Na podlagi 12. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) izdaja Vlada Republike Slovenije

Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasi enoto dediščine:
– Vipava - Grobnica Hrovatin-Laurin (EŠD 7466).
Enota ima zaradi izjemnih kulturnih, zgodovinskih, arheoloških ter umetnostnih in arhitekturnih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Zato jo razglašamo za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostmi zgodovinskega ter umetnostnega in arhitekturnega spomenika.

Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik državnega pomena:
Grobnico Hrovatin–Laurin krasita dva egiptovska sarkofaga iz obdobja 2480–2473 pr. n. št., izkopana v Sakkari pri Memfisu in leta 1845 prepeljana v Vipavo na grob staršev avstrijskega generalnega konzula v Egiptu, Antona pl. Lavrina. Grobnica leži ob južnem pokopališkem zidu in kot celota predstavlja izjemen primer nagrobne arhitekture iz sredine 19. stoletja. Dosedanji izvirni del, naslonjen na pokopališki zid, je bil skromno, a občuteno oblikovan kot kulisa stilizirane arhitekture starega veka, v celoti podrejene obema sarkofagoma.

Kulturni spomenik stoji na parceli številka 1973 (del) in parceli številka 1974/8 (del), k.o. Vipava.
Meje spomenika so vrisane na katastrskem načrtu v merilu 1 : 1000 in na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1 : 5000. Izvirnika načrtov, ki sta sestavni del tega odloka, hranita Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino in Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: zavod).

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– varovanje kulturnih, zgodovinskih, arheoloških ter umetnostnih in arhitekturnih vrednot v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti,
– prepoved vseh posegov v spomenik, razen pooblaščenim strokovnim osebam, s predhodnim pisnim soglasjem zavoda, s privolitvijo lastnika, družine Hrovatin in dedičev,
– podrejanje sleherne rabe in posegov v območje spomenika vzdrževanju varovanih spomeniških lastnosti,
– omogočanje predstavitve celote in posameznih zaščitenih sestavin ter dostopnosti javnosti v meri, ki ne ogroža varovanja spomenika in njegovih sestavnih delov in ki ni v nasprotju s pokopališčnim redom.
Spomenik je zavarovan z namenom, da se:
– ohranijo kulturne, zgodovinske, arheološke ter umetnostne in arhitekturne vrednote spomenika,
– poveča pričevalnost kulturnega spomenika,
– predstavi kulturne vrednote spomenika in situ, v tisku in drugih medijih,
– spodbudi učno-predstavitveno in znanstveno raziskovalno delo.

Za vsako spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela in za vsak poseg v spomenik in njegove dele so potrebni predhodni pisni kulturnovarstveni pogoji in na njihovi podlagi kulturnovarstveno soglasje zavoda.

Pristojni zavod mora v treh mesecih po uveljavitvi tega odloka izdati lastnikom spomenika ali njegovih sestavnih delov odločbo o varstvu na podlagi 13. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99).
Odločba iz prejšnjega odstavka določa pogoje za raziskovanje, načine vzdrževanja, pogoje za posege, fizično zavarovanje, pravni promet, način upravljanja in rabe spomenika, dostopnost spomenika za javnost in posamezne druge ukrepe za čim bolj učinkovito varstvo spomenika. Varstveni režim lahko omejuje lastninsko pravico le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika.

Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za področje kulturne dediščine.

Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.