Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Marka Gogale iz Ljubljane in Johna Dušana Breznika iz Združenih držav Amerike, ki ga zastopa Janez Gruden, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 15. novembra 2001

1. Člen 145.c zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78, 41/87, 32/89 in 8/90 ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95 in 10/98) je iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, v neskladju z ustavo.
2. Državni zbor mora neskladnost iz prejšnje točke odpraviti v roku 6 mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98 in 26/99) se zavrne.

1. Pobudnik Marko Gogala navaja, da je bila njegova družina edina lastnica ene najuspešnejših tovarn. Junija 1945 naj bi bila tovarna brez razloga zaplenjena, avgusta istega leta pa naj bi bili lastniki podjetja obsojeni na zaplembo celotnega premoženja in pogojne zaporne kazni. Ta kazenska sodba je bila leta 1993 razveljavljena. Pobudnik naj bi bil z ostalimi upravičenci že leta 1992 vložil zahtevke za vrnitev premoženja po zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen), te zahtevke pa naj bi bili upravni organi zavrnili zaradi vložitve zahtevka po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS). Pobudnik meni, da so upravičenci, ki uveljavljajo svoje zahtevke po določbah ZIKS, od uveljavitve zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-G), v slabšem položaju od upravičencev, ki uveljavljajo vračilo podržavljenega premoženja po ZDen. Drugi odstavek 72. člena ZDen naj bi denacionalizacijskim upravičencem omogočal zahtevati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe podržavljenega premoženja od dneva uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja, upravičenci po ZIKS pa naj bi imeli na podlagi 145.c člena ZIKS (uveljavljenega z ZIKS-G) pravico do take odškodnine le od dneva vložitve zahtevka za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje. V pobudnikovem primeru naj bi šlo za razliko treh let.
2. Pobudnik John Dušan Breznik navaja, da je vrhovno sodišče že leta 1991 spremenilo kazenski sodbi iz leta 1948, tako da se kazen zaplembe ne izreče. Leta 1992 naj bi bilo zaplenjeno nepremično premoženje vrnjeno pokojnima lastnikoma. Dediči pa naj bi leta 1996 vložili tožbo zaradi izgubljenega dobička. Republika Slovenija naj bi v tej pravdi ugovarjala tožbenemu zahtevku, sklicujoč se na 145.c člen ZIKS.
3. Člen 145.c ZIKS izpodbija, ker naj bi bila izključitev odškodnine zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja premoženja oziroma odškodnine zaradi izgubljenega dobička v času od pravnomočne odločitve o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja do dneva vložitve zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje v neskladju z 2., 14., 26. in 30. členom ustave. Izpodbijana določba naj bi premoženjske pravice za nazaj pogojevala s formalnim ravnanjem (z vložitvijo zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje), ki naj bi pred ZIKS-G ne bilo predvideno. Pobudnik meni, da oškodovanec odškodninskega zahtevka ne more postaviti, dokler sodišče ne odloči o načinu vrnitve premoženja. Do takrat naj bi tudi ne bila znana višina škode. Neupravičeno obsojene naj bi postavljala v slabši položaj, kot ga imajo upravičenci do denacionalizacije, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu ZDen. Denacionalizacijski upravičenci naj bi imeli na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen pravico zahtevati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja podržavljenega premoženja od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja. Zato bi moral imeti dan pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je bil obsojenec v obnovljenem postopku oproščen obtožbe ali s katero je bil kazenski postopek ustavljen, vsaj enak pomen, kot ga ima datum uveljavitve ZDen, tj. 7. 12. 1991.
4. Državni zbor odgovarja, da je bila izpodbijana določba (kot tudi druge določbe od 145.a do 145.č člena ZIKS) sprejeta, spremenjena in dopolnjena glede na okoliščine in materialne posledice, ki so se pokazale ob praktičnem izvajanju poprej veljavne zakonske ureditve vračanja podržavljenega ali zaplenjenega premoženja. Sledila pa naj bi tudi ugotovitvam in stališčem ustavnega sodišča, ki jih je to navedlo v obrazložitvi odločbe št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 1/97 in OdlUS V, 174). Zakonodajalec naj bi s 145.c členom ZIKS upošteval oba bistvena elementa: možnost nekoliko drugačne, okoliščinam ustrezne ureditve, in ocenjene finančno materialne posledice ter nezmožnost države, da v celoti prevzame nesorazmerne finančne obremenitve. Državni zbor nasprotuje mnenju, po katerem bi morali biti ureditvi vračanja premoženja v ZDen in ZIKS enaki. Upoštevati naj bi bilo namreč treba, da gre za vračanje na različnih pravnih podlagah in za različna postopka, pri čemer imajo upravičenci možnost izbire pravne podlage za uveljavitev svojih zahtev za vračilo zaplenjenega premoženja. Sklicujoč se na dosedanje ustavnosodne obravnave in ocene zakonskih rešitev, ki se nanašajo na vračanje nacionaliziranega ali zaplenjenega premoženja, Državni zbor meni, da določba 145.c člena ZIKS nima elementov protiustavnosti. Namen in cilj zakonodajalca naj bi bil stvarno upravičen in ustavno legitimen; konkretna rešitev pa neogibna, narekovala naj bi jo javna potreba, skladna pa naj bi bila tudi z načelom sorazmernosti. Državni zbor še navaja, da so bili razlogi za ureditev v 145.c členu ZIKS ponovno preizkušeni tudi ob sprejemu novega, sistemskega zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Pokazalo naj bi se bilo, da so omejitve iz 145.c člena še nadalje potrebne iz razlogov, zaradi katerih so bile uvedene. Zato je 266. člen novega zakona (zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 22/00 – ZIKS-1) izrecno določil, da členi 145.a do 145.č prejšnjega zakona ostanejo v veljavi.
