Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. z Ž. na Z., ki ga zastopa mag. B. B., odvetnik na V. na U. na seji dne 15. novembra 2001

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips-328/99 z dne 2. 3. 2000, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 393/98 z dne 2. 3. 1999 in sodba Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. P 157/97 z dne 10. 12. 1997 se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu v novo odločanje.

1. Z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča je bila zavrnjena revizija ustavnega pritožnika zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 393/98 z dne 2. 3. 1999 o zavrnitvi pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. P 157/97 z dne 10. 12. 1997, s katero je bila ugotovljena ničnost prodajne pogodbe z dne 2. 7. 1993 med družbo SGP T. GP Stavbenik Š. in ustavnim pritožnikom.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje presoji sodišč o obstoju dolžnosti in s tem možnosti vrnitve podržavljene nepremičnine. Meni, da gre za nepremičnino, za katero po zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) ne obstaja dolžnost vračila, zato naj bi tudi ne bilo zakonske prepovedi razpolaganja z njo. Podržavljeno naj bi bilo nezazidano zemljišče, na katerem je denacionalizacijski zavezanec po podržavljenju zgradil objekt, v katerem sta stanovanji, ki ju je z omenjeno pogodbo kupil pritožnik. Po mnenju pritožnika v konkretnem primeru po določbah ZDen dolžnost vrnitve nepremičnine ni obstajala, ker drugi odstavek 32. člena ZDen določa, da se zazidana stavbna zemljišča vračajo le, če je na njih zgrajen objekt v lasti upravičenca. Zatrjuje, da se nobeno od razpravljajočih sodišč ni opredelilo do argumentov, ki jih je tudi v pritožbenem in revizijskem postopku uveljavljal kot bistvene za to zadevo. Zato naj bi mu bila z izpodbijano sodbo kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen ustave) oziroma pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave).
3. Senat ustavnega sodišča je dne 11. 6. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo Vrhovnemu sodišču, prvotoženi stranki in nasprotni stranki (tožniku) v pravdi. Vrhovno sodišče in prvotožena stranka na ustavno pritožbo nista odgovorila, nasprotna stranka (tožnik) v pravdi, C. C., pa meni, da je ustavna pritožba neutemeljena, ker naj bi bila trditev ustavnega pritožnika, da gre za stavbo, ki naj bi bila zgrajena po podržavljenju, izmišljena. Zato naj bi bilo tudi sklicevanje na drugi odstavek 32. člena ZDen brezpredmetno. Šlo naj bi za nekdanji konjski hlev, v katerem naj bi bili že pred podržavljenjem stanovanjski prostori za delavce, ki so živeli na kmetiji, in prostori za spravilo pridelkov. Denacionalizacijski zavezanec naj bi bil to stavbo preuredil v samski dom; za to preureditev pa naj bi ne potreboval gradbenega dovoljenja.

4. Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu. Zato v postopku ustavne pritožbe zoper posamične akte ne more presojati njihove pravilnosti oziroma zakonitosti samih po sebi. Skladno s šesto alineo prvega odstavka 160. člena ustave presoja ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe le, ali so bile z izpodbijanim aktom pritožniku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Glede na razloge, s katerimi pritožnik utemeljuje kršitev človekovih pravic, se je v obravnavani zadevi zastavilo predvsem vprašanje, ali je pritožnik od sodišč dobil odgovore na vse navedbe o vprašanjih, ki so relevantna za pravilno odločitev v tem sporu. Po ustaljeni praksi ustavnega sodišča namreč pravica iz 22. člena ustave stranki med drugim zagotavlja pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem: sodišče mora prepričljivo (v tem okviru ne nujno tudi pravilno) odgovoriti na vse relevantne navedbe stranke in argumentirati svoja pravna stališča.
