Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družb A. A. A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., in CC, ekonomsko svetovanje in inženiring, d.o.o., V., ki jo zastopa Č. Č., odvetnik v U. na seji dne 29. novembra 2001

1. Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 14/2001 z dne 1. 2. 2001, sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. St 56/2000 z dne 24. 11. 2000 in sklep predsednika Okrožnega sodišča v Mariboru št. Su 29/2000 z dne 22. 11. 2000 se razveljavijo.
2. Zadeva se v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. St 56/2000 z dne 24. 11. 2000 vrne Okrožnemu sodišču v novo odločanje, v zvezi s sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Mariboru št. Su 29/2000 z dne 22. 11. 2000 pa Višjemu sodišču v novo odločanje.
3. Začne se postopek za oceno ustavnosti prvega odstavka 56. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99).

1. Pritožnica A. A. A. je kot upnica priglasila svoje terjatve v postopku prisilne poravnave nad dolžnico Založba Obzorja (v nadaljevanju: dolžnica). V postopku je dvakrat zahtevala ustavitev postopka prisilne poravnave. Sodišče je v dokaznem postopku imenovalo izvedenko, ki je potrdila utemeljenost očitkov pritožnice. Prvostopenjsko sodišče naj bi se ne opredelilo do ugotovitev izvedenke in je predloga za ustavitev postopka prisilne poravnave zavrnilo ter z istim sklepom št. St 56/2000 z dne 24. 11. 2000 sprejelo in potrdilo prisilno poravnavo.
2. Pritožnica je predlagala izločitev predsednika poravnalnega senata. Predsednik sodišča je s sklepom št. Su 29/2000 z dne 22. 11. 2000 zavrnil zahtevo za izločitev predsednika poravnalnega senata s pravnim poukom, da zoper sklep ni posebne pritožbe. Pritožnica je zato pritožbo zoper sklep vložila hkrati s pritožbo o glavni stvari. Med drugim je v njej navajala tudi, da je na podlagi načelnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 18. in 19. 6. 1996 pritožba zoper takšen sklep dopustna. Višje sodišče naj bi te argumente pritožnice štelo kot razlog za zavrženje pritožbe zaradi zamude, ker naj bi torej pritožnica vedela, da je zoper izpodbijani sklep dovoljena pritožba. Drugostopenjski sodbi pritožnica tudi očita, da ni odgovorila na njene navedbe ter da je bilo z njo odločeno drugače, kot je siceršnja sodna praksa. Izpodbijane sodne odločbe pomenijo za pritožnico prikrajšanje premoženja delniške družbe in njenih delničarjev. Zaradi tega naj bi bila podana kršitev 14. člena (načelo enakosti), 22. člena (enako varstvo pravic) in 33. člena ustave (pravica do zasebne lastnine).
3. Smiselno enake so navedbe tudi druge pritožnice CC. Ta še dodatno navaja, da je upnica DZS tudi delničarka, ki je imela že pred konverzijo iz prisilne poravnave 75% delnic dolžnice. Dolžnica naj bi bila sicer pravno samostojna oseba, vendar pa odvisna družba, upnica, ki je izglasovala prisilno poravnavo, pa obvladujoča družba. Določbe zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – ZGD), ki se nanašajo na obveznosti obvladujoče in odvisne družbe, naj bi v postopku ne bile upoštevane. V predlogu finančne reorganizacije dolžnice oziroma v revizijskih poročilih naj bi tudi ne bilo obveznih poročil o razmerjih odvisne družbe z obvladujočo.
4. Senat ustavnega sodišča je ustavni pritožbi obeh pritožnic s sklepom št. Up-148/01 dne 11. 6. 2001 združil in sprejel v obravnavo, predlagano začasno zadržanje pa zavrnil.
5. Dne 19. 6. 2001 je pritožnica A. A. A. ponovno predlagala začasno zadržanje izpodbijanih sodnih odločb. V vlogi je navajala, da je poleg izpodbijanja sodnih odločb v postopku z ustavno pritožbo izpodbijala tudi skupščinske sklepe dolžnice. Z navedenimi sklepi skupščine naj bi bil sprejet načrt finančne reorganizacije in povečanje osnovnega kapitala zaradi konverzije terjatev v lastniške deleže. Ti sklepi so bili podlaga za kasnejšo izvedbo izpodbijane prisilne poravnave. Okrožno sodišče v Mariboru je dne 24. 4. 2001 s sodbo opr. št. III Pg 349/2000 razveljavilo navedene sklepe skupščine dolžnice.
6. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče sklep o sprejemu ustavne pritožbe in ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Mariboru, Okrožnemu sodišču v Mariboru in nasprotni stranki (toženki) v postopku. Na ustavno pritožbo je odgovorilo Okrožno sodišče, ki navaja, da je bilo na vsa vprašanja pritožnic odgovorjeno v postopku prisilne poravnave.
7. V obširnem odgovoru na ustavno pritožbo tožena stranka navaja, da je iz mnenja revizorke razvidno, da sta terjatvi upnic DZS in družbe D., ki sta temelj konverzije, verodostojni tako po temelju kot višini. Pri konverziji terjatev pridobijo delnice tisti upniki, ki so pristali na konverzijo. Na podlagi 5. točke prvega odstavka 49.c člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZPPSL) mora sklep skupščine dolžnice vsebovati tudi izključitev prednostne pravice dosedanjih delničarjev do vpisa novih delnic; tako lahko nove delnice pridobijo upniki, ki nove delnice vplačajo s prenosom terjatev na dolžnico. V obravnavanem primeru so bile nekatere upnice tudi delničarke. Po mnenju tožene stranke uprava dolžnice ni dolžna skleniti pogodbe o konverziji terjatev s katero koli upnico, temveč lahko to možnost ponudi le takim upnicam, ki bodo glede na višino (delež) svoje terjatve zagotovile ustrezno prestrukturiranje ter optimizacijo virov financiranja dolžnice. Zato naj bi ne bilo v nasprotju s predpisi in prakso, če je dolžnica zainteresirana za sklenitev konverzije z večjimi upnicami, ki so hkrati tudi zainteresirane za aktivno vlogo pri reševanju dolžničinih podjetniških težav. Dolžnica torej lahko prosto izbira, s katero izmed upnic bo sklenila konverzijo in pod kakšnimi pogoji.
8. Očitke pritožnice, da je dolžnica ravnala v nasprotju z 31. členom ZPPSL, ko je z žiro računa izplačevala zneske Novi Kreditni banki Maribor in Abanki, s čimer naj bi druge upnice postavila v neenakopraven položaj, tožena stranka v odgovoru na ustavno pritožbo zavrača. Upraviteljica prisilne poravnave je jasno navedla, da gre v konkretnem primeru za izplačevanje z žiro računa, kjer imajo vsa plačila naravo tekočega poslovanja. Tudi poravnalni senat je predlog upnice za ustavitev postopka prisilne poravnave po 2. točki 34. člena ZPPSL zavrnil, saj naj bi bilo iz analize vseh finančnih poslov razvidno, da dolžnica ni obremenila svojega premoženja niti ni dala poroštva ali avala, s čimer bi prišlo do dejanj na škodo upnikov.
9. V zvezi s predlagano ustavitvijo postopka prisilne poravnave po 4. točki 34. člena ZPPSL tožena stranka navaja, da sme dolžnica upnice razvrstiti v različne razrede, znotraj teh razredov pa jim mora ponuditi enake pogoje poplačila. Različno poplačilo za posamezne razrede naj bi zato ne predstavljalo neenakopravnega obravnavanja upnic. Višje poplačilo terjatev pa tudi ne pomeni boljšega poplačila terjatev, saj je tveganje pri poslovanju dolžnika v primeru daljšega roka poplačila, večje. Dolžnica zavrača očitke v zvezi s predložitvijo posameznih listin na podlagi četrtega odstavka 47. člena ZPPSL; temeljni namen te določbe naj bi bil, da se revidiranje opravi na čim kasnejši datum oziroma čim bližje začetku postopka prisilne poravnave. Predlaga, naj ustavno sodišče ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu, zato v postopku ustavne pritožbe zoper posamične akte ne more presojati njihove pravilnosti oziroma zakonitosti same po sebi. Skladno s šesto alineo prvega odstavka 160. člena ustave presoja ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe le, ali so bile z izpodbijanim aktom pritožniku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.
11. V postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, ki odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, mora biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic (22. člen ustave). Po ustaljeni praksi ustavnega sodišča pravica iz 22. člena ustave stranki med drugim zagotavlja pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem: sodišče mora prepričljivo (v tem okviru ne nujno tudi pravilno) odgovoriti na vse relevantne navedbe stranke in argumentirati svoja pravna stališča. Pri odločanju o ustavni pritožbi ustavno sodišče presoja tudi, ali sporna odločitev morda temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem, pravnem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Za tako presojo ni bistveno, ali je sodišče zakon uporabilo pravilno in ali je njegova odločba zakonita, bistveno je, ali temelji na takšnem pravnem stališču oziroma takšnem razumevanju zakona, ki je nezdružljivo s človekovimi pravicami.
12. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami načela enakosti (drugi odstavek 14. člena ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave) in pravice do zasebne lastnine (33. člen ustave) se je zato v sporni zadevi zastavilo vprašanje, ali sta pritožnici od sodišč dobili odgovore na vse navedbe, ki so pomembne za pravilno odločitev v tem sporu. Odgovoriti pa je bilo treba tudi na vprašanje, ali je pravno stališče, na katerem temeljita izpodbijani odločbi, v skladu z določbami ustave o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.
13. Ko poravnalni senat odloča o začetku postopka prisilne poravnave, se z materialnimi (vsebinskimi) pogoji za začetek postopka prisilne poravnave ne ukvarja; opravi zgolj formalni preizkus, tj. preveri, ali so izpolnjene procesne predpostavke (27. člen ZPPSL). Pač pa se je dolžan z vsebinskimi vprašanji ukvarjati v primeru, ko je predlagana ustavitev postopka prisilne poravnave. Poravnalni senat takrat na obrazložen predlog upniškega odbora, vsakega upnika, ki je prijavil terjatev, ali upravitelja prisilne poravnave ustavi postopek, če ugotovi, da so podani razlogi iz 34. člena ZPPSL:
1. da lahko dolžnik tudi brez finančne reorganizacije izpolni svojo obveznost;
2. da ravna dolžnik v nasprotju z 31. členom tega zakona, zaradi česar se zmanjšujejo možnosti za poplačilo upnikov;
3. da ni možnosti, da bo dolžnik izpolnil obveznosti na podlagi predloga za prisilno poravnavo;
4. da lahko dolžnik izpolni svoje obveznosti v večjem delu oziroma krajšem roku, kot ga predlaga dolžnik.
14. Eno od temeljnih načel insolvenčnega prava je enakopravno obravnavanje upnikov. Izraženo je v drugem odstavku 16. člena zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 – ZFPPod), ki določa, da kadar uprava v načrtu finančne reorganizacije razvrsti terjatve upnikov v razrede po 1. točki prvega odstavka 47. člena ZPPSL, ne sme posameznim razredom ponuditi različnega poplačila terjatev, če bi bili zaradi tega upniki, katerih terjatve so razvrščene v posamezni razred, neenakopravno obravnavani. Dolžnik torej lahko enemu razredu upnikov ponudi en način poplačila, drugemu razredu pa drug način, vendar mora razvrstitev upnikov v posamezne razrede temeljiti na določenih skupnih pravnih ali dejanskih podlagah ali drugače povedano – v posameznem razredu morajo biti upniki, ki so v enakem pravnem položaju v razmerju do dolžnika. Razvrstitev v razrede torej ne sme biti arbitrarna, saj bi to pomenilo, da lahko dolžnik brez vsakršnih kriterijev razvršča upnike v posamezne razrede ter jim glede na razred (ne pa glede na upnikov dejanski položaj v razmerju do dolžnika) ponudi različne načine poplačila.
15. Iz načrta finančne reorganizacije ni razvidno, zakaj je dolžnik nekaterim upnikom, ki so hkrati njegovi lastniki, ponudil konverzijo terjatev v kapital, drugim upnikom, ki so prav tako njegovi lastniki, pa konverzije v kapital ni ponudil. Takšen način poplačila so pritožnici in izvedenka (poleg drugih očitkov) označile za neenakopravno obravnavanje upnikov. Ustavno sodišče ne more presojati, ali je predlagani načrt finančne reorganizacije res neenakopravno obravnaval upnice, dejstvo pa je, da poravnalni senat na navedeni očitek ni odgovoril. Ni namreč mogoče sprejeti pavšalne obrazložitve Okrožnega sodišča, po kateri se lahko dolžnik sam odloči, kateremu od upnikov bo ponudil konverzijo, ne da bi poravnalni senat pojasnil, zakaj dolžnik pri tem ni ravnal v nasprotju z načelom enakega obravnavanja upnikov. Glede na to, da sta v postopku prisilne poravnave pritožnici v bistvu oporekali celotnemu konceptu poplačila upnic (torej ne samo glede konverzije terjatev), ker naj bi se sanacija dolžnika izvedla predvsem na račun upnic 5. razreda, to pa naj bi po navedbah pritožnic izhajalo tudi iz mnenja izvedenke, obrazložitev Okrožnega sodišča, da je bilo privilegiranje posameznih upnic odpravljeno že s popravkom obrestnih mer, ni prepričljiva.