5. Vlada v svojem mnenju o pobudah pojasnjuje razloge za veljavno ureditev vračanja premoženja v postopkih na podlagi določb ZIKS. V zvezi z določbo, ki se nanaša na izključitev pravice do izgubljenega dobička, pa meni, da ni mogoče trditi, da je šlo v prvem povojnem obdobju za normalen tek stvari (tržne razmere, cene kapitala), po katerem se izgubljeni dobiček (kot institut, ki ga je po veljavnem pravu mogoče priznati) sicer lahko pričakuje, in da bi bili lastniki brez ustrezne tehnološke posodobitve sposobni pridobivati dobiček. Poleg tega naj bi bilo po tolikem času od storjenih krivic nemogoče vzpostaviti prejšnje stanje, ne da bi bile s tem storjene nove krivice. Materialna nadomestila naj bi bilo mogoče priznati le v okviru možnosti nacionalnega gospodarstva z razumnim časovnim odmikom.
6. Pobudnik Marko Gogala nasprotuje navedbam Državnega zbora in mnenju vlade. Po njegovem mnenju navedbe Državnega zbora, po katerih iz dosedanjih odločb ustavnega sodišča izhaja, da ureditev v 145.c členu ni ustavno sporna, nimajo podlage. Najbolj sporna naj bi bila trditev Državnega zbora, da so imeli upravičenci možnost izbire postopka po ZDen ali po ZIKS. Izpodbijani 145.c člen ZIKS naj bi ne opredeljeval dovolj natančno pravic in možnosti vrnitve premoženja in plačila odškodnine zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja premoženja. Zato pobudnik ustavno sodišče poziva, naj se v izreku svoje odločbe konkretno opredeli tudi do vprašanj: katere vrste gmotne in negmotne škode lahko uveljavljajo pravni nasledniki upravičencev, ali so odškodnine po 145.c členu ZIKS in po 72. členu ZDen podvržene plačilu davkov in ali se te odškodnine izplačujejo v gotovini ali v obliki obveznic, kadar je zavezanec država. Obenem navaja razloge, zaradi katerih se ne strinja s sklepom ustavnega sodišča št. U-I-156/99 z dne 15. 3. 2001 v delu, v katerem je bila njegova pobuda za oceno ustavnosti 145.a člena ZIKS in 3. člena ZIKS-G zavrnjena. Pobudnik je ponovno predlagal oceno ustavnosti 3. člena ZIKS-G, ker meni, da ustavno sodišče v zadevi št. U-I-60/98 (odločba z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150) ni upoštevalo dejanskega stanja oziroma razmer pri postopkih vračanja premoženja. Trditev, navedena v 47. točki obrazložitve navedene odločbe, da so obveznice, ki so predvidene po 145.b členu ZIKS, za upravičence ugodnejše od obveznic za upravičence po ZDen, naj bi namreč ne držala. Člen 3 ZIKS-G naj bi bil tudi v neskladju z 2. in s 155. členom ustave, ker naj bi retroaktivno spreminjal veljavnost drugega zakona, tj. zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP).

7. Ustavno sodišče je pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 145.c člena ZIKS združilo in ju s sklepom št. U-I-156/99 z dne 15. 3. 2001 sprejelo. Predloga pobudnika Marka Gogale za razpis javne obravnave ustavno sodišče ni sprejelo, ker je dejansko stanje, ki je podlaga za oceno ustavnosti 145.c člena, dovolj pojasnjeno in dodatno pojasnjevanje udeležencev ni potrebno.
8. S sklepom o sprejetju pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti 145.c člena ZIKS, je ustavno sodišče zavrnilo pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 145.a člena ZIKS in 3. člena ZIKS-G. Pobudnik Marko Gogala v ponovnem predlogu za oceno ustavnosti 3. člena ZIKS-G ne navaja razlogov, ki jih ustavno sodišče ne bi upoštevalo že v zadevi št. U-I-60/98. Pobudnik namreč zmotno meni, da navajanje razlogov, zaradi katerih se ne strinja s posameznimi ugotovitvami ustavnega sodišča in z odločitvijo v zadevi št. U-I-60/98, pomeni tudi uveljavljanje razlogov, ki naj bi jih ustavno sodišče še ne upoštevalo pri odločanju.
9. Pobudnik tudi zmotno meni, da je vsak zakon sprejet po drugačnem postopku in da sprememba enega zakona ne more hkrati spreminjati drugega zakona. Zakon, ne glede na to, za kateri zakon gre, mora biti sprejet po zakonodajnem postopku. Zato morajo biti tudi spremembe in dopolnitve sprejete po zakonodajnem postopku. Tudi ZIKS-G je bil sprejet v zakonodajnem postopku, saj gre za zakon. Sprememba zakonske ureditve zaradi uveljavitve drugega zakona pa sama po sebi še ne pomeni kršitve 2. člena ustave, kot to zatrjuje pobudnik. Zato je ustavno sodišče tudi ponovno pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. člena ZIKS-G zavrnilo kot očitno neutemeljeno (3. točka obrazložitve).

10. Tako navedbe vlade kot tudi navedbe v odgovoru pobudnika Marka Gogale na mnenje vlade in stališča Državnega zbora, ki se ne nanašajo na predmet presoje v obravnavani zadevi, so v postopku odločanja o ustavnosti 145.c člena ZIKS brezpredmetne (med njimi pobudnikovo dodatno pojasnjevanje dela pobude, ki ga je ustavno sodišče v postopku preizkusa pobude že zavrnilo in njegov komentar tega dela sklepa ustavnega sodišča). Zato jih ustavno sodišče v tem postopku ni obravnavalo. Na predmet presoje se ne nanaša niti pobudnikovo zaprosilo za opredelitev ustavnega sodišča do vprašanja, katere vrste škod lahko uveljavljajo pravni nasledniki upravičencev ter vprašanj o oprostitvah plačila davkov in načina izplačila odškodnin. Ustavno sodišče po določbah 160. člena ustave in 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nima pristojnosti za dajanje pojasnil oziroma svetovalnih mnenj.
11. Povrnitev škode, rehabilitacijo in postopek za uveljavitev drugih pravic zaradi neupravičene obsodbe ureja XXXII. poglavje ZKP (členi od 538 do 546). Na podlagi navedenih določb ZKP lahko obsojeni zahtevajo iz naslova povrnitve škode zaradi neupravičene zaplembe premoženja tudi odškodnino za izgubljeni dobiček. Po drugem odstavku 539. člena ZKP se je moral oškodovanec pred vložitvijo tožbe za povrnitev škode pri sodišču s svojo zahtevo obrniti na Ministrstvo za pravosodje. Od uveljavitve zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72/98 – ZKP-A) je treba to zahtevo nasloviti na državno pravobranilstvo. Namen predhodnega postopka je doseči sporazum o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine.
12. Vrnitev zaplenjenega premoženja je posebej urejena v ZIKS. Izpodbijani 145.c člen je za primere, ko je bilo premoženje zaplenjeno v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, izključil povrnitev izgubljenega dobička iz naslova neupravičene zaplembe premoženja, ki so ga obsojeni do uveljavitve ZIKS-G lahko zahtevali na podlagi navedenih določb ZKP kot eno od oblik odškodnine. Ta člen namreč določa, da se tem osebam ne priznajo odškodninski zahtevki zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava v času od zaplembe premoženja do vložitve zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje.
13. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-60/98 že presojalo 145.c člen ZIKS, vendar ne iz razlogov, navedenih v obravnavanih novih pobudah. V citirani zadevi se je namreč presoja 145.c člena nanašala na izključitev odškodninskih zahtevkov zaradi izgubljenega dobička za ves čas od zaplembe dalje in na uravnoteženje poprav krivic zaradi podržavljenja premoženja na način, ki pomeni omejitev pravice do povračila škode iz naslova zaplembe premoženja za celotno obdobje po podržavljenju. V tej zadevi je ustavno sodišče presodilo, da pomeni izključitev odškodninskih zahtevkov iz naslova izgubljenega dobička zaradi neupravičene zaplembe premoženja poseg v ustavne pravice neupravičeno obsojenih oseb (30. člen ustave) oziroma v ustavne pravice njihovih pravnih naslednikov (33. člen ustave), ki pa prestane strogi ustavnosodni test. Ustavno sodišče je namreč ocenilo, da je izenačitev položajev neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev do poprave povojnih krivic primerno sredstvo in da zakonodajalec svojega namena ne bi mogel doseči z milejšim ukrepom. Z zagotovitvijo enakopravne poprave povojnih krivic s hkratnim zmanjšanjem velike finančne obveznosti države za popravo vseh teh krivic je namreč doseženo določeno ravnotežje med popravo krivic za nazaj, ne da bi bile zaradi tega ogrožene ali prizadete pravice drugih, ki imajo svoj temelj v ustavni opredelitvi Slovenije kot socialne države (2. člen ustave).