5. Predmet spora je bila ničnost prodajne pogodbe z dne 2. 7. 1993, s katero je prvotožena stranka prodala drugemu tožencu (sedaj ustavnemu pritožniku) garsonjero in enosobno stanovanje v stavbi, stoječi na par. št. 218/9, vpisani v vl. št. 138 k.o. S. vas. Ta nepremičnina je bila pravnim naslednikom denacionalizacijskega upravičenca vrnjena z delno odločbo, izdano dne 7. 7. 1994, na podlagi poravnave med denacionalizacijskim zavezancem in tožnikom. Pritožnik pa je dosegel obnovo denacionalizacijskega postopka.
6. Sodišče prve stopnje je na podlagi katastrskih podatkov ugotovilo, da je parcela, na kateri sedaj stoji stavba s stanovanjema, ki sta predmet sporne pogodbe, nastala iz podržavljene parc. št. 18/1, na kateri je že v času podržavljenja stala stavba. V obrazložitvi odločitve je izrecno navedlo: “Kakšna je ta stavba bila, ali je bila po podržavljenju bistveno povečana njena vrednost zaradi dograditev ali drugih investicijskih vlaganj, oziroma ali je bila celo porušena in zgrajena nova, kar vse so odločilna dejstva v postopku denacionalizacije in vplivajo tako na obliko denacionalizacije kot nasploh na upravičenost do nje, pa se bo ugotavljalo v upravnem postopku.” Že po mnenju prvostopenjskega sodišča naj bi za odločitev v tem sporu zadoščala le načelna možnost vrnitve nepremičnine, ki je bila predmet prodajne pogodbe. Možnost vrnitve nepremičnine, ki je bila predmet prodajne pogodbe, pa naj bi bila ugotovljena, ker naj bi bila nepremičnina, ki je predmet prodajne pogodbe, nacionalizirana z odločbo Okrajne zaplembene komisije št. 157/43 z dne 29. 8. 1945.
7. Višje sodišče je pritrdilo pravnemu stališču, po katerem za prepoved razpolaganja z nepremičninami po 88. členu ZDen zadošča že možnost vrnitve premoženja in ne konkretna dolžnost vrnitve premoženja po ZDen. Namen 88. člena ZDen naj bi bil v tem, da se začasno do poteka rokov za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo oziroma do odločitve o njih ustavi pravni promet s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije. S tem naj bi se zavarovale pravice denacionalizacijskih upravičencev pred morebitnimi poskusi razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem. Ker je ugotovilo, da sta sporni stanovanji “nedvomno v sklopu nepremičnine, za katero obstaja možnost, da bo denacionalizirana”, z njima po prvem odstavku 88. člena ZDen v obdobju, v katerem je bila sklenjena sporna pogodba, ni bilo dovoljeno razpolaganje.
8. Vrhovno sodišče je pritrdilo navedenemu pravnemu stališču, ker je tudi sodna praksa že v času, ko še ni potekel rok za vložitev zahtev za denacionalizacijo, sprejela takšno razlago 88. člena ZDen. Vrhovno sodišče je pritrdilo tudi ugotovitvi nižjih sodišč, da je pogodba, sklenjena dne 2. 7. 1993, nična, saj v tem primeru ni obstajala le načelna možnost za vračilo nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe, temveč je bila ta v denacionalizacijskem postopku tudi dejansko vrnjena upravičencu.
9. Vrhovno sodišče je štelo, da je šlo v konkretni denacionalizacijski zadevi za vrnitev v naravi v skladu s tretjo alineo drugega odstavka 25. člena ZDen, ker so se pravni nasledniki upravičenca in zavezanec sporazumeli, da se ena od pracel (tj. parc. št. 218/9 s stanovanjsko stavbo in dvoriščem) vrne, drugi dve parceli pa ostaneta zavezancu za poravnavo vrednosti zavezančevih investicij v vrnjeno nepremičnino. Možnost za vrnitev nepremičnine v naravi na podlagi 25. člena ZDen naj bi bila podana, ker ta člen določa vrnitev v naravi kot eno od možnosti denacionalizacije v primerih, ko se postopek nanaša na nepremičnino, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala. V takih primerih naj bi možnost vrnitve obstajala vse do dokončanja denacionalizacijskega postopka. Zato naj bi zavezanec z odsvojitvijo ne smel onemogočiti vračanja nepremičnine. Ker bi prodajna pogodba opisano možnost vračila onemogočila, naj bi bila v nasprotju s prepovedjo po prvem odstavku 88. člena ZDen in zato po tretjem odstavku istega člena nična.
