Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. na seji dne 4. oktobra 2001

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Co 1248/2001 z dne 25. 7. 2001 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. POMI 241/2001 z dne 26. 5. 1999 se zavrne.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je na predlog Ministrstva za notranje zadeve v postopku za vrnitev otroka po Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Uradni list RS, št. 23/93, MP, št. 6/93 – v nadaljevanju: konvencija) naložilo pritožniku, ki se skupaj s svojim dveletnim sinom nahaja v Sloveniji, da mora otroka takoj vrniti materi v ZDA. Ugotovilo je, da je pritožnik otroka nezakonito odpeljal iz ZDA in da so izpolnjeni pogoji po konvenciji za vrnitev otroka materi. Pri odločitvi se je sklicevalo na pravo države Washington in odločbo, s katero je višje sodišče v tej državi dne 23. 3. 2001 ugotovilo, da je pritožnik otroka nasilno odpeljal v Slovenijo, ter odredilo, naj otroka takoj vrne materi. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožnik pritožil, višje sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo.
2. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedena sklepa okrožnega in višjega sodišča. Meni, da sodišči pri odločanju o zahtevi za vrnitev otroka ne bi smeli uporabiti odločb ameriških sodišč, ne da bi izvedli postopek za njihovo priznanje. V postopkih pred ameriškim sodiščem namreč ni imel možnosti sodelovati. Zatrjuje, da sta mu bili z izpodbijanima sklepoma kršeni pravici do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave in do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Navedeni ustavni pravici in pravica do očetovstva iz 54. člena ustave naj bi mu bile kršene tudi z odločbami, ki so jih izdala ameriška sodišča. Pritožnik poudarja, da sta tako on kot otrok slovenska državljana, kar bi slovenska sodišča pri odločanju o zahtevi za vrnitev otroka morala upoštevati. Upoštevati bi morala tudi okoliščine, v katerih otrok živi v ZDA, ter ugotoviti, kje bi bilo za otroka bolje poskrbljeno. Z izpodbijanima sklepoma sta sodišči po mnenju pritožnika nedopustno posegli v njegovo osebno dostojanstvo, duševno celovitost ter osebnostne pravice (34. in 35. člen ustave). V ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena ustave, ker sodišče zaradi sklicevanja na določbe konvencije noče razpravljati o njegovi pravici do očetovstva.
3. Senat ustavnega sodišča je na seji dne 20. 9. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in zadržal izvršitev izpodbijanih sklepov do končne odločitve. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo Višjemu sodišču v Ljubljani ter predlagatelju postopka Ministrstvu za notranje zadeve, ki na ustavno pritožbo nista odgovorila.

4. Ustavno sodišče v postopku odločanja o ustavni pritožbi ugotavlja morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti, ki so jih izdali državni organi, organi lokalne skupnosti ali nosilci javnih pooblastil v Republiki Sloveniji. Pri odločanju o tej ustavni pritožbi je ustavno sodišče presojalo, ali so bile pritožniku kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine z izpodbijanima sklepoma. Izpodbijana sklepa sta bila izdana na podlagi konvencije, ki jo je Slovenija podpisala in ratificirala, in se v skladu z določbo 8. člena ustave v Sloveniji uporablja neposredno. Konvencija, katere pogodbenica so tudi ZDA, v določbi 1. člena vsebuje cilja, ki ju zasleduje, to pa sta zagotoviti čimprejšnjo vrnitev otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani v kakšni državi pogodbenici, ter zagotoviti, da se pravice do skrbi za otroka in osebnih stikov z njim po zakonu ene izmed držav pogodbenic dejansko spoštujejo v drugi državi pogodbenici.