14. Ustavno sodišče pa z odločbo št. U-I-60/98 ni presojalo, ali je iz razlogov, uveljavljanih v obravnavanih pobudah, v skladu z ustavo ureditev, po kateri so lahko odškodninski zahtevki zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja oziroma odškodninski zahtevki zaradi izgubljenega dobička izključeni tudi po pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja, in ni ugotavljalo, ali imajo zato upravičenci po ZIKS manjše pravice od pravic, ki jih imajo denacionalizacijski upravičenci po drugem odstavku 72. člena ZDen. Zato tudi ni presojalo, ali je taka ureditev iz razlogov, navedenih v obravnavanih pobudah, v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave). Določbo drugega odstavka 72. člena kot neposredno pravno podlago zahtevkov za plačilo posebne odškodnine od uveljavitve ZDen dalje do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji je namreč ustavno sodišče presojalo šele z odločbo št. U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999 (Uradni list RS, št. 1/00 in OdlUS VIII, 273).
15. Načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Po ustaljeni presoji ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da bi predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena ustave – ne smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Zastavlja se torej vprašanje, ali bi zakonodajalec moral tudi v primerih vračanja premoženja po določbah ZIKS določiti enako možnost za uveljavljanja odškodninskih zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe premoženja kot to velja v primerih, ko gre za premoženje, vrnjeno v postopku po določbah ZDen.
16. Dejstvo je, da je bil namen zakonodajalca za sprejem ZIKS-G izenačitev položaja neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev do poprave povojnih krivic. Izenačitev položaja se nanaša tudi na omejitev pravice do povrnitve škode od zaplembe premoženja dalje. Načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen ustave) posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, tj. brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Že zaradi načela varstva zaupanja v pravo zakonodajalec navedene pravice ne bi smel omejiti tako, da bi upravičenci, ki so vračilo premoženja uveljavljali po ZIKS, dobili manj kot upravičenci, ki so vračilo premoženja uveljavljali po ZDen. Slednji namreč pravice do povrnitve škode od podržavljenja dalje sploh niso imeli, pač pa gre lahko denacionalizacijskim upravičencem po stališču sodne prakse sodišč na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen odškodnina zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja od uveljavitve zakona do pravnomočnosti odločbe o vračilu.
17. Izpobijana ureditev pa izključuje odškodninske zahtevke upravičencev po ZIKS zaradi nemožnosti uporabe premoženja (po vsebini torej enake zahtevke, kot jih imajo denacionalizacijski upravičenci po drugem odstavku 72. člena ZDen) za obdobje vse od zaplembe do vložitve zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje. Taka zahteva je kot procesna predpostavka za vložitev tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi neupravičene obsodbe predvidena v 539. členu ZKP. Od uveljavitve sprememb in dopolnitev ZKP dalje (Uradni list RS, št. 72/98 – ZKP-A), je tak zahtevek treba nasloviti na državno pravobranilstvo. Vložiti jo je mogoče v treh letih od pravnomočnosti oprostilne sodbe oziroma pravnomočne ustavitve postopka. Novi ZKP iz leta 1994 je ta rok za osebe, ki so bile neupravičeno obsojene pred 1. 1. 1954, podaljšal še za tri leta od svoje uveljavitve. Zahteva za odškodnino je bila lahko vložena na dan pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja ali pa več let kasneje.
18. Pogojevanje odškodninskih zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ali zahtevkov zaradi izgubljenega dobička s predhodno vložitvijo zahteve na Ministrstvo za pravosodje na podlagi določb ZKP ni združljivo z veljavno ureditvijo vračanja premoženja po ZIKS. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-60/98 (18. točka obrazložitve) navedlo, da pomeni 145.c člen ZIKS posebno ureditev povrnitve gmotne škode in da se zato ne uporabljajo splošne določbe o povrnitvi škode zaradi neupravičene obsodbe, določene v ZKP in ZOR. Z izključitvijo odškodninskih zahtevkov zaradi izgubljenega dobička od podržavljenja dalje so namreč izgubile svoj smisel tudi procesne določbe 539. in 540. člena ZKP, kolikor so se nanašale na uveljavljanje odškodninskih zahtevkov v zvezi s premoženjem, zaplenjenim v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958. Iz besedila drugega odstavka 539. člena ZKP je jasno razvidno, da je vložitev zahteve na Ministrstvo za pravosodje (oziroma na državno pravobranilstvo) kot procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena pred vložitvijo tožbe za povrnitev škode, predvidena zaradi možnosti sklenitve sporazuma o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine zaradi neupravičene obsodbe. V 540. členu ZKP je predviden trimesečni rok za dosego tega sporazuma, po tem roku sme oškodovanec pri pristojnem sodišču vložiti tožbo za povrnitev škode. Prvi odstavek 539. člena ZKP pa določa, da neupravičeno obsojenim pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero so bili oproščeni obtožbe ali s katero je bila obtožba zavrnjena, oziroma s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bila obtožnica zavržena ali postopek ustavljen.