16. Odgovorov na pritožbene očitke glede neenakopravnega obravnavanja upnic ne daje niti odločba Višjega sodišča. Navedene očitke namreč Višje sodišče zavrne z utemeljitvijo, da poravnalni senat pri odločanju o začetku in poteku postopka prisilne poravnave preverja zgolj formalne predpostavke. Z (vsebinskimi) materialnimi pogoji za začetek in potek postopka pa se poravnalni senat ukvarja samo v primeru, ko je predlagana ustavitev postopka iz razlogov po 34. členu ZPPSL. Ker je pritožnica ugovor kršitve načela enakopravnosti upnic oprla (tudi) na 4. točko 34. člena ZPPSL in se pri tem sklicevala na mnenje izvedenke, bi moralo sodišče ta očitek preveriti in nanj odgovoriti. Višje sodišče pa je navedlo le, da ima glede odločanja o ustavitvi odločilno vlogo upniški odbor, ki se za ustavitev postopka prisilne poravnave ni zavzel.
17. Ker izpodbijani odločbi ne dajeta odgovorov na zastavljena vprašanja, kršita pritožnicama pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.
18. Iz odločbe Višjega sodišča, ki temelji na stališču, da ima tudi glede predloga za ustavitev postopka prisilne poravnave odločilno besedo upniški odbor, izhaja, da lahko upniki, katerih terjatve predstavljajo 60% vseh terjatev, kadarkoli in ne oziraje se na male upnike izglasujejo kakršnokoli prisilno poravnavo. Upniški odbor namreč sestavljajo upniki, ki imajo najvišje terjatve nasproti dolžniku (21. člen ZPPSL). Glede na to, da je v konkretnem primeru večinski upnik tudi večinski lastnik, pa je imel odločilen vpliv že na sam predlog poplačila v prisilni poravnavi.1 Ker bi imelo navedeno pravno stališče lahko za posledico neenako obravnavanje upnikov v postopku prisilne poravnave, bi bila lahko pritožnicama s tem kršena tudi pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave). Kot je bilo že povedano v 13. točki obrazložitve, je eno temeljnih načel insolvenčnega prava prav načelo enakopravnosti upnikov.
19. Ustavno sodišče je zato izpodbijani odločbi razveljavilo in vrnilo zadevo Okrožnemu sodišču v novo odločanje. Pri novem odločanju o zadevi bo sodišče moralo upoštevati razloge te odločbe in zagotoviti, da v postopku prisilne poravnave posamezni upniki ne bodo neenakopravno obravnavani. Ker je ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo že zaradi kršitve 22. člena ustave, se mu ni bilo treba spuščati v presojo, ali so bile pritožnicama kršene tudi druge ustavne pravice.

20. Ob presoji te zadeve se je zastavilo vprašanje, ali obstoječa ureditev ZPPSL omogoča manjšinskim upnikom učinkovito zaščito njihovih pravic oziroma kakšne so možnosti manjšinskih upnikov preprečiti sklenitev prisilne poravnave, za katero štejejo, da so glede poplačila neenakopravno obravnavani v primerjavi z drugimi upniki. ZPPSL namreč v prvem odstavku 56. člena določa, da je prisilna poravnava sprejeta, če zanjo glasujejo upniki, katerih terjatve znašajo več kot 60% vseh terjatev upnikov, ki imajo glasovalno pravico. Glede na to, da ZPPSL določa, da lahko dolžnik razvrsti terjatve upnikov na posamezne razrede, se s stališča enakopravnega obravnavanja upnikov postavlja vprašanje, ali ni z navedeno določbo kršeno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave ter bi ZPPSL moral določati glasovanje po posameznem razredu upnikov. Ustavno sodišče se je zato odločilo na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začeti postopek presoje skladnosti ZPPSL z ustavo. V postopku bo ocenilo, ali je z določbo prvega odstavka 56. člena ZPPSL kršeno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave.

21. Z razveljavitvijo sklepa višjega sodišča je ustavno sodišče razveljavilo tudi odločitev višjega sodišča glede zavrženja pritožbe v zvezi z izločitvijo predsednika poravnalnega senata. Ker je pritožnica vložila pritožbo v skladu z (morebiti napačnim) pravnim poukom, ji to ne more povzročiti negativnih pravnih posledic. Zato ji je bila s sklepom višjega sodišča, s katerim je bila njena pritožba zavržena, kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen ustave). Ustavno sodišče je zato ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo odločanje, ki bo navedeno pritožbo moralo šteti za pravočasno in o njej vsebinsko ponovno odločati.

22. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Dolžnik lahko (kot način poplačila terjatev) ponudi upnikom konverzijo terjatev v delnice samo, če skupščina sprejme ustrezen sklep o povečanju oziroma spremembi osnovnega kapitala. Glasovanje na skupščini pa seveda poteka glede na število delnic oziroma deležev posameznega delničarja oziroma družbenika v osnovnem kapitalu družbe.