Na podlagi 5., 6., 12., 13. in 79. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) in 12. člena statuta Občine Litija (Uradni list RS, št. 110/00) in na predlog Ljubljanskega regionalnega zavoda varstvo naravne in kulturne dediščine je Občinski svet občine Litija na 25. redni seji dne 23. 7. 2001 sprejel

Za kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi umetnostno arhitekturnega spomenika se razglasi enota dediščine: EŠD: 2623 – Vače – cerkev sv. Andreja.
Enota ima zaradi kulturnih, umetnostno arhitekturnih, zgodovinskih in krajinskih vrednot poseben pomen za Krajevno skupnost Vače in Občino Litijo.

Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik lokalnega pomena: prvotna cerkev se prvič na tem mestu omenja leta 1262, kasnejšo gotsko so postavili v drugi polovici 15. stoletja. Od nje je ostal le spodnji del zvonika, ki je bil kasneje trikrat nadzidan. Cerkev, ki je bila pozidana po potresu leta 1689, je uničil požar leta 1834. Cerkev je bila poškodovana do te mere, da so se odločili za gradnjo nove. Dokončana je bila leta 1844, škof Wolf pa jo je posvetil leta 1845. Leta 1865 so cerkveni ladji prizidali kapelo božjega groba, ki je izvrsten steklarski izdelek (iz raznobarvnega brušenega stekla) delavnice iz Moravske Ostrawe.

Lastnik spomenika je po stanju v zemljiški knjigi na dan 18. 1. 2001, Rimskokatoliško župnijstvo Vače.

Lega spomenika je označena na katastrskem načrtu k.o. Vače, vložek št. 191, parc. št. 55 v merilu 1:2880, ki je sestavni del tega odloka.

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– varovanje kulturnih arhitekturnih in zgodovinskih vrednot v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti;
– podrejanje vsake rabe in vseh posegov v objekt ter odprti prostor ohranjanju in vzdrževanju spomeniških lastnosti;
– strokovno vzdrževanje in obnavljanje vseh neokrnjenih prvin arhitekture sakralnega objekta in njegove nepremične in premične notranje opreme po načelu ohranjanja njihove izvirne tlorisne zasnove, gabaritov, lege, velikosti, oblike sestave in barvne podobe;
– strokovno prenovo okrnjenih izvirnih prvin arhitekture v smislu rekonstrukcije avtentične zunanje podobe spomenika;
– prepoved spreminjanja varovanih vrednot arhitekturne zasnove zunanjosti in notranjosti objekta ter njegove obstoječe opreme z rušenjem in odstranjevanjem kot tudi z nadzidavo, prezidavo in dodajanjem posameznih prvin;
– prepoved spreminjanja višinskih gabaritov objektov, ki stojijo na vplivnem območju spomenika zaradi varovanja vedut in ohranitve dominantnosti sakralnega objekta v prostoru.

Spomenik je zavarovan z namenom, da se:
– ohrani njegov sakralni pomen in raba,
– ohrani neokrnjenost arhitekturnih, likovnih in zgodovinskih vrednot,
– poveča pričevalnost kulturnega spomenika,
– predstavitvi kulturne vrednote spomenika,
– za potrebe učno-demonstracijskega in znanstveno raziskovalnega dela.

Za vsako morebitno spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela in za vsak poseg v spomenik, njegove dele, zemljišče ali odprt prostor so potrebni predhodni pisni kulturnovarstveni pogoji in na njihovi podlagi kulturnovarstveno soglasje zavoda.

Pristojni organ mora v treh mesecih po uveljavitvi tega odloka izdati lastniku spomenika odločbo o varstvu na podlagi 13. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99).
Določbe iz prejšnjega odstavka določajo pogoje za fizične posege in zavarovanje, pogoje za raziskovanje, načine vzdrževanja, pravni promet, načine upravljanja in rabe spomenika za javnost in časovne okvire dostopnosti, posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za čimbolj učinkovito varstvo spomenika.
Varstveni režim lahko omejuje lastninsko pravico le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika.

Na podlagi tega odloka pristojni organ lokalne skupnosti v 30 dneh po njegovi uveljavitvi predlaga zaznambo spomenika v zemljiški knjigi.

Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine in Javni zavod Bogenšperk.

Ta odlok začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS.