Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž. na seji dne 29. novembra 2001

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 149/95 z dne 9. 1. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 212/94 z dne 18. 5. 1994 in v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru, št. K 185/93 z dne 10. 2. 1994 se zavrne.

1. Pritožnik je dne 10. 2. 1997 vložil ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedene sodbe, s katerimi je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 53. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77 in nasl. – v nadaljevanju: KZ77). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je sodišče določilo kazen dveh mesecev in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta.
2. Po pritožnikovem mnenju je sodišče v ponovnem sojenju kršilo prepoved spremembe odločbe v njegovo škodo in pravilo o objektivni identiteti obtožbe in sodbe. Kršitev naj bi bila storjena s tem, da je prvostopenjsko sodišče spremenilo izrek obtožnega predloga tako, da je v opisu dejanja v obtožnem predlogu besedo “poškoduje” zamenjalo z besedami “hudo telesno poškoduje”. Tako naj bi bilo pritožniku po prvotni obtožbi očitano dejanje, ki po KZ77 ni bilo kaznivo, z izpodbijano sodbo pa kaznivo dejanje hude telesne poškodbe. Pritožnik meni, da ni nedopustna samo sprememba izreka obtožbe, temveč tudi spreminjanje dejanskega stanja v obrazložitvi sodbe ob nespremenjeni pravni kvalifikaciji v izreku sodbe. Kot navaja pritožnik, naj bi takšna kršitev procesnopravnih določb, ki so sredstvo, da se zagotovi pravilna uporaba materialnega prava, pomenila očitno kršitev pravice do poštenega sojenja iz 23. člena ustave. Zaradi takšnega sojenja pa naj bi bila po mnenju pritožnika podana tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena ustave. Pritožnik je predlagal, naj ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo in izpodbijane odločbe razveljavi.
3. Pritožnik je bil s sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru, št. K 248/92 z dne 8. 4. 1993 na podlagi obtožnega predloga1 Temeljnega javnega tožilstva v Kopru št. Kt 39/91 OS/MR z dne 27. 10. 1992 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ RS. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je sodišče določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Kopru je ob reševanju pritožbe pritožnikovega zagovornika s sklepom št. Kp 275/93 z dne 5. 8. 1993 izpodbijano sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 364. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZKP77). Podano naj bi bilo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, in sicer glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na število udarcev obdolženca in opis obdolženčevega malomarnostnega odnosa do nastanka prepovedane posledice.
4. Iz izreka sodbe, izrečene v ponovnem sojenju, ki jo pritožnik izpodbija v ustavni pritožbi, izhaja, “... da je obdolženi kriv, da je iz malomarnosti drugega hudo telesno poškodoval s tem, da je dne 21. 1. 1991 v restavraciji SGP Stavbenik v Prisojah št. 2 v Kopru z roko udaril v glavo C. C., pri čemer bi se moral in mogel zavedati, da zaradi udarca C. lahko pade na tla in se pri padcu ’hudo telesno’ poškoduje, kar je imelo za posledico, da je C. pri padcu na tla utrpel zlom zunanjega gležnja desno, zaradi česar je bil začasno nezmožen za vsako delo.” Kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, sodišče po presoji vseh izvedenih dokazov ugotavlja, da je glede ugotovitve dejanskega stanja prišlo do povsem enakih zaključkov kot v razveljavljeni sodbi, to je, da so v ravnanju obdolženca podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ77, da je storil kaznivo dejanje v obliki nezavestne malomarnosti in da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje hude telesne poškodbe dokazano. Glede netočnosti v prvostopenjski sodbi o tem, koliko udarcev je obdolženi zadal oškodovancu, sodišče pojasni, da je do nasprotja prišlo zato, ker je sprejelo dokazno oceno oškodovanca, ki je navajal tri udarce, obtožnega predloga, ki je navajal dva udarca, pa ni smelo prekoračiti. Ker je sodišče tudi v ponovnem sojenju vezano na prepoved kršitve odločbe v škodo obdolženca, kot razlaga v obrazložitvi, je torej opis glede števila udarcev spremenilo tako, da je navedlo le, da je obdolženec z roko udaril v glavo oškodovanca tako, da je ta padel po tleh. Sodišče v obrazložitvi pojasnjuje, da je poseglo v opis obtožnega predloga pri opredelitvi malomarnostnega odnosa obdolženca do nastale posledice, to je do hude telesne poškodbe. Glede tega, da je v opisu dejanja dodalo besedi “hudo poškoduje”, sodišče pojasnjuje, da je v obtožnem predlogu le navedeno, da bi se obdolženec moral in mogel zavedati, da se oškodovanec pri padcu lahko poškoduje, kar lahko pomeni tudi lahko telesno poškodbo. Ker je v opisu abstraktne norme nedvoumno navedeno, da je obdolženec oškodovanca hudo telesno poškodoval iz malomarnosti, je sodišče uskladilo opis dejanskega stanu obtožnega predloga z njeno abstraktno normo tako, da je navedlo, da bi se obdolženec moral in mogel zavedati, da lahko zaradi udarca oškodovanec pade na tla in se pri padcu hudo telesno poškoduje. Sodišče tako ocenjuje, da je bila ta korekcija nujna prav zaradi tega, ker je bila iz tega razloga prejšnja prvostopenjska sodba razveljavljena.
