Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A. A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa direktor B. B. na seji dne 22. novembra 2001

Sodba vrhovnega sodišča št. III Ips 31/98 z dne 8. 4. 1998 se razveljavi in se zadeva vrne vrhovnemu sodišču v novo sojenje.

1. Pritožnica ni uspela s tožbenim zahtevkom v zaščito imena svoje firme. Sodišče prve stopnje je presodilo, da z uporabo navedka “patentna pisarna”, ki da je generičen pojem, nasprotna stranka ni storila dejanja nelojalne konkurence niti kršila dolžnosti pravilne uporabe firme, očitane uporabe istih besed kot rubrike v Rumenih straneh telefonskega imenika 1996/97 pa ne gre pripisati toženi stranki. Pritožbeno sodišče je razlogom prve stopnje pritrdilo.
2. Revizijsko sodišče je pritrdilo stališču revizije, da je tožena stranka besedi patentna pisarna uporabljala kot opredelitev svoje firme, pa tudi, da ti besedi, uporabljeni v imenu firme, ne izključujeta varovanja firme.
3. Za svojo zavrnilno sodbo je vrhovno sodišče štelo kot poglavitno vprašanje, ali je tožena stranka z uporabo besed “patentna pisarna” izkoristila ugled tožeče stranke oziroma ali je ustvarila oziroma utegnila ustvariti zmedo na trgu, tako da bi potrošniki zamenjali oziroma utegnili zamenjati toženkino firmo s tožničino firmo. O tej možnosti pa je presodilo, da “do take zamenjave ni moglo priti”.
4. Ustavna pritožnica zatrjuje, da sodišči prve in druge stopnje nista obravnavali njenega pisnega dokazila o tem, da je za uporabo besed “patentna pisarna” v Rumenih straneh telefonskega imenika vendarle odgovorna tožena stranka, vrhovnemu sodišču pa, da se za njen ugovor glede tega ni menilo.
5. Pritožnica dalje očita sodbi vrhovnega sodišča, da je presodilo o novem dejanskem stanju (ali se je z uporabo firme ustvarila ali bi se utegnila ustvariti zmeda), ne da bi o takem dejanskem stanju bil v pravdi opravljen kakršenkoli dokazni postopek, kar bi bilo tudi v skladu s sodno prakso treba storiti, in zagotavlja, da ima dokaze o tem, da je do zmede v resnici prišlo.
6. Ker sodišča toženi stranki niso prepovedala uporabe besed “patentna pisarna”, je bila po zatrjevanju ustavne pritožnice kršena njena pravica do nedotakljivosti osebnostnih pravic (35. člen ustave), ki bi jo sodišča morala varovati že neposredno na podlagi ustave.
7. Slednjič očita pritožnica izpodbijani sodbi, da niti ne omeni njenega zatrjevanja o kršitvi določb 1. in 8. člena Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine (Uradni list SFRJ, MP, št. 5/74 in 7/86 ter Uradni list RS, št. 24/92) niti nanj ne odgovori, čeprav ga je pritožnica ponavljala skozi vso pravdo.
8. Pritožnica meni, da ji je z vsem očitanim kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave), pa tudi pravica do sodnega varstva (23. člen ustave); predlaga, naj ustavno sodišče vse tri sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

9. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-181/98 z dne 11. 5. 2001 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in napovedalo, da bo v postopku odločanja o njej ugotavljalo, ali je bila tožeča stranka v pravdi prikrajšana za obrazložene opredelitve sodišč glede ponujenega dokaza iz 4. točke te obrazložitve in glede zatrjevanja o kršitvi Pariške konvencije (7. točka) ter za možnost dokazovanja o dejanskem stanju iz 5. točke te obrazložitve, in ali ji ni bila zaradi tega kršena pravica do enakega sodnega varstva pravic (22. člen ustave).
10. Vrhovno sodišče kot nasprotni udeleženec na ustavno pritožbo ni odgovorilo. Ustavna pritožba in sklep sta bila vročena tudi nasprotni stranki v sporu, ki v odgovoru med drugim zatrjuje, da pritožnik ni bil prikrajšan niti za možnost dokazovanja o dejanskem stanju iz 5. točke te obrazložitve niti za odgovor glede zatrjevane kršitve Pariške konvencije, toda pri tem se nasprotna stranka v sporu sklicuje na sodbo sodišča druge stopnje.
11. Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnica ni bila prikrajšana za dokazovanje o zatrjevanem ravnanju tožene stranke v zvezi z objavo v Rumenih straneh telefonskega imenika za leti 1995/96 ter 1996/97. Sodišče prve stopnje je o tem sprejelo dokazni sklep, ki je zajel tudi listino, na katero se sklicuje pritožnik; tudi dokazna ocena o tem delu je v prvi sodbi in nato v sodbi pritožbenega sodišča jasna. Revizijsko sodišče pa je opozorilo, da gre pri vprašanju, ali je določilo rubriko “Patentna pisarna” uredništvo Rumenih strani ali tožena stranka, za dejansko ugotovitev, zoper katero revizija ni dopustna. Zaradi tega pritožničina pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave) ni bila kršena.
12. Dokazovanja o tem, ali je tožena stranka s svojim ravnanjem ustvarila oziroma bi utegnila ustvariti zmedo na trgu in sicer s tem, da bi potrošniki zamenjali toženkino firmo s tožničino, kar je po pravnem stališču, ki ga je v nasprotju s sodiščema prve in druge stopnje sprejelo revizijsko sodišče, jedrno vprašanje, pa v obravnavani pravdi ni bilo. Pritožnica sicer med pravdo tudi sama ni predlagala dokazov v tej smeri, je pa ves čas zatrjevala dejanski stan iz 13. člena zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93 – ZVK). V ustavni pritožbi zatrjuje, da je do zmede v resnici prišlo, in sprejemljivo pojasni, zakaj tega doslej ni dokazovala. Ko je zdaj zaradi stališč revizijske sodbe vprašanje o tem, ali je zmeda zares nastala, lahko odločilno za morebitni uspeh tožeče stranke v pravdi, je treba pritrditi pritožnici, da je bila kršena njena pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave), ker je bila za dokazovanje tega dejstva v pravdi prikrajšana.
13. Pritožnica se je v pravdi, začenši s pripravljalnim spisom pred glavno obravnavo, nenehno sklicevala med drugim na 8. člen Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine, a nobena od izpodbijanih sodb ne vsebuje stališča sodišča o tem. Tudi to je kršitev pritožničine pravice do enakega sodnega varstva pravic, saj je pravica, da sodišče strankine trditve obravnava in ovrednoti ter morebitno zavrnitev obrazloži, sestavina te pravice.
14. V presojo o tem, ali je vrhovno sodišče v obravnavani zadevi prav uporabilo materialno pravo, se ustavno sodišče ne more spuščati, ker ustavna pritožba ni še ena stopnja pravdnega postopka. Ker pa sodišča sodijo na podlagi ustave in zakona, naj vrhovno sodišče pri vnovični presoji, kako sta sodišči prve in druge stopnje uporabili materialno pravo, pretehta tudi, ali ne bi njegova drugačna uporaba ogrozila toženi stranki pravice oziroma svoboščine iz drugega odstavka 74. člena ustave (prepoved nelojalne konkurence in omejevanja konkurence). Če bo vrhovno sodišče ostalo pri pravnem naziranju iz izpodbijane sodbe, pa bo moralo sodbi prve in druge stopnje razveljaviti in naročiti dokazni postopek o vprašanju, ali je zmeda na trgu res nastala, ter odgovor sodišča na zatrjevanje o kršitvi mednarodne konvencije; sicer pa bo moralo ta odgovor v novi sodbi dati samo.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.