10. Revizijsko sodišče je zavrnilo tudi očitek, da Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede dolžnosti vrnitve konkretne nepremičnine po določbah ZDen, saj “sodba druge stopnje ugotavlja, da sta sporni stanovanji v sklopu nepremičnine, za katero obstaja možnost, da bo vrnjena”.
11. Po oceni ustavnega sodišča pravnemu stališču, da gre v primerih vračanja nepremičnine po 25. členu ZDen za možnost oziroma dolžnost vrnitve, zaradi katere velja prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen, ni mogoče oporekati. Dolžnost vrnitve nepremičnine se namreč pojavi v trenutku upravičenčeve izbire oblike vračanja, tj. v primeru, če se denacionalizacijski upravičenec odloči za vračilo v naravi. Do takrat pa obstaja možnost, da bo denacionalizacijski upravičenec tako obliko denacionalizacije izbral. Zaradi pravice izbire, ki jo je zakonodajalec v primerih iz 25. člena ZDen dal denacionalizacijskim upravičencem, velja tudi pri nepremičninah, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno povečala, prepoved razpolaganja z nepremičnino. O možnosti vračila torej lahko govorimo, kadar (še) ni jasno, ali obstaja tudi dolžnost vračila. Če pa je jasno, da ni dolžnosti vračila, o možnosti ne moremo več govoriti.
12. Iz pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 22. in 23. 6. 1993 (objava VSS 1/93 str. 29), ki je bilo sprejeto v zvezi s prepovedjo razpolaganja z nepremičninami po ZDen in privatizacijo stanovanj, je razvidno, da sodišče pri presoji dopustnosti razpolaganja s stanovanjem v smislu 88. člena ZDen ni dolžno ugotavljati, kdo vse je lahko upravičenec za vložitev zahteve za denacionalizacijo, ali bo to zahtevo vložil oziroma celo, ali je upravičen do vrnitve podržavljenega premoženja. Po tem mnenju se sodišče pri navedeni presoji omeji na ugotavljanje dejstva, ali gre za nepremičnino, ki je bila podržavljena in je lahko predmet denacionalizacijskega postopka.
13. Po navedenem mnenju je za presojo dopustnosti razpolaganja z nepremičnino relevantna okoliščina, ali je bila nepremičnina sploh podržavljena. Če sporno premoženje ni bilo podržavljeno, zanj ni podana vrnitvena dolžnost po določbah ZDen. Zato se na to premoženje tudi prepoved iz 88. člena ZDen ne more nanašati. Drugačna razlaga 88. člena ZDen bi namreč lahko pripeljala do popolnega zastoja pravnega prometa za ves čas od sprejema zakona ne le do poteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtev, temveč celo do pravnomočnih odločitev o utemeljenosti denacionalizacijskih zahtevkov.
14. Drugi odstavek 32. člena ZDen, na katerega se pritožnik sklicuje, določa, da se zazidano stavbno zemljišče vrača le, če na njem stoji stavba v lasti upravičenca. Gre torej za “sklop nepremičnine” (podržavljenega zemljišča in nepodržavljene stavbe), za katero dolžnost vračila ne obstaja, če na njem ni stavba v lasti upravičenca. zakonodajalec je namreč pri določitvi take ureditve upošteval, da se pravice na zemljišču prenašajo skupaj s stavbo in da bi zato v primerih, ko je bila na podržavljenem zemljišču stavba zgrajena po podržavljenju, vračanje v naravi nujno povzročilo vračanje tudi stavbe, ki ni bila podržavljena.