5. Višje sodišče je s sodbo zavrnilo pritožbo pritožnikovega zagovornika in prvostopenjsko sodbo potrdilo. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, da sodišče prve stopnje ni prekršilo prepovedi spremembe odločbe v škodo obdolženca in pravila o objektivni identiteti obtožbe in sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju ni v ničemer sprejelo dejanskega stanja, ki bi bilo za pritožnika neugodnejše zato, ker je v razlogih sodbe navedlo, ...”da se hudo telesno poškoduje”, in da je sodišče sprejelo enako dejansko in pravno opredelitev dejanja kot v prejšnji sodbi. S tem ko je sodišče izrek dopolnilo tako, da je vneslo, “da bi se obdolženec moral in mogel zavedati nastanka prepovedane posledice v obliki hude, ne pa kakršnekoli poškodbe”, po oceni pritožbenega sodišča tudi ni prekršilo prepovedi spremembe odločbe v škodo obdolženca, saj trditev, da se je bil obdolženec dolžan zavedati, da lahko zaradi udarca nastopi telesna poškodba, vsebuje tudi možnost nastanka hude telesne poškodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče tudi glede krivdnega odnosa obdolženca navedlo dovolj prepričljive razloge.
6. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo z obrazložitvijo, da zaradi dopolnitve opisa dejanja v obtožnem predlogu ni prišlo do kršitve prepovedi spremembe v škodo obdolženca in kršitve pravila o objektivni identiteti. Tudi po presoji vrhovnega sodišča je zahtevana objektivna identiteta med opisom dejanja v obtožbi in opisom dejanja v sodbi še vedno podana, saj so abstraktni zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja v obtožnem aktu in v sodbi enaki. Poleg tega pa ima, kot izhaja iz obrazložitve sodbe vrhovnega sodišča, opis dejanja v obtožnem predlogu vse zakonske znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, storjene iz malomarnosti, saj je bila poleg nastale posledice, ki pomeni hudo telesno poškodbo, opisana tudi krivdna oblika storilčeve malomarnosti. Po mnenju vrhovnega sodišča je pojem poškoduje širši pojem, saj vsebuje vse oblike poškodb in zato tudi dopolnitev opisa dejanja, kot jo je izvedlo prvostopenjsko sodišče, ni pomenila nedopustne spremembe obtožbe iz dejanja, ki ni kaznivo, v kaznivo dejanje. Po tako opravljeni presoji vrhovno sodišče zaključuje, da pri dopolnjenem opisu dejanja v sodbi ni šlo za ugotovitev drugačnega in za obsojenca neugodnejšega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v prejšnji, razveljavljeni sodbi in s tem za kršitev prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi razlogom prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanašajo na ugotovitev storilčevega krivdnega odnosa do nastale posledice. Po mnenju vrhovnega sodišča je sodišče z že navedeno dopolnitvijo opisa dejanja v obtožbi samo obrazložilo obtožencu očitano krivdno obliko, ni pa s tem ugotavljalo dejanja, za katero ni bil obtožen.

7. Senat ustavnega sodišča je s sklepom z dne 26. 9. 2000 sprejel ustavno pritožbo zoper izpodbijane akte v obravnavo. Na poziv ustavnega sodišča k odgovoru na ustavno pritožbo v smislu 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) se ni odzvalo nobeno sodišče.
8. Ustavno sodišče je vpogledalo kazenski spis Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru, št. K 185/93.
9. Pritožnik izrecno zatrjuje, da je bil z izpodbijanimi odločbami kršen 23. člen ustave. Pri zatrjevanju kršitve načela zakonitosti iz 28. člena ustave pa se sklicuje le na procesnopravno ravnanje sodišča oziroma na sojenje na splošno.