19. Za uveljavljanje zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja po določbah ZIKS velja petletni splošni zastaralni rok (glej 45. točko obrazložitve odločbe št. U-I-60/98), ki začne teči z dnem pravnomočnosti sodne odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja. Do odločitve o načinu in obsegu vračila premoženja pa višine zahtevka za odškodnino iz naslova nemožnosti uporabe od vložitve tega zahtevka do vračila premoženja ni mogoče opredeliti. Zato ni mogoče pričakovati, da bi do sporazuma o povrnitvi škode vedno lahko prišlo v treh mesecih od vložitve zahteve na državno pravobranilstvo. Če bi tudi za primere odškodnin po 145.c členu ZIKS veljale določbe ZKP, bi morali upravičenci vlagati ne le zahteve na državno pravobranilstvo, temveč tudi tožbene zahtevke za povrnitev škode zaradi nemožnosti uporabe premoženja pred njegovo vrnitvijo (torej za bodočo škodo) in to zgolj zato, da jim pravica do uveljavljanja tega zahtevka zaradi triletnega roka po prvem odstavku 539. člena ZKP ne bi zastarala. Po izpodbijani ureditvi je predpostavka za opredelitev časovnega obdobja, za katerega je možno priznavanje odškodninskih zahtevkov po 145.c členu ZIKS, prav navedena zahteva na Ministrstvo za pravosodje, ki je morala biti vložena ne le v rokih, ki jih določa ZKP, temveč tudi pred pravnomočnostjo odločitve sodišča o vračilu premoženja po določbah ZIKS.
20. Izpodbijana ureditev prav zaradi tega tudi zahtevkov za odškodnino zaradi nemožnosti uporabe premoženja, ki je bilo predmet vračanja po določbah ZIKS, ne izključuje za celotno obdobje od zaplembe do vrnitve za vse primere enako. V nekaterih primerih uveljavljanja obravnavanih odškodninskih zahtevkov namreč sploh ne omogoča. Ker so ti odškodninski zahtevki izključeni za obdobje po razveljavitvi kazni zaplembe premoženja do vložitve zahteve pri Ministrstvu za pravosodje, namreč ni časovnega obdobja, za katero bi upravičenec lahko uveljavljal odškodninski zahtevek, v primerih, v katerih je bilo premoženje vrnjeno po določbah ZIKS pred vložitvijo zahteve za povrnitev škode zaradi izgubljenega dobička pri Ministrstvu za pravosodje (primer pobudnika Breznika). Kolikor je treba to zahtevo vložiti tudi zaradi odškodnine zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja oziroma izgubljenega dobička v primerih, ko premoženje še ni vrnjeno, jo je do vrnitve premoženja nemogoče opredeliti vsaj po višini. Pobudnik Breznik tako pravilno ugotavlja, da izpodbijana ureditev priznavanje odškodninskih zahtevkov pogojuje z zahtevo, ki bi morala biti vložena, še preden je znana usoda zahteve za vračilo premoženja, s tem pa tudi, še preden je znana odločitev sodišča o načinu vrnitve zaplenjenega premoženja.
21. Odločilno za presojo izpodbijane ureditve je tudi, da ta pogoj upravičencem pred uveljavitvijo izpodbijane določbe ni bil znan. Če so upravičenci svoje zahtevke vlagali v zakonsko določenih rokih, ko je zakonodaja priznavala pravico do obravnavanih odškodnin za ves čas od zaplembe premoženja dalje, njihov pravni položaj glede časovnega obdobja, za katerega vendarle lahko uveljavljajo te odškodnine, ne sme biti odvisen od tega, ali so tako zahtevo vložili na dan pravnomočnosti odločitve o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja ali nekaj let kasneje.
22. Osebam, katerih kazenska sodba je bila razveljavljena po uveljavitvi ZIKS-G, je navedeni pogoj sicer znan. Iz prej navedenega pa izhaja, da izpodbijani 145.c člen predstavlja posebno ureditev povrnitve gmotne škode v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja. Za zahtevke v zvezi s tem premoženjem pa ni predviden ne triletni rok ne predhodno vlaganje zahtev na državno pravobranilstvo. Upravičenci po ZIKS morajo torej po izpodbijani ureditvi nasloviti na državno pravobranilstvo zahtevo za povrnitev bodoče škode le zato, da si lahko zagotovijo obdobje, za katero bodo lahko po vrnitvi zaplenjenega premoženja uveljavljali odškodnine zaradi izgubljenega dobička v zvezi z zaplenjenim premoženjem oziroma pravico do povrnitve škode zaradi nemožnosti uporabe ali upravljanja tega premoženja. Zakaj naj bi bilo obdobje, za katero lahko upravičenci po ZIKS uveljavljajo obravnavane odškodninske zahtevke, vezano na navedeno vložitev zahteve na državno pravobranilstvo v primerih, ko gre za kazen zaplembe premoženja, ki je bila razveljavljena po uveljavitvi ZIKS-G, ni jasno.