5. Namen konvencije ni vsebinsko reševanje sporov o vprašanjih starševskih pravic, temveč vzpostavitev prejšnjega stanja, tako da se zagotovi vrnitev otroka v kraj njegovega stalnega prebivališča in omogoči pristojnim organom države, kjer ima otrok stalno prebivališče, da v skladu s svojim pravom odločijo o pravicah do skrbi za otroka. Najpomembnejše vodilo konvencije in vseh postopkov v zvezi s konvencijo je zagotavljanje največje otrokove koristi. Konvencija izhaja iz predpostavke, da je za otroka najbolje, da se vrne v državo svojega stalnega prebivališča in da o njegovih pravicah ter pravicah njegovih staršev v zvezi s skrbjo za otroka odloči pristojni organ države, v kateri ima otrok stalno prebivališče. Ko pristojni organ odloča o zahtevi za vrnitev po konvenciji, mora najprej ugotoviti, kje je otrokovo stalno prebivališče ter ali je bil otrok nezakonito odpeljan ali zadržan (3. člen konvencije). Če organ, ki odloča o zahtevi, ugotovi da so izpolnjeni pogoji iz 3. člena konvencije, da je bil torej otrok nezakonito odpeljan ali zadržan, mora praviloma odrediti vrnitev otroka. Zahtevo za vrnitev lahko zavrne le v primeru, če ugotovi, da obstajajo okoliščine, opredeljene v konvenciji, zaradi katerih bi bile koristi otroka v primeru vrnitve lahko ogrožene. Razloge, zaradi katerih pristojni organ lahko zavrne zahtevo za vrnitev otroka, določa konvencija v 12., 13. in 20. členu.
6. Določba 19. člena konvencije izrecno poudarja, da se odločba na podlagi konvencije v zvezi z vrnitvijo otroka ne šteje za meritorno odločbo o kateremkoli vprašanju v zvezi s pravico do skrbi za otroka. V postopku za vrnitev otroka po konvenciji gre le za to, da se zagotovi čimprejšnja vrnitev otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani v kakšni državi pogodbenici. Temu namenu konvencije mora biti prilagojen tudi postopek, v katerem pristojni organ odloča o zahtevi za vrnitev. Gre za posebno hiter, ciljem in namenu konvencije prilagojen postopek, v katerem je tudi stopnja procesnih jamstev udeležencev lahko ustrezno nižja, tako da je odločanje lahko še učinkovito. Pri ugotavljanju, ali je bil otrok nezakonito odpeljan ali zadržan po 3. členu konvencije, si organi, ki odločajo o zahtevi, lahko pomagajo z neposredno uporabo tujega prava in tujih sodnih odločb, ne da bi bili izvedeni postopki, ki so za priznanje tujih sodnih odločb in dokazovanje tujega prava sicer predpisani (14. in 15. člen konvencije).
7. Ob upoštevanju zgoraj navedenega se pritožnikovi očitki o kršitvi 14. in 22. člena ustave, ki naj bi jo sodišča storila z neposredno uporabo in sklicevanjem na odločbe ameriškega sodišča, izkažejo za neutemeljene. Ne samo, da konvencija tako ravnanje sodišč izrecno predvideva v določbi 14. člena, iz določbe 15. člena logično izhaja, da to velja tudi za take odločbe, pri katerih je verjetno, da tisti izmed staršev, ki je otroka odpeljal v drugo državo, v postopku, v katerem so bile izdane, ni sodeloval. Določba 15. člena konvencije namreč govori o tem, da pristojni organ lahko, preden odredi vrnitev otroka, zahteva, naj vlagatelj zahteve dobi od države, v kateri je otrokovo stalno prebivališče, odločbo ali druge dokaze, da je bil otrok nezakonito odpeljan ali zadržan po 3. členu konvencije, če se taka odločba ali dokazi lahko dobijo v tej državi. Gre torej za odločbe, ki jih sodišča ali drugi pristojni organi države, iz katere je otrok odpeljan, izdajo po tem, ko je bil otrok odpeljan v drugo državo. Taka je tudi odločba ameriškega sodišča, na katero se v izpodbijanih sklepih sklicujeta sodišči, ki sta v obravnavanem primeru odločali o zahtevi za vrnitev. S tem, ko sta sodišči v skladu z določbo konvencije uporabili tako odločbo, nista kršili pritožnikove pravice do enakosti pred zakonom niti pravice do enakega varstva pravic.