10. Ustavna pritožba je poseben institut varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin in je v sistemu sodnega varstva namenjena izjemni obravnavi sodnih odločb, zato jo je mogoče vložiti šele po izčrpanju vseh rednih in izrednih pravnih sredstev. Ustavno sodišče ni inštančno sodišče, ki bi presojalo, ali je sodišče v kazenskem postopku pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana sodiščem splošne pristojnosti, ki sodijo v skladu z ustavo in zakoni. Ustavno sodišče lahko opravlja le nadzor nad sojenjem z ustavnega vidika in v tem okviru ugotavlja, ali ni morda sodišče splošne pristojnosti pri odločanju nedovoljeno poseglo v kakšno ustavno pravico posameznika. S tega vidika je ustavno sodišče presojalo zatrjevane kršitve človekovih pravic tudi v postopku odločanja o tej ustavni pritožbi.
11. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS IV, 165) opredelilo kaj vse sestavlja pojem poštenega sojenja v kazenskem postopku. Opredelilo se je tudi do temeljnih predpostavk, ki se nanašajo na zagotovitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe (prva alinea 29. člena ustave). Zato se na sprejeta stališča in razloge iz navedene odločbe v celoti sklicuje tudi v tej zadevi. Pri presoji, ali je bila pritožniku v postopku pred sodišči kršena pravica do obrambe, je moralo ustavno sodišče najprej odgovoriti na naslednji procesnopravni vprašanji:
– ali so sodišča v ponovnem sojenju ravnala v nasprotju s prepovedjo spremembe odločbe v škodo pritožnika in
– ali so sodišča v ponovnem sojenju ravnala v nasprotju s pravilom o objektivni identiteti obtožbe in sodbe.
12. Ustavno sodišče kot neutemeljene zavrača očitke pritožnika, da je bila zaradi tega, ker je prvostopenjsko sodišče spremenilo (popravilo) izrek obtožnega predloga s tem, da je v opisu dejanja v obtožnem predlogu besedo “poškoduje” zamenjalo z besedami “hudo telesno poškoduje”, kršena prepoved spremembe odločbe v škodo pritožnika. Po določbah ZKP77 se sodba v primeru, če je bila podana pritožba samo v obdolženčevo korist, ni smela spremeniti v njegovo škodo. Zato sodišče obdolženca ni smelo obsoditi po strožjem kazenskem zakonu in tudi ne na strožjo kazen, kakor je bil obsojen s sodbo prve stopnje. Ker pa gre v tej ustavni pritožbi za vprašanje spremembe odločbe v škodo pritožnika v ponovnem sojenju, je treba upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 390. člena ZKP77, po kateri je bilo sodišče prve stopnje (v ponovnem sojenju, ker je bila prvostopenjska sodba razveljavljena) pri izrekanju nove sodbe vezano na prepoved spremembe sodbe v škodo pritožnika. Prepoved spremembe odločbe v škodo pritožnika ni le v tem, da ne sme biti obdolženec obsojen po strožjem kazenskem zakonu (neugodnejša pravna kvalifikacija) in tudi ne na strožjo kazen. Upoštevati je treba, da sta pravna kvalifikacija dejanja in izrek kazenske sankcije le posledici tako ali drugače ugotovljenega dejanskega stanja. Zato prepoved vsebuje tudi ugotovitev slabšega, neugodnejšega dejanskega stanja. Ali je sodišče v ponovnem sojenju ravnalo v skladu s to prepovedjo, je treba ugotoviti s primerjavo prvotne (razveljavljene) prvostopenjske sodbe in v ustavni pritožbi izpodbijane prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju ravnalo v skladu s to prepovedjo, saj ni v ničemer spremenilo ne dejanske opredelitve dejanja ne pravne kvalifikacije niti ni izreklo strožje kazenske sankcije. Prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju ni ugotovilo za obdolženca drugačnega dejanskega stanja niti ni v obrazložitvi sodbe navedlo takšnih okoliščin, ki jih razveljavljena sodba ne bi vsebovala. Prav tako pa ni spremenilo pravne kvalifikacije dejanja, kljub temu, da je v opis dejanja v obtožbi dodalo besedi “hudo telesno”. Obtožba je obdolžencu vseskozi očitala storitev hude telesne poškodbe iz nezavestne malomarnosti in ne, kot pritožnik zmotno navaja v ustavni pritožbi, storitev lahke telesne poškodbe iz nezavestne malomarnosti, ki ni kaznivo dejanje. Tudi iz izrečene kazenske sankcije izhaja, da je sodišče v ponovnem sojenju izreklo pritožniku pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo nižjo kazen zapora z enako dolgo preizkusno dobo. Glede na zgoraj pojasnjeno “vsebino” prepovedi spremembe odločbe v škodo obdolženca je treba ugotoviti, da prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju ni ravnalo v nasprotju z zahtevano prepovedjo. Za kršitev prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika s prvostopenjsko sodbo v ponovnem sojenju torej ne gre. Ker je prvostopenjsko sodišče ravnalo v skladu s to prepovedjo, tega tudi odločitvi višjega in vrhovnega sodišča ni moč očitati.