23. Zaradi načina opredelitve časovnega obdobja, za katerega lahko uveljavljajo obravnavane odškodninske zahtevke, pa je jasno, da imajo upravičenci po ZIKS v vseh primerih, ko je bila zahteva na Ministrstvo za pravosodje vložena po uveljavitvi ZDen, manjše pravice do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe premoženja od upravičencev po ZDen, oziroma da v nekaterih primerih te pravice sploh nimajo. Razumni razlog za tako razlikovanje ni razviden ne iz zakonske ureditve ne iz zakonodajnega gradiva. Ocenjene finančno materialne posledice ter nezmožnost države, da v celoti prevzame nesorazmerne finančne obremenitve, na katere opozarja Državni zbor v odgovoru na pobudi, so sicer bile ena izmed podlag za presojo ustavnega sodišča, da omejitev v zvezi s priznavanjem dodatnih odškodnin oziroma izgubljenega dobička za ves čas odtujenosti premoženja ni v neskladju z ustavo. Ne morejo pa biti argument za tako omejitev pravice upravičencev po ZIKS, ki te upravičence postavlja v slabši položaj od upravičencev po ZDen. Z izpodbijano ureditvijo zakonodajalec položaja vseh upravičencev do poprave povojnih krivic ni izenačil, temveč je tistim, ki so imeli po prejšnji ureditvi večjo pravico do odškodnine zaradi izgubljenega dobička, to pravico tako omejil, da je lahko v posameznih primerih manjša od primerljive pravice, ki jo imajo upravičenci po ZDen na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen. Obenem pa je s tem, prav tako brez razumnega razloga, povzročil tudi različno obravnavanje pravnih položajev upravičencev po ZIKS.
24. Zakonodajalec je tako z izpodbijano ureditvijo brez razumnega razloga in zato arbitrarno presegel obseg posega v pravice upravičencev po ZIKS, ki bi zadoščal za izenačitev položaja vseh upravičencev do poprave povojnih krivic. Pravico upravičencev po ZIKS do odškodnin v zvezi z zaplenjenim premoženjem je namreč brez razumnega razloga za nazaj omejil za več, kot je ta pravica že od uveljavitve ZDen omejena za denacionalizacijske upravičence. S tem je nedopustno posegel v načelo varstva zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države (2. člen ustave), in ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Poleg tega je povzročil tudi neenakost med upravičenci po ZIKS, ker je njihov pravni položaj različen glede časovnega obdobja po razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, za katerega naj bi bile možne odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja oziroma zaradi izgubljenega dobička. To pomeni, da izpodbijana ureditev brez razumnega razloga različno ureja poseg v njihove ustavne pravice iz 30. (pravica do odškodnine) in 33. (pravica do zasebne lastnine) člena ustave. Poseg, za katerega je ustavno sodišče z odločbo št. U-I-60/98 presodilo, da ni v neskladju z ustavo, je torej po presoji z vidika enakosti pravnega položaja vseh upravičencev po razveljavitvi kazni zaplembe premoženja v neskladju z drugim odstavkom 14. člena ustave.
25. Zastavlja se vprašanje, ali odprava ugotovljene neustavnosti zahteva popolno izenačitev položajev upravičencev po ZIKS in ZDen. Izenačitev položajev neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev do poprave povojnih krivic, kamor spada tudi izključitev možnosti uveljavljanja odškodninskih zahtevkov zaradi izgubljenega dobička že od zaplembe dalje, sama po sebi namreč ne zahteva, da bi moralo biti vprašanje odškodninskih zahtevkov po razveljavitvi kazni zaplembe premoženja urejeno povsem enako, kot je to urejeno za primere vračanja podržavljenega premoženja po ZDen. Načelu enakosti pa ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje.
26. Ustavno sodišče je v svojih odločbah v zvezi z denacionalizacijo sprejelo stališče, da pravica upravičencev do denacionalizacije od uveljavitve ZDen izhaja iz njihovih ustavnopravno varovanih specifičnih lastninskih oziroma premoženjskih upravičenj do njihovega nekdanjega premoženja, izhajajočih iz 33. člena ustave (npr. v odločbi št. U-I-22/95 z dne 14. 3. 1996, Uradni list RS, št. 24/96 in OdlUS V, 29). V skladu s tem stališčem je vsak naknadni poseg v pravico do denacionalizacije štelo kot poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena ustave. Upravičenci imajo torej varovan pravni položaj že od uveljavitve ZDen dalje. Pogoj za to varstvo je pravočasna vložitev zahteve za denacionalizacijo in ne zgolj okoliščina podržavljenja. Upoštevaje navedena izhodišča gre lahko (po stališču sodne prakse rednih sodišč) upravičencem do denacionalizacije odškodnina zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja po drugem odstavku 72. člena ZDen od uveljavitve zakona do pravnomočnosti odločbe o vračilu.