8. V določbe konvencije je vgrajena predpostavka medsebojnega zaupanja v sodne in druge odločbe vseh držav pogodbenic konvencije. S to trditvijo je odgovorjeno na pritožnikove očitke iz ustavne pritožbe, da sodišči pri odločanju o vrnitvi otroka nista upoštevali dejstva, da je otrok slovenski državljan. Konvencija zasleduje cilj, da se o skrbi za otroka odloča v državi njegovega stalnega prebivališča, če pa so take odločbe že izdane, pa se z vrnitvijo otroka poskuša zagotoviti njihovo izvajanje. Bistvena okoliščina, ki jo mora sodišče pri odločanju o zahtevi za vrnitev ugotoviti, je torej kraj, ki se šteje za otrokovo stalno prebivališče. To pa ni nujno država, katere državljan je otrok. Državljanstvo otroka torej za odločanje o zahtevi za vrnitev ni upoštevana okoliščina, še posebej ob upoštevanju predpostavke, ki jo vsebuje konvencija, da država, ki odloča o vrnitvi otroka v drugo državo, zaupa sodnim in drugim organom te države, da bodo poskrbeli za otrokove koristi.
9. Treba pa je pritrditi pritožniku v zatrjevanju, da mora biti v vseh postopkih, kjer se odloča o vprašanjih, povezanih z otroki, ves čas v ospredju skrb za koristi otroka. To velja tudi za postopek za vrnitev otroka po konvenciji. Konvencija izhaja iz predpostavke, da koristi otroka praviloma narekujejo odreditev takojšnje vrnitve. V skladu z načelom upoštevanja varstva otrokovih koristi pa pristojni organ lahko zavrne zahtevo za vrnitev, če ugotovi obstoj okoliščin, opredeljenih v 12., 13. in 20. členu konvencije, zaradi katerih bi bile koristi otroka v primeru vrnitve lahko ogrožene. Gre za primere, ko je do začetka postopka za vrnitev otroka poteklo več kot eno leto in se je otrok prilagodil novemu okolju (12. člen), ko v času, ko je bil otrok odpeljan, oseba ali institucija ali drugo telo, ki skrbi za otroka, ni dejansko uveljavljalo pravice do skrbi zanj ali pa se je strinjala ali pozneje pristala, da se otrok odpelje ali zadrži (a) točka 13. člena), ko obstaja resna nevarnost, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali kako drugače pripeljan v neugoden položaj (b) točka 13. člena) ali ko bi vrnitev otroka pomenila kršitev temeljnih načel varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin države, ki ji je bila poslana zahteva (20. člen). Pritožnik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zatrjeval, da sam bolje skrbi za otroka kot njegova mati, ki se za zagotovitev stikov z otrokom ne potrudi dovolj, da je otrokova mati brezposelna ter nagnjena k uživanju alkohola in drog. Višje sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa te pritožnikove navedbe ocenilo kot pavšalne, nepodprte z dokazi in zaradi tega neupoštevane. V ustavni pritožbi pritožnik sodiščema, ki sta izdali izpodbijana sklepa, očita, da nista dovolj raziskali okoliščin, v katerih je otrok v ZDA živel, ter da nista ugotavljali, kaj je najbolje za otroka. Kolikor bi se izkazalo, da te pritožnikove trditve držijo in da sodišči nista dovolj natančno ugotavljali, ali te okoliščine obstajajo, ter da nista dovolj skrbno presojali pritožnikovih navedb v zvezi s temi okoliščinami, bi to lahko pomenilo kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Odločitvi sodišč v tem delu je zato treba preizkusiti z vidika morebitne kršitve navedene ustavne pravice.