15. Glede na citirane ugotovitve sodišča prve stopnje in glede na pritožnikove trditve, da je bila stavba, v kateri sta sporni stanovanji, zgrajena po podržavljenju, obstaja možnost, da stavba, ki stoji na delu podržavljene parcele, ni stavba, ki je bila podržavljena. V primeru novogradnje oziroma nadomestne gradnje ne more biti dvoma, da gre za novo nepremičnino, tj. za drugo stvar, ne za tisto, ki je bila podržavljena. Obstaja tudi možnost, da investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni mogoče govoriti o isti stvari. Za to, ali je možno govoriti o isti stvari oziroma o novi stvari, pa ni pomembno (kot to zmotno meni tožnik iz pravde v svojem odgovoru na ustavno pritožbo), ali je bilo v konkretnem primeru izdano gradbeno dovoljenje ali je šlo le za priglasitev del. Nova stvar, tudi stavba, se lahko ustvari tudi brez predpisanih dovoljenj. Vprašanje legalnosti izgradnje samo po sebi nima stvarnopravnih učinkov.
16. Sklicevanje na prepoved razpolaganja z nepremičnino, ker se je možnost vrnitve izkazala kot realna, v obravnavanem primeru ne more biti odločilno, ker je do vrnitve prišlo zaradi poravnave med zavezancem in denacionalizacijskim upravičencem in ne, ker bi bilo izkazano, da je za to obstajala dolžnost vrnitve. Če bi bila okoliščina poravnave odločilna, bi namreč bilo (glede na možnost sklepanja poravnav oziroma sporazumov za “vrnitev” nadomestnih nepremičnin) nično vsako razpolaganje z nepremičninami zavezanca do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, tudi če bi se razpolaganje nanašalo na nepremičnine, ki niso bile podržavljene.
17. Tudi okoliščina, da je na parceli, ki je bila podržavljena, stala stavba že v času podržavljenja, ne zadošča za ugotovitev, da gre za isto stavbo. Pravno sklepanje sodišča, da se prepoved razpolaganja nanaša na sporni stanovanji, po navedenem ne terja le obrazložitve podatkov parcelacije, temveč tudi odgovor na vprašanje, ali je stavba, ki je v času podržavljenja stala na podržavljeni parceli, stavba, v kateri sta stanovanji, ki sta predmet sporne pogodbe. Pritožnikovo zatrjevanje, da gre za stavbo, zgrajeno po podržavljenju, je torej relevantno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna tudi odločitev v obravnavani zadevi. V obravnavanem primeru bi zato sodišča morala argumentirano odgovoriti na trditve pritožnika, da objekt v izmeri 161 m2, stoječ na parceli št. 218/9, ni stavba na stavbišču v izmeri 904 m2 na parc. št. 18/1, in s tem odgovoriti na vprašanje, ali je bilo zemljišče s parc. št. 218/9, ki je nastalo iz podržavljene parc. št. 18/1, zazidano že v času podržavljenja. Sodišča pa niso niti poskušala zavrniti navedenih pritožnikovih ugovorov zoper obstoj predpostavk za vračilo stavbe.
18. Iz določbe 22. člena ustave izhaja dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka ter v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranke. Zato odločbe sodišč, ki ne vsebujejo prepričljivih odgovorov na navedeno vprašanje – ne glede na to, da gre v konkretnem primeru za vprašanje dejanskega stanja – kršijo pritožniku njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.
19. Ker je ustavno sodišče ugotovilo, da je bila pritožniku z izpodbijanimi sodbami kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave), jih je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri novem odločanju bo moralo sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložiti.
20. Ker je ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena ustave, ni ugotavljalo, ali so bile iz istih razlogov kršene tudi druge človekove pravice in temeljne svoboščine.

21. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukič in sodnici ter sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.