27. ZDen omogoča vračanje premoženja, ne da bi bil akt o podržavljenju razveljavljen oziroma odpravljen. Zahtevo za denacionalizacijo so lahko vložili tudi tisti upravičenci, katerih kazen zaplembe premoženja sploh (še) ni bila razveljavljena. Pravna podlaga za vračilo premoženja po ZIKS pa temelji na predhodni razveljavitvi kazni zaplembe premoženja. Kazni zaplembe premoženja so bile lahko razveljavljene že pred uveljavitvijo ZDen (tj. 7. 12. 1991). Če je bila kazen zaplembe razveljavljena, so upravičenci (po razveljavitvi 92. člena ZDen) lahko vrnitev premoženja namesto v denacionalizacijskem upravnem postopku zahtevali v sodnem postopku po določbah ZIKS.1
28. Če je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena, upravičenec pa vračila podržavljenega premoženja ni zahteval po določbah ZDen, temveč po ZIKS in ZKP oziroma ZOR, tudi drugih premoženjskih pravic ne more uveljavljati po ZDen. Uveljavitev ZDen namreč sama po sebi ne more učinkovati tako, da bi prejšnji lastnik, ki bi zatrjeval, da mu je bilo premoženje podržavljeno (ne glede na pravno podlago podržavljenja), lahko kot denacionalizacijski upravičenec uveljavljal odškodnino po drugem odstavku 72. člena ZDen, ne da bi zahtevo za denacionalizacijo sploh vložil. Pogoj za uveljavljanje zahtevkov po drugem odstavku 72. člena ZDen je torej pravnomočna odločba o vračilu podržavljenega premoženja, izdana na podlagi vložene zahteve za denacionalizacijo.
29. Kot že povedano, se v postopku denacionalizacije zaplenjeno premoženje vrača ne glede na razveljavitev kazenske sodbe. Upravičencem pa, kljub morebitni razveljavljeni kazni zaplembe premoženja, ni bilo treba vlagati predlogov za vračilo premoženja po določbah ZIKS. Morebitna upravičenčeva izbira postopka po ZDen namreč ni vplivala na možnost uveljavljanja odškodnine iz naslova izgubljenega dobička.2 Vložitev zahteve za denacionalizacijo v upravnem postopku tudi sicer ne vpliva na druge odškodninske zahtevke, ki jih upravičenci še vedno lahko uveljavljajo v sodnih postopkih (npr. povrnitev negmotne škode). To je pravna posledica dejstva, da je bila kazenska sodba oziroma kazen zaplembe premoženja razveljavljena. Obratno, tj. uveljavljanje odškodninskih zahtevkov po drugem odstavku 72. člena ZDen, pa ni možno, če pravna podlaga za vračanje premoženja ni bil ZDen.
30. Ustavno sodišče je že ob obravnavi zadeve št. U-I-60/98 ugotovilo, da po določbah ZKP upravičene osebe pridobijo pravico do povrnitve škode z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero so bile oproščene obtožbe ali s katero je bila obtožba zavrnjena, oziroma s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bila obtožnica zavržena ali postopek ustavljen (prvi odstavek 539. člena ZKP). Po pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja upravičene osebe lahko vložijo tudi zahtevo za vračilo premoženja po določbah ZIKS.3 To pomeni, da je z dnem pravnomočnosti odločbe upravičencu priznana pravica do vrnitve premoženja. S tem trenutkom je torej nastala tudi obveznost zavezanca za vrnitev. Če je bila kazenska sodba razveljavljena pred uveljavitvijo ZDen, je upravičenec tudi pravico do vrnitve premoženja pridobil pred uveljavitvijo ZDen, ne glede na to, kdaj je vložil zahtevo iz drugega odstavka 539. člena ZKP na Ministrstvo za pravosodje.
31. Izenačitev položajev neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev do poprave povojnih krivic torej ni popolno. Razlike v pravni naravi zahtevkov za vračilo premoženja po ZIKS in po Zden, kljub izenačitvi položajev glede izključitve odškodninskih zahtevkov od podržavljenja dalje, dopuščajo različno ureditev položajev v zvezi z uveljavljanjem odškodninskih zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja z neupravičeno zaplenjenim premoženjem ali odškodninskih zahtevkov iz naslova izgubljenega dobička zaradi neupravičene zaplembe premoženja. Iz navedenega je razvidno, da je posledica različne pravne podlage za uveljavljanje vračila premoženja lahko tudi različno obdobje, za katerega lahko upravičenci uveljavljajo odškodninske zahtevke zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ali odškodnine iz naslova izgubljenega dobička v zvezi z neupravičeno zaplenjenim premoženjem. Zakonodajalec pa bi te odškodninske zahtevke upravičencem po ZIKS lahko izključil le za obdobje do pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja. Trenutek pravnomočne razveljavitve kazni zaplembe premoženja je namreč glede uveljavljanja pravic v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja primerljiv s trenutkom uveljavitve ZDen. Po navedenem tako razlikovanje položajev upravičencev po ZIKS in po ZDen tudi ne bi bilo arbitrarno. Poleg tega bi ureditev, ki bi omogočala uveljavljanje obravnavanih odškodninskih zahtevkov od razveljavitve kazni zaplembe dalje, pomenila tudi enako obravnavanje vseh upravičencev po ZIKS.