10. Klavzulo iz 13. in 20. člena konvencije je treba razlagati ozko, restriktivno.(1) Restriktivna razlaga 13. in 20. člena konvencije velja tako za opredelitev vsebine okoliščin iz 13. in 20. člena konvencije kot tudi za dokazne standarde v zvezi z njihovim dokazovanjem. Tako razlago narekuje tudi že večkrat citirani namen konvencije. Ohranitev življenjskih pogojev otroka, zagotovitev odločitve o pravici do skrbi za otroka na izvornem prebivališču otroka in na splošno preprečevanje nezakonitega odvzema otrok, načeloma utemeljujejo takojšnjo vrnitev otroka. Uporabe izjemne klavzule zato ne utemeljuje že zatrjevanje vsake za otroka neugodne okoliščine. Zoper odločitev o vrnitvi govorijo le neobičajno težke okoliščine, ki bi lahko ogrozile otrokove koristi, ki so sodišču predstavljene kot posebej bistvene, konkretne in aktualne. Trditveno breme glede zatrjevanja obstoja teh okoliščin je seveda na tistem od staršev, ki nasprotuje vrnitvi otroka. Dokazovanje teh okoliščin je zaradi specifičnosti postopka in njegovega mednarodnega značaja lahko težko. Kljub temu pa mora tisti, ki obstoj teh okoliščin zatrjuje, pri sodišču dovolj verjetno izkazati, da gre za okoliščine iz 13. oziroma 20. člena konvencije. V primeru, da bi vsako zatrjevanje neugodnega položaja otroka privedlo do zavrnitve zahteve za vrnitev, bi bil namreč namen konvencije izigran. Prav tako pristojni organ pri odločanju o zahtevi za vrnitev otroka ne ugotavlja, pri katerem izmed staršev bo dolgoročno bolje poskrbljeno za otroka. Ta okoliščina je seveda upoštevana v postopkih, kjer se meritorno odloča o vprašanjih v zvezi s pravico do skrbi za otroka, ne more pa predstavljati podlage za zavrnitev zahteve za vrnitev otroka po konvenciji.
11. Ob upoštevanju zgoraj navedenega se izkaže, da izpodbijani odločitvi sodišč z vidika pritožnikove pravice iz 22. člena ustave nista sporni. Zgolj trditve pritožnika o obstoju okoliščin iz 13. člena konvencije v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, za katere ni predložil nobenega dokaza, ob tem, da v celotnem gradivu spisa ni ničesar, kar bi kazalo na obstoj teh okoliščin, ne izkazujejo dovolj visoke verjetnosti obstoja teh okoliščin, da bi od sodišča terjala zbiranje dodatnih dokazov, še manj pa zavrnitev zahteve za vrnitev otroka.
12. Pritožnikovi očitki o kršitvi pravic iz 34. in 35. člena se v bistvu nanašajo na odločbe ameriških sodišč in postopek pred ameriškimi sodišči in jih zato ustavno sodišče ne more presojati. Kršitev navedenih ustavnih pravic pred sodišči, ki sta izdali izpodbijane sklepe, pa vidi pritožnik v priznanju zanj spornih in celo protiustavnih odločb ameriških sodišč. Pritožniku pa je treba pojasniti, da v primeru izpodbijanih sklepov ne gre za izvršitev odločb ameriškega sodišča, kot to razume pritožnik, ampak za odločitev slovenskega sodišča o zahtevi za vrnitev otroka po konvenciji. Zakaj sklicevanje sodišča na tuje sodne odločbe v tem postopku ni sporno z vidika pravice iz 22. člena ustave, izhaja že iz 6. točke te obrazložitve, ustavno sodišče pa v tem tudi ne vidi kršitve pritožnikovih osebnostnih pravic iz 34. in 35. člena ustave. Tudi odločitev sodišča, da v skladu z določbami konvencije odredi vrnitev otroka materi, ne krši teh pritožnikovih ustavnih pravic.
13. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice iz 54. člena ustave. Z izpodbijanima sklepoma ni bilo odločeno o pritožnikovi pravici do skrbi za otroka, zato pritožnikova pravica iz 54. člena ustave z njima ni mogla biti kršena. V zvezi z očitkom o kršitvi pravice iz 23. člena ustave zaradi neodločanja slovenskih sodišč o pritožnikovi pravici do očetovstva pa ustavno sodišče pritožniku pojasnjuje, da upoštevanje določbe 16. člena konvencije sodišču preprečuje izdajo takšne odločbe do odločitve o zahtevi za vrnitev otroka.
14. Ker je ustavno sodišče ugotovilo, da pritožniku z izpodbijanima sklepoma niso bile kršene človekove pravice, je ustavno pritožbo zavrnilo.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Tako stališče je v svojih odločbah že večkrat sprejelo tudi nemško Zvezno ustavno sodišče (npr. sklep št. 2 BvR 1206/98 z dne 29. 10. 1998 in sklep št. 2 BvR 233/96 z dne 15. 2. 1996).