo uvelostjo v matičnem hmeljišču.
Iz upravnih enot savinjskega območja ni dovoljen prenos sadilnega materiala s certifikatom B v ostala ogrožena območja.

Uprava Republike Slovenije za varstvo rastlin in semenarstvo (v nadaljnjem besedilu: uprava) je pristojna za zagotavljanje izvajanja te odredbe.
Uprava vodi evidenco o obsegu ugotovljene okužbe s hmeljevo uvelostjo in o okuženih mestih oziroma enotah pridelave na podlagi podatkov, ki jih zagotavlja izvajalec javne službe.
Izvajalec javne službe redno zagotavlja podatke iz 6., 10., 13., 14., 15., 16. in 18. člena te odredbe vsaj glede na čas, lokacijo in imetnika po enotah hmeljišč v obdelavi. Podatki so sestavni del evidence pri hmeljni komisiji.
Uprava odobri letni program sistematičnega nadzora, pripravljen na podlagi raziskovalnih spoznanj, statističnih načel in biologije hmeljeve uvelosti, ki ga predloži izvajalec javne službe zlasti za število, izvor, način in čas zbiranja vzorcev za ugotavljanje zdravstvenega stanja hmelja oziroma okužb s hmeljevo uvelostjo.

Stroške uničenja po tej odredbi nosi imetnik hmeljišča. Imetnik hmeljišča je upravičen do odškodnine za uničene rastline, če je izvedel vse ukrepe, predpisane s to odredbo.

Uprava lahko dovoli odstopanje od ukrepov, navedenih v tej odredbi, zaradi raziskovalnih ali znanstvenih razlogov in žlahtnjenja, pod pogojem, da se izvedejo vsi ukrepi, ki zagotavljajo nadzor nad hmeljevo uvelostjo in preprečujejo njeno širjenje.

Do ustanovitve uprave opravlja naloge uprave po tej odredbi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Ta odredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Priloga 1: Seznam upravnih enot ogroženih območij zaradi hmeljeve
uvelosti.

UPRAVNE ENOTE SAVINJSKEGA OBMOČJA:

- Celje
- Žalec
- Mozirje

UPRAVNE ENOTE KOROŠKEGA OBMOČJA:

- Dravograd
- Radlje ob Dravi
- Slovenj Gradec

UPRAVNE ENOTE DRUGIH OBMOČIJ:

- Brežice
- Krško
- Lenart
- Ljubljana
- Ljutomer
- Ormož
- Ptuj
- Šmarje pri Jelšah

Priloga 2: Okužena območja v Republiki Sloveniji, kjer je bila
potrjena navzočnost hmeljeve uvelosti, razdeljena po katastrskih
občinah.

Katastrske občine; parcelne številke:

Sp. Gorče 0988;
134, 133, 132, 127, 126, 131, 130, 129, 128.

Šmatevž 0989;
284, 283, 279/2, 425, 426, 427/1, 428/1, 429/1, 430/1, 431, 432,
433/1,434/1, 435, 436/1, 438, 439, 440, 441/1, 457, 450, 461,
421/1, 421/2, 422/1, 306/1, 305, 302/2, 302/1, 298, 296, 291/3,
291/2, 291/1, 290, 288/2.

Trnava 0990;
971, 994/1, 992, 991.

Orla vas 0991;
699, 700.

Latkova vas 1006;
1382/2, 1382/1.

Gomilsko 1008;
835, 836, 837, 838, 839, 840, 842, 843, 844, 845, 846, 847, 848,
849, 850, 851, 852, 853, 854, 855, 856, 857, 858, 859, 152/3,
152/1, 860, 453, 183, 170/4, 169, 168, 165, 164/1, 161/2, 159/2,
158, 155/2, 155/1, 154, 150/2, 150/1, 147/2, 144/1, 143/1.

Ojstriška vas 1009;
757/2, 756/2, 755/2, 752/2, 751/2, 748/2, 747/2, 747/3, 744/2,
743/2, 742/2, 637/1, 636, 635/1, 634, 633, 632, 631, 777/2, 773,
772, 771, 770/2, 770/1, 769/2, 768/2, 768/1, 767/2, 763/3, 761/2,
761/1, 759/2, 758/2, 1739, 1737/1, 1736, 1400/1, 1399, 1398,
1397, 1396, 1395, 1394, 1393, 1391, 1389, 1388, 740/2, 739/2,
738/2, 736/2, 735/2, 734/2, 733, 732/1, 637/2, 1684, 619, 620,
621, 622, 623,624, 630/1, 630/2.

Prekopa 1010;
2611, 2608.

Vransko 1012;
614, 593/1, 585, 580.