32. Tudi zakon o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (Uradni list RS, št. 49/99 – ZIOOZP) v petem odstavku 3. člena upravičencem, ki se jim za zaplenjeno premoženje plača odškodnina v obveznicah (gre za odškodnino upravičencem, če premoženja ni mogoče vrniti v naravi), priznava obresti od dneva pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja. Zakon sicer vsebuje besedilo “odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja in določitvi višine odškodnine za zaplenjeno premoženje”, kar bi bilo gramatikalno pravilno le, če bi šlo za eno odločbo.4 Ne glede na to je tudi iz takega zakonskega besedila jasno razvidno, da upravičencem pripadajo obresti za ves čas od pravnomočne razveljavitve kazni zaplembe premoženja do izdaje obveznic. Te obresti se pripišejo odškodnini za zaplenjeno premoženje, ki predstavlja v postopku ugotovljeno vrednost podržavljenega premoženja. Njihova višina pa je enaka obrestim, ki veljajo za vloge na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev. Pravica do navedenih obresti pripada vsem upravičencem, ki se jim premoženje vrača v obliki odškodnine z obveznicami, ne glede na to, ali so zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ali iz naslova izgubljenega dobička prej sploh uveljavljali.
33. Odškodnina z obveznicami Republike Slovenije kot oblika “vračila” z opisanim načinom obrestovanja upošteva, da je pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja nastala z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena, in to ne glede na to, kdaj je (in če sploh je) upravičenec vložil zahtevo na Ministrstvo za pravosodje oziroma tožbeni zahtevek pri pristojnem sodišču. Zakonodajalec je tako upravičencem (sicer z drugim in kasnejšim zakonom) za navedeno obdobje “priznal” neke vrste nadomestilo za donos denarne vrednosti zaplenjenega premoženja.
34. Ker je bilo treba neustavnost 145.c člena ZIKS ugotoviti že iz zgoraj navedenih razlogov, ustavno sodišče ni presojalo še njegove skladnosti s 15., 26., 30. in 33. členom ustave.
35. Ustavno sodišče ugotovljene protiustavnosti ni moglo odpraviti ne z delno ne s popolno razveljavitvijo izpodbijane določbe. Z razveljavitvijo v celoti bi izločilo iz pravnega reda tudi tisti njen del, za katerega je že v odločbi št. U-I-60/98 ugotovilo, da ni v neskladju z ustavo. Delna razveljavitev – sedaj protiustavno določene časovne omejitve, za katero so odškodninski zahtevki izključeni – pa bi povzročila, da bi bili odškodninski zahtevki izključeni v celoti, torej za ves čas, kar pa, kot izhaja iz razlogov te odločbe, tudi ne bi bilo v skladu z ustavo. Ker izpodbijana določba vprašanje časovne omejitve odškodninskih zahtevkov ureja na način, ki vsebinsko in tehnično ne omogoča razveljavitve, temveč zahteva novo zakonsko ureditev, je ustavno sodišče po 48. členu ZUstS sprejelo ugotovitveno odločbo in naložilo Državnemu zboru odpravo ugotovljene neskladnosti v roku 6 mesecev od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

36. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 26. člena in 48. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić in sodnici ter sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica Wedam -Lukić je dala pritrdilno ločeno mnenje.

1 Tudi razveljavitev 92. člena ZDen (odločba ustavnega sodišča št. U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992, Uradni list RS, št. 56/92 in OdlUS I, 79) sama po sebi ni vplivala na utemeljenost denacionalizacijskih zahtevkov.
2 ZIKS ureja vračanje premoženja, če je bila kazen zaplembe razveljavljena, ne pa tudi drugih odškodnin zaradi neupravičene obsodbe, z izjemo 145.c člena, ki izključuje priznanje “odškodninskih zahtevkov iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin in iz naslova katerihkoli zahtevkov za izgubljeni dobiček po pravilih odškodninskega prava”. Zahtevki iz tega naslova so pred novelo ZIKS iz leta 1978 temeljili na določbah XXXII. poglavja ZKP, pred tem pa na določbah istega poglavja zakona o kazenskem postopku iz leta 1977 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZKP77).
3 ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-60/98 ugotovilo, da velja za zahtevke, vložene na podlagi ZIKS, splošen petletni zastaralni rok, ki začne teči z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena.
4 Dejansko gre za dve odločbi, izdani v dveh različnih postopkih. Prvo odločbo, tj. odločbo o razveljavitvi kazni, izda sodišče v kazenskem postopku, drugo odločbo, tj. odločbo o določitvi višine odškodnine za zaplenjeno premoženje, pa sodišče v nepravdnem postopku.