13. Drugo vprašanje, na katero je treba odgovoriti, je ali je bilo v ponovnem sojenju zadoščeno zahtevi po objektivni identiteti obtožbe in sodbe. Tudi v tem delu ustavne pritožbe je treba pritožnikove očitke, da je zaradi tega, ker je prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju spremenilo opis dejanja v obtožbi, posledično prišlo do kršitve pravila o objektivni identiteti obtožbe in sodbe, zavrniti kot neutemeljene. Iz kazenskega procesnega prava izhaja izrecna zahteva, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe (346. člen ZKP77). Čeprav sodišče spozna obdolženca za krivega po obtožbi, to še ne pomeni, da bi moralo biti vezano tudi na vse izraze, ki jih je uporabila obtožba pri opisu kaznivega dejanja. Prav tako ni nobenega razloga, da bi sodišče pri opisu kaznivega dejanja v sodbi ne uporabilo boljše sintakse ter jasnejšega jezika. Vendar pa sodišče ne sme spremeniti opisa kaznivega dejanja tako, da bi prav ta sprememba povzročila hujšo pravno kvalifikacijo, kot bi izhajala iz opisa dejanja v obtožbi. Dejanje je v sodbi lahko drugače opisano, ne sme pa biti drugo v primerjavi z obtožbo. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju v opis kaznivega dejanja v obtožbi dodalo besedi “hudo telesno”, ni prekršilo pravila o objektivni identiteti med opisom dejanja v obtožbi in opisom dejanja v sodbi. Po presoji ustavnega sodišča opisno opredeljevanje pojma “poškoduje” ni povzročilo spremembe dejanja v drugačno ali celo v drugo dejanje niti ni sprememba opisa kaznivega dejanja povzročila hujše pravne kvalifikacije. Šlo je le za natančnejši opis istega kaznivega dejanja, kot je izhajalo iz obtožbe. Abstraktni zakonski znaki pritožniku očitanega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe so v obtožnem aktu in v sodbi, kljub dodanim besedam “hudo telesno”, ostali enaki. Zato za kršitev pravila o objektivni identiteti med obtožbo in sodbo ne gre. Obtožba je pritožniku vseskozi očitala kaznivo dejanje hude telesne poškodbe iz malomarnosti, v obtožnem predlogu pa je bila tudi opisana krivdna oblika storilčeve malomarnosti. To, da je sodišče v izreku dodalo besedi “hudo telesno”, pa ne more pomeniti spremembe obtožbe v tem pomenu, da bi bilo pritožniku najprej očitano dejanje, ki po kazenskem zakonu ni bilo kaznivo, zaradi te spremembe pa naj bi bil, kot navaja, obsojen za kaznivo dejanje. Glede na navedeno prvostopenjsko sodišče s tem, ko je v opis dejanja v obtožbi dodalo besedi “hudo telesno”, ni prekršilo pravila o objektivni identiteti med obtožbo in sodbo. Ker pa te kršitve ni naredilo sodišče prve stopnje, tudi pritožbenemu sodišču, ki je potrdilo izpodbijano sodbo, in vrhovnemu sodišču, ki je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, tega ni moč očitati.
14. Ker v obravnavani zadevi nista bili kršeni prepoved spremembe odločbe v škodo obdolženca in pravilo o objektivni identiteti med obtožbo in sodbo, tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrambe iz prve alinee 29. člena ustave, ki je sestavni del pravice do poštenega sojenja, in s tem tudi ne o kršitvi pravice do poštenega sojenja iz 23. člena ustave.
15. Pritožnik je kršitev 28. člena ustave vezal na zatrjevane “procesnopravne kršitve in sam postopek sojenja”, ki naj ne bi ustrezal pojmu poštenega sojenja. Ker pa teh ustavno sodišče ni ugotovilo, je treba kot neutemeljen zavrniti tudi očitek kršitve načela zakonitosti, ki ga pritožnik tudi sicer nič ne obrazloži.
16. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

17. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 “A. A. je iz malomarnosti drugega hudo telesno poškodoval s tem, da je dne 21. 1. 1991 v restavraciji SGP Stavbenik v Z. št. 1 v V. z rokama dvakrat udaril v glavo C. C., pri čemer bi se moral in mogel zavedati, da lahko zaradi udarcev C. pade na tla in se ob padcu oziroma pri padcu poškoduje, kar je imelo za posledico, da je C. pri padcu na tla utrpel zlom zunanjega gležnja desno, zaradi česar je bil začcasno nezmožen za vsakršno delo. S tem je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po četrtem in prvem odstavku 53. člena KZ RS.”